Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ande je potomec prvobitnega ljudstva Samijev na Norveškem. V Oslu poučuje ta jezik, ki so ga na skrajnem severu Evrope govorili že davno pred ustanovitvijo nacionalnih držav in ki ima – mimogrede – več kot 200 izrazov za sneg, je pa tudi član norveškega parlamentarnega odbora za pravice Samijev. Po njegovih besedah se sever Evrope zaradi podnebnih sprememb in vdiranja industrije v nekdaj kmetijska območja degradira tako rekoč pred njihovimi očmi, mednarodno opevani skandinavski zgled demokracije pa je že zdavnaj klecnil pod nacionalnimi pritiski. Kaj pri Samijih pomeni molk in zakaj ne marajo vztrajati na istem mestu, pa v nadaljevanju.
"Naša največja grožnja trenutno je industrija, ki prodira v nordijske dežele ter uničuje kulturo in lokalni način življenja"
Ande Trosten je potomec prvobitnega ljudstva Samijev na Norveškem. V Oslu poučuje ta jezik, ki so ga na skrajnem severu Evrope govorili že davno pred ustanovitvijo nacionalnih držav in ki ima – mimogrede – več kot 200 izrazov za sneg. Je tudi član norveškega parlamentarnega odbora za pravice Samijev.
“Razlog, da imamo toliko izrazov za sneg, je v tem, da ta za nas ni sovražnik. Naše življenjsko okolje je vsajeno vanj, zato ga moramo dobro poznati. Le natančen opis pokrajine in razmer v njej lahko komu tudi reši življenje.”
Ande, ki samijščino poučuje v Oslu, svoje učne ure navadno začne z drobno besedno igro, v kateri je slišno vse žuborenje tega jezika snega in tunder: “Samiji smo prvobitno ljudstvo, ki je poseljevalo Skandinavijo in severozahodni del Rusije. Tu smo se ustalili že davno pred nacionalnimi državami. Te so se pojavile sredi 18. stoletja in nas umetno presekale med štiri različne države.” Največ jih živi na Norveškem.
Ande zase pravi, da je pripadnik zlate generacije Samijev, tiste torej, ki je lahko po dolgem času odraščala brez pritiskov in zatiranja države ter znova brez pritiskov negovala lastno kulturo. A to še ne pomeni, da ji gre dobro.
“Trudimo se, da bi družbo preoblikovali tako, da bomo v njej lahko enakovredni z vsemi drugimi ljudmi v državi. Gre za dolgo in naporno pot boja z vse vrste institucijami, dolga stoletja prisilne asimilacije bo težko spremeniti v tako kratkem obdobju. Najboljša stvar v povezavi z Norveško je, da smem izražati svoje mnenje in me pri tem nihče ne ustrahuje.”
Dejaven je v tako imenovanem samijskem parlamentu. Kot prostovoljec je eno leto preživel v Nemčiji, kjer je skušal ljudem predstaviti Samije, njihovo kulturo, dediščino in tudi zagate, s katerimi se spoprijemajo. Svoje poslanstvo tako vidi v tem, da opozarja, kako hitro se spreminja svet Samijev. Ne pestita jih le diskriminacija in počasno asimiliranje v kulturo in družbo nacionalnih držav, temveč tudi vse bolj grozeče podnebne spremembe.
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Ande je potomec prvobitnega ljudstva Samijev na Norveškem. V Oslu poučuje ta jezik, ki so ga na skrajnem severu Evrope govorili že davno pred ustanovitvijo nacionalnih držav in ki ima – mimogrede – več kot 200 izrazov za sneg, je pa tudi član norveškega parlamentarnega odbora za pravice Samijev. Po njegovih besedah se sever Evrope zaradi podnebnih sprememb in vdiranja industrije v nekdaj kmetijska območja degradira tako rekoč pred njihovimi očmi, mednarodno opevani skandinavski zgled demokracije pa je že zdavnaj klecnil pod nacionalnimi pritiski. Kaj pri Samijih pomeni molk in zakaj ne marajo vztrajati na istem mestu, pa v nadaljevanju.
"Naša največja grožnja trenutno je industrija, ki prodira v nordijske dežele ter uničuje kulturo in lokalni način življenja"
Ande Trosten je potomec prvobitnega ljudstva Samijev na Norveškem. V Oslu poučuje ta jezik, ki so ga na skrajnem severu Evrope govorili že davno pred ustanovitvijo nacionalnih držav in ki ima – mimogrede – več kot 200 izrazov za sneg. Je tudi član norveškega parlamentarnega odbora za pravice Samijev.
“Razlog, da imamo toliko izrazov za sneg, je v tem, da ta za nas ni sovražnik. Naše življenjsko okolje je vsajeno vanj, zato ga moramo dobro poznati. Le natančen opis pokrajine in razmer v njej lahko komu tudi reši življenje.”
