Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Alpska smučarka Dominique Gisin je olimpijska prvakinja v smuku. 29-letna Švicarka, ki je konec pretekle sezone končala profesionalno športno pot, bi pred leti skoraj postala prva (ženska) pilotka v švicarski vojski, zdaj pa se ukvarja s študijem fizike, je ambasadorka Rdečega križa in pilotira manjša letala.
Dominique Gisin je precej več kot le alpska smučarka. Olimpijska prvakinja iz Sočija, kjer si je zlato v smuku delila s Tino Maze, je konec pretekle sezone, končala profesionalno športno pot. Zdaj se ukvarja z letenjem, dobrodelnostjo, je ambasadorka številnih projektov in institucij, ter študentka. A njeno življenje je bolj kot karkoli drugega vendarle zaznamovalo smučanje, s katerim se je začela ukvarjati zelo zgodaj.
“Deliti zlato s Tino je bilo zame še bolj posebno, kot če bi ga osvojila sama. Zame je ena najbolj popolnih smučark vseh časov.”
Že kot mlada športnica je imela precej težav s poškodbami, v najstniških letih pa se je začela šolati za vojaško pilotko. Malo je manjkalo, pa bi postala prva ženska za krmilom letala švicarskih zračnih sil.
“Če želiš biti pilot v švicarski vojski se moraš prijaviti pri 16-ih oz. 17-ih, vsaj tako je bilo takrat. Ravno v tistem obdobju pa sem imela tudi veliko težav s poškodbami, tako da nisem mogla tekmovati. Nisem imela nič boljšega za početi, tako da sem se prijavila in celo prestala teste. Takrat še nisem vozila niti avtomobila, pa sem že sedela v letalu.”
Vojaška kariera ni postala realnost, a ljubezen do letenja je ostala. Licenco za letenje je naredila pred štirimi leti – prej vedno nasmejana Švicarka za to ni imela niti možnosti.
Gisinova ob študiju, letenju, ukvarjanju z mladimi in kopici drugih aktivnosti najde čas tudi za dobrodelnost. Med drugim je obiskala tudi Nepal, ki ga je opustošil hud potres.
“Sem ambasadorka za švicarski Rdeči križ. To je velik izziv, ki ti da veliko. Lepo se je zavzemati za spremembe korak za korakom.”
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Alpska smučarka Dominique Gisin je olimpijska prvakinja v smuku. 29-letna Švicarka, ki je konec pretekle sezone končala profesionalno športno pot, bi pred leti skoraj postala prva (ženska) pilotka v švicarski vojski, zdaj pa se ukvarja s študijem fizike, je ambasadorka Rdečega križa in pilotira manjša letala.
Dominique Gisin je precej več kot le alpska smučarka. Olimpijska prvakinja iz Sočija, kjer si je zlato v smuku delila s Tino Maze, je konec pretekle sezone, končala profesionalno športno pot. Zdaj se ukvarja z letenjem, dobrodelnostjo, je ambasadorka številnih projektov in institucij, ter študentka. A njeno življenje je bolj kot karkoli drugega vendarle zaznamovalo smučanje, s katerim se je začela ukvarjati zelo zgodaj.
“Deliti zlato s Tino je bilo zame še bolj posebno, kot če bi ga osvojila sama. Zame je ena najbolj popolnih smučark vseh časov.”
Že kot mlada športnica je imela precej težav s poškodbami, v najstniških letih pa se je začela šolati za vojaško pilotko. Malo je manjkalo, pa bi postala prva ženska za krmilom letala švicarskih zračnih sil.
“Če želiš biti pilot v švicarski vojski se moraš prijaviti pri 16-ih oz. 17-ih, vsaj tako je bilo takrat. Ravno v tistem obdobju pa sem imela tudi veliko težav s poškodbami, tako da nisem mogla tekmovati. Nisem imela nič boljšega za početi, tako da sem se prijavila in celo prestala teste. Takrat še nisem vozila niti avtomobila, pa sem že sedela v letalu.”
Vojaška kariera ni postala realnost, a ljubezen do letenja je ostala. Licenco za letenje je naredila pred štirimi leti – prej vedno nasmejana Švicarka za to ni imela niti možnosti.
Gisinova ob študiju, letenju, ukvarjanju z mladimi in kopici drugih aktivnosti najde čas tudi za dobrodelnost. Med drugim je obiskala tudi Nepal, ki ga je opustošil hud potres.
“Sem ambasadorka za švicarski Rdeči križ. To je velik izziv, ki ti da veliko. Lepo se je zavzemati za spremembe korak za korakom.”
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Neveljaven email naslov