Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
”V ZDA bi mi rekli, da sem legalno slep. Zase pravim, da ilegalno vidim,” pravi švedski terapevt za slabovidnost Krister Inde v oddaji Evropa osebno. Čeprav je tudi sam slabovidem, pravi, da je slabovidnost ovira, a z obveznim levim prilastkom – premagljiva.
Krister Inde je vid izgubil med služenjem vojaškega roka: ”Sprva je bilo to sicer čudovito obdobje, z nami je služil tudi eden od fantov iz skupine ABBA. No, potem sem kar naenkrat izgubil vid na eno oko. Poslali so me domov, kjer se je po šestih mesecih zgodba ponovila še z drugim očesom.
”Skoraj popolna izguba vida je seveda drastično spremenila njegove življenjske načrte. Poslali so ga v šolo za slepe in ko je videl, kako švedski sistem deluje, ga je hotel spremeniti: ”Mislil sem si, da gotovo to ne more biti edini, kaj šele najboljši način obravnave slepih in slabovidnih. Odločil sem se, da bom svojo kariero čisto posvetil spremembi sistema. Hotel sem postati ravnatelj te šole za slepe in jo takoj zapreti.”
Danes na Švedskem tudi po zaslugi Kristerja Indeja deluje 34 poklicnih rehabilitacijskih centrov, kjer slabovidni lahko dobijo celovito in brezplačno oskrbo. Po mnenju našega gosta je namreč slabovidnost najprej emocionalni, šele nato tudi zdravstveni problem.
”Najpomembneje je, da se sam odločiš, da si dovolj dober. In da imaš dostop do najboljših mogočih pripomočkov – to pa so dobri prijatelji. Te imaš lahko kjerkoli na svetu. V tem primeru lahko delaš tisto, kar si želiš. Tudi izpolniš svoje sanje. Šele takrat lahko začneš uporabljati tudi tehnične pripomočke, ki so danes na voljo. Ampak ti so samo še dodana vrednost.”
Krister sicer uporablja očala z 10-kratno povečavo, bere pa na razdalji 2,5 centimetra. Za nekoliko daljše razdalje uporablja monokular, na svojem računalniku ima za branje nameščenega sinetičnega govorca. Kdor Kristerja ne pozna, bi težko na hitro ugotovil, da praktično ne vidi: ”Nočem šteti v odstotkih. Naravnost pred sabo ne vidim čisto ničesar. Nekaj vida mi je ostalo ob straneh in navadil sem se ga uporabljati. Če bi že moral govoriti o odstotkih, bi jih bilo tam okrog pet. V ZDA bi mi rekli, da sem legalno slep. Zase pravim, da ilegalno vidim.”
Slabovidnost je po njegovem mnenju ovira, a z obveznim levim prilastkom – premagljiva. Krister to oviro uspešno premaguje ne samo v poklicnem, ampak tudi v zasebnem življenju: ”Prav o tem govori poglavje v moji knjigi ”See bad, feel good”. Moja žena mi najprej sploh ni verjela, da sem slaboviden. Mislila je, da se delam norca iz nje, ko sem ji rekel, da ne morem brati časopisa. Spoznala sva se namreč v študentskem gledališču, jaz sem bil vodja tega gledališča, ona pa igralka. Danes živiva tako, da žena na nek način ignorira mojo slabovidnost; ne pomaga pri vsaki malenkosti. In to je super, ker se počutim kot čisto običajen zakonec. Poročena sva že 40 let in še vedno se spoznavava. Je pa res, da je moja tašča, ko ji je žena povedala za mojo slabovidnost, rekla ”A si nisi mogla najti boljšega?”. Danes se Krister s taščo razume odlično.
Kako sta z življenjsko zgodbo Kristerja Indeja povezana Zlatan Ibrahimović in kralj Rock’n’rolla Elvis Presley, pa poslušajte v tokratni oddaji Evropa osebno.
