Ande je potomec prvobitnega ljudstva Samijev na Norveškem. V Oslu poučuje ta jezik, ki so ga na skrajnem severu Evrope govorili že davno pred ustanovitvijo nacionalnih držav in ki ima – mimogrede – več kot 200 izrazov za sneg, je pa tudi član norveškega parlamentarnega odbora za pravice Samijev. Po njegovih besedah se sever Evrope zaradi podnebnih sprememb in vdiranja industrije v nekdaj kmetijska območja degradira tako rekoč pred njihovimi očmi, mednarodno opevani skandinavski zgled demokracije pa je že zdavnaj klecnil pod nacionalnimi pritiski. Kaj pri Samijih pomeni molk in zakaj ne marajo vztrajati na istem mestu, pa v nadaljevanju.

"Naša največja grožnja trenutno je industrija, ki prodira v nordijske dežele ter uničuje kulturo in lokalni način življenja"

Ande Trosten je potomec prvobitnega ljudstva Samijev na Norveškem. V Oslu poučuje ta jezik, ki so ga na skrajnem severu Evrope govorili že davno pred ustanovitvijo nacionalnih držav in ki ima – mimogrede – več kot 200 izrazov za sneg. Je tudi član norveškega parlamentarnega odbora za pravice Samijev.

“Razlog, da imamo toliko izrazov za sneg, je v tem, da ta za nas ni sovražnik. Naše življenjsko okolje je vsajeno vanj, zato ga moramo dobro poznati. Le natančen opis pokrajine in razmer v njej lahko komu tudi reši življenje.”

Ande, ki samijščino poučuje v Oslu, svoje učne ure navadno začne z drobno besedno igro, v kateri je slišno vse žuborenje tega jezika snega in tunder: “Samiji smo prvobitno ljudstvo, ki je poseljevalo Skandinavijo in severozahodni del Rusije. Tu smo se ustalili že davno pred nacionalnimi državami. Te so se pojavile sredi 18. stoletja in nas umetno presekale med štiri različne države.” Največ jih živi na Norveškem.

Ande zase pravi, da je pripadnik zlate generacije Samijev, tiste torej, ki je lahko po dolgem času odraščala brez pritiskov in zatiranja države ter znova brez pritiskov negovala lastno kulturo. A to še ne pomeni, da ji gre dobro.

“Trudimo se, da bi družbo preoblikovali tako, da bomo v njej lahko enakovredni z vsemi drugimi ljudmi v državi. Gre za dolgo in naporno pot boja z vse vrste institucijami, dolga stoletja prisilne asimilacije bo težko spremeniti v tako kratkem obdobju. Najboljša stvar v povezavi z Norveško je, da smem izražati svoje mnenje in me pri tem nihče ne ustrahuje.”

Dejaven je v tako imenovanem samijskem parlamentu. Kot prostovoljec je eno leto preživel v Nemčiji, kjer je skušal ljudem predstaviti Samije, njihovo kulturo, dediščino in tudi zagate, s katerimi se spoprijemajo. Svoje poslanstvo tako vidi v tem, da opozarja, kako hitro se spreminja svet Samijev. Ne pestita jih le diskriminacija in počasno asimiliranje v kulturo in družbo nacionalnih držav, temveč tudi vse bolj grozeče podnebne spremembe.