Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V posebni oddaji Evrovizija, Osebno bomo predstavili doktorja Deana Vuletica, ki na Dunajski univerzi predava zgodovino Evrovizije.
"Ne boste verjeli, ampak najbolj mi je všeč slovenska pesem. Zveni odlično, pevka ima odličen glas, pesem nosi pozitivno sporočilo. Odlično bi bilo, če bi tekmovanje naslednje leto gostila Ljubljana."
Dean Vuletic je doktoriral je iz popularne glasbe in politike v Jugoslaviji, zdaj pa že vrsto let preučuje in poučuje Evrovizijo. Ni Evropejec, doma je iz Perta, 10 let je živel v New Yorku, 3 leta v Italiji. Na Univerzi na Dunaju vodi projekt Evrovizija: Zgodovina Evrope skozi popularno glasbo. Pred dvema letoma se iz Italije preselil v avstrijsko prestolnico in med avstrijsko akademsko elito seveda ni požel ovacij:
“Ko sem prišel, so se mi kolegi smejali: Poglej tega čudaka, ki piše o Evroviziji. Nihče v Avstriji se ni zmenil za Evrovizijo. No, potem pa je Conchita zmagala in v hipu se je vse obrnilo na glavo! Imam ogromno dela, veliko intervjujev, na univerzi sem organiziral simpozij o tem, kaj Evrovizija pomeni za mednarodne odnose. Zdaj res uživam v svojem delu.”
Pravi, da potem ko je Conchita zmagala, na njegova predavanja sicer ni prišlo več študentov, je bilo pa med njimi več Avstrijcev. Predavanja so zelo zabavna, za razliko od drugih zgodovinski, dodaja dr. Vuletic. Ob zgodovini je študiral tudi politologijo, veliko se je ukvarjal z glasovanjem in geografsko-političnimi povezavami.
“Slovence kar dobro razumem. Sicer sem iz Avstralije, moja starša sta Hrvata. Veliko časa preživim v Sloveniji, ena mojih najboljših prijateljic je iz Ljubljane – skupaj sva živela, ko sem študiral v New Yorku. Tako da moram priznati, da mi je Slovenija res pri srcu.”
Dokaz za to je prav Avstrija. Še Nemci nikoli ne glasujejo za Avstrijce, v šali razlaga naš gost. Sicer pa letos res uživa v Evrovizijskem dogajanju, saj ga enkrat za spremembno ne sprašujejo, kdo bo zmagal, ampak kako to, da letos na Evroviziji tudi Avstralija. “To sem moral pojasnjevati tako v informativnih oddajah kot v oddajah za otroke. Otroci na Tirolskem so me spraševali o Avstraliji. Zelo smešno. Veseli me, da vlada takšno zanimanje.”
Dean Vuletic ne želi raziskovati dolgočasnih zgodovinskih tem. Zato evropsko zgodovino razlaga skozi pesmi Evrovizije. Med predavanji ne poje. Vse pesmi posluša zelo natančno. Seveda sem morala vprašati, katera mu je letos najbolj všeč in odgovor menda ni diplomatski:
“Vem, da mi ne boste verjeli, ampak najbolj mi je všeč slovenska pesem. Zveni odlično, pevka ima odličen glas, pesem nosi pozitivno sporočilo. Podobna je nizozemski pesmi, ki je bila lani druga. Le da je slovenska pesem bolj živahna. Odlično bi bilo, če bi tekmovanje naslednje leto gostila Ljubljana.”
Tako Dr. Dean Vuletic, avstralec hrvaških korenin, ki živi na Dunaju in bo med jutrišnjim polfinalom v dvorani vihtel slovensko zastavo.
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
V posebni oddaji Evrovizija, Osebno bomo predstavili doktorja Deana Vuletica, ki na Dunajski univerzi predava zgodovino Evrovizije.
"Ne boste verjeli, ampak najbolj mi je všeč slovenska pesem. Zveni odlično, pevka ima odličen glas, pesem nosi pozitivno sporočilo. Odlično bi bilo, če bi tekmovanje naslednje leto gostila Ljubljana."
Dean Vuletic je doktoriral je iz popularne glasbe in politike v Jugoslaviji, zdaj pa že vrsto let preučuje in poučuje Evrovizijo. Ni Evropejec, doma je iz Perta, 10 let je živel v New Yorku, 3 leta v Italiji. Na Univerzi na Dunaju vodi projekt Evrovizija: Zgodovina Evrope skozi popularno glasbo. Pred dvema letoma se iz Italije preselil v avstrijsko prestolnico in med avstrijsko akademsko elito seveda ni požel ovacij:
“Ko sem prišel, so se mi kolegi smejali: Poglej tega čudaka, ki piše o Evroviziji. Nihče v Avstriji se ni zmenil za Evrovizijo. No, potem pa je Conchita zmagala in v hipu se je vse obrnilo na glavo! Imam ogromno dela, veliko intervjujev, na univerzi sem organiziral simpozij o tem, kaj Evrovizija pomeni za mednarodne odnose. Zdaj res uživam v svojem delu.”
Pravi, da potem ko je Conchita zmagala, na njegova predavanja sicer ni prišlo več študentov, je bilo pa med njimi več Avstrijcev. Predavanja so zelo zabavna, za razliko od drugih zgodovinski, dodaja dr. Vuletic. Ob zgodovini je študiral tudi politologijo, veliko se je ukvarjal z glasovanjem in geografsko-političnimi povezavami.
“Slovence kar dobro razumem. Sicer sem iz Avstralije, moja starša sta Hrvata. Veliko časa preživim v Sloveniji, ena mojih najboljših prijateljic je iz Ljubljane – skupaj sva živela, ko sem študiral v New Yorku. Tako da moram priznati, da mi je Slovenija res pri srcu.”
Dokaz za to je prav Avstrija. Še Nemci nikoli ne glasujejo za Avstrijce, v šali razlaga naš gost. Sicer pa letos res uživa v Evrovizijskem dogajanju, saj ga enkrat za spremembno ne sprašujejo, kdo bo zmagal, ampak kako to, da letos na Evroviziji tudi Avstralija. “To sem moral pojasnjevati tako v informativnih oddajah kot v oddajah za otroke. Otroci na Tirolskem so me spraševali o Avstraliji. Zelo smešno. Veseli me, da vlada takšno zanimanje.”
Dean Vuletic ne želi raziskovati dolgočasnih zgodovinskih tem. Zato evropsko zgodovino razlaga skozi pesmi Evrovizije. Med predavanji ne poje. Vse pesmi posluša zelo natančno. Seveda sem morala vprašati, katera mu je letos najbolj všeč in odgovor menda ni diplomatski:
“Vem, da mi ne boste verjeli, ampak najbolj mi je všeč slovenska pesem. Zveni odlično, pevka ima odličen glas, pesem nosi pozitivno sporočilo. Podobna je nizozemski pesmi, ki je bila lani druga. Le da je slovenska pesem bolj živahna. Odlično bi bilo, če bi tekmovanje naslednje leto gostila Ljubljana.”
Tako Dr. Dean Vuletic, avstralec hrvaških korenin, ki živi na Dunaju in bo med jutrišnjim polfinalom v dvorani vihtel slovensko zastavo.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Neveljaven email naslov