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
”V ZDA bi mi rekli, da sem legalno slep. Zase pravim, da ilegalno vidim,” pravi švedski terapevt za slabovidnost Krister Inde v oddaji Evropa osebno. Čeprav je tudi sam slabovidem, pravi, da je slabovidnost ovira, a z obveznim levim prilastkom – premagljiva.
Krister Inde je vid izgubil med služenjem vojaškega roka: ”Sprva je bilo to sicer čudovito obdobje, z nami je služil tudi eden od fantov iz skupine ABBA. No, potem sem kar naenkrat izgubil vid na eno oko. Poslali so me domov, kjer se je po šestih mesecih zgodba ponovila še z drugim očesom.
”Skoraj popolna izguba vida je seveda drastično spremenila njegove življenjske načrte. Poslali so ga v šolo za slepe in ko je videl, kako švedski sistem deluje, ga je hotel spremeniti: ”Mislil sem si, da gotovo to ne more biti edini, kaj šele najboljši način obravnave slepih in slabovidnih. Odločil sem se, da bom svojo kariero čisto posvetil spremembi sistema. Hotel sem postati ravnatelj te šole za slepe in jo takoj zapreti.”
Danes na Švedskem tudi po zaslugi Kristerja Indeja deluje 34 poklicnih rehabilitacijskih centrov, kjer slabovidni lahko dobijo celovito in brezplačno oskrbo. Po mnenju našega gosta je namreč slabovidnost najprej emocionalni, šele nato tudi zdravstveni problem.
”Najpomembneje je, da se sam odločiš, da si dovolj dober. In da imaš dostop do najboljših mogočih pripomočkov – to pa so dobri prijatelji. Te imaš lahko kjerkoli na svetu. V tem primeru lahko delaš tisto, kar si želiš. Tudi izpolniš svoje sanje. Šele takrat lahko začneš uporabljati tudi tehnične pripomočke, ki so danes na voljo. Ampak ti so samo še dodana vrednost.”
Krister sicer uporablja očala z 10-kratno povečavo, bere pa na razdalji 2,5 centimetra. Za nekoliko daljše razdalje uporablja monokular, na svojem računalniku ima za branje nameščenega sinetičnega govorca. Kdor Kristerja ne pozna, bi težko na hitro ugotovil, da praktično ne vidi: ”Nočem šteti v odstotkih. Naravnost pred sabo ne vidim čisto ničesar. Nekaj vida mi je ostalo ob straneh in navadil sem se ga uporabljati. Če bi že moral govoriti o odstotkih, bi jih bilo tam okrog pet. V ZDA bi mi rekli, da sem legalno slep. Zase pravim, da ilegalno vidim.”
Slabovidnost je po njegovem mnenju ovira, a z obveznim levim prilastkom – premagljiva. Krister to oviro uspešno premaguje ne samo v poklicnem, ampak tudi v zasebnem življenju: ”Prav o tem govori poglavje v moji knjigi ”See bad, feel good”. Moja žena mi najprej sploh ni verjela, da sem slaboviden. Mislila je, da se delam norca iz nje, ko sem ji rekel, da ne morem brati časopisa. Spoznala sva se namreč v študentskem gledališču, jaz sem bil vodja tega gledališča, ona pa igralka. Danes živiva tako, da žena na nek način ignorira mojo slabovidnost; ne pomaga pri vsaki malenkosti. In to je super, ker se počutim kot čisto običajen zakonec. Poročena sva že 40 let in še vedno se spoznavava. Je pa res, da je moja tašča, ko ji je žena povedala za mojo slabovidnost, rekla ”A si nisi mogla najti boljšega?”. Danes se Krister s taščo razume odlično.
Kako sta z življenjsko zgodbo Kristerja Indeja povezana Zlatan Ibrahimović in kralj Rock’n’rolla Elvis Presley, pa poslušajte v tokratni oddaji Evropa osebno.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Neveljaven email naslov