Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Njegove metode raziskovanja in pridobivanja informacij so nekonvencionalne, a pri svojem delo ima vedno le en cilj: prikazovanje resnice. Avdo Avdić je eden najbolj prepoznavnih novinarjev v medijskem prostoru Bosne in Hercegovine, z odkrivanjem skrivališč vojnih zločincev, razkrivanjem gospodarskega kriminala in pranja denarja ter stisk sodržavljanov je oblasti večkrat postavil na laž, hkrati pa izpostavil sistemske težave povojne ureditve Bosne in Hercegovine. Lani je objavil dokumentarec o izginjanju tujih donacij, namenjenih povojni obnovi Srebrenice, v katerem natančno prikaže bogatenje peščice in bedo večine prebivalcev mesta, a si ga v Bosni in Hercegovini ni drznila predvajati nobena televizija.
Avdo Avdić, raziskovalni novinar iz BiH, o izginulem denarju za povojno obnovo Srebrenice, politikih kriminalcih in izseljevanju, ki bo zaznamovalo prihodnost države
Njegove metode raziskovanja in pridobivanja informacij so nekonvencionalne, a pri svojem delu ima vedno le en cilj: prikazovanje resnice. Avdo Avdić je eden najbolj prepoznavnih novinarjev v medijskem prostoru Bosne in Hercegovine, z odkrivanjem skrivališč vojnih zločincev, razkrivanjem gospodarskega kriminala in pranja denarja ter stisk sodržavljanov je oblasti večkrat postavil na laž, hkrati pa izpostavil sistemske težave povojne ureditve Bosne in Hercegovine.
Njegova značilnost, ki je ne moreš spregledati niti ob kratkem srečanju, je, da se ves čas šali, tudi ko govori o skrajno resnih temah. Takole denimo opiše svojo otroško odločitev za poklic novinarja: “Pri svojih sedmih ali osmih letih sem začel gledat Dnevnik. Ves čas sem želel postati novinar, ničesar drugega si nisem želel. Morda te službe ne opravljam dobro, sem pa prepričan, da bi kar koli drugega delal še slabše.” Svoje novinarske metode opisuje kot alternativne, s tem misli predvsem na tehnike pridobivanja informacij.
“Vsak dan se slišim s šestimi tožilci. Vem, da so znotraj tožilstva vsaj štiri frakcije, ki so pod vplivom posameznih političnih strank. Se pravi – nekatere nadzoruje SBB, druge SDA, tretji so SNSD, četrti HDZ in še peti SDP. Pokličem denimo najprej tiste iz SDP-ja, da mi povedo, kaj počnejo tisti iz SDA-ja, potem njih vprašam, kaj počnejo tretji in tako naprej. Na koncu vem vse.”
Lani je objavil dokumentarec o izginjanju tujih donacij, namenjenih povojni obnovi Srebrenice, v katerem natančno prikaže bogatenje peščice in bedo večine prebivalcev mesta, a si ga v Bosni in Hercegovini ni drznila predvajati nobena televizija.
“Ker dobro poznam Srebrenico, sem šel najprej do župana, da mi pove vse o prejšnjem županu, potem sem šel do prejšnjega župana, da mi pove vse o zdajšnjem županu. Dobil sem papirje, pregledal vse uradne liste, kjer so objavljali donacije, pisal sem vsem veleposlaništvom in odšel na teren. Sploh ti ni treba raziskovati, treba se je samo sprehoditi skozi Srebrenico in oditi v vasi, pa ste končali raziskovanje. Veš, da je sem prišlo pol miljarde ali miljarda evrov, stanje pa je katastrofalno. Vsi, ki so se znašli vmes, so kriminalci.”
Podatki, ki jih je odkril, so šokantni. Kljub temu, da je v mesto prišla tako velika vsota denarja, so praktično vsi projekti obnove propadli ali bili predčasno zaključeni. Še bolj šokantne pa so zgodbe prebivalcev Srebrenice in okoliških vasi, ki zdaj živijo v katastrofalnih razmerah.
