Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Večino svojega življenja je preživela v Vietnamu, nekaj let v Angliji, delala je kot natakarica in kot oglaševalka, zdaj je lastnica restavracije.
Thu Tran po lastni izkušnji pravi, da bo morala Slovenija poenostaviti birokratske postopke, če želi pritegniti tuje investitorje
Ameriški kuharski mojster Anthony Bourdain je nekoč v šali dejal, da bi za skodelico juhe z rezanci, imenovano pho, požigal vasi. Vietnamsko juho z ribjimi cmoki, škampovimi repki ali s piščancem dnevno pripravlja tudi Thu Tran. Večino svojega življenja je preživela v Vietnamu, nekaj let v Angliji, delala je kot natakarica in kot oglaševalka, zdaj pa je lastnica restavracije.
29-letna Vietnamka je v začetku leta v Mariboru odprla prvo vietnamsko restavracijo. Očitno drži, da gre ljubezen skozi želodec, nad vietnamsko kuhinjo se je navdušil tudi njen fant Gregor. Thu pravi, da se slovenske jedi močno razlikujejo od tradicionalne vietnamske kuhinje, ta temelji na cvrtju in harmoniziranju več okusov.
“Če poskusite tipično vietnamsko hrano, boste rekli, da gre za kombinacijo mesa, riža, testenin in zelenjave. Vse sestavine so usklajene v eni jedi. Vietnamska kuhinja je ena najbolj zdravih na svetu, hrana ni težka, je zelo lahka.”
Drugačna pa je tudi kultura prehranjevanja in vedenje pri mizi, pred obedom mora vsak pozdraviti vse, ki so od njega starejši. “V slovenščini bi tako pred obedom na primer zaželeli dober tek vsakemu posebej: dober tek babica, dober tek dedek, dober tek oče, dober tek mati.”
Še preden je Thu vietnamsko kuhinjo predstavila širšemu krogu ljudi, se je pri odpiranju restavracije soočila z zahtevnimi, dolgotrajnimi in finančno izčrpnimi birokratskimi postopki. Na začetku je bila zelo nezadovoljna, prve tri mesece je imela turistično vizo, ki je zaradi dolgotrajnega procesa odpiranja restavracije potekla in morala se je vrniti v Vietnam.
“Na začetku sem bila zelo frustrirana. V Slovenijo sem prinesla svoj denar, želela sem začeti posel, kasneje ustvariti delovna mesta in plačevati davke.”
“Naposled sem imela razgovor za posel na slovenskem veleposlaništvu na Kitajskem, kar je res smešno. Razdalja Vietnam–Kitajska ni enaka razdaliji Maribor–Ljubljana. Če želi Slovenija pritegniti tuje investitorje, bo morala poenostaviti papirologijo za tujce.”
Po nekaj mesecih in veliko tanjši denarnici je Thu uspelo. Odprla je trendovsko restavracijo z visokimi mizami in stoli, ogromnimi visečimi lučmi in minimalistično dekoracijo. Kljub temu, da vietnamska kuhinja privabi veliko ljudi, Thu še vedno sprašujejo, zakaj je restavracijo odprla v Mariboru in ne v prestolnici. Thu odgovori, da ne moreš vedeti, dokler ne poskusiš, z obiskom restavracije pa je zelo zadovoljna.
Vietnamka v Mariboru pogreša dinamično nočno življenje večimiljonskega domačega mesta, sprehode med stojnicami z ulično hrano in plesanje pozno v noč. V novi mariborski družbi se zaradi nepoznavanja slovenščine včasih ne more sprostiti, vendar pozna način, kako se vključiti v vsak pogovor.
“Mladi ljudje se tu zelo veliko pritožujejo. Če se med Slovenci počutiš izključenega, se v pogovor vključiš z narejenim čudenjem in s ponavljanjem stavka “ne morem verjet”. S ponavljanjem tega stavka se lahko pretvarjaš, da razumeš, o čem se ljudje pogovarjajo.”
720 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Večino svojega življenja je preživela v Vietnamu, nekaj let v Angliji, delala je kot natakarica in kot oglaševalka, zdaj je lastnica restavracije.
Thu Tran po lastni izkušnji pravi, da bo morala Slovenija poenostaviti birokratske postopke, če želi pritegniti tuje investitorje
Ameriški kuharski mojster Anthony Bourdain je nekoč v šali dejal, da bi za skodelico juhe z rezanci, imenovano pho, požigal vasi. Vietnamsko juho z ribjimi cmoki, škampovimi repki ali s piščancem dnevno pripravlja tudi Thu Tran. Večino svojega življenja je preživela v Vietnamu, nekaj let v Angliji, delala je kot natakarica in kot oglaševalka, zdaj pa je lastnica restavracije.
29-letna Vietnamka je v začetku leta v Mariboru odprla prvo vietnamsko restavracijo. Očitno drži, da gre ljubezen skozi želodec, nad vietnamsko kuhinjo se je navdušil tudi njen fant Gregor. Thu pravi, da se slovenske jedi močno razlikujejo od tradicionalne vietnamske kuhinje, ta temelji na cvrtju in harmoniziranju več okusov.
