Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Toni Marošević, hrvaška radijska legenda (1945-2013)
Toni Marošević je v začetku osemdesetih let na zagrebškem Radiu 101 razburkal hrvaško in jugoslovansko poslušalstvo v oddaji Frigidna vtičnica, v kateri so se skupaj s kolegi brezkompromisno lotevali različnih tabuiziranih tem.
Marošević je bil v nekdanji Jugoslaviji ena prvih javnih osebnosti, ki je odkrito priznala svojo istospolno usmerjenost.
Radijski novinar in aktivist je bil tesno povezan tudi s slovensko sceno, navkljub popolnoma drugačnim (javnim) nazorom je prijateljeval celo z Zmagom Jelinčičem.
"Prvi komentarji v Zagrebu so bili, da se je očitno pojavil nekakšen piratski radio, ljudje so težko verjeli, kaj slišijo. Vse se je začelo tako, da sem se v Ljubljani udeležil gejevskega festivala Magnus in se javljal v naš program. V reviji Start sem objavil tudi homoseksualno karto Jugoslavije. Imel sem velike težave, ker sem napisal, da se geji srečujejo na baletnih predstavah, zato so mi za eno leto prepovedali vstop v HNK-Hrvaško narodno gledališče. Zaželen nisem bil niti v nekaterih lokalih."
Neformalno so mu vsi rekli, da kot gej ne bo nikoli dobil redne službe. In res je redno zaposlitev dobil šele pred nekaj leti, da bo bolj dostojanstveno odšel v penzijo ... "Nikoli nisem bil aktivist homoseksualnih združenj. Vseskozi sem poudarjal, prihajajte na vsa javna mesta in se normalno družite kot enakovredni državljani."
Toni je bil aktiven tudi zunaj radijskega etra. Ustvarjal je različne ulične performanse, dosegli legalizacijo uličnih glasbenikov, organizirali so na primer prvo modno revijo psov. "Ljudje so ponoreli, pripeljali so ogromno psov in vzklikali: Poglejte, kako je moj pes lep-kot pravi maneken."
Marošević je zgrožen nad nacionalizmom in nestrpnostjo na Hrvaškem, podobno opaža tudi v Sloveniji, ki je bila v osemdesetih letih zagrebški sceni velik vzor.
"Pri meni so stanovali številni kulturniki, umetniška skupina Irwin je nameravala v moji hiši napraviti celo razstavo, Laibach so imeli kultni status ... Nenavadno se mi zdi, da Slovenija v odprtosti in evropskosti ni naredila še korak naprej ..."
Toni Marošević se strinja, da so krivi tudi ali predvsem politiki. Podpihovanje nacionalizma in nestrpnosti do drugačnih je na političnem jedilniku tako na hrvaški kot slovenski sceni. Marošević pravi, da gre tudi za igro in preseneti:
"Zmago Jelinčič je moj prijatelj. Poznam ga še iz osemdesetih letih, k njemu sem prihajal tudi na zabave. On je takšen vražiček: počel je raznorazne nespodobnosti. Pred leti me je zelo lepo sprejel v slovenskem parlamentu, ko smo šli z njim delati intervju. Ko so enkrat na Hrvaškem delali oddajo o Jelinčiču so me spraševali ali je on res homofob. Odgovoril sem, da ni, da gre samo za kuliso njegove stranke. Res mislim, da ni homofob, nenazanje je tudi Jelinčič plesal balet, mislim da še dane kdaj pa kdaj zaide v opero. Gre očitno za igro."
Pred leti je znova obudil svojo oddajo in jo poimenoval Mlohavi utikač.
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Toni Marošević, hrvaška radijska legenda (1945-2013)
Toni Marošević je v začetku osemdesetih let na zagrebškem Radiu 101 razburkal hrvaško in jugoslovansko poslušalstvo v oddaji Frigidna vtičnica, v kateri so se skupaj s kolegi brezkompromisno lotevali različnih tabuiziranih tem.
Marošević je bil v nekdanji Jugoslaviji ena prvih javnih osebnosti, ki je odkrito priznala svojo istospolno usmerjenost.
Radijski novinar in aktivist je bil tesno povezan tudi s slovensko sceno, navkljub popolnoma drugačnim (javnim) nazorom je prijateljeval celo z Zmagom Jelinčičem.
