Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Toni Marošević, hrvaška radijska legenda (1945-2013)
Toni Marošević je v začetku osemdesetih let na zagrebškem Radiu 101 razburkal hrvaško in jugoslovansko poslušalstvo v oddaji Frigidna vtičnica, v kateri so se skupaj s kolegi brezkompromisno lotevali različnih tabuiziranih tem.
Marošević je bil v nekdanji Jugoslaviji ena prvih javnih osebnosti, ki je odkrito priznala svojo istospolno usmerjenost.
Radijski novinar in aktivist je bil tesno povezan tudi s slovensko sceno, navkljub popolnoma drugačnim (javnim) nazorom je prijateljeval celo z Zmagom Jelinčičem.
"Prvi komentarji v Zagrebu so bili, da se je očitno pojavil nekakšen piratski radio, ljudje so težko verjeli, kaj slišijo. Vse se je začelo tako, da sem se v Ljubljani udeležil gejevskega festivala Magnus in se javljal v naš program. V reviji Start sem objavil tudi homoseksualno karto Jugoslavije. Imel sem velike težave, ker sem napisal, da se geji srečujejo na baletnih predstavah, zato so mi za eno leto prepovedali vstop v HNK-Hrvaško narodno gledališče. Zaželen nisem bil niti v nekaterih lokalih."
Neformalno so mu vsi rekli, da kot gej ne bo nikoli dobil redne službe. In res je redno zaposlitev dobil šele pred nekaj leti, da bo bolj dostojanstveno odšel v penzijo ... "Nikoli nisem bil aktivist homoseksualnih združenj. Vseskozi sem poudarjal, prihajajte na vsa javna mesta in se normalno družite kot enakovredni državljani."
Toni je bil aktiven tudi zunaj radijskega etra. Ustvarjal je različne ulične performanse, dosegli legalizacijo uličnih glasbenikov, organizirali so na primer prvo modno revijo psov. "Ljudje so ponoreli, pripeljali so ogromno psov in vzklikali: Poglejte, kako je moj pes lep-kot pravi maneken."
Marošević je zgrožen nad nacionalizmom in nestrpnostjo na Hrvaškem, podobno opaža tudi v Sloveniji, ki je bila v osemdesetih letih zagrebški sceni velik vzor.
"Pri meni so stanovali številni kulturniki, umetniška skupina Irwin je nameravala v moji hiši napraviti celo razstavo, Laibach so imeli kultni status ... Nenavadno se mi zdi, da Slovenija v odprtosti in evropskosti ni naredila še korak naprej ..."
Toni Marošević se strinja, da so krivi tudi ali predvsem politiki. Podpihovanje nacionalizma in nestrpnosti do drugačnih je na političnem jedilniku tako na hrvaški kot slovenski sceni. Marošević pravi, da gre tudi za igro in preseneti:
"Zmago Jelinčič je moj prijatelj. Poznam ga še iz osemdesetih letih, k njemu sem prihajal tudi na zabave. On je takšen vražiček: počel je raznorazne nespodobnosti. Pred leti me je zelo lepo sprejel v slovenskem parlamentu, ko smo šli z njim delati intervju. Ko so enkrat na Hrvaškem delali oddajo o Jelinčiču so me spraševali ali je on res homofob. Odgovoril sem, da ni, da gre samo za kuliso njegove stranke. Res mislim, da ni homofob, nenazanje je tudi Jelinčič plesal balet, mislim da še dane kdaj pa kdaj zaide v opero. Gre očitno za igro."
Pred leti je znova obudil svojo oddajo in jo poimenoval Mlohavi utikač.
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Toni Marošević, hrvaška radijska legenda (1945-2013)
Toni Marošević je v začetku osemdesetih let na zagrebškem Radiu 101 razburkal hrvaško in jugoslovansko poslušalstvo v oddaji Frigidna vtičnica, v kateri so se skupaj s kolegi brezkompromisno lotevali različnih tabuiziranih tem.