“Če poskusite tipično vietnamsko hrano, boste rekli, da gre za kombinacijo mesa, riža, testenin in zelenjave. Vse sestavine so usklajene v eni jedi. Vietnamska kuhinja je ena najbolj zdravih na svetu, hrana ni težka, je zelo lahka.”
Drugačna pa je tudi kultura prehranjevanja in vedenje pri mizi, pred obedom mora vsak pozdraviti vse, ki so od njega starejši. “V slovenščini bi tako pred obedom na primer zaželeli dober tek vsakemu posebej: dober tek babica, dober tek dedek, dober tek oče, dober tek mati.”
Še preden je Thu vietnamsko kuhinjo predstavila širšemu krogu ljudi, se je pri odpiranju restavracije soočila z zahtevnimi, dolgotrajnimi in finančno izčrpnimi birokratskimi postopki. Na začetku je bila zelo nezadovoljna, prve tri mesece je imela turistično vizo, ki je zaradi dolgotrajnega procesa odpiranja restavracije potekla in morala se je vrniti v Vietnam.
“Na začetku sem bila zelo frustrirana. V Slovenijo sem prinesla svoj denar, želela sem začeti posel, kasneje ustvariti delovna mesta in plačevati davke.”
“Naposled sem imela razgovor za posel na slovenskem veleposlaništvu na Kitajskem, kar je res smešno. Razdalja Vietnam–Kitajska ni enaka razdaliji Maribor–Ljubljana. Če želi Slovenija pritegniti tuje investitorje, bo morala poenostaviti papirologijo za tujce.”
Po nekaj mesecih in veliko tanjši denarnici je Thu uspelo. Odprla je trendovsko restavracijo z visokimi mizami in stoli, ogromnimi visečimi lučmi in minimalistično dekoracijo. Kljub temu, da vietnamska kuhinja privabi veliko ljudi, Thu še vedno sprašujejo, zakaj je restavracijo odprla v Mariboru in ne v prestolnici. Thu odgovori, da ne moreš vedeti, dokler ne poskusiš, z obiskom restavracije pa je zelo zadovoljna.
Vietnamka v Mariboru pogreša dinamično nočno življenje večimiljonskega domačega mesta, sprehode med stojnicami z ulično hrano in plesanje pozno v noč. V novi mariborski družbi se zaradi nepoznavanja slovenščine včasih ne more sprostiti, vendar pozna način, kako se vključiti v vsak pogovor.
“Mladi ljudje se tu zelo veliko pritožujejo. Če se med Slovenci počutiš izključenega, se v pogovor vključiš z narejenim čudenjem in s ponavljanjem stavka “ne morem verjet”. S ponavljanjem tega stavka se lahko pretvarjaš, da razumeš, o čem se ljudje pogovarjajo.”
Nemec Mario Dieringer je zajemal življenje z veliko mavrično žlico, dokler ga različne okoliščine niso potisnile na dno. Razmišljal je o tem, da bi si vzel življenje. Pravočasna psihoterapevtska pomoč in želja po življenju sta ga prignali do tega, da danes skupaj s svojim psom Tyrion hodi po svetu, sadi drevesa spomina na žrtve samomora in na podlagi svojih izkušenj ljudi ozavešča o duševnem zdravju.
Irene in Antoine Kaufmann sta leta 2017 prevzela posest z vinogradi v vinogradniškem mestecu Aesch, ki je od Basla odmaknjeno slabe pol ure vožnje. Novo obdobje se je začelo z njunim prihodom, saj so iz vinogradništva na količino prešli na vinogradništvo v kakovosti. In se osredotočili na pridelavo organskih in biodinamičnih vin. Leta 2019 so se preimenovali v klet Klus177. Po dolini in imenu ceste, kjer so vinogradi in njihova domačija.
Latvijski glasbenik in komik Ralfs Eilands je glasen kritik ruskega režima.
Katherine Dunn je okoljska novinarka, trenutno urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer se sprašujejo, kako poročati o okoljski krizi, kje iskati vire, in kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem.
Filip Mrvelj je svetovno znani ulični slikar iz Slavonskega Broda, ki se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov.
Kate Wagner je ameriška novinarka in pisateljica, ki se je navdušila nad kolesarstvom in Slovenijo.
Med letoma 2003 in 2009 je bil Thierry Vissol svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki, kljub več kot 30-letni karieri svoje funkcije ni nikoli razumel strogo uradniško.
Sogovornik je v mladosti na srednjih valovih poslušal Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo delal na radiu.
David Fricker je na ukrajinsko-madžarsko mejo pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na železniški postaji deli med ukrajinske otroke.
Klaus Unterberger v Avstriji, pa tudi širše, velja za velikana javnih medijev, saj praktično svojo celotno kariero dela na avstrijski javni radioteleviziji ORF.
Matthew Caruana Galizia je malteški novinar, sin umorjene Daphne Caruana Galzia.
"Želimo si ostati v svoji državi in govoriti svoj jezik kot del Evropske unije," pravi tolmačka in kulturnica Kateryna Rietz-Rakul.
Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih.
Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave.
Islandski filmski in gledališki igralec Hilmir Snær Guðnason o tem, zakaj na Islandiji ni nujno, da imajo pravljice srečen konec, o podnebnih spremembah, in o filmu Jagnje.
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Neveljaven email naslov