Ande, ki samijščino poučuje v Oslu, svoje učne ure navadno začne z drobno besedno igro, v kateri je slišno vse žuborenje tega jezika snega in tunder: “Samiji smo prvobitno ljudstvo, ki je poseljevalo Skandinavijo in severozahodni del Rusije. Tu smo se ustalili že davno pred nacionalnimi državami. Te so se pojavile sredi 18. stoletja in nas umetno presekale med štiri različne države.” Največ jih živi na Norveškem.
Ande zase pravi, da je pripadnik zlate generacije Samijev, tiste torej, ki je lahko po dolgem času odraščala brez pritiskov in zatiranja države ter znova brez pritiskov negovala lastno kulturo. A to še ne pomeni, da ji gre dobro.
“Trudimo se, da bi družbo preoblikovali tako, da bomo v njej lahko enakovredni z vsemi drugimi ljudmi v državi. Gre za dolgo in naporno pot boja z vse vrste institucijami, dolga stoletja prisilne asimilacije bo težko spremeniti v tako kratkem obdobju. Najboljša stvar v povezavi z Norveško je, da smem izražati svoje mnenje in me pri tem nihče ne ustrahuje.”
Dejaven je v tako imenovanem samijskem parlamentu. Kot prostovoljec je eno leto preživel v Nemčiji, kjer je skušal ljudem predstaviti Samije, njihovo kulturo, dediščino in tudi zagate, s katerimi se spoprijemajo. Svoje poslanstvo tako vidi v tem, da opozarja, kako hitro se spreminja svet Samijev. Ne pestita jih le diskriminacija in počasno asimiliranje v kulturo in družbo nacionalnih držav, temveč tudi vse bolj grozeče podnebne spremembe.
Rodila se je v Zagrebu, kjer je leta 2006 diplomirala iz veterine. Danes je veterinarka bolj v prostem času, saj se je leta 2017 vpisala še na Akademijo dramske umetnosti, smer režija dokumentarnega filma. Svoji akademski področji velikokrat združuje v dokumentarnih filmih, v katerih so živali glavni protagonisti. Sunčica Ana Veldić se je pred časom se je v Ljubljani mudila kot gostja in članica žirije festivala kratkega filma FEKK, kjer je pripravila tudi predavanje z naslovom Naracija filma z nečloveškimi protagonisti.
Nemec Mario Dieringer je zajemal življenje z veliko mavrično žlico, dokler ga različne okoliščine niso potisnile na dno. Razmišljal je o tem, da bi si vzel življenje. Pravočasna psihoterapevtska pomoč in želja po življenju sta ga prignali do tega, da danes skupaj s svojim psom Tyrion hodi po svetu, sadi drevesa spomina na žrtve samomora in na podlagi svojih izkušenj ljudi ozavešča o duševnem zdravju.
Irene in Antoine Kaufmann sta leta 2017 prevzela posest z vinogradi v vinogradniškem mestecu Aesch, ki je od Basla odmaknjeno slabe pol ure vožnje. Novo obdobje se je začelo z njunim prihodom, saj so iz vinogradništva na količino prešli na vinogradništvo v kakovosti. In se osredotočili na pridelavo organskih in biodinamičnih vin. Leta 2019 so se preimenovali v klet Klus177. Po dolini in imenu ceste, kjer so vinogradi in njihova domačija.
Latvijski glasbenik in komik Ralfs Eilands je glasen kritik ruskega režima.
Katherine Dunn je okoljska novinarka, trenutno urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer se sprašujejo, kako poročati o okoljski krizi, kje iskati vire, in kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem.
Filip Mrvelj je svetovno znani ulični slikar iz Slavonskega Broda, ki se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov.
Kate Wagner je ameriška novinarka in pisateljica, ki se je navdušila nad kolesarstvom in Slovenijo.
Med letoma 2003 in 2009 je bil Thierry Vissol svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki, kljub več kot 30-letni karieri svoje funkcije ni nikoli razumel strogo uradniško.
Sogovornik je v mladosti na srednjih valovih poslušal Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo delal na radiu.
David Fricker je na ukrajinsko-madžarsko mejo pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na železniški postaji deli med ukrajinske otroke.
Klaus Unterberger v Avstriji, pa tudi širše, velja za velikana javnih medijev, saj praktično svojo celotno kariero dela na avstrijski javni radioteleviziji ORF.
Matthew Caruana Galizia je malteški novinar, sin umorjene Daphne Caruana Galzia.
"Želimo si ostati v svoji državi in govoriti svoj jezik kot del Evropske unije," pravi tolmačka in kulturnica Kateryna Rietz-Rakul.
Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih.
Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave.
Islandski filmski in gledališki igralec Hilmir Snær Guðnason o tem, zakaj na Islandiji ni nujno, da imajo pravljice srečen konec, o podnebnih spremembah, in o filmu Jagnje.
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Neveljaven email naslov