Marošević je bil v nekdanji Jugoslaviji ena prvih javnih osebnosti, ki je odkrito priznala svojo istospolno usmerjenost.
Radijski novinar in aktivist je bil tesno povezan tudi s slovensko sceno, navkljub popolnoma drugačnim (javnim) nazorom je prijateljeval celo z Zmagom Jelinčičem.
"Prvi komentarji v Zagrebu so bili, da se je očitno pojavil nekakšen piratski radio, ljudje so težko verjeli, kaj slišijo. Vse se je začelo tako, da sem se v Ljubljani udeležil gejevskega festivala Magnus in se javljal v naš program. V reviji Start sem objavil tudi homoseksualno karto Jugoslavije. Imel sem velike težave, ker sem napisal, da se geji srečujejo na baletnih predstavah, zato so mi za eno leto prepovedali vstop v HNK-Hrvaško narodno gledališče. Zaželen nisem bil niti v nekaterih lokalih."
Neformalno so mu vsi rekli, da kot gej ne bo nikoli dobil redne službe. In res je redno zaposlitev dobil šele pred nekaj leti, da bo bolj dostojanstveno odšel v penzijo ... "Nikoli nisem bil aktivist homoseksualnih združenj. Vseskozi sem poudarjal, prihajajte na vsa javna mesta in se normalno družite kot enakovredni državljani."
Toni je bil aktiven tudi zunaj radijskega etra. Ustvarjal je različne ulične performanse, dosegli legalizacijo uličnih glasbenikov, organizirali so na primer prvo modno revijo psov. "Ljudje so ponoreli, pripeljali so ogromno psov in vzklikali: Poglejte, kako je moj pes lep-kot pravi maneken."
Marošević je zgrožen nad nacionalizmom in nestrpnostjo na Hrvaškem, podobno opaža tudi v Sloveniji, ki je bila v osemdesetih letih zagrebški sceni velik vzor.
"Pri meni so stanovali številni kulturniki, umetniška skupina Irwin je nameravala v moji hiši napraviti celo razstavo, Laibach so imeli kultni status ... Nenavadno se mi zdi, da Slovenija v odprtosti in evropskosti ni naredila še korak naprej ..."
Toni Marošević se strinja, da so krivi tudi ali predvsem politiki. Podpihovanje nacionalizma in nestrpnosti do drugačnih je na političnem jedilniku tako na hrvaški kot slovenski sceni. Marošević pravi, da gre tudi za igro in preseneti:
"Zmago Jelinčič je moj prijatelj. Poznam ga še iz osemdesetih letih, k njemu sem prihajal tudi na zabave. On je takšen vražiček: počel je raznorazne nespodobnosti. Pred leti me je zelo lepo sprejel v slovenskem parlamentu, ko smo šli z njim delati intervju. Ko so enkrat na Hrvaškem delali oddajo o Jelinčiču so me spraševali ali je on res homofob. Odgovoril sem, da ni, da gre samo za kuliso njegove stranke. Res mislim, da ni homofob, nenazanje je tudi Jelinčič plesal balet, mislim da še dane kdaj pa kdaj zaide v opero. Gre očitno za igro."
Pred leti je znova obudil svojo oddajo in jo poimenoval Mlohavi utikač.
Ena bolj množičnih prireditev v Evropi to poletje je bila Berlinska parada ponosa. Vsako leto privabi več sto tisoč obiskovalcev in tudi zaradi tega nemška prestolnica že od nekdaj velja za zelo strpno in multikulturno mesto. A tudi v Berlinu so četrti, kjer niso vsi dobrodošli. Evropa osebno gosti enega opaznejših nemških aktivistov za pravice skupnosti LGBT Axla Hochreina.
