Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Toni Marošević, hrvaška radijska legenda (1945-2013)
Toni Marošević je v začetku osemdesetih let na zagrebškem Radiu 101 razburkal hrvaško in jugoslovansko poslušalstvo v oddaji Frigidna vtičnica, v kateri so se skupaj s kolegi brezkompromisno lotevali različnih tabuiziranih tem.
Marošević je bil v nekdanji Jugoslaviji ena prvih javnih osebnosti, ki je odkrito priznala svojo istospolno usmerjenost.
Radijski novinar in aktivist je bil tesno povezan tudi s slovensko sceno, navkljub popolnoma drugačnim (javnim) nazorom je prijateljeval celo z Zmagom Jelinčičem.
"Prvi komentarji v Zagrebu so bili, da se je očitno pojavil nekakšen piratski radio, ljudje so težko verjeli, kaj slišijo. Vse se je začelo tako, da sem se v Ljubljani udeležil gejevskega festivala Magnus in se javljal v naš program. V reviji Start sem objavil tudi homoseksualno karto Jugoslavije. Imel sem velike težave, ker sem napisal, da se geji srečujejo na baletnih predstavah, zato so mi za eno leto prepovedali vstop v HNK-Hrvaško narodno gledališče. Zaželen nisem bil niti v nekaterih lokalih."
Neformalno so mu vsi rekli, da kot gej ne bo nikoli dobil redne službe. In res je redno zaposlitev dobil šele pred nekaj leti, da bo bolj dostojanstveno odšel v penzijo ... "Nikoli nisem bil aktivist homoseksualnih združenj. Vseskozi sem poudarjal, prihajajte na vsa javna mesta in se normalno družite kot enakovredni državljani."
Toni je bil aktiven tudi zunaj radijskega etra. Ustvarjal je različne ulične performanse, dosegli legalizacijo uličnih glasbenikov, organizirali so na primer prvo modno revijo psov. "Ljudje so ponoreli, pripeljali so ogromno psov in vzklikali: Poglejte, kako je moj pes lep-kot pravi maneken."
Marošević je zgrožen nad nacionalizmom in nestrpnostjo na Hrvaškem, podobno opaža tudi v Sloveniji, ki je bila v osemdesetih letih zagrebški sceni velik vzor.
"Pri meni so stanovali številni kulturniki, umetniška skupina Irwin je nameravala v moji hiši napraviti celo razstavo, Laibach so imeli kultni status ... Nenavadno se mi zdi, da Slovenija v odprtosti in evropskosti ni naredila še korak naprej ..."
Toni Marošević se strinja, da so krivi tudi ali predvsem politiki. Podpihovanje nacionalizma in nestrpnosti do drugačnih je na političnem jedilniku tako na hrvaški kot slovenski sceni. Marošević pravi, da gre tudi za igro in preseneti:
"Zmago Jelinčič je moj prijatelj. Poznam ga še iz osemdesetih letih, k njemu sem prihajal tudi na zabave. On je takšen vražiček: počel je raznorazne nespodobnosti. Pred leti me je zelo lepo sprejel v slovenskem parlamentu, ko smo šli z njim delati intervju. Ko so enkrat na Hrvaškem delali oddajo o Jelinčiču so me spraševali ali je on res homofob. Odgovoril sem, da ni, da gre samo za kuliso njegove stranke. Res mislim, da ni homofob, nenazanje je tudi Jelinčič plesal balet, mislim da še dane kdaj pa kdaj zaide v opero. Gre očitno za igro."
Pred leti je znova obudil svojo oddajo in jo poimenoval Mlohavi utikač.
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Toni Marošević, hrvaška radijska legenda (1945-2013)
Toni Marošević je v začetku osemdesetih let na zagrebškem Radiu 101 razburkal hrvaško in jugoslovansko poslušalstvo v oddaji Frigidna vtičnica, v kateri so se skupaj s kolegi brezkompromisno lotevali različnih tabuiziranih tem.
Marošević je bil v nekdanji Jugoslaviji ena prvih javnih osebnosti, ki je odkrito priznala svojo istospolno usmerjenost.
Radijski novinar in aktivist je bil tesno povezan tudi s slovensko sceno, navkljub popolnoma drugačnim (javnim) nazorom je prijateljeval celo z Zmagom Jelinčičem.