“Še danes imamo begunske namestitvene centre. A kdo živi v teh centrih? Otroci, ki niso begunci, ampak so se rodili v teh skupinskih namestitvah, in ki zdaj tam ustvarjajo svoje družine. Tisti, ki so pobegnili, so že pomrli. Še zdaj se rojevajo otroci, ki imajo kot kraj rojstva naveden begunski center, in to 22 let po vojni.”
Težko se postavlja v kožo slovenskih turistov, ki množično obiskujejo BiH, a pravi, da morda razume vzgib za ta potovanja.
“Mogoče razumem, zakaj prihajate. Pri vas je vedno red in lepo je včasih malo živeti tudi v neredu. Ampak le nekaj dni.”
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Njegove metode raziskovanja in pridobivanja informacij so nekonvencionalne, a pri svojem delo ima vedno le en cilj: prikazovanje resnice. Avdo Avdić je eden najbolj prepoznavnih novinarjev v medijskem prostoru Bosne in Hercegovine, z odkrivanjem skrivališč vojnih zločincev, razkrivanjem gospodarskega kriminala in pranja denarja ter stisk sodržavljanov je oblasti večkrat postavil na laž, hkrati pa izpostavil sistemske težave povojne ureditve Bosne in Hercegovine. Lani je objavil dokumentarec o izginjanju tujih donacij, namenjenih povojni obnovi Srebrenice, v katerem natančno prikaže bogatenje peščice in bedo večine prebivalcev mesta, a si ga v Bosni in Hercegovini ni drznila predvajati nobena televizija.
Avdo Avdić, raziskovalni novinar iz BiH, o izginulem denarju za povojno obnovo Srebrenice, politikih kriminalcih in izseljevanju, ki bo zaznamovalo prihodnost države
Njegove metode raziskovanja in pridobivanja informacij so nekonvencionalne, a pri svojem delu ima vedno le en cilj: prikazovanje resnice. Avdo Avdić je eden najbolj prepoznavnih novinarjev v medijskem prostoru Bosne in Hercegovine, z odkrivanjem skrivališč vojnih zločincev, razkrivanjem gospodarskega kriminala in pranja denarja ter stisk sodržavljanov je oblasti večkrat postavil na laž, hkrati pa izpostavil sistemske težave povojne ureditve Bosne in Hercegovine.
Njegova značilnost, ki je ne moreš spregledati niti ob kratkem srečanju, je, da se ves čas šali, tudi ko govori o skrajno resnih temah. Takole denimo opiše svojo otroško odločitev za poklic novinarja: “Pri svojih sedmih ali osmih letih sem začel gledat Dnevnik. Ves čas sem želel postati novinar, ničesar drugega si nisem želel. Morda te službe ne opravljam dobro, sem pa prepričan, da bi kar koli drugega delal še slabše.” Svoje novinarske metode opisuje kot alternativne, s tem misli predvsem na tehnike pridobivanja informacij.
“Vsak dan se slišim s šestimi tožilci. Vem, da so znotraj tožilstva vsaj štiri frakcije, ki so pod vplivom posameznih političnih strank. Se pravi – nekatere nadzoruje SBB, druge SDA, tretji so SNSD, četrti HDZ in še peti SDP. Pokličem denimo najprej tiste iz SDP-ja, da mi povedo, kaj počnejo tisti iz SDA-ja, potem njih vprašam, kaj počnejo tretji in tako naprej. Na koncu vem vse.”
Lani je objavil dokumentarec o izginjanju tujih donacij, namenjenih povojni obnovi Srebrenice, v katerem natančno prikaže bogatenje peščice in bedo večine prebivalcev mesta, a si ga v Bosni in Hercegovini ni drznila predvajati nobena televizija.
“Ker dobro poznam Srebrenico, sem šel najprej do župana, da mi pove vse o prejšnjem županu, potem sem šel do prejšnjega župana, da mi pove vse o zdajšnjem županu. Dobil sem papirje, pregledal vse uradne liste, kjer so objavljali donacije, pisal sem vsem veleposlaništvom in odšel na teren. Sploh ti ni treba raziskovati, treba se je samo sprehoditi skozi Srebrenico in oditi v vasi, pa ste končali raziskovanje. Veš, da je sem prišlo pol miljarde ali miljarda evrov, stanje pa je katastrofalno. Vsi, ki so se znašli vmes, so kriminalci.”