Pravi, da v svoji državi ne bi nikoli štopala, se sama sprehajala v temi ali se pogovarjala kar z vsakim mimoidočim. “Na primer sprehod pozno zvečer pod mostom, tega v Bogoti ne bi počela. Paziti moraš, kod hodiš in s kom se pogovarjaš.” A zadeve se tudi tam spreminjajo – po podpisu sporazuma z levičarskim gibanjem Farc o dokočni prekinitvi spopadov bodo zadeve šle samo še navzgor, varnost se bo izboljšala, je prepričana Silvana Rodriguez. Kljub temu pa ji Bogota ni ostala v srcu, saj je bila že od malih nog njen cilj Evropa. In tako je zdaj 11-milijonsko Bogoto Silvana zamenjala za 40-krat manjšo Ljubljano. Kaj jo je pripeljalo sem, zakaj so v njeni domovini lepotna tekmovanja sanje skoraj vsake deklice in kako zelo je Kolumbijce zaznamoval kokainski kralj Pablo Escobar, pa v oddaji Evropa, osebno.
Hotel je postati kirurg, a ker – kot sam pravi – ima na rokah deset palcev, se je odločil za psihiatrijo. No, vmes je študiral še angleščino, razmišljal o gastroeterologiji in pediatriji, na koncu pa se je specializiral iz psihiatrije in se zaposlil na oddelku za psihologijo na univerzi Yale. Imel je svojo ordinacijo v New Havnu v zvezni državi Connecticut v Združenih državah Amerike, na Yaleu pa preučuje in poučuje duševne motnje in kako so te prikazane v številnih filmih. Zadnjih nekaj let usklajuje svoje življenje med Italijo in Connecticutom: pol leta namreč preživi v Italiji – tja se je preselil, da bi bil bliže sinu, ki živi v Sloveniji. Zapleteno? Jamesu Charneyju se zdi to najnaravnejša stvar, kar jih je kdaj storil, da bi bil bliže družini.
Gost tokratne Evrope, osebno! je doktoriral iz človeške neumnosti. Njegov profesor se je celo pošalil, da je neumnost njegova najmočnejša točka. Seveda ne, ker bi bil tako neumen, temveč ker je iz neumnosti naredil resno znanost. Neumnost je po njegovem evolucijska prednost ljudi, vsak je neumen na svoj in unikaten način, le naučiti se moramo, da zaradi neumnosti padamo čim manjkrat in čim manj neumno.
Vrhunsko manekenko Petro Nemcovo Ljubljana spominja na domačo Prago, čeprav zase ne pravi, da je Čehinja, temveč svetovljanka. Svojo lepoto zna unovčiti. Toda kot priznava, čedalje bolj spoznava, da se svet ne vrti okoli nje oz. okoli ljudi in da smo v vesolju neskončno majhni. Nežen make-up, rahlo poudarjene oči, rožnata šminka, spuščeni dolgi lasje, delujejo kot da se ni z njimi ni veliko ukvarjala, a gre v resnici za skrbno dodelano pričesko. Roza krilo in majica brez rokavov. Črni čevlji z visokimi petami. Petra Nemcova je očarljiva. Njena dobra volja pa je nalezljiva.
Gost oddaje Evropa osebno je nekdanji fotomodel, ki je poziral v družbi največjih svetovnih imen modnega sveta. Fernando Fernades je po prometni nesreči postal paraplegik, a se ni predal. Ima svojo televizijsko oddajo o adrenalinskih športih, postal je svetovni prvak v para-kajakaštvu, kot fotomodel podira tabuje o invalidih, ustanovil je institut za pomoč otrokom invalidom – in v Braziliji ostal medijska zvezda.
V Slovenijo je prišel leta 1988. Takrat, pri osemnajstih letih, je sicer želel ostati v Siriji, kjer je preživel otroštvo, imel prijatelje, vendar družina ni imela izbire. V domovino se ni več vrnil. Bilo bi prenevarno. Danes se Váel Hanuna ukvarja s prevajalstvom in je pred meseci pomagal ob prihodu beguncev v Slovenijo. Med enim od obhodov po šotorih v Dobovi ga je presenetil ženski glas. “Obrnem se in reče – živijo, me ne poznaš? Pove svoje ime in ugotovim, da je moja sestrična. Neverjetno, kako in kje sva se srečala. 28 let se nisva videla!"