"Prvi komentarji v Zagrebu so bili, da se je očitno pojavil nekakšen piratski radio, ljudje so težko verjeli, kaj slišijo. Vse se je začelo tako, da sem se v Ljubljani udeležil gejevskega festivala Magnus in se javljal v naš program. V reviji Start sem objavil tudi homoseksualno karto Jugoslavije. Imel sem velike težave, ker sem napisal, da se geji srečujejo na baletnih predstavah, zato so mi za eno leto prepovedali vstop v HNK-Hrvaško narodno gledališče. Zaželen nisem bil niti v nekaterih lokalih."
Neformalno so mu vsi rekli, da kot gej ne bo nikoli dobil redne službe. In res je redno zaposlitev dobil šele pred nekaj leti, da bo bolj dostojanstveno odšel v penzijo ... "Nikoli nisem bil aktivist homoseksualnih združenj. Vseskozi sem poudarjal, prihajajte na vsa javna mesta in se normalno družite kot enakovredni državljani."
Toni je bil aktiven tudi zunaj radijskega etra. Ustvarjal je različne ulične performanse, dosegli legalizacijo uličnih glasbenikov, organizirali so na primer prvo modno revijo psov. "Ljudje so ponoreli, pripeljali so ogromno psov in vzklikali: Poglejte, kako je moj pes lep-kot pravi maneken."
Marošević je zgrožen nad nacionalizmom in nestrpnostjo na Hrvaškem, podobno opaža tudi v Sloveniji, ki je bila v osemdesetih letih zagrebški sceni velik vzor.
"Pri meni so stanovali številni kulturniki, umetniška skupina Irwin je nameravala v moji hiši napraviti celo razstavo, Laibach so imeli kultni status ... Nenavadno se mi zdi, da Slovenija v odprtosti in evropskosti ni naredila še korak naprej ..."
Toni Marošević se strinja, da so krivi tudi ali predvsem politiki. Podpihovanje nacionalizma in nestrpnosti do drugačnih je na političnem jedilniku tako na hrvaški kot slovenski sceni. Marošević pravi, da gre tudi za igro in preseneti:
"Zmago Jelinčič je moj prijatelj. Poznam ga še iz osemdesetih letih, k njemu sem prihajal tudi na zabave. On je takšen vražiček: počel je raznorazne nespodobnosti. Pred leti me je zelo lepo sprejel v slovenskem parlamentu, ko smo šli z njim delati intervju. Ko so enkrat na Hrvaškem delali oddajo o Jelinčiču so me spraševali ali je on res homofob. Odgovoril sem, da ni, da gre samo za kuliso njegove stranke. Res mislim, da ni homofob, nenazanje je tudi Jelinčič plesal balet, mislim da še dane kdaj pa kdaj zaide v opero. Gre očitno za igro."
Pred leti je znova obudil svojo oddajo in jo poimenoval Mlohavi utikač.
Mohameda Kenawija ostanki preteklosti obkrožajo že od otroštva. Rodil se je v Egiptu, zgodovina ga je spremljala na vsakem koraku. Že kot otrok se je spraševal, kako so zgradili templje in piramide, pozneje pa je ugotovil, da sta pomembni vprašanji tudi – kdo in zakaj. Dr. Mohamed Kenawi je danes raziskovalec v Centru za helenistične študije v Aleksandriji in predava na oddelku za humanistične študije na univerzi v Cataniji na Siciliji. Od leta 2012 pa vodi mednarodne raziskave na območju zahodne delte reke Nil.
Mohameda Kenawija ostanki preteklosti obkrožajo že od otroštva. Rodil se je v Egiptu, zgodovina ga je spremljala na vsakem koraku. Že kot otrok se je spraševal, kako so zgradili templje in piramide, pozneje pa je ugotovil, da sta pomembni vprašanji tudi – kdo in zakaj. Dr. Mohamed Kenawi je danes raziskovalec v Centru za helenistične študije v Aleksandriji in predava na oddelku za humanistične študije na univerzi v Cataniji na Siciliji. Od leta 2012 pa vodi mednarodne raziskave na območju zahodne delte reke Nil.
