Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Toby Martin Applegate je Američan z nadpovprečnim znanjem o Sloveniji. Čeprav brez slovenskih korenin, si je za svoj doktorat izbral temo izbrisanih, že prej za magisterij pa je preučeval slovenske kozolce. Zdaj pa se ukvarja z našim odnosom do beguncev in migrantov. Kako to, da se je profesor humanistične geografije pred več 20 leti navdušil nad Slovenijo in zakaj se vedno znova vrača k nam?
Američan Toby Martin Applegate nima slovenskih korenin, a kot humanistični geograf že več kot dvajset let preučuje našo državo
Toby Martin Applegate je Američan z nadpovprečnim znanjem o Sloveniji. Čeprav brez slovenskih korenin, si je za svoj doktorat izbral temo izbrisanih, že prej za magisterij pa je preučeval slovenske kozolce. Zdaj pa se ukvarja z našim odnosom do beguncev in migrantov. Čeprav že ne zna več prešteti, kolikokrat je že obiskal našo državo, je za Tobyja Martina Applegata slovenščina še vedno (pre)trd oreh.
“Pa drugače imam sicer talent za jezike, znam malo japonsko, lahko pišem in berem nemško, študiral sem latinščino in grščino, zato me je mentorica poslala v Slovenijo. Ampak potem sem prišel sem in nisem razumel ničesar. Nekoč sem bil v Cerknem, pred tem pa v Ribnici in ko so me (v Cerknem) prosili, naj kaj povem, sem po ribniško zavil “ne vajm” namesto “ne vem” – kar jim je bilo strašno smešno. Ljudje govorijo zelo hitro, v narečjih in slengih, sploh v Ljubljani je najtežje slediti, na deželi je drugače, ljudje so bolj umirjeni.”
Toby Martin Applegate je odraščal na ameriškem jugu. Imel je srečo, da je bil rojen v precej premožni družini in da mu je šlo dobro v šoli. Bil je tudi športnik in je prvi v družini diplomiral.
“Ko sem diplomiral leta 1992, je bilo sredi recesije, slabo ekonomsko obdobje, dobil sem službo kot menedžer pri transportnem podjetju. To je bila edina služba, ki sem jo takrat lahko dobil. To je bilo v kraju Knoxville, v zvezni državi Tenesee, kjer je tudi sedež univerze. Po naključju sem tam spoznal slavno geografinjo profesorico Lyidio Mihelič Pulsipher, njena družina je iz Ribnice. Njen oče je emigriral v ZDA. Nekaj je videla v meni in postal sem njen študent. Sama je raziskovala predvsem Karibe, no, mene pa je vzpodbudila, da sem se lotil raziskovanja Slovenije.”
V Sloveniji je bil tudi med migrantsko krizo leta 2015. Kot pravi, smo takrat kot dvomilijonska država naredili kar smo pač lahko. In čeprav noče obrekovati ZDA v tujini, je zgrožen nad tem, kar počne ameriška vlada na mehiški meji. Prepričan je, da so migracije neizbežen del človeške zgodovine in bodo tudi del njene prihodnosti.
“Seveda, smo edini selitveni primati. Če pogledate velike opice: šimpanze, orangutane, gorile … njihov povprečni prostorski doseg je manj kot 400 kvadratnih kilometrov. Ne premaknejo se vse življenje. Pri ljudeh je nekaj drugače: mi se premaknemo, spremenimo se. Rečemo si: ‘tam je priložnost’ ali ‘to me bo prizadelo’ ali ‘tam ljubim nekoga’ ali ‘ker tu ljubim nekoga, bom ostal’ ali ‘tam je lepo, tu je grdo’. To imamo v sebi, ta mobilnost je tista, zaradi katere smo ljudje. Ker se premikamo, smo ljudje. Hkrati pa bomo kot ljudje vedno videli različnost in drugačnost drug v drugem.”
Toliko skupnih stvari nas druži, pa vendar smo le redko sposobni pogledati na človeštvo, kot na eno samo raso. Toby Martin Applegate je prepričan, da bomo slej ko prej prerasli darvinistično načelo, da preživi najmočnejši. Kot družba bomo napredovali skozi medsebojno pomoč in solidarnost.
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Toby Martin Applegate je Američan z nadpovprečnim znanjem o Sloveniji. Čeprav brez slovenskih korenin, si je za svoj doktorat izbral temo izbrisanih, že prej za magisterij pa je preučeval slovenske kozolce. Zdaj pa se ukvarja z našim odnosom do beguncev in migrantov. Kako to, da se je profesor humanistične geografije pred več 20 leti navdušil nad Slovenijo in zakaj se vedno znova vrača k nam?