"Prvi komentarji v Zagrebu so bili, da se je očitno pojavil nekakšen piratski radio, ljudje so težko verjeli, kaj slišijo. Vse se je začelo tako, da sem se v Ljubljani udeležil gejevskega festivala Magnus in se javljal v naš program. V reviji Start sem objavil tudi homoseksualno karto Jugoslavije. Imel sem velike težave, ker sem napisal, da se geji srečujejo na baletnih predstavah, zato so mi za eno leto prepovedali vstop v HNK-Hrvaško narodno gledališče. Zaželen nisem bil niti v nekaterih lokalih."
Neformalno so mu vsi rekli, da kot gej ne bo nikoli dobil redne službe. In res je redno zaposlitev dobil šele pred nekaj leti, da bo bolj dostojanstveno odšel v penzijo ... "Nikoli nisem bil aktivist homoseksualnih združenj. Vseskozi sem poudarjal, prihajajte na vsa javna mesta in se normalno družite kot enakovredni državljani."
Toni je bil aktiven tudi zunaj radijskega etra. Ustvarjal je različne ulične performanse, dosegli legalizacijo uličnih glasbenikov, organizirali so na primer prvo modno revijo psov. "Ljudje so ponoreli, pripeljali so ogromno psov in vzklikali: Poglejte, kako je moj pes lep-kot pravi maneken."
Marošević je zgrožen nad nacionalizmom in nestrpnostjo na Hrvaškem, podobno opaža tudi v Sloveniji, ki je bila v osemdesetih letih zagrebški sceni velik vzor.
"Pri meni so stanovali številni kulturniki, umetniška skupina Irwin je nameravala v moji hiši napraviti celo razstavo, Laibach so imeli kultni status ... Nenavadno se mi zdi, da Slovenija v odprtosti in evropskosti ni naredila še korak naprej ..."
Toni Marošević se strinja, da so krivi tudi ali predvsem politiki. Podpihovanje nacionalizma in nestrpnosti do drugačnih je na političnem jedilniku tako na hrvaški kot slovenski sceni. Marošević pravi, da gre tudi za igro in preseneti:
"Zmago Jelinčič je moj prijatelj. Poznam ga še iz osemdesetih letih, k njemu sem prihajal tudi na zabave. On je takšen vražiček: počel je raznorazne nespodobnosti. Pred leti me je zelo lepo sprejel v slovenskem parlamentu, ko smo šli z njim delati intervju. Ko so enkrat na Hrvaškem delali oddajo o Jelinčiču so me spraševali ali je on res homofob. Odgovoril sem, da ni, da gre samo za kuliso njegove stranke. Res mislim, da ni homofob, nenazanje je tudi Jelinčič plesal balet, mislim da še dane kdaj pa kdaj zaide v opero. Gre očitno za igro."
Pred leti je znova obudil svojo oddajo in jo poimenoval Mlohavi utikač.
Sloviti ameriški režiser Oliver Stone mu pravi karizmatičen hrvaški filozof. Nemški časnik Der Freitag ga označuje kot najbolj vznemirljiv glas mlade generacije, Wikipedija pa ga opisuje kot levičarskega filozofa, jezikoslovca, kolumnista, ustanovitelja Subverzivnega festivala, kamor so zašla najvidnejša svetovna imena, tudi režiser Oliver Stone, Slavoj Žižek, Alexis Tsipras.
Čili, feferon, pekoča paprika – zelenjava, ki je zadnja leta obsedla svet in Slovenijo. In ni jih malo pri katerih je gojenje čilijev v okrasnih ločkih preraslo v resen posel, celo življenjsko poslanstvo. Eden takih je Jason Nickels, ljubitelj čilijev, pionir komercialne pridelave v Angliji in človek, ki je o čilijih napisal dve knjigi: “Prvi prevod moje knjige je bil prav v slovenščino – Gojenje čilijev. Založnik je ugotovil, da je z razmahom čilimanije v Sloveniji trg zrel za to knjigo.”
Čeprav režiserki in glavni protagonistki dokumentarca Ljubezenska odiseja (Ljubavna odiseja/Happily ever after) Tatjani Božić kritiki očitajo samozagledanost, se lahko z iskrenimi vprašanji, ki si jih zastavlja v filmu, marsikdo poistoveti, zagotovo pa bi le redki gledalci premogli toliko poguma, da bi svoje intimno življenje in z njim vred vse dvome, krhkosti in bolečino razgalili kar pred vsemi, v kinematografih po vsej Evropi.
Netta Norro je naša finska gostja, v svojem življenju se je ukvarjala z umetnostjo, novinarstvom, podjetništvom, pa tudi s podnebnimi spremembami. Pretežno torej s poklici, pri katerih pomaga finska kreativna melanholija, ki še posebej pride do izraza v jesenskih in zimskih dneh. 37-letnica jo s pridom izkorišča pri vseh svojih dejavnostih. Razen pri savnanju.