V Portorož je pred več kot desetletjem prišla službeno, delala je v oglaševanju. Ko je prišla naslednjič, je že prišla zasebno in tukaj tudi ostala. Očaral jo je Slovenec, pomagal si je s tangom. Zdaj ga plešeta skupaj, vsako soboto se Laura obleče v najlepša plesna oblačila in odide na milongo. Sicer pa se sprošča tudi v službi, pustila je oglaševanje in si, kot pravi, postavila svoj tempelj. Že od malega je namreč želela imeti svojo čajno hišo, prostor, kjer se lahko v tem norem svetu umiriš. No, namesto v Brašovu v Transilvaniji, se ji je želja pred dvema letoma izpolnila v Ljubljani.
Oya Baydar je drobna gospa, Turkinja, ki je pred kratkim dopolnila 75 let. Z neomajnim notranjim vzgibom govori in pripoveduje o tegobah, ki kazijo sodobno Turčijo – naj bo to kurdsko vprašanje, ironija dialektike med vzhodom in zahodom ali milina odnosa človek-človek, v katerega grenko ugrizne politika. Kakšna je zgodba sociologinje in aktivistke, ki je s svojo doktorsko temo zanetila prvo zasedbo univerze v turški zgodovini in pozneje prejela kopico prestižnih literarnih nagrad, v tokratni oddaji Evropa osebno.
Glas, ki poslušalca priklene nase; roke, ki se dvigajo kvišku; noge, ki udarjajo ob tla; in dolgi rjavi lasje, ki nežno valovijo ali pa ostro režejo zrak. Telo Marie Keck utripa v ritmu flamenka. Plesalka, koreografinja in kantavtorica se je rodila v Srbiji, mladost preživela na Madžarskem, potem pa jo je ljubezen do flamenka odpeljala v Madrid, kjer živi in ustvarja danes.
Njegovo poklicno in zasebno življenje je zaznamoval kratek filmček, ki ga je leta 2000 posnel na berlinski techno paradi. Po objavi na spletu je filmček z imenom Techno Viking postal svetovni spletni fenomen, Matthias pa se z “vikingom” danes redno srečuje tudi na sodišču. Glavna zvezda filmčka ga namreč toži in kaže, da bo o primeru moralo odločati celo nemško ustavno sodišče.
Prek Nemčije je doktor anorganske kemije pred desetimi leti prišel v Slovenijo. Najbolj živ spomin na tisti čas so zanj zelene registrske tablice, ki jih je kot tujec moral obesiti na svoj avto. Spominjale so ga na rumene Davidove zvezde, še toliko bolj zato, ker je bil njegov oče židovskega porekla in je tudi sam posledice očetovega izvora čutil do samega razpada Sovjetske zveze. Evgenij danes dela na Inštitutu Jožef Stefan na oddelku za anorgansko kemijo, njegov materni jezik je ruščina, je zaveden Ukrajinec, za svoj dom pa že nekaj let (in morda celo za vedno) ponosno šteje Slovenijo.
Kaj je tisto v človeškem glasu, kar ga naredi tako privlačnega, prepričljivega ali pa odbijajočega? Kako je mogoče, da lahko vso človekovo osebnost razodeva le kombinacija zvočnih valov? Naši sogovorniki v tokratni Frekvenci X so foniatrinja, glasovni forenzik, antropolog, dramska profesorica za področje govora, pevec, ki se ukvarja z grlenim petjem in mojster beatbox tehnike. V koktajl človeških glasov so svoj delež prispevali tudi naši poslušalci.
Korejska vojna v začetku 50-ih let je za sabo pustila mnoge posledice, med drugim tudi več deset tisoč otrok po sirotišnicah. Socialni problem je sčasoma prerasel v posel in v naslednje pol stoletja so starši na zahodu posvojili več kot 200 tisoč korejskih otrok. Jee Yun so tako pri letu in pol poslali v Belgijo.
Korejska vojna v začetku 50-ih let je za sabo pustila mnoge posledice, med drugim tudi več deset tisoč otrok po sirotišnicah. Socialni problem je sčasoma prerasel v posel in v naslednje pol stoletja so starši na zahodu posvojili več kot 200 tisoč korejskih otrok. Jee Yun so tako pri letu in pol poslali v Belgijo.
