Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Služba ali ljubezen? Ena od dveh najpogostejših možnosti, da nekdo pristane v Sloveniji. Pri Petri je bila najprej ljubezen, potem je tukaj našla še službo, pri nas dela kot kadrovnica. Ko ne dela, s poljsko kolegico Aniko ustvarjata you tube filmčke, v katerih kot tujki opozarjata na slovenske posebnosti – od hrane, do jezika.
Slovenska Slovakinja Petra Kečkešova o selitvi, kulturnem šoku ter jezikovnih in kulturnih razlikah
Služba ali ljubezen? Ena od dveh najpogostejših možnosti, da nekdo ostane v Sloveniji. Pri Petri je bila najprej ljubezen, potem je tukaj našla še službo, pri nas dela kot kadrovica. Ko ne dela, s poljsko kolegico Aniko ustvarjata kratke filme na YouTubu, v katerih kot tujki opozarjata na slovenske posebnosti – od hrane do jezika.
Med Slovenijo in Slovaško je le nekaj ur vožnje z avtomobilom. In čeprav je podobnosti veliko, je tudi precej razlik, pravi Petra. Nekatere stvari v Sloveniji razume šele zdaj, po dveh letih.
“Ob selitvi sem doživela kulturni šok. Slovenci ste zelo zasedeni sami s sabo, Slovaki se sami s sabo ne ukvarjamo toliko.”
Vljudnostna vprašanja, ki se nam Slovencem zdijo vljudnostna, lahko hitro postanejo nadležna. S partnerjem Petra sicer govori angleško, le sem in tja v pogovor vključita kak slovenski ali slovaški stavek.
“Na Slovaškem obstajata dve skupini ljudi: nekateri ne vedo o Sloveniji nič, nekateri pa veliko, precej jih tu dopustuje.”
Podjetja vse pogosteje iščejo profile ljudi, ki jih v Sloveniji ne najdejo. In – tukaj nastopa tudi Petra Kečkešova. Že v Bratislavi je delala kot kadrovica v večjem podjetju. Ko se je preselila v Kranj, je delo nadaljevala. Petra dodaja, da pri informacijski tehnologiji migracije ne potekajo več samo z vzhoda na zahod, vse pogosteje gre tudi kakšen programer z zahoda na vzhod.
“Tujci morajo imeti veliko volje, da v Sloveniji preživijo tisto prvo leto po selitvi. Iskanje službe je zelo težko.”
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Služba ali ljubezen? Ena od dveh najpogostejših možnosti, da nekdo pristane v Sloveniji. Pri Petri je bila najprej ljubezen, potem je tukaj našla še službo, pri nas dela kot kadrovnica. Ko ne dela, s poljsko kolegico Aniko ustvarjata you tube filmčke, v katerih kot tujki opozarjata na slovenske posebnosti – od hrane, do jezika.
Slovenska Slovakinja Petra Kečkešova o selitvi, kulturnem šoku ter jezikovnih in kulturnih razlikah
Služba ali ljubezen? Ena od dveh najpogostejših možnosti, da nekdo ostane v Sloveniji. Pri Petri je bila najprej ljubezen, potem je tukaj našla še službo, pri nas dela kot kadrovica. Ko ne dela, s poljsko kolegico Aniko ustvarjata kratke filme na YouTubu, v katerih kot tujki opozarjata na slovenske posebnosti – od hrane do jezika.
Med Slovenijo in Slovaško je le nekaj ur vožnje z avtomobilom. In čeprav je podobnosti veliko, je tudi precej razlik, pravi Petra. Nekatere stvari v Sloveniji razume šele zdaj, po dveh letih.
“Ob selitvi sem doživela kulturni šok. Slovenci ste zelo zasedeni sami s sabo, Slovaki se sami s sabo ne ukvarjamo toliko.”
Vljudnostna vprašanja, ki se nam Slovencem zdijo vljudnostna, lahko hitro postanejo nadležna. S partnerjem Petra sicer govori angleško, le sem in tja v pogovor vključita kak slovenski ali slovaški stavek.
