Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Max Andersson je uveljavljen ustvarjalec stripov in animiranih filmov: ”Kot otrok sem se osnov risanja učil od klasikov stripa, denimo Tin Tin mi je bil všeč, pa Racman Jaka in podobni. Kmalu sem se naveličal tega lepega risanja in začel risati po svoje. Moji stripi so v trenutku postali grši.” Max temu pravi ”svoj dialekt, svoja smer”. Razvijati ga je začel že v najstniških letih. Sprva je hotel postati mehanik, ker je bil zaljubljen v vonj po bencinu. V biografiji si je izmislil, da je risati začel zato, ker mu je bil všeč vonj po črnilu. In če je bila to včasih laž, je danes čista resnica: ”Ljubim vonj po potiskanem papirju. Spominja me na otroštvo. Če strip ni natisnjen na papirju, ga sploh ne preberem.”
Eden najbolj priznanih švedskih ustvarjalcev stripov in animiranih filmov se je rodil na skrajnem severu Švedske: ”Karesundo je mesto na Laponskem, moja starša sta tam delala kot učitelje v šoli za Samije. Imel sem tudi samijsko varuško in čeprav biološko nimam nobene povezave z njimi, sem vsaj od varuške gotovo pobral kakšno značilnost.” Pri sebi je opazil vsaj dve – nomadsko življenje, saj se neprestano seli (po nekajletnem bivanju v ZDA zdaj živi v Berlinu) in občutek za drugačno umetnost.
Max Andersson je vsako leto gost mnogih festivalov animiranega filma, tudi v Ljubljani letos na Animateki ni bil prvič: ”Posebno pri Ljubljani je to, da ni prav posebna.” Dodaja, da mu je to po svoje všeč, saj ga spominja na Švedsko. In očitno mu je tukaj res všeč, tudi njegova dela čedalje bolj pogosto vključujejo tematiko z našega področja, denimo najnovejši film Tito on Ice.
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Max Andersson je uveljavljen ustvarjalec stripov in animiranih filmov: ”Kot otrok sem se osnov risanja učil od klasikov stripa, denimo Tin Tin mi je bil všeč, pa Racman Jaka in podobni. Kmalu sem se naveličal tega lepega risanja in začel risati po svoje. Moji stripi so v trenutku postali grši.” Max temu pravi ”svoj dialekt, svoja smer”. Razvijati ga je začel že v najstniških letih. Sprva je hotel postati mehanik, ker je bil zaljubljen v vonj po bencinu. V biografiji si je izmislil, da je risati začel zato, ker mu je bil všeč vonj po črnilu. In če je bila to včasih laž, je danes čista resnica: ”Ljubim vonj po potiskanem papirju. Spominja me na otroštvo. Če strip ni natisnjen na papirju, ga sploh ne preberem.”
Eden najbolj priznanih švedskih ustvarjalcev stripov in animiranih filmov se je rodil na skrajnem severu Švedske: ”Karesundo je mesto na Laponskem, moja starša sta tam delala kot učitelje v šoli za Samije. Imel sem tudi samijsko varuško in čeprav biološko nimam nobene povezave z njimi, sem vsaj od varuške gotovo pobral kakšno značilnost.” Pri sebi je opazil vsaj dve – nomadsko življenje, saj se neprestano seli (po nekajletnem bivanju v ZDA zdaj živi v Berlinu) in občutek za drugačno umetnost.
Max Andersson je vsako leto gost mnogih festivalov animiranega filma, tudi v Ljubljani letos na Animateki ni bil prvič: ”Posebno pri Ljubljani je to, da ni prav posebna.” Dodaja, da mu je to po svoje všeč, saj ga spominja na Švedsko. In očitno mu je tukaj res všeč, tudi njegova dela čedalje bolj pogosto vključujejo tematiko z našega področja, denimo najnovejši film Tito on Ice.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Neveljaven email naslov