David Cronin je irski novinar, ki se je večino svoje kariere ukvarjal z gospodarstvom in o tem poročal iz Bruslja. Potem pa se je leta 2001 naključno prijavil na izobraževalno ekskurzijo za novinarje v Palestino, bil na novinarski konferenci Ariela Šarona in se v trenutku odločil, da je ljudi, ki poročajo o gospodarstvu dovolj, nikakor pa ni dovolj novinarjev, ki poročajo o bližnjem vzhodu. Danes piše predvsem o projektih, ki jih v okviru »sodelovanja na področju znanosti in raziskav« v Izraelu sofinancira EU, precejšen del te “znanosti” pa se usmerja v razvoj orožja, pravi David. Izrael je praktično del EU, dodaja.
Rojena je bila staršem, deportiranim v sovjetsko Sibirijo, nato pa je postala ena od vodilnih osebnosti Ljudske fronte v Latviji, v kateri so dosegli vnovično vzpostavitev neodvisnosti leta 1991. Več let je delovala kot veleposlanica svoje države v Združenih narodih in v Franciji in se kot latvijska zunanja ministrica podpisala pod pristopno pogodbo Latvije v Unijo. Od leta 2009 je poslanka Evropskega parlamenta in podpredsednica skupine Evropske ljudske stranke.
V tokratno Evropo osebno prihaja okoljevarstvenica, ki je videla tudi zelo skrita ameriška pogajalska izhodišča za prostotrgovinski sporazum TTIP. O tem ne sme govoriti, saj bi lahko končala za zapahi, zato nam Sharon Treat ne bo izdala podrobnosti iz dokumentov, ki jih je videla v pisarni FBI-ja. Bo pa z nami delila nekaj odmevnih primerov, ki jih je kot pravnica dobila proti korporacijam, ki uničujejo okolje.
Njegova spletna stran ima v naslovu kar 22 dvojnih v-jev. Morda zato, da ve, kaj bo prvo novinarsko vprašanje, na katerega bo moral odgovarjati. Švicarski sin hrvaških staršev, delujoč nekje med Zürichom in Londonom, je postal bolj javno izpostavljen, ko sta s kolegico na splet spustila programček “Random Darknet Shoper”. Ta na darknetu kupuje naključne predmete, od denarja do ponarejene viagre in drog, ter jih pošilja v izbrano galerijo. S projektom, pravi Domagoj, sta si s kolegico najprej prislužila obisk policije in tožilca, potem pa sta sprožila vrsto vprašanj o odgovornosti, ki nas kmalu čakajo denimo v povezavi z avtomobili brez voznikov ali pa računalniškimi programi, zaradi katerih se sesuvajo borze. Kdo je kriv? Poskušal nam bo povedati Domagoj Smoljo.
20 let je predaval biologijo kot profesor na Univerzi v Madridu ter kot gostujoči profesor na različnih univerzah Južne Amerike. Hkrati je vsako leto za nekaj mesecev poniknil in se odpravil na odročen košček našega planeta ter tam snemal avtentične zvoke. Danes je ena svetovno najbolj priznanih figur zvočne in eksperimentalne glasbene scene.
“Naša generacija je odrasla kot generacija razvajenih otrok. Generaciji naših staršev in starih staršev sta potrebovali vsaka svojo svetovno vojno, da sta postali odrasli. Morda je ta nova, s terorizmom umazana doba nastopila, da končno odrastemo tudi mi,” razmišlja francoski pisatelj Frédéric Beigbeder, ki se je v Ljubljani mudil ob nedavnem Knjižnem sejmu. Nekdanji oglaševalec, ki je vso obskurnost kovanja reklam razprostrl med knjižne platnice in s tem zaslovel, je med drugim objavil tudi roman o napadu na newyorška dvojčka, sveže pa je v slovenščino prevedeno njegovo delo Oona in Salinger.