Ob prvi obletnici procesa Euromaidan, ki je v Ukrajini sprožil val nasilnih protestov ter posledično privedel do tega, je Slovenijo obiskal novinar in urednik Kyiv Post, Vlad Lavrov. Bil je med prvimi, ki so potem ko je iz Ukrajine zbežal zdaj že nekdanji predsednik Viktor Janukovič, vstopili na predsedniško posestvo Mežihirijo, in tam pred uničenjem rešil skoraj 10.000 dokumentov, ki so potrdili Janukovičevo vpletenost v korupcijo, pranje denarja in druga kriminalna dejanja.
V Slovenijo se je zaradi moževe službe preselila pred dobrim letom, pred prihodom sem jo je bilo kar strah, saj je najprej mislila, da so moža poslali v Sibirijo. Danes upa, da bodo tukaj ostali čim dlje.
Alex Susanna, direktor Inštituta Ramon Llull v Barceloni, ki se jasno opredeljuje za Katalonca.
Samah Jamous in Somia Gamous sta sestri, stari 24 in 34 let. Pred slabim mesecem dni sta se videli prvič po letu 2005, ko je starejša Somia z možem in otrokom uspela prek pol Afrike prebegniti v London. Samah je ostala v Kartumu (Sudan). V Ljubljani sta se srečali zato, ker je Samah izjemoma dobila vizum za Evropo; dobila ga je zgolj zato, ker je v Ljubljanskem kliničnem centru umiral njun oče. Njega sta sestri zadnjič videli pred 11 leti, ker (kot posrednik med uporniškimi skupinami) od takrat ne sme več v svojo državo. Pozabljeni Darfur, ker, kot pravi Somia, je na svetu vedno kakšna novica pomembnejša od genocida nad pol milijona ljudmi, skozi zgodbo dveh mladih sester v Evropi, osebno.
V tokratni Evropi osebno smo se pogovarjali z Johnom Mayem, podpredsednikom Svetovne skavtske organizacije in generalnim sekretarjem mednarodne nagrade vojvode Edinburškega.
Evropa, osebno tokrat gosti mladega Brazilca Atilo Iamarina, avtorja izjemno uspešne znanstvene serije na Youtubu, Nerdologia. Atila Iamarino je postdoktorski študent biologije, ki trenutno deluje na ameriških tleh, in je – kot pravi – tipičen predstavnik mlajše generacije Brazilcev, ki je v samem svetovnem vrhu po dejavni vpetosti s svetovnim spletom.
Heidi Dahlsveen je pripovedovalka zgodb na Univerzi v Oslu, edini fakulteti, ki ponuja študij pripovedovanja zgodb.
Ali Ben Saiddan, libijski pilot na vlaku Casablanca-Marrakesh o življenju v Libiji po Gadafiju, študiju v Veliki Britaniji, neuvrščenem sodelovanju s slovensko letalsko družbo, dolgoletnem prijateljevanju z našim pilotom Borisom. Pa o libijski realnosti, poglabljajoči se krizi v državi in o tem, zakaj je orožje v Tripolisu skorajda obvezna oprema … Libijska zgodba z maroškim pridihom. Osebno.
Tadej Košmrlj se je pogovarjal z nekdanjim teniškim asom, zdaj pa uspešnim poslovnežem Borisom Beckerjem.
Nikolaj Lilin je psevdonim ruskega pisatelja Nikolaja Veržbickega, rojenega v nekdanji Sovjetski zvezi, danes pa je naturalizirani Italijan. Uradno je njegov rojstni kraj v Republiki Moldaviji, dejansko pa v Pridnestrski republiki, ki sicer ni mednarodno nikjer priznana država. Čeprav nima dobrega mnenja o zdajšnjih ruskih oblasteh in Putinu, obsoja ukrajinske oblasti zaradi državljanske vojne, ki so jo po njegovem ukrajinski nacionalisti zakuhali čisto po nepotrebnem. Od mladosti zaznamovane s kriminalom prek zaporov in petih vojn do petih romanov, po prvencu so posneli celo film z Johnom Malkovichem v glavni vlogi – v Evropi Osebno z Nikolajem Lilinom, ki ima v slovenščino prevedeni dve knjigi – Sibirska vzgoja in Prosti pad.
Neveljaven email naslov