Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naoki živi v Tokiu in govori slovensko! 21-letni Japonec študira slovanske jezike, lani je nekaj časa živel v Ljubljani. Prvi vtis je bil slab: “Sosedje so me prijavili policiji, ker so mislili, da sem kitajski ropar.” Naoki ima vseeno rad Slovence, njegova strast so naša narečja, na študentski “sceni” pa je najtežje razumel Belokranjce in Prekmurce.
Naoki Nakayama se je iz garsonjere kmalu preselil v študentski dom v Rožni Dolini. V primerjavi s študentsko sceno v Tokiu je opazil zanimivo, a kar predvidljivo razliko: “Slovenci pijete več kot Japonci, zabave so bolj divje.”
Študentsko življenje na Japonskem je drugačno kot v Sloveniji. Vse univerze imajo šolnino, javne so nekoliko cenejše, zasebne dražje. Leto dni študija prava na javni univerzi v Nagoyi na primer stane 7.500 evrov.
Večina študentskega življenja se odvija v kampusih, študentkih domov kot pri nas ne poznajo, stroški študija so navkljub dobrim prihodkom japonskih družin zelo visoki, kar za mlade ljudi predstavlja velik pritisk. “Nekateri študenti nimajo veliko časa, ampak študentske svobode nam ne morejo vzeti!”
Naoki je v tretjem letniku študija slovanskih jezikov in pri 21-ih letih že razmišlja o zaposlitvi. Zanimivo, da ne na svojem področju, ampak prej v menedžmentu.
Kmalu se bo začel udeleževati posebnih kampov, ki jih pripravljajo velika podjetja. Na njih skušajo izbrati najboljše kandidate, študenti se želijo predstaviti v dobri luči.
Službe je tudi na Japonskem vse težje dobiti, vedno več je zanimanja za javno upravo, konkurenca je huda, velikokrat je pomembneje na kateri univerzi si diplomiral, od tega kaj si študiral.
“Morda bi si želel delati tudi kaj povezanega s Slovenijo in Evropo, a se zavedam, da bo to težko. Tukaj v Tokiu obiskujem tečaj slovenščine pri Biba Sethna, dobivamo se enkrat tedensko,” pravi Naoki v zelo dobri slovenščini.
In jedrska energija na Japonskem po nesreči v Fukušimi? “Potrebno je razmisliti o drugačnih možnostih, toda mi smo otoška država in ne moremo tako enostavno uvažati elektrike, kot na primer Nemčija.”
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Naoki živi v Tokiu in govori slovensko! 21-letni Japonec študira slovanske jezike, lani je nekaj časa živel v Ljubljani. Prvi vtis je bil slab: “Sosedje so me prijavili policiji, ker so mislili, da sem kitajski ropar.” Naoki ima vseeno rad Slovence, njegova strast so naša narečja, na študentski “sceni” pa je najtežje razumel Belokranjce in Prekmurce.
Naoki Nakayama se je iz garsonjere kmalu preselil v študentski dom v Rožni Dolini. V primerjavi s študentsko sceno v Tokiu je opazil zanimivo, a kar predvidljivo razliko: “Slovenci pijete več kot Japonci, zabave so bolj divje.”
Študentsko življenje na Japonskem je drugačno kot v Sloveniji. Vse univerze imajo šolnino, javne so nekoliko cenejše, zasebne dražje. Leto dni študija prava na javni univerzi v Nagoyi na primer stane 7.500 evrov.
Večina študentskega življenja se odvija v kampusih, študentkih domov kot pri nas ne poznajo, stroški študija so navkljub dobrim prihodkom japonskih družin zelo visoki, kar za mlade ljudi predstavlja velik pritisk. “Nekateri študenti nimajo veliko časa, ampak študentske svobode nam ne morejo vzeti!”
Naoki je v tretjem letniku študija slovanskih jezikov in pri 21-ih letih že razmišlja o zaposlitvi. Zanimivo, da ne na svojem področju, ampak prej v menedžmentu.
Kmalu se bo začel udeleževati posebnih kampov, ki jih pripravljajo velika podjetja. Na njih skušajo izbrati najboljše kandidate, študenti se želijo predstaviti v dobri luči.
Službe je tudi na Japonskem vse težje dobiti, vedno več je zanimanja za javno upravo, konkurenca je huda, velikokrat je pomembneje na kateri univerzi si diplomiral, od tega kaj si študiral.
“Morda bi si želel delati tudi kaj povezanega s Slovenijo in Evropo, a se zavedam, da bo to težko. Tukaj v Tokiu obiskujem tečaj slovenščine pri Biba Sethna, dobivamo se enkrat tedensko,” pravi Naoki v zelo dobri slovenščini.
In jedrska energija na Japonskem po nesreči v Fukušimi? “Potrebno je razmisliti o drugačnih možnostih, toda mi smo otoška država in ne moremo tako enostavno uvažati elektrike, kot na primer Nemčija.”
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Neveljaven email naslov