“Na Slovaškem obstajata dve skupini ljudi: nekateri ne vedo o Sloveniji nič, nekateri pa veliko, precej jih tu dopustuje.”
Podjetja vse pogosteje iščejo profile ljudi, ki jih v Sloveniji ne najdejo. In – tukaj nastopa tudi Petra Kečkešova. Že v Bratislavi je delala kot kadrovica v večjem podjetju. Ko se je preselila v Kranj, je delo nadaljevala. Petra dodaja, da pri informacijski tehnologiji migracije ne potekajo več samo z vzhoda na zahod, vse pogosteje gre tudi kakšen programer z zahoda na vzhod.
“Tujci morajo imeti veliko volje, da v Sloveniji preživijo tisto prvo leto po selitvi. Iskanje službe je zelo težko.”
Ne mara deviantnih obveščevalnih služb, Roberta Saviana in pametnih telefonov. Leo Reitano je predsednik italijanskega Združenja za preiskovalno novinarstvo, ki izobražuje o metodah preiskovalnega novinarstva. Poleg tega sodeluje pri nacionalnih in mednarodnih preiskovalnih projektih; na enega je še posebno ponosen – na raziskovalni dokumentarec Toxic Europe, posvečen delovanju nezakonite trgovine z odpadki. Trdi, da je novinarski poklic zelo nevaren, še posebno takrat, ko novinar postane grožnja državnim ustanovam – obveščevalnim službam, vpletenim v nezakonite posle. Slišali ga boste v oddaji Evropa, osebno.
Namesto dela in trpljenja ali boja z oblastjo je Michel Khleifi izbral kulturo. Palestinec je odraščal v Nazaretu, vendar se je zaradi boljšega življenja in študija preselil v Belgijo. Zdaj priznani režiser dokumentarcev o življenju Palestincev. Za svoje delo je bil nagrajen tudi na filmskem festivalu v Cannesu.
Gost oddaje Evropa osebno je Iranec Behrang Azhdari. Pri devetnajstih letih je potoval s cirkusom, kasneje koncertiral z iranskim pop zvezdnikom, nastopal na plaži v Indiji, tam pa spoznal usodno Slovenko. Spregovori o življenju in statusu kulturnika pri nas in v Iranu, pa tudi o aktualnih političnih razmerah.
Behrang Azhdari prihaja iz Irana, že devet let pa živi v Sloveniji. Pri devetnajstih letih je potoval s cirkusom, kasneje koncertiral z iranskim pop zvezdnikom, nastopal na plaži v Indiji, tam pa spoznal usodno Slovenko. Ne razume, zakaj zavračamo begunce, v Iranu jih je namreč okrog tri milijone. Meni, da je rešitev za begunsko krizo prekinitev vojn na Bližnjem vzhodu, brez vmešavanja in posredovanja Amerike. Pravi, da naj najprej poskrbijo za mir na svojih tleh in iz ulic umaknejo orožje. Razlogi za vojne na Bližnjem vzhodu so po njegovem mnenju v medijih prikazani preveč enostransko.
Martina Lorenzetti prihaja iz Toskane in človek bi zaradi njenih kulturno-zgodovinskih korenin najprej pomislil, da jo zanima umetnost. Toda ne … Martina je že od malega predana naravoslovju. Z namenom, da bi bilo njeno delo koristno zdravju ljudi, je vpisala študij kemije materialov, pred leti pa jo je projekt Marie-Curie pripeljal v Ljubljano, kjer se v ukvarja z iskanjem anorganskih nanodelcev v hrani. Je vedra, zgovorna Italijanka, ki s celicami in bakterijami pod mikroskopom razvija poseben odnos.
Poročen je s Slovenko, zato nekaj mesecev na letno preživi v Novi Gorici. Ostali del leta živi v Gani, kjer vodi nevladno organizacijo “Embracing hidden talents”, ki čim več ganskim otrokov poskuša omogočiti šolanje. Predvsem pa jih poskuša naučiti tudi tisto, kar so Ebenezerja naučili v panafriškem klubu – črna pamet je enako pametna kot bela pamet. Ljudi je le treba izobraziti, da se postavijo na svoje noge.
