Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Večino svojega življenja je preživela v Vietnamu, nekaj let v Angliji, delala je kot natakarica in kot oglaševalka, zdaj je lastnica restavracije.
Thu Tran po lastni izkušnji pravi, da bo morala Slovenija poenostaviti birokratske postopke, če želi pritegniti tuje investitorje
Ameriški kuharski mojster Anthony Bourdain je nekoč v šali dejal, da bi za skodelico juhe z rezanci, imenovano pho, požigal vasi. Vietnamsko juho z ribjimi cmoki, škampovimi repki ali s piščancem dnevno pripravlja tudi Thu Tran. Večino svojega življenja je preživela v Vietnamu, nekaj let v Angliji, delala je kot natakarica in kot oglaševalka, zdaj pa je lastnica restavracije.
29-letna Vietnamka je v začetku leta v Mariboru odprla prvo vietnamsko restavracijo. Očitno drži, da gre ljubezen skozi želodec, nad vietnamsko kuhinjo se je navdušil tudi njen fant Gregor. Thu pravi, da se slovenske jedi močno razlikujejo od tradicionalne vietnamske kuhinje, ta temelji na cvrtju in harmoniziranju več okusov.
“Če poskusite tipično vietnamsko hrano, boste rekli, da gre za kombinacijo mesa, riža, testenin in zelenjave. Vse sestavine so usklajene v eni jedi. Vietnamska kuhinja je ena najbolj zdravih na svetu, hrana ni težka, je zelo lahka.”
Drugačna pa je tudi kultura prehranjevanja in vedenje pri mizi, pred obedom mora vsak pozdraviti vse, ki so od njega starejši. “V slovenščini bi tako pred obedom na primer zaželeli dober tek vsakemu posebej: dober tek babica, dober tek dedek, dober tek oče, dober tek mati.”
Še preden je Thu vietnamsko kuhinjo predstavila širšemu krogu ljudi, se je pri odpiranju restavracije soočila z zahtevnimi, dolgotrajnimi in finančno izčrpnimi birokratskimi postopki. Na začetku je bila zelo nezadovoljna, prve tri mesece je imela turistično vizo, ki je zaradi dolgotrajnega procesa odpiranja restavracije potekla in morala se je vrniti v Vietnam.
“Na začetku sem bila zelo frustrirana. V Slovenijo sem prinesla svoj denar, želela sem začeti posel, kasneje ustvariti delovna mesta in plačevati davke.”
“Naposled sem imela razgovor za posel na slovenskem veleposlaništvu na Kitajskem, kar je res smešno. Razdalja Vietnam–Kitajska ni enaka razdaliji Maribor–Ljubljana. Če želi Slovenija pritegniti tuje investitorje, bo morala poenostaviti papirologijo za tujce.”
Po nekaj mesecih in veliko tanjši denarnici je Thu uspelo. Odprla je trendovsko restavracijo z visokimi mizami in stoli, ogromnimi visečimi lučmi in minimalistično dekoracijo. Kljub temu, da vietnamska kuhinja privabi veliko ljudi, Thu še vedno sprašujejo, zakaj je restavracijo odprla v Mariboru in ne v prestolnici. Thu odgovori, da ne moreš vedeti, dokler ne poskusiš, z obiskom restavracije pa je zelo zadovoljna.
Vietnamka v Mariboru pogreša dinamično nočno življenje večimiljonskega domačega mesta, sprehode med stojnicami z ulično hrano in plesanje pozno v noč. V novi mariborski družbi se zaradi nepoznavanja slovenščine včasih ne more sprostiti, vendar pozna način, kako se vključiti v vsak pogovor.
“Mladi ljudje se tu zelo veliko pritožujejo. Če se med Slovenci počutiš izključenega, se v pogovor vključiš z narejenim čudenjem in s ponavljanjem stavka “ne morem verjet”. S ponavljanjem tega stavka se lahko pretvarjaš, da razumeš, o čem se ljudje pogovarjajo.”
