Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Gáspár Miklós Tamás je brezposeln, torej brez rednega dohodka. Ima štiri otroke. Čeprav pravi, da je njegovo finančno stanje zadovoljivo, nikoli ne ve, koliko denarja bo imel naslednji mesec. Odvisen je od pisanja časopisnih člankov, zato se ne more povsem svobodno posvetiti svojemu delu.
Današnje razmere rad primerja z obdobjem, ko je odraščal. Njegova družina je bila del madžarske manjšine v Romuniji. Bili so zelo osovraženi.
“Takrat sem doživel to etnično norost. Nor nacionalizem. Bil je neusmiljeno restriktiven režim. Ampak kot otrok sem se počutil varnega. Moj oče je bil komunistični intelektualec, pisatelj, vodja lokalnega gledališča in zelo razočaran mož s strtim srcem.”
Tudi on je začel sovražiti sistem in postal precej konservativen. Tako filozofsko kot politično. Vse to je eksplodiralo v 70-ih letih, ko je začel delati in so ga hoteli prisiliti, da bi bil zvest režimu, kar pa je zavrnil.
“Potem ko sem zavrnil to, da bi bil zvest režimu – bilo je ob treh popoldan v pisarni tednika, pri katerem sem delal -, je naslednji dan ob štirih zjutraj tajna služba potrkala na vrata. Bila je zelo organizirana. Hvala bogu nisem šel v zapor, me je pa tajna služba nadlegovala še leta. Aretiran sem bil na cesti, zvlekli so me v avto. Hoteli so me prestrašiti. Pri tem so bili uspešni, saj sem se jih zelo bal. Nato sem se preselil na Madžarsko, kjer so me čez leto in pol tudi vrgli iz službe.”
Ne glede na to je ostal ves čas kritičen do političnega sistema. Tik pred propadom Sovjetske zveze in Varšavskega pakta je predaval v Združenih državah, Veliki Britaniji in Franciji ter študiral na Oxfordu. Po padcu Berlinskega zidu ga je prepričal liberalizem, zato se je tudi pridružil politični stranki Zveza svobodnih demokratov in bil član madžarskega parlamenta do leta 1994.
Ko je ugotovil, da mu niti to ne ustreza, je popolnoma spremenil svoj pogled na svet in filozofijo. Postal je marksist. In pod vplivom francoskega maja 1968 še vedno ostaja realist, ki se bori za nemogoče.
“Seveda se je treba boriti za stvari, ki so nemogoče. Žalostna stvar tega pa je, da kar se zdi nemogoče danes, je bilo popolnoma mogoče leta 1968. Ti ljudje so zahtevali več kot človekove pravice in pluralizem, ki so ga že imeli. Ampak celo te stvari, ki so bile nekaj samoumevnega takrat, so zdaj na udaru. Živimo v reakcionistični dobi, desni, konzervativni dobi. V kateri se moraš boriti celo za staromodne liberalne buržoazne okvirje, ki so delovali bolj ali manj v redu v sodelovanju s kapitalizmom do zdaj.”
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Dr. Gáspár Miklós Tamás je brezposeln, torej brez rednega dohodka. Ima štiri otroke. Čeprav pravi, da je njegovo finančno stanje zadovoljivo, nikoli ne ve, koliko denarja bo imel naslednji mesec. Odvisen je od pisanja časopisnih člankov, zato se ne more povsem svobodno posvetiti svojemu delu.
Današnje razmere rad primerja z obdobjem, ko je odraščal. Njegova družina je bila del madžarske manjšine v Romuniji. Bili so zelo osovraženi.
“Takrat sem doživel to etnično norost. Nor nacionalizem. Bil je neusmiljeno restriktiven režim. Ampak kot otrok sem se počutil varnega. Moj oče je bil komunistični intelektualec, pisatelj, vodja lokalnega gledališča in zelo razočaran mož s strtim srcem.”
Tudi on je začel sovražiti sistem in postal precej konservativen. Tako filozofsko kot politično. Vse to je eksplodiralo v 70-ih letih, ko je začel delati in so ga hoteli prisiliti, da bi bil zvest režimu, kar pa je zavrnil.
“Potem ko sem zavrnil to, da bi bil zvest režimu – bilo je ob treh popoldan v pisarni tednika, pri katerem sem delal -, je naslednji dan ob štirih zjutraj tajna služba potrkala na vrata. Bila je zelo organizirana. Hvala bogu nisem šel v zapor, me je pa tajna služba nadlegovala še leta. Aretiran sem bil na cesti, zvlekli so me v avto. Hoteli so me prestrašiti. Pri tem so bili uspešni, saj sem se jih zelo bal. Nato sem se preselil na Madžarsko, kjer so me čez leto in pol tudi vrgli iz službe.”
Ne glede na to je ostal ves čas kritičen do političnega sistema. Tik pred propadom Sovjetske zveze in Varšavskega pakta je predaval v Združenih državah, Veliki Britaniji in Franciji ter študiral na Oxfordu. Po padcu Berlinskega zidu ga je prepričal liberalizem, zato se je tudi pridružil politični stranki Zveza svobodnih demokratov in bil član madžarskega parlamenta do leta 1994.
Ko je ugotovil, da mu niti to ne ustreza, je popolnoma spremenil svoj pogled na svet in filozofijo. Postal je marksist. In pod vplivom francoskega maja 1968 še vedno ostaja realist, ki se bori za nemogoče.
“Seveda se je treba boriti za stvari, ki so nemogoče. Žalostna stvar tega pa je, da kar se zdi nemogoče danes, je bilo popolnoma mogoče leta 1968. Ti ljudje so zahtevali več kot človekove pravice in pluralizem, ki so ga že imeli. Ampak celo te stvari, ki so bile nekaj samoumevnega takrat, so zdaj na udaru. Živimo v reakcionistični dobi, desni, konzervativni dobi. V kateri se moraš boriti celo za staromodne liberalne buržoazne okvirje, ki so delovali bolj ali manj v redu v sodelovanju s kapitalizmom do zdaj.”
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Neveljaven email naslov