Alpska smučarka Dominique Gisin je olimpijska prvakinja v smuku. 29-letna Švicarka, ki je konec pretekle sezone končala profesionalno športno pot, bi pred leti skoraj postala prva (ženska) pilotka v švicarski vojski, zdaj pa se ukvarja s študijem fizike, je ambasadorka Rdečega križa in pilotira manjša letala.
Prijatelji mu pravijo umetnik življenja. Njegovo vodilo je, da mora človek vedno kaj iskati in odkrivati nove stvari. Sam jih je odkril kar precej. Najprej ga je prevzel svet fosilov in kristalov. Na lovu za temi je spoznaval gore, jih vzljubil in preplezal številne stene, med drugimi tudi tri tako imenovane zadnje probleme Alp. Potem ga je legendarni Hermann Buhl povabil v Himalajo. Tako je Kurt Diemberger danes edini še živeči prvopristopnik na dva osemtisočaka, Broad Peak in Daulagiri. Napisal je številne knjige, v katerih se spominja svojih poti in zgodb, ki jih je doživljal – tudi slabih, kot je bil dogodek na K2, ko je izgubil prste na roki in dobro prijateljico, s katero sta osnovala filmsko ekipo, ki je snemala najvišje na svetu. Zdaj, pri 83 letih, ne gre več visoko v gore. Rad pa se odpravi na kakšen hrib v okolici Bologne, kjer živi, in rad objame kakšno drevo.
V tokratni Evropi, osebno! smo skozi pripoved 29-letne Catherine Nakato, ki se je zaradi ljubezni priselila v Slovenijo, spoznali njeno domovino, Ugando. Zakaj jo imenujemo Biser Afrike, zakaj boste tam težko prišli do poceni, a kvalitetne kave in ali drži, da v Ugandi zelo radi kolesarijo?
Cheryl Dunn je Newyorška ulična fotografinja in režiserka dokumentarnih filmov, ki je pobudo Barbare Čeferin, direktorice Galerije Fotografija iz New Yorka priletela v Slovenijo in odvodila dvodnevno fotografsko delavnico za mlade slovenske fotografe. Preden so se s fotografskimi objektivi podali na naše ulice pa je svojo zgodbo zaupala tudi Neji Jerant.
Velja za eno najbolj nadarjenih nemških pisateljic, njena dva dosedanja romana sta takoj postala uspešnici. V obeh govori o migracijah in tudi za tretjega, ki izide prihodnje leto, napoveduje takisto. Zdi se logično, njena rusko-judovska družina se je pred točno dvajsetimi leti iz Azerbajdžana preselila v Nemčijo, pred tremi leti pa se je Olga Grjasnowa poročila s sirskim dramskim igralcem, ki je po sili razmer nehote pristal v Nemčiji kot azilant. Evropa, osebno! tokrat kot zgodba nekdanje migrantke in zdajšnjega begunca, ki sta se našla v za tujce, kot pravi, zelo negostoljubni državi.
Spoznali boste slavno teniško igralko Ano Ivanović! No, ne ravno nje osebno, temveč Gavina Versija. Gavin je Anin menedžer, svetovalec za odnose z mediji in prijatelj. Britanec, rojen v Oxfordu, študiral je v Cambridgeu. Odlično pozna teniški svet slavnih, lepih in bogatih. Še bolj kot to pozna športna sponzorstva in pravila znotraj teh sponzorstev. Tudi nenapisana.
Spoznali boste slavno teniško igralko Ano Ivanović! No, ne ravno nje osebno, temveč Gavina Versija. Gavin je Anin menedžer, svetovalec za odnose z mediji in prijatelj. Britanec, rojen v Oxfordu, študiral je v Cambridgeu. Odlično pozna teniški svet slavnih, lepih in bogatih. Še bolj kot to pozna športna sponzorstva in pravila znotraj teh sponzorstev. Tudi nenapisana.
