Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Gáspár Miklós Tamás je brezposeln, torej brez rednega dohodka. Ima štiri otroke. Čeprav pravi, da je njegovo finančno stanje zadovoljivo, nikoli ne ve, koliko denarja bo imel naslednji mesec. Odvisen je od pisanja časopisnih člankov, zato se ne more povsem svobodno posvetiti svojemu delu.
Današnje razmere rad primerja z obdobjem, ko je odraščal. Njegova družina je bila del madžarske manjšine v Romuniji. Bili so zelo osovraženi.
“Takrat sem doživel to etnično norost. Nor nacionalizem. Bil je neusmiljeno restriktiven režim. Ampak kot otrok sem se počutil varnega. Moj oče je bil komunistični intelektualec, pisatelj, vodja lokalnega gledališča in zelo razočaran mož s strtim srcem.”
Tudi on je začel sovražiti sistem in postal precej konservativen. Tako filozofsko kot politično. Vse to je eksplodiralo v 70-ih letih, ko je začel delati in so ga hoteli prisiliti, da bi bil zvest režimu, kar pa je zavrnil.
“Potem ko sem zavrnil to, da bi bil zvest režimu – bilo je ob treh popoldan v pisarni tednika, pri katerem sem delal -, je naslednji dan ob štirih zjutraj tajna služba potrkala na vrata. Bila je zelo organizirana. Hvala bogu nisem šel v zapor, me je pa tajna služba nadlegovala še leta. Aretiran sem bil na cesti, zvlekli so me v avto. Hoteli so me prestrašiti. Pri tem so bili uspešni, saj sem se jih zelo bal. Nato sem se preselil na Madžarsko, kjer so me čez leto in pol tudi vrgli iz službe.”
Ne glede na to je ostal ves čas kritičen do političnega sistema. Tik pred propadom Sovjetske zveze in Varšavskega pakta je predaval v Združenih državah, Veliki Britaniji in Franciji ter študiral na Oxfordu. Po padcu Berlinskega zidu ga je prepričal liberalizem, zato se je tudi pridružil politični stranki Zveza svobodnih demokratov in bil član madžarskega parlamenta do leta 1994.
Ko je ugotovil, da mu niti to ne ustreza, je popolnoma spremenil svoj pogled na svet in filozofijo. Postal je marksist. In pod vplivom francoskega maja 1968 še vedno ostaja realist, ki se bori za nemogoče.
“Seveda se je treba boriti za stvari, ki so nemogoče. Žalostna stvar tega pa je, da kar se zdi nemogoče danes, je bilo popolnoma mogoče leta 1968. Ti ljudje so zahtevali več kot človekove pravice in pluralizem, ki so ga že imeli. Ampak celo te stvari, ki so bile nekaj samoumevnega takrat, so zdaj na udaru. Živimo v reakcionistični dobi, desni, konzervativni dobi. V kateri se moraš boriti celo za staromodne liberalne buržoazne okvirje, ki so delovali bolj ali manj v redu v sodelovanju s kapitalizmom do zdaj.”
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Dr. Gáspár Miklós Tamás je brezposeln, torej brez rednega dohodka. Ima štiri otroke. Čeprav pravi, da je njegovo finančno stanje zadovoljivo, nikoli ne ve, koliko denarja bo imel naslednji mesec. Odvisen je od pisanja časopisnih člankov, zato se ne more povsem svobodno posvetiti svojemu delu.
Današnje razmere rad primerja z obdobjem, ko je odraščal. Njegova družina je bila del madžarske manjšine v Romuniji. Bili so zelo osovraženi.
“Takrat sem doživel to etnično norost. Nor nacionalizem. Bil je neusmiljeno restriktiven režim. Ampak kot otrok sem se počutil varnega. Moj oče je bil komunistični intelektualec, pisatelj, vodja lokalnega gledališča in zelo razočaran mož s strtim srcem.”
Tudi on je začel sovražiti sistem in postal precej konservativen. Tako filozofsko kot politično. Vse to je eksplodiralo v 70-ih letih, ko je začel delati in so ga hoteli prisiliti, da bi bil zvest režimu, kar pa je zavrnil.
“Potem ko sem zavrnil to, da bi bil zvest režimu – bilo je ob treh popoldan v pisarni tednika, pri katerem sem delal -, je naslednji dan ob štirih zjutraj tajna služba potrkala na vrata. Bila je zelo organizirana. Hvala bogu nisem šel v zapor, me je pa tajna služba nadlegovala še leta. Aretiran sem bil na cesti, zvlekli so me v avto. Hoteli so me prestrašiti. Pri tem so bili uspešni, saj sem se jih zelo bal. Nato sem se preselil na Madžarsko, kjer so me čez leto in pol tudi vrgli iz službe.”
Ne glede na to je ostal ves čas kritičen do političnega sistema. Tik pred propadom Sovjetske zveze in Varšavskega pakta je predaval v Združenih državah, Veliki Britaniji in Franciji ter študiral na Oxfordu. Po padcu Berlinskega zidu ga je prepričal liberalizem, zato se je tudi pridružil politični stranki Zveza svobodnih demokratov in bil član madžarskega parlamenta do leta 1994.