Ne mara deviantnih obveščevalnih služb, Roberta Saviana in pametnih telefonov. Leo Reitano je predsednik italijanskega Združenja za preiskovalno novinarstvo, ki izobražuje o metodah preiskovalnega novinarstva. Poleg tega sodeluje pri nacionalnih in mednarodnih preiskovalnih projektih; na enega je še posebno ponosen – na raziskovalni dokumentarec Toxic Europe, posvečen delovanju nezakonite trgovine z odpadki. Trdi, da je novinarski poklic zelo nevaren, še posebno takrat, ko novinar postane grožnja državnim ustanovam – obveščevalnim službam, vpletenim v nezakonite posle. Slišali ga boste v oddaji Evropa, osebno.
Namesto dela in trpljenja ali boja z oblastjo je Michel Khleifi izbral kulturo. Palestinec je odraščal v Nazaretu, vendar se je zaradi boljšega življenja in študija preselil v Belgijo. Zdaj priznani režiser dokumentarcev o življenju Palestincev. Za svoje delo je bil nagrajen tudi na filmskem festivalu v Cannesu.
Gost oddaje Evropa osebno je Iranec Behrang Azhdari. Pri devetnajstih letih je potoval s cirkusom, kasneje koncertiral z iranskim pop zvezdnikom, nastopal na plaži v Indiji, tam pa spoznal usodno Slovenko. Spregovori o življenju in statusu kulturnika pri nas in v Iranu, pa tudi o aktualnih političnih razmerah.
Behrang Azhdari prihaja iz Irana, že devet let pa živi v Sloveniji. Pri devetnajstih letih je potoval s cirkusom, kasneje koncertiral z iranskim pop zvezdnikom, nastopal na plaži v Indiji, tam pa spoznal usodno Slovenko. Ne razume, zakaj zavračamo begunce, v Iranu jih je namreč okrog tri milijone. Meni, da je rešitev za begunsko krizo prekinitev vojn na Bližnjem vzhodu, brez vmešavanja in posredovanja Amerike. Pravi, da naj najprej poskrbijo za mir na svojih tleh in iz ulic umaknejo orožje. Razlogi za vojne na Bližnjem vzhodu so po njegovem mnenju v medijih prikazani preveč enostransko.
Martina Lorenzetti prihaja iz Toskane in človek bi zaradi njenih kulturno-zgodovinskih korenin najprej pomislil, da jo zanima umetnost. Toda ne … Martina je že od malega predana naravoslovju. Z namenom, da bi bilo njeno delo koristno zdravju ljudi, je vpisala študij kemije materialov, pred leti pa jo je projekt Marie-Curie pripeljal v Ljubljano, kjer se v ukvarja z iskanjem anorganskih nanodelcev v hrani. Je vedra, zgovorna Italijanka, ki s celicami in bakterijami pod mikroskopom razvija poseben odnos.
Poročen je s Slovenko, zato nekaj mesecev na letno preživi v Novi Gorici. Ostali del leta živi v Gani, kjer vodi nevladno organizacijo “Embracing hidden talents”, ki čim več ganskim otrokov poskuša omogočiti šolanje. Predvsem pa jih poskuša naučiti tudi tisto, kar so Ebenezerja naučili v panafriškem klubu – črna pamet je enako pametna kot bela pamet. Ljudi je le treba izobraziti, da se postavijo na svoje noge.
Alpska smučarka Dominique Gisin je olimpijska prvakinja v smuku. 29-letna Švicarka, ki je konec pretekle sezone končala profesionalno športno pot, bi pred leti skoraj postala prva (ženska) pilotka v švicarski vojski, zdaj pa se ukvarja s študijem fizike, je ambasadorka Rdečega križa in pilotira manjša letala.
Neveljaven email naslov