Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Toni Marošević, hrvaška radijska legenda (1945-2013)
Toni Marošević je v začetku osemdesetih let na zagrebškem Radiu 101 razburkal hrvaško in jugoslovansko poslušalstvo v oddaji Frigidna vtičnica, v kateri so se skupaj s kolegi brezkompromisno lotevali različnih tabuiziranih tem.
Marošević je bil v nekdanji Jugoslaviji ena prvih javnih osebnosti, ki je odkrito priznala svojo istospolno usmerjenost.
Radijski novinar in aktivist je bil tesno povezan tudi s slovensko sceno, navkljub popolnoma drugačnim (javnim) nazorom je prijateljeval celo z Zmagom Jelinčičem.
"Prvi komentarji v Zagrebu so bili, da se je očitno pojavil nekakšen piratski radio, ljudje so težko verjeli, kaj slišijo. Vse se je začelo tako, da sem se v Ljubljani udeležil gejevskega festivala Magnus in se javljal v naš program. V reviji Start sem objavil tudi homoseksualno karto Jugoslavije. Imel sem velike težave, ker sem napisal, da se geji srečujejo na baletnih predstavah, zato so mi za eno leto prepovedali vstop v HNK-Hrvaško narodno gledališče. Zaželen nisem bil niti v nekaterih lokalih."
Neformalno so mu vsi rekli, da kot gej ne bo nikoli dobil redne službe. In res je redno zaposlitev dobil šele pred nekaj leti, da bo bolj dostojanstveno odšel v penzijo ... "Nikoli nisem bil aktivist homoseksualnih združenj. Vseskozi sem poudarjal, prihajajte na vsa javna mesta in se normalno družite kot enakovredni državljani."
Toni je bil aktiven tudi zunaj radijskega etra. Ustvarjal je različne ulične performanse, dosegli legalizacijo uličnih glasbenikov, organizirali so na primer prvo modno revijo psov. "Ljudje so ponoreli, pripeljali so ogromno psov in vzklikali: Poglejte, kako je moj pes lep-kot pravi maneken."
Marošević je zgrožen nad nacionalizmom in nestrpnostjo na Hrvaškem, podobno opaža tudi v Sloveniji, ki je bila v osemdesetih letih zagrebški sceni velik vzor.
"Pri meni so stanovali številni kulturniki, umetniška skupina Irwin je nameravala v moji hiši napraviti celo razstavo, Laibach so imeli kultni status ... Nenavadno se mi zdi, da Slovenija v odprtosti in evropskosti ni naredila še korak naprej ..."
Toni Marošević se strinja, da so krivi tudi ali predvsem politiki. Podpihovanje nacionalizma in nestrpnosti do drugačnih je na političnem jedilniku tako na hrvaški kot slovenski sceni. Marošević pravi, da gre tudi za igro in preseneti:
"Zmago Jelinčič je moj prijatelj. Poznam ga še iz osemdesetih letih, k njemu sem prihajal tudi na zabave. On je takšen vražiček: počel je raznorazne nespodobnosti. Pred leti me je zelo lepo sprejel v slovenskem parlamentu, ko smo šli z njim delati intervju. Ko so enkrat na Hrvaškem delali oddajo o Jelinčiču so me spraševali ali je on res homofob. Odgovoril sem, da ni, da gre samo za kuliso njegove stranke. Res mislim, da ni homofob, nenazanje je tudi Jelinčič plesal balet, mislim da še dane kdaj pa kdaj zaide v opero. Gre očitno za igro."
Pred leti je znova obudil svojo oddajo in jo poimenoval Mlohavi utikač.
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Toni Marošević, hrvaška radijska legenda (1945-2013)
Toni Marošević je v začetku osemdesetih let na zagrebškem Radiu 101 razburkal hrvaško in jugoslovansko poslušalstvo v oddaji Frigidna vtičnica, v kateri so se skupaj s kolegi brezkompromisno lotevali različnih tabuiziranih tem.
Marošević je bil v nekdanji Jugoslaviji ena prvih javnih osebnosti, ki je odkrito priznala svojo istospolno usmerjenost.
Radijski novinar in aktivist je bil tesno povezan tudi s slovensko sceno, navkljub popolnoma drugačnim (javnim) nazorom je prijateljeval celo z Zmagom Jelinčičem.
"Prvi komentarji v Zagrebu so bili, da se je očitno pojavil nekakšen piratski radio, ljudje so težko verjeli, kaj slišijo. Vse se je začelo tako, da sem se v Ljubljani udeležil gejevskega festivala Magnus in se javljal v naš program. V reviji Start sem objavil tudi homoseksualno karto Jugoslavije. Imel sem velike težave, ker sem napisal, da se geji srečujejo na baletnih predstavah, zato so mi za eno leto prepovedali vstop v HNK-Hrvaško narodno gledališče. Zaželen nisem bil niti v nekaterih lokalih."