Alex Mugabe prihaja iz Kenije, študira pa pedagoške znanosti v italijanskem mestu Foggia. V življenju se je sicer selil že tolikokrat, da je s selitvami povezano tudi uporabniško ime njegovega e-poštnega računa. Trenutno kot prostovoljec in raziskovalec dela v Sloveniji, z njim pa smo se pogovarjali o Svahiliju, rasizmu ter žgancih.
Umetniško ime je izbral, ker je želel, da bi bilo to podobno tistim, ki se pojavljajo v stripih. Tako je junija vendarle postal lik v znanem italijanskem stripu Topolino – nadeli so mu vzdevek Paperotti, za vse druge pa še vedno ostaja Jovanotti. Italijanski glasbenik Lorenzo Cherubini je italijanska medijska zvezda, uspešen v tujini, zvestobo oboževalcev pa si vedno znova pridobi s svojimi nepričakovanimi albumi. V svoji skoraj tridesetletni karieri je nanizal 13 studijskih albumov, koncertira po Italiji in svetu, pred leti pa se je z družino preselil v Združene države Amerike. Jovanotti ne potrebuje posebne predstavitve, saj njegova glasba govori o njem. Tudi v tokratni oddaji Evropa osebno.
Mama večne košarkarske legende Biserka Petrović pravi, da je Dražen treniral tudi po sedem ur na dan. V zasebnem življenju je bil sramežljiv, na parketu nepopustljiv.
Britanec, ki že 12 let živi v Ugandi, zadnjih deset v Kampali, kjer vodi nevladno organizacijo za pomoč beguncem. Uganda je namreč v primerjavi z okoliškimi državami precej bolj prijazna do beguncev, gosti jih več kot pol milijona. Eden od programov za pomoč beguncem, ki ga izvajajo pri organizaciji Refugee Law Project, je tudi pomoč žrtvam spolnega nasilja, ne le ženskam, tudi moškim. Kot pravi dr. Chris Dolan, od treh ljudi, ki so bili posiljeni, sta dve ženski, eden pa je moški. Kako pomagati posiljenim moškim, pa je velik problem, ne le v Ugandi, tudi drugod po svetu in Chris je prvi, ki je o tem začel govoriti na glas.
John Law je bil od nekdaj del sanfranciškega underground dogajanja, ki je predvsem raziskovalo mestne znamenitosti, seveda z jasno filozofijo, da ne uničujejo in onesnažujejo javnih površin. Nekdaj član nekaterih legendarnih gibanj, med njimi sta Suicide club in shod Božičkov, ter eden od ustanoviteljev festivala Burning Man, ki je na začetku častil umetnost, glasbo in enakopravnost, John Law z nostalgijo pripoveduje o svoji preteklosti, o tem, da je preplezal most Golden Gate v San Franciscu in kako zelo strah ga je bilo preživeti nekaj dni s sanfranciškim neonacističnim gibanjem.
Francisco Soto Bravo je vsem, ki ga poznajo, znan predvsem pod imenom Panchito. Že starši so ga tako klicali, ko se je podil okoli družinske kmetije v perujskih Andih. Ko je odšel v svet, se je tako predstavil novim prijateljem v Nemčiji, že več kot desetletje pa ga pod tem imenom poznajo tudi Slovenci. Nekatere je učil plesati, drugi so ga spoznali prek glasbe, tretji v vlogi popotnika.
Francisco Soto Bravo je vsem, ki ga poznajo, znan predvsem pod imenom Panchito. Že starši so ga tako klicali, ko se je podil okoli družinske kmetije v perujskih Andih. Ko je odšel v svet, se je tako predstavil novim prijateljem v Nemčiji, že več kot desetletje pa ga pod tem imenom poznajo tudi Slovenci. Nekatere je učil plesati, drugi so ga spoznali prek glasbe, tretji v vlogi popotnika.
Je Indijec, mojster karnatskega petja, ki je med drugim nastopal na vstajniških akcijah v naši prestolnici, na ljubljanskem Biciklju znova našel ljubezen do telovadbe in na YouTubeu Zdravljici nadel karnatsko preobleko. Mahesh Vinayakram potuje po svetu ter indijsko glasbo spaja z zahodnimi ritmi in stili. Sicer odprt, srčen in neverjetno topel 39-letnik pravi, da je treba ogromno prepotovati, da zares spoznaš ustroj človeške družbe.
