Večino svojega življenja je preživela v Vietnamu, nekaj let v Angliji, delala je kot natakarica in kot oglaševalka, zdaj je lastnica restavracije.

Thu Tran po lastni izkušnji pravi, da bo morala Slovenija poenostaviti birokratske postopke, če želi pritegniti tuje investitorje

Ameriški kuharski mojster Anthony Bourdain je nekoč v šali dejal, da bi za skodelico juhe z rezanci, imenovano pho, požigal vasi. Vietnamsko juho z ribjimi cmoki, škampovimi repki ali s piščancem dnevno pripravlja tudi Thu Tran. Večino svojega življenja je preživela v Vietnamu, nekaj let v Angliji, delala je kot natakarica in kot oglaševalka, zdaj pa je lastnica restavracije.

Xin chào (pozdravljeni)!

29-letna Vietnamka je v začetku leta v Mariboru odprla prvo vietnamsko restavracijo. Očitno drži, da gre ljubezen skozi želodec, nad vietnamsko kuhinjo se je navdušil tudi njen fant Gregor. Thu pravi, da se slovenske jedi močno razlikujejo od tradicionalne vietnamske kuhinje, ta temelji na cvrtju in harmoniziranju več okusov.

“Če poskusite tipično vietnamsko hrano, boste rekli, da gre za kombinacijo mesa, riža, testenin in zelenjave. Vse sestavine so usklajene v eni jedi. Vietnamska kuhinja je ena najbolj zdravih na svetu, hrana ni težka, je zelo lahka.”

Drugačna pa je tudi kultura prehranjevanja in vedenje pri mizi, pred obedom mora vsak pozdraviti vse, ki so od njega starejši. “V slovenščini bi tako pred obedom na primer zaželeli dober tek vsakemu posebej: dober tek babica, dober tek dedek, dober tek oče, dober tek mati.”

Papirnate ovire na poti do lastne restavracije

Še preden je Thu vietnamsko kuhinjo predstavila širšemu krogu ljudi, se je pri odpiranju restavracije soočila z zahtevnimi, dolgotrajnimi in finančno izčrpnimi birokratskimi postopki. Na začetku je bila zelo nezadovoljna, prve tri mesece je imela turistično vizo, ki je zaradi dolgotrajnega procesa odpiranja restavracije potekla in morala se je vrniti v Vietnam.

“Na začetku sem bila zelo frustrirana. V Slovenijo sem prinesla svoj denar, želela sem začeti posel, kasneje ustvariti delovna mesta in plačevati davke.”

Maribor namesto Ljubljane

“Naposled sem imela razgovor za posel na slovenskem veleposlaništvu na Kitajskem, kar je res smešno. Razdalja Vietnam–Kitajska ni enaka razdaliji Maribor–Ljubljana. Če želi Slovenija pritegniti tuje investitorje, bo morala poenostaviti papirologijo za tujce.”

Po nekaj mesecih in veliko tanjši denarnici je Thu uspelo. Odprla je trendovsko restavracijo z visokimi mizami in stoli, ogromnimi visečimi lučmi in minimalistično dekoracijo. Kljub temu, da vietnamska kuhinja privabi veliko ljudi, Thu še vedno sprašujejo, zakaj je restavracijo odprla v Mariboru in ne v prestolnici. Thu odgovori, da ne moreš vedeti, dokler ne poskusiš, z obiskom restavracije pa je zelo zadovoljna.

Bližnjica za vključitev v družbo

Vietnamka v Mariboru pogreša dinamično nočno življenje večimiljonskega domačega mesta, sprehode med stojnicami z ulično hrano in plesanje pozno v noč. V novi mariborski družbi se zaradi nepoznavanja slovenščine včasih ne more sprostiti, vendar pozna način, kako se vključiti v vsak pogovor.

“Mladi ljudje se tu zelo veliko pritožujejo. Če se med Slovenci počutiš izključenega, se v pogovor vključiš z narejenim čudenjem in s ponavljanjem stavka “ne morem verjet”. S ponavljanjem tega stavka se lahko pretvarjaš, da razumeš, o čem se ljudje pogovarjajo.”