Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
23 letnica z netipičnim portugalskim imenom se je šele po prihodu v Maribor zavedla, da je lahko Tatiana čisto uporabno ime. Kot najstnica si ga je hotela na vsak način spremeniti:
“Ime mi je izbrala sestrična, ne vem, zakaj sta ji moja starša to dovolila. No, zdaj se je pokazalo, da je kar uporabno, ker si ga ljudje tukaj lažje zapomnijo.”
Tatiana je navijačica Benfice, a njen prvi stik s Slovenijo se ni zgodil na nogometnem štadionu, temveč pri šolski uri antropologije:
“Zahoviča, mi mu pravimo Zaovik, sicer poznam iz Benfike in tudi iz Porta. Ampak moj prvi Slovenec je Slavoj Žižek. No, mi smo mu rekli Zizek.”
V Slovenijo je Portugalka prišla na delovna prakso prek Erasmusa. Našo deželo je imela »ogledano« že nekaj let, nato pa je nekdanja študentka multimedijskih vsebin s pomočjo profesorja postala del projekta Evropske unije. V Mariboru je s kolegico tako pripravljala dokumentarec:
“Gre za trileten kulturni projekt, v katerem sodeluje 10 držav, tudi Slovenija in Portugalska. V tem času so bili organizirani različni dogodki, simpoziji, instalacije, video predstavitve in predavanja; bistvo pa je, da se umetniki izmenjujejo med državami. Recimo Portugalski umetnik pride sem, slovenski odide v Turčijo in tako naprej.”
Ko bo dokumentarec končan, ga bosta poslali v Bruselj, pravi Tatiana, da bodo birokrati videli, kje so pristali evropski milijoni, doda v smehu. Sicer pa je Tatiana zaljubljena v Slovenijo. No, predvsem v Maribor, kjer je preživela tri mesece:
“Sem nisem prišla z mislijo, da hočem v Ljubljano, Koper ali Maribor. Hotela sem le priti v Slovenijo. No, zdaj sem vesela, da sem pristala ravno v Mariboru.”
In čeprav se ji zdi Slovenija dežela, v kateri bi rada živela, je nad nekaterimi drugačnostmi seveda presenečena:
“Prvi šok ob prihodu – vi si podate roko, mi se poljubljamo. Vi se na obisku vedno sezujete, če to storite na Portugalskem, je to zelo grdo. Najtežje pa sem se privadila vaši hrani. Na Portugalskem smo vajeni jesti dobro hrano, tukaj pa ste zelo pod italijanskim vplivom in jeste samo pice in pašto.”
Tatiana dodaja, da se ji kljub temu zdi, da je našla mesto, kjer bi rada živela vsaj nekaj let. In da se bo gotovo kmalu vrnila. Jo je pa zelo razočaral Bled. Po fotografijah je pričakovala raj na zemlji, dobila pa je le preveč obiskano turistično mestece. Trenutno je doma, v svojem rodnem Fundau, a tam gotovo ne bo ostala:
“Ne predstavljam si, da bi živela na Portugalskem celo moje življenje. Ni kriva samo kriza, tudi če bi pred petimi leti prišla sem, bi verjetno razmišljala enako. Seveda imam rada svojo državo. Čudovita je. Ampak na Portugalskem ti vsi govorijo, da je zate najbolje, da odideš. Morda smo tudi zato v krizi, ker vsi odhajajo. Večina mladih, predvsem izobraženih, dejansko želi oditi iz države.“
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
23 letnica z netipičnim portugalskim imenom se je šele po prihodu v Maribor zavedla, da je lahko Tatiana čisto uporabno ime. Kot najstnica si ga je hotela na vsak način spremeniti:
“Ime mi je izbrala sestrična, ne vem, zakaj sta ji moja starša to dovolila. No, zdaj se je pokazalo, da je kar uporabno, ker si ga ljudje tukaj lažje zapomnijo.”
Tatiana je navijačica Benfice, a njen prvi stik s Slovenijo se ni zgodil na nogometnem štadionu, temveč pri šolski uri antropologije:
“Zahoviča, mi mu pravimo Zaovik, sicer poznam iz Benfike in tudi iz Porta. Ampak moj prvi Slovenec je Slavoj Žižek. No, mi smo mu rekli Zizek.”
V Slovenijo je Portugalka prišla na delovna prakso prek Erasmusa. Našo deželo je imela »ogledano« že nekaj let, nato pa je nekdanja študentka multimedijskih vsebin s pomočjo profesorja postala del projekta Evropske unije. V Mariboru je s kolegico tako pripravljala dokumentarec:
“Gre za trileten kulturni projekt, v katerem sodeluje 10 držav, tudi Slovenija in Portugalska. V tem času so bili organizirani različni dogodki, simpoziji, instalacije, video predstavitve in predavanja; bistvo pa je, da se umetniki izmenjujejo med državami. Recimo Portugalski umetnik pride sem, slovenski odide v Turčijo in tako naprej.”
Ko bo dokumentarec končan, ga bosta poslali v Bruselj, pravi Tatiana, da bodo birokrati videli, kje so pristali evropski milijoni, doda v smehu. Sicer pa je Tatiana zaljubljena v Slovenijo. No, predvsem v Maribor, kjer je preživela tri mesece:
“Sem nisem prišla z mislijo, da hočem v Ljubljano, Koper ali Maribor. Hotela sem le priti v Slovenijo. No, zdaj sem vesela, da sem pristala ravno v Mariboru.”
