Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
23 letnica z netipičnim portugalskim imenom se je šele po prihodu v Maribor zavedla, da je lahko Tatiana čisto uporabno ime. Kot najstnica si ga je hotela na vsak način spremeniti:
“Ime mi je izbrala sestrična, ne vem, zakaj sta ji moja starša to dovolila. No, zdaj se je pokazalo, da je kar uporabno, ker si ga ljudje tukaj lažje zapomnijo.”
Tatiana je navijačica Benfice, a njen prvi stik s Slovenijo se ni zgodil na nogometnem štadionu, temveč pri šolski uri antropologije:
“Zahoviča, mi mu pravimo Zaovik, sicer poznam iz Benfike in tudi iz Porta. Ampak moj prvi Slovenec je Slavoj Žižek. No, mi smo mu rekli Zizek.”
V Slovenijo je Portugalka prišla na delovna prakso prek Erasmusa. Našo deželo je imela »ogledano« že nekaj let, nato pa je nekdanja študentka multimedijskih vsebin s pomočjo profesorja postala del projekta Evropske unije. V Mariboru je s kolegico tako pripravljala dokumentarec:
“Gre za trileten kulturni projekt, v katerem sodeluje 10 držav, tudi Slovenija in Portugalska. V tem času so bili organizirani različni dogodki, simpoziji, instalacije, video predstavitve in predavanja; bistvo pa je, da se umetniki izmenjujejo med državami. Recimo Portugalski umetnik pride sem, slovenski odide v Turčijo in tako naprej.”
Ko bo dokumentarec končan, ga bosta poslali v Bruselj, pravi Tatiana, da bodo birokrati videli, kje so pristali evropski milijoni, doda v smehu. Sicer pa je Tatiana zaljubljena v Slovenijo. No, predvsem v Maribor, kjer je preživela tri mesece:
“Sem nisem prišla z mislijo, da hočem v Ljubljano, Koper ali Maribor. Hotela sem le priti v Slovenijo. No, zdaj sem vesela, da sem pristala ravno v Mariboru.”
In čeprav se ji zdi Slovenija dežela, v kateri bi rada živela, je nad nekaterimi drugačnostmi seveda presenečena:
“Prvi šok ob prihodu – vi si podate roko, mi se poljubljamo. Vi se na obisku vedno sezujete, če to storite na Portugalskem, je to zelo grdo. Najtežje pa sem se privadila vaši hrani. Na Portugalskem smo vajeni jesti dobro hrano, tukaj pa ste zelo pod italijanskim vplivom in jeste samo pice in pašto.”
Tatiana dodaja, da se ji kljub temu zdi, da je našla mesto, kjer bi rada živela vsaj nekaj let. In da se bo gotovo kmalu vrnila. Jo je pa zelo razočaral Bled. Po fotografijah je pričakovala raj na zemlji, dobila pa je le preveč obiskano turistično mestece. Trenutno je doma, v svojem rodnem Fundau, a tam gotovo ne bo ostala:
“Ne predstavljam si, da bi živela na Portugalskem celo moje življenje. Ni kriva samo kriza, tudi če bi pred petimi leti prišla sem, bi verjetno razmišljala enako. Seveda imam rada svojo državo. Čudovita je. Ampak na Portugalskem ti vsi govorijo, da je zate najbolje, da odideš. Morda smo tudi zato v krizi, ker vsi odhajajo. Večina mladih, predvsem izobraženih, dejansko želi oditi iz države.“
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
23 letnica z netipičnim portugalskim imenom se je šele po prihodu v Maribor zavedla, da je lahko Tatiana čisto uporabno ime. Kot najstnica si ga je hotela na vsak način spremeniti:
“Ime mi je izbrala sestrična, ne vem, zakaj sta ji moja starša to dovolila. No, zdaj se je pokazalo, da je kar uporabno, ker si ga ljudje tukaj lažje zapomnijo.”
Tatiana je navijačica Benfice, a njen prvi stik s Slovenijo se ni zgodil na nogometnem štadionu, temveč pri šolski uri antropologije:
“Zahoviča, mi mu pravimo Zaovik, sicer poznam iz Benfike in tudi iz Porta. Ampak moj prvi Slovenec je Slavoj Žižek. No, mi smo mu rekli Zizek.”
V Slovenijo je Portugalka prišla na delovna prakso prek Erasmusa. Našo deželo je imela »ogledano« že nekaj let, nato pa je nekdanja študentka multimedijskih vsebin s pomočjo profesorja postala del projekta Evropske unije. V Mariboru je s kolegico tako pripravljala dokumentarec:
“Gre za trileten kulturni projekt, v katerem sodeluje 10 držav, tudi Slovenija in Portugalska. V tem času so bili organizirani različni dogodki, simpoziji, instalacije, video predstavitve in predavanja; bistvo pa je, da se umetniki izmenjujejo med državami. Recimo Portugalski umetnik pride sem, slovenski odide v Turčijo in tako naprej.”
Ko bo dokumentarec končan, ga bosta poslali v Bruselj, pravi Tatiana, da bodo birokrati videli, kje so pristali evropski milijoni, doda v smehu. Sicer pa je Tatiana zaljubljena v Slovenijo. No, predvsem v Maribor, kjer je preživela tri mesece:
“Sem nisem prišla z mislijo, da hočem v Ljubljano, Koper ali Maribor. Hotela sem le priti v Slovenijo. No, zdaj sem vesela, da sem pristala ravno v Mariboru.”
In čeprav se ji zdi Slovenija dežela, v kateri bi rada živela, je nad nekaterimi drugačnostmi seveda presenečena:
“Prvi šok ob prihodu – vi si podate roko, mi se poljubljamo. Vi se na obisku vedno sezujete, če to storite na Portugalskem, je to zelo grdo. Najtežje pa sem se privadila vaši hrani. Na Portugalskem smo vajeni jesti dobro hrano, tukaj pa ste zelo pod italijanskim vplivom in jeste samo pice in pašto.”
Tatiana dodaja, da se ji kljub temu zdi, da je našla mesto, kjer bi rada živela vsaj nekaj let. In da se bo gotovo kmalu vrnila. Jo je pa zelo razočaral Bled. Po fotografijah je pričakovala raj na zemlji, dobila pa je le preveč obiskano turistično mestece. Trenutno je doma, v svojem rodnem Fundau, a tam gotovo ne bo ostala:
“Ne predstavljam si, da bi živela na Portugalskem celo moje življenje. Ni kriva samo kriza, tudi če bi pred petimi leti prišla sem, bi verjetno razmišljala enako. Seveda imam rada svojo državo. Čudovita je. Ampak na Portugalskem ti vsi govorijo, da je zate najbolje, da odideš. Morda smo tudi zato v krizi, ker vsi odhajajo. Večina mladih, predvsem izobraženih, dejansko želi oditi iz države.“
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Neveljaven email naslov