Američan Toby Martin Applegate nima slovenskih korenin, a kot humanistični geograf že več kot dvajset let preučuje našo državo
Toby Martin Applegate je Američan z nadpovprečnim znanjem o Sloveniji. Čeprav brez slovenskih korenin, si je za svoj doktorat izbral temo izbrisanih, že prej za magisterij pa je preučeval slovenske kozolce. Zdaj pa se ukvarja z našim odnosom do beguncev in migrantov. Čeprav že ne zna več prešteti, kolikokrat je že obiskal našo državo, je za Tobyja Martina Applegata slovenščina še vedno (pre)trd oreh.
“Pa drugače imam sicer talent za jezike, znam malo japonsko, lahko pišem in berem nemško, študiral sem latinščino in grščino, zato me je mentorica poslala v Slovenijo. Ampak potem sem prišel sem in nisem razumel ničesar. Nekoč sem bil v Cerknem, pred tem pa v Ribnici in ko so me (v Cerknem) prosili, naj kaj povem, sem po ribniško zavil “ne vajm” namesto “ne vem” – kar jim je bilo strašno smešno. Ljudje govorijo zelo hitro, v narečjih in slengih, sploh v Ljubljani je najtežje slediti, na deželi je drugače, ljudje so bolj umirjeni.”
Toby Martin Applegate je odraščal na ameriškem jugu. Imel je srečo, da je bil rojen v precej premožni družini in da mu je šlo dobro v šoli. Bil je tudi športnik in je prvi v družini diplomiral.
“Ko sem diplomiral leta 1992, je bilo sredi recesije, slabo ekonomsko obdobje, dobil sem službo kot menedžer pri transportnem podjetju. To je bila edina služba, ki sem jo takrat lahko dobil. To je bilo v kraju Knoxville, v zvezni državi Tenesee, kjer je tudi sedež univerze. Po naključju sem tam spoznal slavno geografinjo profesorico Lyidio Mihelič Pulsipher, njena družina je iz Ribnice. Njen oče je emigriral v ZDA. Nekaj je videla v meni in postal sem njen študent. Sama je raziskovala predvsem Karibe, no, mene pa je vzpodbudila, da sem se lotil raziskovanja Slovenije.”
V Sloveniji je bil tudi med migrantsko krizo leta 2015. Kot pravi, smo takrat kot dvomilijonska država naredili kar smo pač lahko. In čeprav noče obrekovati ZDA v tujini, je zgrožen nad tem, kar počne ameriška vlada na mehiški meji. Prepričan je, da so migracije neizbežen del človeške zgodovine in bodo tudi del njene prihodnosti.
“Seveda, smo edini selitveni primati. Če pogledate velike opice: šimpanze, orangutane, gorile … njihov povprečni prostorski doseg je manj kot 400 kvadratnih kilometrov. Ne premaknejo se vse življenje. Pri ljudeh je nekaj drugače: mi se premaknemo, spremenimo se. Rečemo si: ‘tam je priložnost’ ali ‘to me bo prizadelo’ ali ‘tam ljubim nekoga’ ali ‘ker tu ljubim nekoga, bom ostal’ ali ‘tam je lepo, tu je grdo’. To imamo v sebi, ta mobilnost je tista, zaradi katere smo ljudje. Ker se premikamo, smo ljudje. Hkrati pa bomo kot ljudje vedno videli različnost in drugačnost drug v drugem.”
Toliko skupnih stvari nas druži, pa vendar smo le redko sposobni pogledati na človeštvo, kot na eno samo raso. Toby Martin Applegate je prepričan, da bomo slej ko prej prerasli darvinistično načelo, da preživi najmočnejši. Kot družba bomo napredovali skozi medsebojno pomoč in solidarnost.
Po hindujski mitologiji naj bi Višnu imel disk, zadnje sredstvo za uničenje Zemlje. Po njem je ime dobil Sudarson Karki. Sam pravi, da je edino orožje, ki lahko karkoli spremeni, znanje. Kakšna politika. Kako se bo zaradi politike, ki ima toliko dela, da se ukvarja sama s sabo, kaj spremenilo? Znanje je tisto. Sam skuša izobraževati in osveščati s filmi, deluje v več organizacijah, tudi ekoloških. Ne moreš očistiti reke v enem dnevu, najprej moraš očistiti glave, potem boš lahko očistil okolje, meni. Sudarson pa ni le filmar in ekolog, je tudi človekoljub, ustanovitelj organizacije, ki podpira državne šole, da bi vsi otroci iz njegove vasi in okolice prišli do izobrazbe. In je tudi kmet, predvsem pa srečen človek. Saj skozi okno vsako jutro vidi tisto, kar hodijo v Nepal gledat z vsega sveta. Himalajo.