In čeprav se ji zdi Slovenija dežela, v kateri bi rada živela, je nad nekaterimi drugačnostmi seveda presenečena:
“Prvi šok ob prihodu – vi si podate roko, mi se poljubljamo. Vi se na obisku vedno sezujete, če to storite na Portugalskem, je to zelo grdo. Najtežje pa sem se privadila vaši hrani. Na Portugalskem smo vajeni jesti dobro hrano, tukaj pa ste zelo pod italijanskim vplivom in jeste samo pice in pašto.”
Tatiana dodaja, da se ji kljub temu zdi, da je našla mesto, kjer bi rada živela vsaj nekaj let. In da se bo gotovo kmalu vrnila. Jo je pa zelo razočaral Bled. Po fotografijah je pričakovala raj na zemlji, dobila pa je le preveč obiskano turistično mestece. Trenutno je doma, v svojem rodnem Fundau, a tam gotovo ne bo ostala:
“Ne predstavljam si, da bi živela na Portugalskem celo moje življenje. Ni kriva samo kriza, tudi če bi pred petimi leti prišla sem, bi verjetno razmišljala enako. Seveda imam rada svojo državo. Čudovita je. Ampak na Portugalskem ti vsi govorijo, da je zate najbolje, da odideš. Morda smo tudi zato v krizi, ker vsi odhajajo. Večina mladih, predvsem izobraženih, dejansko želi oditi iz države.“
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Juliana Kaltakhchan je ruska podjetnica, ukulelistka in poliglotka. Moskovčanka armenskega porekla, rojena v Beogradu in izobražena v Londonu zdaj že desetletje živi v Sloveniji.
Pionir hrvaške grafitarske scene Krešimir Golubić - Leon GSK o grafitarstvu, iskanju navdiha, družbenem angažmaju grafitov in tem, zakaj jih še vedno povezujemo s huliganstvom.
Srbski igralec, režiser in producent Dragan Bjelogrlić se noče pretirano politično izpostavljati, a njegove filmske in televizijske uprizoritve ves čas hodijo na meji političnih čustev.
Marion Foucart živi v Sloveniji že 11 let. Pravi, da je njena družina klasičen proizvod Erasmusa; v Dublinu je spoznala partnerja, z njim začela življenje v Parizu, okoliščine pa so ju pripeljale do Ljubljane.
Erling Kagge je prvi dosegel tri vrhove - severni in južni pol ter goro Everest. Je človek, ki v teh hrupnih časih išče tišino, ki v tej vozeči se družbi hodi, saj pravi, da so najboljše stvari v življenju pač zastonj.
Direktor tekem svetovnega pokala Peter Gerdol o največjih zvezdnicah belega cirkusa, o težkih odločitvah zaradi pretoplih zim in tudi o svojem prvem športu, košarki.
Vsestranski umetnik. Intelektualec. Genij. Svetovni kilo car. Ekoaktivist. Letnik 1963. Jadralec. Avtor skovanke turbofolk. Izvrstni glasbenik. Predvsem pa zgolj in samo homo sapiens.
Jonas Sonnenschein je po rodu Nemec in je eden vodilnih strokovnjakov za okoljsko ekonomijo pri nas.
Šport in glasba sta tesno povezana, pravi Djibril Cissé. Z Liverpoolom je osvojil ligo prvakov, za francosko reprezentanco je zbral 41 nastopov, zdaj pa se ukvarja z glasbo.
Daniela Slavik je Izraelka, rodila se je v Jeruzalemu, vendar že skoraj vse življenje živi ob morju, v Tel Avivu. Nekdanja plesalka baleta se danes ukvarja z menedžerskim svetovanjem, zaposluje jo tudi pisanje scenarijev za televizijske serije.
Milorad Bata Nikolić je rojen v Prištini, v primerjavi z večino Srbov pa zelo uspešno sobiva z večinskim albanskim prebivalstvom na Kosovu. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana.
Kristian Ranđelović je ljubitelj reklam in se ukvarja s psihodramo. Je tudi interspolna oseba, ki je kmalu po rojstvu doživela medicinski poseg, s katerim so ji določili spol.
Eldar Gasimov je leta 2011 s pevko Nigar Jamal pod umetniškim imenom Ell & Nikki zmagal na tekmovanju za Pesem Evrovizije. Na to sta se pripravljala več mesecev. Po zmagi so ju na domačem letališču pričakali številni Azerbajdžanci.
David Cirici je učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Na Twitterju ima v šaljivi predstavitvi zapisano, da je njegova družina pred dvema tisočletjema imela hišo v Pompejih, s čimer namiguje na svoj italijansko zveneč priimek. Pred svoje opise najpogosteje dopiše katalonski.
Oto Horvat je pesnik, pisatelj in prevajalec. Srbski po mestu rojstva, madžarski po imenu in priimku. 7 let begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živeč v Italiji.
Kasper Rune Larsen je danski filmski režiser, ki se je slovenskemu občinstvu na Liffu predstavil s celovečernim filmom Danska.
Neveljaven email naslov