Ko je ugotovil, da mu niti to ne ustreza, je popolnoma spremenil svoj pogled na svet in filozofijo. Postal je marksist. In pod vplivom francoskega maja 1968 še vedno ostaja realist, ki se bori za nemogoče.
“Seveda se je treba boriti za stvari, ki so nemogoče. Žalostna stvar tega pa je, da kar se zdi nemogoče danes, je bilo popolnoma mogoče leta 1968. Ti ljudje so zahtevali več kot človekove pravice in pluralizem, ki so ga že imeli. Ampak celo te stvari, ki so bile nekaj samoumevnega takrat, so zdaj na udaru. Živimo v reakcionistični dobi, desni, konzervativni dobi. V kateri se moraš boriti celo za staromodne liberalne buržoazne okvirje, ki so delovali bolj ali manj v redu v sodelovanju s kapitalizmom do zdaj.”
Juliana Kaltakhchan je ruska podjetnica, ukulelistka in poliglotka. Moskovčanka armenskega porekla, rojena v Beogradu in izobražena v Londonu zdaj že desetletje živi v Sloveniji.
Pionir hrvaške grafitarske scene Krešimir Golubić - Leon GSK o grafitarstvu, iskanju navdiha, družbenem angažmaju grafitov in tem, zakaj jih še vedno povezujemo s huliganstvom.
Srbski igralec, režiser in producent Dragan Bjelogrlić se noče pretirano politično izpostavljati, a njegove filmske in televizijske uprizoritve ves čas hodijo na meji političnih čustev.
Marion Foucart živi v Sloveniji že 11 let. Pravi, da je njena družina klasičen proizvod Erasmusa; v Dublinu je spoznala partnerja, z njim začela življenje v Parizu, okoliščine pa so ju pripeljale do Ljubljane.
Erling Kagge je prvi dosegel tri vrhove - severni in južni pol ter goro Everest. Je človek, ki v teh hrupnih časih išče tišino, ki v tej vozeči se družbi hodi, saj pravi, da so najboljše stvari v življenju pač zastonj.
Direktor tekem svetovnega pokala Peter Gerdol o največjih zvezdnicah belega cirkusa, o težkih odločitvah zaradi pretoplih zim in tudi o svojem prvem športu, košarki.
Vsestranski umetnik. Intelektualec. Genij. Svetovni kilo car. Ekoaktivist. Letnik 1963. Jadralec. Avtor skovanke turbofolk. Izvrstni glasbenik. Predvsem pa zgolj in samo homo sapiens.
Jonas Sonnenschein je po rodu Nemec in je eden vodilnih strokovnjakov za okoljsko ekonomijo pri nas.
Šport in glasba sta tesno povezana, pravi Djibril Cissé. Z Liverpoolom je osvojil ligo prvakov, za francosko reprezentanco je zbral 41 nastopov, zdaj pa se ukvarja z glasbo.
Daniela Slavik je Izraelka, rodila se je v Jeruzalemu, vendar že skoraj vse življenje živi ob morju, v Tel Avivu. Nekdanja plesalka baleta se danes ukvarja z menedžerskim svetovanjem, zaposluje jo tudi pisanje scenarijev za televizijske serije.
Milorad Bata Nikolić je rojen v Prištini, v primerjavi z večino Srbov pa zelo uspešno sobiva z večinskim albanskim prebivalstvom na Kosovu. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana.
Kristian Ranđelović je ljubitelj reklam in se ukvarja s psihodramo. Je tudi interspolna oseba, ki je kmalu po rojstvu doživela medicinski poseg, s katerim so ji določili spol.
Eldar Gasimov je leta 2011 s pevko Nigar Jamal pod umetniškim imenom Ell & Nikki zmagal na tekmovanju za Pesem Evrovizije. Na to sta se pripravljala več mesecev. Po zmagi so ju na domačem letališču pričakali številni Azerbajdžanci.
David Cirici je učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Na Twitterju ima v šaljivi predstavitvi zapisano, da je njegova družina pred dvema tisočletjema imela hišo v Pompejih, s čimer namiguje na svoj italijansko zveneč priimek. Pred svoje opise najpogosteje dopiše katalonski.
Oto Horvat je pesnik, pisatelj in prevajalec. Srbski po mestu rojstva, madžarski po imenu in priimku. 7 let begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živeč v Italiji.
Kasper Rune Larsen je danski filmski režiser, ki se je slovenskemu občinstvu na Liffu predstavil s celovečernim filmom Danska.
Dr. Pieter Judson je svetovno priznan ameriški zgodovinar, rojen na Nizozemskem, ki je sprva imel za zgodovinarja nenavadne ambicije, hotel je postati politik.
Meik Wiking direktor danskega Inštituta za raziskovanje sreče. Veliko se smeji, čeprav ni najsrečnejši človek na svetu. Ve pa, kdo bi to lahko bil. S strokovnimi ugotovitvami o sreči pomaga Svetovni zdravstveni organizaciji, podjetjem in vladnim organizacijam po vsem svetu.
Tudi v Sloveniji je Nick Fellows znan, čeprav ga mnogi ljubitelji alpskega smučanja ne poznajo po imenu, pač pa samo po glasu.
Asiimwe Ronald oziroma Mojster Jaka je spregovoril o pomoči sočloveku, času, ki nam ga v Evropi primanjkuje, ter sreči kljub pomanjkanju.
Neveljaven email naslov