Felix Baumgartner, ki je s padalom skočil z 39 kilometrov, je priletel tudi v Slovenijo. Slovenska prestolnica iz zraka ni nič posebnega, lepa se mu zdita le Paris in Rio de Janeiro.
Mehiški modni oblikovalec Joel Loyo je odraščal na pomarančnem ranču v Veracruzu, mama ga ni nikoli učila šivati, vseeno pa se je z veliko dela in pridnosti med študijem uspel v svetu mode uveljaviti tako, da so ga kot kreatorja najeli na mehiški Televisii, kjer je začel oblikovati kostume za igralce v telenovelah. Pred približno osmimi leti se je preselil v Slovenijo, zaradi ljubezni. Danes tekoče govori slovensko, pri nas pa ustvarja predvsem kopalke in maturantske obleke. Njegovo zgodbo, ki smo jo poimenovali kar mala telenovela, predstavljamo v tokratni Evropi, osebno.
Karin Sturm je nemška novinarka, ki dobra tri desetletja spremlja dogajanje v Formuli 1. Začela je zaradi Nikija Laude, pred kratkim napisala knjigo o Michaelu Schumacherju, najbolj pa jo je očaral Ayrton Senna. Kot pravi je bil najbolj navdušujoča osebnost v karavani v zadnjih 30-ih letih. Karin Sturm je večkrat prepotovala svet, v Sloveniji pa je bila prejšnji teden prvič. Predstavila je biografijo sedemkratnega svetovnega prvaka. In s cmokom v grlu dejala, da dejstvo, da nimamo novic o Schumacherjevem zdravstvenem stanju ne pomeni nič dobrega.
Pred dobrim mesecem je v Ljubljani v Cankarjevem domu potekala mednarodna konferenca tehnologij za prepoznavo kretenj in obrazov. Na njej je sodeloval in predaval ameriški strokovnjak za tehnologije razširjene resničnosti Matthew Turk.
Fazila Efendić ima pred vhodom v spominski center v Potočarih ima trgovinico s spominki in rožami. Med tisoči spomeniki čez cesto sta tudi dva, ki Fazilo še posebej bolita: žrtvi srebreniškega pokola sta bila tudi njen mož in sin. Od takrat živi za prihodnost. Obnovila je hišo, hčerka je doštudirala. Vnuki prihajajo na vrt nekoč živahne družinske hiše po sadje. “Rada se pogovarjam, rada imam posel, ljubim življenje. Tudi zato prodajam cvetje, ker me spominja na življenje." Fazila Efendić iz Srebrenice o življenju 20 let po genocidu, o sovraštvu in spravi, obtožbah in odpuščanju, o Angeli Merkel in Vladimirju Putinu, o preteklosti in predvsem o prihodnosti …
Craig Weston je kot mladenič zapustil Združene države Amerike in začel svojo evropsko pustolovščino, ki traja še danes. V študentskih letih je obiskoval pariško šolo za gledališče, gib in mimiko Jacquesa LeCoqa in si služil denar s prepevanjem na ulici. Tako se je v njem rodila ljubezen do uličnega nastopanja. Je soustanovitelj belgijske gledališke skupine The Primitives, stare znanke mednarodnega festivala uličnega gledališča Ana Desetnica.
Mednarodni pravnik je bil v prvih vrstah med upori proti režimu Slobodana Miloševića, kasneje se je preselil na Nizozemsko, da bi doštudiral pravo. Želel je študirati v angleščini, vendar je bila šolnina previsoka. Zato se je eno leto z občasnim delom po restavracijah in barih učil nizozemščine in končal študij mednarodnega prava v nizozemskem jeziku. Na Mednarodnem sodišču za vojen zločine na območju nekdanje Jugoslavije so iskali nove moči in to je slišal tudi Marko in dobesedno padel v vodo med najtežje procese sodišča v Haagu. Njegov prvi primer obrambe je bil njegov nekdanji sovražnik številka ena Milošević.
Godfrey Duncan, britanski pripovedovalec zgodb in glasbenik gvajanskega rodu, je v Londonu najprej delal kot varilec, a ga je življenjska pot kmalu odnesla v svet glasbe in besede. Takrat se je rodil TUUP in desetletja pozneje ga pod tem imenom poznajo številni poslušalci po svetu. Neortodoksni pridigar, kakršnega še ni bilo, je danes znan kot izjemen pripovedovalec zgodb z vsega sveta.
Neveljaven email naslov