Podatki, ki jih je odkril, so šokantni. Kljub temu, da je v mesto prišla tako velika vsota denarja, so praktično vsi projekti obnove propadli ali bili predčasno zaključeni. Še bolj šokantne pa so zgodbe prebivalcev Srebrenice in okoliških vasi, ki zdaj živijo v katastrofalnih razmerah.
“Še danes imamo begunske namestitvene centre. A kdo živi v teh centrih? Otroci, ki niso begunci, ampak so se rodili v teh skupinskih namestitvah, in ki zdaj tam ustvarjajo svoje družine. Tisti, ki so pobegnili, so že pomrli. Še zdaj se rojevajo otroci, ki imajo kot kraj rojstva naveden begunski center, in to 22 let po vojni.”
Težko se postavlja v kožo slovenskih turistov, ki množično obiskujejo BiH, a pravi, da morda razume vzgib za ta potovanja.
“Mogoče razumem, zakaj prihajate. Pri vas je vedno red in lepo je včasih malo živeti tudi v neredu. Ampak le nekaj dni.”
Rodila se je v Zagrebu, kjer je leta 2006 diplomirala iz veterine. Danes je veterinarka bolj v prostem času, saj se je leta 2017 vpisala še na Akademijo dramske umetnosti, smer režija dokumentarnega filma. Svoji akademski področji velikokrat združuje v dokumentarnih filmih, v katerih so živali glavni protagonisti. Sunčica Ana Veldić se je pred časom se je v Ljubljani mudila kot gostja in članica žirije festivala kratkega filma FEKK, kjer je pripravila tudi predavanje z naslovom Naracija filma z nečloveškimi protagonisti.
Nemec Mario Dieringer je zajemal življenje z veliko mavrično žlico, dokler ga različne okoliščine niso potisnile na dno. Razmišljal je o tem, da bi si vzel življenje. Pravočasna psihoterapevtska pomoč in želja po življenju sta ga prignali do tega, da danes skupaj s svojim psom Tyrion hodi po svetu, sadi drevesa spomina na žrtve samomora in na podlagi svojih izkušenj ljudi ozavešča o duševnem zdravju.
Irene in Antoine Kaufmann sta leta 2017 prevzela posest z vinogradi v vinogradniškem mestecu Aesch, ki je od Basla odmaknjeno slabe pol ure vožnje. Novo obdobje se je začelo z njunim prihodom, saj so iz vinogradništva na količino prešli na vinogradništvo v kakovosti. In se osredotočili na pridelavo organskih in biodinamičnih vin. Leta 2019 so se preimenovali v klet Klus177. Po dolini in imenu ceste, kjer so vinogradi in njihova domačija.
Latvijski glasbenik in komik Ralfs Eilands je glasen kritik ruskega režima.
Katherine Dunn je okoljska novinarka, trenutno urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer se sprašujejo, kako poročati o okoljski krizi, kje iskati vire, in kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem.
Filip Mrvelj je svetovno znani ulični slikar iz Slavonskega Broda, ki se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov.
Kate Wagner je ameriška novinarka in pisateljica, ki se je navdušila nad kolesarstvom in Slovenijo.
Med letoma 2003 in 2009 je bil Thierry Vissol svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki, kljub več kot 30-letni karieri svoje funkcije ni nikoli razumel strogo uradniško.
Sogovornik je v mladosti na srednjih valovih poslušal Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo delal na radiu.
David Fricker je na ukrajinsko-madžarsko mejo pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na železniški postaji deli med ukrajinske otroke.
Klaus Unterberger v Avstriji, pa tudi širše, velja za velikana javnih medijev, saj praktično svojo celotno kariero dela na avstrijski javni radioteleviziji ORF.
Matthew Caruana Galizia je malteški novinar, sin umorjene Daphne Caruana Galzia.
"Želimo si ostati v svoji državi in govoriti svoj jezik kot del Evropske unije," pravi tolmačka in kulturnica Kateryna Rietz-Rakul.
Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih.
Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave.
Islandski filmski in gledališki igralec Hilmir Snær Guðnason o tem, zakaj na Islandiji ni nujno, da imajo pravljice srečen konec, o podnebnih spremembah, in o filmu Jagnje.
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Neveljaven email naslov