Spoznali boste slavno teniško igralko Ano Ivanović! No, ne ravno nje osebno, temveč Gavina Versija. Gavin je Anin menedžer, svetovalec za odnose z mediji in prijatelj. Britanec, rojen v Oxfordu, študiral je v Cambridgeu. Odlično pozna teniški svet slavnih, lepih in bogatih. Še bolj kot to pozna športna sponzorstva in pravila znotraj teh sponzorstev. Tudi nenapisana.
Že več let živi v Budimpešti, ker je tam našel tisto, kar je na zahodu pretežno že izginilo – človeške odnose. Je soustanovitelj Cargonomie, centra za trajnostne logistične rešitve in lokalno distribucijo organske hrane. S kolesi, kar je za navdušenega kolesarja seveda logično. Cargonomie je na nek način delček širše ideje, ki jo širi kot soavtor projekta „Odrast“ (Degrowth) in je alternativa večinskemu ekonomskemu razmišljanju, ki kot ključni cilj vidi gospodarsko rast. Trenutno Vincent dela doktorat iz ekonomije, v Budimpešti tudi zato, ker se mu (z Orbanom na čelu) zdi neke vrste evropski laboratorijski poskus naše prihodnosti.
Že več let živi v Budimpešti, ker je tam našel tisto, kar je na zahodu pretežno že izginilo – človeške odnose. Je soustanovitelj Cargonomie, centra za trajnostne logistične rešitve in lokalno distribucijo organske hrane. S kolesi, kar je za navdušenega kolesarja seveda logično. Cargonomie je na nek način delček širše ideje, ki jo širi kot soavtor projekta „Odrast“ (Degrowth) in je alternativa večinskemu ekonomskemu razmišljanju, ki kot ključni cilj vidi gospodarsko rast. Trenutno Vincent dela doktorat iz ekonomije, v Budimpešti tudi zato, ker se mu (z Orbanom na čelu) zdi neke vrste evropski laboratorijski poskus naše prihodnosti.
Jen Dži Fu ali po naša kar Andy je Tajvanec sredi tridesetih, ki zasleduje nove trende v visokem šolstvu in skuša z njimi posodabljati izobraževanje v tej majhni azijski otoški državi. Je zabaven in gostobeseden sogovornik, ki zna povedati marsikakšno hudomušno na račun kitajsko-tajvanskih odnosov, v pogovoru z njim pa se je razkrila tudi zanimiva povezava med Slovenijo in Tajvanom.
Pesnik, glasbenik, oblikovalec keramike in plesalec Guillermo Escalante, član mednarodnega kolektiva Articulación Artística Internacional, se je rodil v Buenos Airesu. Kar 13 let je potoval po svetu. Ko je na Prešernovem trgu v Ljubljani namesto pričakovanega kipa v spomin zavojevalcu ugledal Franceta Prešerna in njegovo muzo, se je odločil, da Slovenijo podrobneje razišče.
Nizozemka LouseWies Van der Laan, s polnim imenom Louse Wies Sija Anne Lilly Berthe van der Laan, je bila nekdaj zelo aktivna nizozemska političarka, pred tremi leti pa se je z možem priselila v Slovenijo. Odraščala je v ZDA, šolala se je v Nemčiji in Belgiji, politično pot pa je začela pri nekdanjem evropskem komisarju Hansu Van den Broeku, nadaljevala v Evropskem parlamentu (1999-2003) in se potem vrnila v nizozemski parlament. Bila je tudi podpredsednica liberalne evropske stranke ALDE. Bolj kot s politiko se zdaj ukvarja s svetovnim spletom, saj je od letos članica upravnega odbora organizacije ICANN, ki skrbi za delovanje spleta in njegovih domen po vsem svetu. A čeprav ni več dejavna v politiki, se LouseWies Van der Laan zelo zavzema za demokracijo in človekove pravice, je tudi odločna zagovornica gejevskih pravic in enakopravnosti žensk.
Kanadčanko Karo Scott pozna vsak poznavalec pokra. Maja se je preselila v Ljubljano, pred tem je živela tudi v Angliji, Združenih državah Amerike in Italiji. Ob študiju je trenirala tajski boks, kot novinarka je delala na radiu in televiziji, večino časa pa namenja pokru, ki ga igra tudi z najboljšimi na svetu.
Neveljaven email naslov