720 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Večino svojega življenja je preživela v Vietnamu, nekaj let v Angliji, delala je kot natakarica in kot oglaševalka, zdaj je lastnica restavracije.
Thu Tran po lastni izkušnji pravi, da bo morala Slovenija poenostaviti birokratske postopke, če želi pritegniti tuje investitorje
Ameriški kuharski mojster Anthony Bourdain je nekoč v šali dejal, da bi za skodelico juhe z rezanci, imenovano pho, požigal vasi. Vietnamsko juho z ribjimi cmoki, škampovimi repki ali s piščancem dnevno pripravlja tudi Thu Tran. Večino svojega življenja je preživela v Vietnamu, nekaj let v Angliji, delala je kot natakarica in kot oglaševalka, zdaj pa je lastnica restavracije.
29-letna Vietnamka je v začetku leta v Mariboru odprla prvo vietnamsko restavracijo. Očitno drži, da gre ljubezen skozi želodec, nad vietnamsko kuhinjo se je navdušil tudi njen fant Gregor. Thu pravi, da se slovenske jedi močno razlikujejo od tradicionalne vietnamske kuhinje, ta temelji na cvrtju in harmoniziranju več okusov.
“Če poskusite tipično vietnamsko hrano, boste rekli, da gre za kombinacijo mesa, riža, testenin in zelenjave. Vse sestavine so usklajene v eni jedi. Vietnamska kuhinja je ena najbolj zdravih na svetu, hrana ni težka, je zelo lahka.”
Drugačna pa je tudi kultura prehranjevanja in vedenje pri mizi, pred obedom mora vsak pozdraviti vse, ki so od njega starejši. “V slovenščini bi tako pred obedom na primer zaželeli dober tek vsakemu posebej: dober tek babica, dober tek dedek, dober tek oče, dober tek mati.”
Še preden je Thu vietnamsko kuhinjo predstavila širšemu krogu ljudi, se je pri odpiranju restavracije soočila z zahtevnimi, dolgotrajnimi in finančno izčrpnimi birokratskimi postopki. Na začetku je bila zelo nezadovoljna, prve tri mesece je imela turistično vizo, ki je zaradi dolgotrajnega procesa odpiranja restavracije potekla in morala se je vrniti v Vietnam.
“Na začetku sem bila zelo frustrirana. V Slovenijo sem prinesla svoj denar, želela sem začeti posel, kasneje ustvariti delovna mesta in plačevati davke.”
“Naposled sem imela razgovor za posel na slovenskem veleposlaništvu na Kitajskem, kar je res smešno. Razdalja Vietnam–Kitajska ni enaka razdaliji Maribor–Ljubljana. Če želi Slovenija pritegniti tuje investitorje, bo morala poenostaviti papirologijo za tujce.”
Po nekaj mesecih in veliko tanjši denarnici je Thu uspelo. Odprla je trendovsko restavracijo z visokimi mizami in stoli, ogromnimi visečimi lučmi in minimalistično dekoracijo. Kljub temu, da vietnamska kuhinja privabi veliko ljudi, Thu še vedno sprašujejo, zakaj je restavracijo odprla v Mariboru in ne v prestolnici. Thu odgovori, da ne moreš vedeti, dokler ne poskusiš, z obiskom restavracije pa je zelo zadovoljna.
Vietnamka v Mariboru pogreša dinamično nočno življenje večimiljonskega domačega mesta, sprehode med stojnicami z ulično hrano in plesanje pozno v noč. V novi mariborski družbi se zaradi nepoznavanja slovenščine včasih ne more sprostiti, vendar pozna način, kako se vključiti v vsak pogovor.
“Mladi ljudje se tu zelo veliko pritožujejo. Če se med Slovenci počutiš izključenega, se v pogovor vključiš z narejenim čudenjem in s ponavljanjem stavka “ne morem verjet”. S ponavljanjem tega stavka se lahko pretvarjaš, da razumeš, o čem se ljudje pogovarjajo.”
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Neveljaven email naslov