Freuda smo zbudili iz zimskega spanja. “Ko se zjutraj zbudim, ne pomislim na to, da sem pra, pra, pra nečak Sigmunda Freuda.” S pranečakom slovitega psihoanalitika analiziramo smučanje. “Ne zanima me niti to, kar je počel Sigmund Freud, niti to, kar sta počela moja starša.V moji družini so skoraj vsi zdravniki ali odvetniki, jaz pa sem športni novinar.” Novinar časopisa Vail Daily Chris Freud o svojih sorodnikih, Tini, Lindsey in predvsem o sebi.
Gostja oddaje Evropa osebno bo Immi Wallin, Finka, ki se je prvič potopila pri dvanajstih letih. Od takrat je potapljanje del njenega življenja, njen poklic in hobi. Kot članica in motor skupine globokomorskih raziskovalcev Badewanne odkriva skrivnosti, ujete v časovni kapsuli finskega zaliva. V pogovoru za naš radio je spregovorila o zgodbah, ki jih pripovedujejo ladijske razbitine, nekatere stare tudi več stoletij.
Mahdi Saadi je študent violončela ljubljanske Akademije za glasbo in član Mednarodnega orkestra Ljubljana. Njegovo glasbeno pot je zaznamoval izraelsko-palestinski konflikt, vendar 19-letni glasbenik ostaja prepričan, da je glasba, ne orožje, odgovor, ki lahko vodi k miru.
Mohameda Kenawija ostanki preteklosti obkrožajo že od otroštva. Rodil se je v Egiptu, zgodovina ga je spremljala na vsakem koraku. Že kot otrok se je spraševal, kako so zgradili templje in piramide, pozneje pa je ugotovil, da sta pomembni vprašanji tudi – kdo in zakaj. Dr. Mohamed Kenawi je danes raziskovalec v Centru za helenistične študije v Aleksandriji in predava na oddelku za humanistične študije na univerzi v Cataniji na Siciliji. Od leta 2012 pa vodi mednarodne raziskave na območju zahodne delte reke Nil.
Mohameda Kenawija ostanki preteklosti obkrožajo že od otroštva. Rodil se je v Egiptu, zgodovina ga je spremljala na vsakem koraku. Že kot otrok se je spraševal, kako so zgradili templje in piramide, pozneje pa je ugotovil, da sta pomembni vprašanji tudi – kdo in zakaj. Dr. Mohamed Kenawi je danes raziskovalec v Centru za helenistične študije v Aleksandriji in predava na oddelku za humanistične študije na univerzi v Cataniji na Siciliji. Od leta 2012 pa vodi mednarodne raziskave na območju zahodne delte reke Nil.
V Portorož je pred več kot desetletjem prišla službeno, delala je v oglaševanju. Ko je prišla naslednjič, je že prišla zasebno in tukaj tudi ostala. Očaral jo je Slovenec, pomagal si je s tangom. Zdaj ga plešeta skupaj, vsako soboto se Laura obleče v najlepša plesna oblačila in odide na milongo. Sicer pa se sprošča tudi v službi, pustila je oglaševanje in si, kot pravi, postavila svoj tempelj. Že od malega je namreč želela imeti svojo čajno hišo, prostor, kjer se lahko v tem norem svetu umiriš. No, namesto v Brašovu v Transilvaniji, se ji je želja pred dvema letoma izpolnila v Ljubljani.
Oya Baydar je drobna gospa, Turkinja, ki je pred kratkim dopolnila 75 let. Z neomajnim notranjim vzgibom govori in pripoveduje o tegobah, ki kazijo sodobno Turčijo – naj bo to kurdsko vprašanje, ironija dialektike med vzhodom in zahodom ali milina odnosa človek-človek, v katerega grenko ugrizne politika. Kakšna je zgodba sociologinje in aktivistke, ki je s svojo doktorsko temo zanetila prvo zasedbo univerze v turški zgodovini in pozneje prejela kopico prestižnih literarnih nagrad, v tokratni oddaji Evropa osebno.
Glas, ki poslušalca priklene nase; roke, ki se dvigajo kvišku; noge, ki udarjajo ob tla; in dolgi rjavi lasje, ki nežno valovijo ali pa ostro režejo zrak. Telo Marie Keck utripa v ritmu flamenka. Plesalka, koreografinja in kantavtorica se je rodila v Srbiji, mladost preživela na Madžarskem, potem pa jo je ljubezen do flamenka odpeljala v Madrid, kjer živi in ustvarja danes.
Njegovo poklicno in zasebno življenje je zaznamoval kratek filmček, ki ga je leta 2000 posnel na berlinski techno paradi. Po objavi na spletu je filmček z imenom Techno Viking postal svetovni spletni fenomen, Matthias pa se z “vikingom” danes redno srečuje tudi na sodišču. Glavna zvezda filmčka ga namreč toži in kaže, da bo o primeru moralo odločati celo nemško ustavno sodišče.
