Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naoki živi v Tokiu in govori slovensko! 21-letni Japonec študira slovanske jezike, lani je nekaj časa živel v Ljubljani. Prvi vtis je bil slab: “Sosedje so me prijavili policiji, ker so mislili, da sem kitajski ropar.” Naoki ima vseeno rad Slovence, njegova strast so naša narečja, na študentski “sceni” pa je najtežje razumel Belokranjce in Prekmurce.
Naoki Nakayama se je iz garsonjere kmalu preselil v študentski dom v Rožni Dolini. V primerjavi s študentsko sceno v Tokiu je opazil zanimivo, a kar predvidljivo razliko: “Slovenci pijete več kot Japonci, zabave so bolj divje.”
Študentsko življenje na Japonskem je drugačno kot v Sloveniji. Vse univerze imajo šolnino, javne so nekoliko cenejše, zasebne dražje. Leto dni študija prava na javni univerzi v Nagoyi na primer stane 7.500 evrov.
Večina študentskega življenja se odvija v kampusih, študentkih domov kot pri nas ne poznajo, stroški študija so navkljub dobrim prihodkom japonskih družin zelo visoki, kar za mlade ljudi predstavlja velik pritisk. “Nekateri študenti nimajo veliko časa, ampak študentske svobode nam ne morejo vzeti!”
Naoki je v tretjem letniku študija slovanskih jezikov in pri 21-ih letih že razmišlja o zaposlitvi. Zanimivo, da ne na svojem področju, ampak prej v menedžmentu.
Kmalu se bo začel udeleževati posebnih kampov, ki jih pripravljajo velika podjetja. Na njih skušajo izbrati najboljše kandidate, študenti se želijo predstaviti v dobri luči.
Službe je tudi na Japonskem vse težje dobiti, vedno več je zanimanja za javno upravo, konkurenca je huda, velikokrat je pomembneje na kateri univerzi si diplomiral, od tega kaj si študiral.
“Morda bi si želel delati tudi kaj povezanega s Slovenijo in Evropo, a se zavedam, da bo to težko. Tukaj v Tokiu obiskujem tečaj slovenščine pri Biba Sethna, dobivamo se enkrat tedensko,” pravi Naoki v zelo dobri slovenščini.
In jedrska energija na Japonskem po nesreči v Fukušimi? “Potrebno je razmisliti o drugačnih možnostih, toda mi smo otoška država in ne moremo tako enostavno uvažati elektrike, kot na primer Nemčija.”
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Naoki živi v Tokiu in govori slovensko! 21-letni Japonec študira slovanske jezike, lani je nekaj časa živel v Ljubljani. Prvi vtis je bil slab: “Sosedje so me prijavili policiji, ker so mislili, da sem kitajski ropar.” Naoki ima vseeno rad Slovence, njegova strast so naša narečja, na študentski “sceni” pa je najtežje razumel Belokranjce in Prekmurce.
Naoki Nakayama se je iz garsonjere kmalu preselil v študentski dom v Rožni Dolini. V primerjavi s študentsko sceno v Tokiu je opazil zanimivo, a kar predvidljivo razliko: “Slovenci pijete več kot Japonci, zabave so bolj divje.”
Študentsko življenje na Japonskem je drugačno kot v Sloveniji. Vse univerze imajo šolnino, javne so nekoliko cenejše, zasebne dražje. Leto dni študija prava na javni univerzi v Nagoyi na primer stane 7.500 evrov.
Večina študentskega življenja se odvija v kampusih, študentkih domov kot pri nas ne poznajo, stroški študija so navkljub dobrim prihodkom japonskih družin zelo visoki, kar za mlade ljudi predstavlja velik pritisk. “Nekateri študenti nimajo veliko časa, ampak študentske svobode nam ne morejo vzeti!”
Naoki je v tretjem letniku študija slovanskih jezikov in pri 21-ih letih že razmišlja o zaposlitvi. Zanimivo, da ne na svojem področju, ampak prej v menedžmentu.
Kmalu se bo začel udeleževati posebnih kampov, ki jih pripravljajo velika podjetja. Na njih skušajo izbrati najboljše kandidate, študenti se želijo predstaviti v dobri luči.
Službe je tudi na Japonskem vse težje dobiti, vedno več je zanimanja za javno upravo, konkurenca je huda, velikokrat je pomembneje na kateri univerzi si diplomiral, od tega kaj si študiral.
“Morda bi si želel delati tudi kaj povezanega s Slovenijo in Evropo, a se zavedam, da bo to težko. Tukaj v Tokiu obiskujem tečaj slovenščine pri Biba Sethna, dobivamo se enkrat tedensko,” pravi Naoki v zelo dobri slovenščini.
In jedrska energija na Japonskem po nesreči v Fukušimi? “Potrebno je razmisliti o drugačnih možnostih, toda mi smo otoška država in ne moremo tako enostavno uvažati elektrike, kot na primer Nemčija.”
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Neveljaven email naslov