Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ande je potomec prvobitnega ljudstva Samijev na Norveškem. V Oslu poučuje ta jezik, ki so ga na skrajnem severu Evrope govorili že davno pred ustanovitvijo nacionalnih držav in ki ima – mimogrede – več kot 200 izrazov za sneg, je pa tudi član norveškega parlamentarnega odbora za pravice Samijev. Po njegovih besedah se sever Evrope zaradi podnebnih sprememb in vdiranja industrije v nekdaj kmetijska območja degradira tako rekoč pred njihovimi očmi, mednarodno opevani skandinavski zgled demokracije pa je že zdavnaj klecnil pod nacionalnimi pritiski. Kaj pri Samijih pomeni molk in zakaj ne marajo vztrajati na istem mestu, pa v nadaljevanju.
"Naša največja grožnja trenutno je industrija, ki prodira v nordijske dežele ter uničuje kulturo in lokalni način življenja"
Ande Trosten je potomec prvobitnega ljudstva Samijev na Norveškem. V Oslu poučuje ta jezik, ki so ga na skrajnem severu Evrope govorili že davno pred ustanovitvijo nacionalnih držav in ki ima – mimogrede – več kot 200 izrazov za sneg. Je tudi član norveškega parlamentarnega odbora za pravice Samijev.
“Razlog, da imamo toliko izrazov za sneg, je v tem, da ta za nas ni sovražnik. Naše življenjsko okolje je vsajeno vanj, zato ga moramo dobro poznati. Le natančen opis pokrajine in razmer v njej lahko komu tudi reši življenje.”
Ande, ki samijščino poučuje v Oslu, svoje učne ure navadno začne z drobno besedno igro, v kateri je slišno vse žuborenje tega jezika snega in tunder: “Samiji smo prvobitno ljudstvo, ki je poseljevalo Skandinavijo in severozahodni del Rusije. Tu smo se ustalili že davno pred nacionalnimi državami. Te so se pojavile sredi 18. stoletja in nas umetno presekale med štiri različne države.” Največ jih živi na Norveškem.
Ande zase pravi, da je pripadnik zlate generacije Samijev, tiste torej, ki je lahko po dolgem času odraščala brez pritiskov in zatiranja države ter znova brez pritiskov negovala lastno kulturo. A to še ne pomeni, da ji gre dobro.
“Trudimo se, da bi družbo preoblikovali tako, da bomo v njej lahko enakovredni z vsemi drugimi ljudmi v državi. Gre za dolgo in naporno pot boja z vse vrste institucijami, dolga stoletja prisilne asimilacije bo težko spremeniti v tako kratkem obdobju. Najboljša stvar v povezavi z Norveško je, da smem izražati svoje mnenje in me pri tem nihče ne ustrahuje.”
Dejaven je v tako imenovanem samijskem parlamentu. Kot prostovoljec je eno leto preživel v Nemčiji, kjer je skušal ljudem predstaviti Samije, njihovo kulturo, dediščino in tudi zagate, s katerimi se spoprijemajo. Svoje poslanstvo tako vidi v tem, da opozarja, kako hitro se spreminja svet Samijev. Ne pestita jih le diskriminacija in počasno asimiliranje v kulturo in družbo nacionalnih držav, temveč tudi vse bolj grozeče podnebne spremembe.
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Ande je potomec prvobitnega ljudstva Samijev na Norveškem. V Oslu poučuje ta jezik, ki so ga na skrajnem severu Evrope govorili že davno pred ustanovitvijo nacionalnih držav in ki ima – mimogrede – več kot 200 izrazov za sneg, je pa tudi član norveškega parlamentarnega odbora za pravice Samijev. Po njegovih besedah se sever Evrope zaradi podnebnih sprememb in vdiranja industrije v nekdaj kmetijska območja degradira tako rekoč pred njihovimi očmi, mednarodno opevani skandinavski zgled demokracije pa je že zdavnaj klecnil pod nacionalnimi pritiski. Kaj pri Samijih pomeni molk in zakaj ne marajo vztrajati na istem mestu, pa v nadaljevanju.
"Naša največja grožnja trenutno je industrija, ki prodira v nordijske dežele ter uničuje kulturo in lokalni način življenja"
Ande Trosten je potomec prvobitnega ljudstva Samijev na Norveškem. V Oslu poučuje ta jezik, ki so ga na skrajnem severu Evrope govorili že davno pred ustanovitvijo nacionalnih držav in ki ima – mimogrede – več kot 200 izrazov za sneg. Je tudi član norveškega parlamentarnega odbora za pravice Samijev.
“Razlog, da imamo toliko izrazov za sneg, je v tem, da ta za nas ni sovražnik. Naše življenjsko okolje je vsajeno vanj, zato ga moramo dobro poznati. Le natančen opis pokrajine in razmer v njej lahko komu tudi reši življenje.”
Ande, ki samijščino poučuje v Oslu, svoje učne ure navadno začne z drobno besedno igro, v kateri je slišno vse žuborenje tega jezika snega in tunder: “Samiji smo prvobitno ljudstvo, ki je poseljevalo Skandinavijo in severozahodni del Rusije. Tu smo se ustalili že davno pred nacionalnimi državami. Te so se pojavile sredi 18. stoletja in nas umetno presekale med štiri različne države.” Največ jih živi na Norveškem.
Ande zase pravi, da je pripadnik zlate generacije Samijev, tiste torej, ki je lahko po dolgem času odraščala brez pritiskov in zatiranja države ter znova brez pritiskov negovala lastno kulturo. A to še ne pomeni, da ji gre dobro.
“Trudimo se, da bi družbo preoblikovali tako, da bomo v njej lahko enakovredni z vsemi drugimi ljudmi v državi. Gre za dolgo in naporno pot boja z vse vrste institucijami, dolga stoletja prisilne asimilacije bo težko spremeniti v tako kratkem obdobju. Najboljša stvar v povezavi z Norveško je, da smem izražati svoje mnenje in me pri tem nihče ne ustrahuje.”
Dejaven je v tako imenovanem samijskem parlamentu. Kot prostovoljec je eno leto preživel v Nemčiji, kjer je skušal ljudem predstaviti Samije, njihovo kulturo, dediščino in tudi zagate, s katerimi se spoprijemajo. Svoje poslanstvo tako vidi v tem, da opozarja, kako hitro se spreminja svet Samijev. Ne pestita jih le diskriminacija in počasno asimiliranje v kulturo in družbo nacionalnih držav, temveč tudi vse bolj grozeče podnebne spremembe.
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Neveljaven email naslov