Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Wimme Saari je eden najbolj znanih joikarjev na svetu. Verjetno ga pozna vseh 80 tisoč Samijev, ki danes živijo na Norveškem, Švedskem, Finskem in v Rusiji. Wimme pravi, da je žal ostal eden redkih, ki še živi nomadsko življenje staroselcev s severa Evrope. A tudi on žal ne sledi več čredam severnih jelenov, temveč se seli iz enega mesta v drugega in tam koncertira.
Wimme je predstavnik ljudstva, ki danes živi v štirih državah: na Norveške, Švedskem, nekaj pa tudi na Finskem in polotoku Kola v Rusiji. Njihovo tradicionalno šamansko petje se imenuje joik in Wimme je eden najbolj znanih izvajalcev. ”Na kratko – joika je način opisovanja karakterja osebe, živali ali pa pokrajine. Ko joikaš, uporabljaš melodijo, besede, ritem, barvo zvoka, ki opisuje tistega ali tisto, kar joikaš. Vse v naravi je živo, človek, lisica ali kamen. Veste, ne joikaš o nekom, ampak joikaš nekoga.”
In čeprav se nam nepoznavalcem zdi, da je joikanje nekaj otožnega, žalostnega, to ni nujno res. Če si dober, si lahko prijoikaš tudi kakšno dekle, pravi Wimme: ”Ja, se je tudi včasih zgodilo. Tega sicer nisem pogosto izkoriščal, ampak če sem tako čutil, potem sem tako tudi storil. Joikanje je bilo neke vrste moje skrivno orožje, zelo uspešno.”
Wimme Saari, katerega pravi (samijski) priimek je sicer Soulu, a so mu ga Finci v otroštvu spremenili, je danes ambasador samijske kulture. Tradicionalno glasbo ljudi s severa kombinira z modernimi ritmi in jo s tem ohranja pri življenju. Nastopal je tudi že v ZDA, kjer je odkril, da je njegova glasba pravzaprav sorodna z glasbo prvotnih prebivalcev severne Amerike: ”Bilo je čisto tako, kot da bi poslušal svojega strica Lasseja. Točno tako je joikal on – isti občutek, ista melodija in ritem. Ne vem, od kod takšna podobnost. Verjetno iz narave. Enako glasbo imamo.”
Sicer pa kultura Samijev (in ne Laponcev, kar Wimme posebej poudari) ni samo joik. Več pa seveda v posnetku!
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Wimme Saari je eden najbolj znanih joikarjev na svetu. Verjetno ga pozna vseh 80 tisoč Samijev, ki danes živijo na Norveškem, Švedskem, Finskem in v Rusiji. Wimme pravi, da je žal ostal eden redkih, ki še živi nomadsko življenje staroselcev s severa Evrope. A tudi on žal ne sledi več čredam severnih jelenov, temveč se seli iz enega mesta v drugega in tam koncertira.
Wimme je predstavnik ljudstva, ki danes živi v štirih državah: na Norveške, Švedskem, nekaj pa tudi na Finskem in polotoku Kola v Rusiji. Njihovo tradicionalno šamansko petje se imenuje joik in Wimme je eden najbolj znanih izvajalcev. ”Na kratko – joika je način opisovanja karakterja osebe, živali ali pa pokrajine. Ko joikaš, uporabljaš melodijo, besede, ritem, barvo zvoka, ki opisuje tistega ali tisto, kar joikaš. Vse v naravi je živo, človek, lisica ali kamen. Veste, ne joikaš o nekom, ampak joikaš nekoga.”
In čeprav se nam nepoznavalcem zdi, da je joikanje nekaj otožnega, žalostnega, to ni nujno res. Če si dober, si lahko prijoikaš tudi kakšno dekle, pravi Wimme: ”Ja, se je tudi včasih zgodilo. Tega sicer nisem pogosto izkoriščal, ampak če sem tako čutil, potem sem tako tudi storil. Joikanje je bilo neke vrste moje skrivno orožje, zelo uspešno.”
Wimme Saari, katerega pravi (samijski) priimek je sicer Soulu, a so mu ga Finci v otroštvu spremenili, je danes ambasador samijske kulture. Tradicionalno glasbo ljudi s severa kombinira z modernimi ritmi in jo s tem ohranja pri življenju. Nastopal je tudi že v ZDA, kjer je odkril, da je njegova glasba pravzaprav sorodna z glasbo prvotnih prebivalcev severne Amerike: ”Bilo je čisto tako, kot da bi poslušal svojega strica Lasseja. Točno tako je joikal on – isti občutek, ista melodija in ritem. Ne vem, od kod takšna podobnost. Verjetno iz narave. Enako glasbo imamo.”
Sicer pa kultura Samijev (in ne Laponcev, kar Wimme posebej poudari) ni samo joik. Več pa seveda v posnetku!
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Neveljaven email naslov