Prek Nemčije je doktor anorganske kemije pred desetimi leti prišel v Slovenijo. Najbolj živ spomin na tisti čas so zanj zelene registrske tablice, ki jih je kot tujec moral obesiti na svoj avto. Spominjale so ga na rumene Davidove zvezde, še toliko bolj zato, ker je bil njegov oče židovskega porekla in je tudi sam posledice očetovega izvora čutil do samega razpada Sovjetske zveze. Evgenij danes dela na Inštitutu Jožef Stefan na oddelku za anorgansko kemijo, njegov materni jezik je ruščina, je zaveden Ukrajinec, za svoj dom pa že nekaj let (in morda celo za vedno) ponosno šteje Slovenijo.
Kaj je tisto v človeškem glasu, kar ga naredi tako privlačnega, prepričljivega ali pa odbijajočega? Kako je mogoče, da lahko vso človekovo osebnost razodeva le kombinacija zvočnih valov? Naši sogovorniki v tokratni Frekvenci X so foniatrinja, glasovni forenzik, antropolog, dramska profesorica za področje govora, pevec, ki se ukvarja z grlenim petjem in mojster beatbox tehnike. V koktajl človeških glasov so svoj delež prispevali tudi naši poslušalci.
Korejska vojna v začetku 50-ih let je za sabo pustila mnoge posledice, med drugim tudi več deset tisoč otrok po sirotišnicah. Socialni problem je sčasoma prerasel v posel in v naslednje pol stoletja so starši na zahodu posvojili več kot 200 tisoč korejskih otrok. Jee Yun so tako pri letu in pol poslali v Belgijo.
Korejska vojna v začetku 50-ih let je za sabo pustila mnoge posledice, med drugim tudi več deset tisoč otrok po sirotišnicah. Socialni problem je sčasoma prerasel v posel in v naslednje pol stoletja so starši na zahodu posvojili več kot 200 tisoč korejskih otrok. Jee Yun so tako pri letu in pol poslali v Belgijo.
Ob prvi obletnici procesa Euromaidan, ki je v Ukrajini sprožil val nasilnih protestov ter posledično privedel do tega, je Slovenijo obiskal novinar in urednik Kyiv Post, Vlad Lavrov. Bil je med prvimi, ki so potem ko je iz Ukrajine zbežal zdaj že nekdanji predsednik Viktor Janukovič, vstopili na predsedniško posestvo Mežihirijo, in tam pred uničenjem rešil skoraj 10.000 dokumentov, ki so potrdili Janukovičevo vpletenost v korupcijo, pranje denarja in druga kriminalna dejanja.
V Slovenijo se je zaradi moževe službe preselila pred dobrim letom, pred prihodom sem jo je bilo kar strah, saj je najprej mislila, da so moža poslali v Sibirijo. Danes upa, da bodo tukaj ostali čim dlje.
Alex Susanna, direktor Inštituta Ramon Llull v Barceloni, ki se jasno opredeljuje za Katalonca.
Samah Jamous in Somia Gamous sta sestri, stari 24 in 34 let. Pred slabim mesecem dni sta se videli prvič po letu 2005, ko je starejša Somia z možem in otrokom uspela prek pol Afrike prebegniti v London. Samah je ostala v Kartumu (Sudan). V Ljubljani sta se srečali zato, ker je Samah izjemoma dobila vizum za Evropo; dobila ga je zgolj zato, ker je v Ljubljanskem kliničnem centru umiral njun oče. Njega sta sestri zadnjič videli pred 11 leti, ker (kot posrednik med uporniškimi skupinami) od takrat ne sme več v svojo državo. Pozabljeni Darfur, ker, kot pravi Somia, je na svetu vedno kakšna novica pomembnejša od genocida nad pol milijona ljudmi, skozi zgodbo dveh mladih sester v Evropi, osebno.
V tokratni Evropi osebno smo se pogovarjali z Johnom Mayem, podpredsednikom Svetovne skavtske organizacije in generalnim sekretarjem mednarodne nagrade vojvode Edinburškega.
Evropa, osebno tokrat gosti mladega Brazilca Atilo Iamarina, avtorja izjemno uspešne znanstvene serije na Youtubu, Nerdologia. Atila Iamarino je postdoktorski študent biologije, ki trenutno deluje na ameriških tleh, in je – kot pravi – tipičen predstavnik mlajše generacije Brazilcev, ki je v samem svetovnem vrhu po dejavni vpetosti s svetovnim spletom.
Neveljaven email naslov