Neformalno so mu vsi rekli, da kot gej ne bo nikoli dobil redne službe. In res je redno zaposlitev dobil šele pred nekaj leti, da bo bolj dostojanstveno odšel v penzijo ... "Nikoli nisem bil aktivist homoseksualnih združenj. Vseskozi sem poudarjal, prihajajte na vsa javna mesta in se normalno družite kot enakovredni državljani."
Toni je bil aktiven tudi zunaj radijskega etra. Ustvarjal je različne ulične performanse, dosegli legalizacijo uličnih glasbenikov, organizirali so na primer prvo modno revijo psov. "Ljudje so ponoreli, pripeljali so ogromno psov in vzklikali: Poglejte, kako je moj pes lep-kot pravi maneken."
Marošević je zgrožen nad nacionalizmom in nestrpnostjo na Hrvaškem, podobno opaža tudi v Sloveniji, ki je bila v osemdesetih letih zagrebški sceni velik vzor.
"Pri meni so stanovali številni kulturniki, umetniška skupina Irwin je nameravala v moji hiši napraviti celo razstavo, Laibach so imeli kultni status ... Nenavadno se mi zdi, da Slovenija v odprtosti in evropskosti ni naredila še korak naprej ..."
Toni Marošević se strinja, da so krivi tudi ali predvsem politiki. Podpihovanje nacionalizma in nestrpnosti do drugačnih je na političnem jedilniku tako na hrvaški kot slovenski sceni. Marošević pravi, da gre tudi za igro in preseneti:
"Zmago Jelinčič je moj prijatelj. Poznam ga še iz osemdesetih letih, k njemu sem prihajal tudi na zabave. On je takšen vražiček: počel je raznorazne nespodobnosti. Pred leti me je zelo lepo sprejel v slovenskem parlamentu, ko smo šli z njim delati intervju. Ko so enkrat na Hrvaškem delali oddajo o Jelinčiču so me spraševali ali je on res homofob. Odgovoril sem, da ni, da gre samo za kuliso njegove stranke. Res mislim, da ni homofob, nenazanje je tudi Jelinčič plesal balet, mislim da še dane kdaj pa kdaj zaide v opero. Gre očitno za igro."
Pred leti je znova obudil svojo oddajo in jo poimenoval Mlohavi utikač.
Ludemila Silva z Zelenortskih otokov že šest let živi v Sloveniji, kjer študira medicino. Njen materni jezik je portugalščina, govori tudi angleško, francosko in špansko, obvlada kreolski jezik, hkrati pa je prava mojstrica slovenščine, ki obožuje slovensko kulinariko - predvsem golaž.
Raphaël Héliot je francoski študent evropskih študij v Bruslju. Zanj predstavlja Evropska unija čudovit projekt, ki se zavzema za vrednote, kot so izobrazba, mir, človekove pravice. Unijo označi za nenavadno sestavljanko, ki jo ustvarjajo različne kulture, povezane v eno skupnost. Ali verjame, da bomo v prihodnje pozabili na nacionalno identiteto in se predstavljali kot Evropejci?
Andrej Novakov je v poslanske klopi Evropskega parlamenta sedel konec leta 2014 in pri takrat 26 letih postal najmlajši evroposlanec v tem sklicu in eden najmlajših v zgodovini. Svojo mladost vidi kot prednost, saj delo v parlamentu zahteva ogromno časa in energije. Uveljavil se je že v študentski politiki, bil dvakrat podpredsednik največjega evropskega študentskega združenja Evropskih demokratov, leta 2016 pa ga je revija Forbes uvrstila na listo '30 under 30' najbolj uspešnih mladih politikov na svetu, mlajših od 30 let.
Ester Ledecká je 23-letna Čehinja, ki je februarja osvojila naslova olimpijske prvakinje v alpskem smučanju in deskanju.
Sarah Schug je mlada Nemka, ki živi in dela v Bruslju. Nič posebnega, vendar Sarah ni evropska uslužbenka. Je ustvarjalka zanimivega bloga o kulturnem in umetniškem utripu Bruslja. Razloži, da je belgijska prestolnica zaradi nižjih najemnin privlačna tudi za umetnike iz Pariza, Londona in Berlina, pojasni, kako je z integracijo manjšin slaba tri leta po terorističnem napadu in kakšna sta Evropa in njena metropola z nebirokratskega zornega kota. Bruselj niso samo pivo, krompirček, vaflji in evrokrati.
Lina Vasquez je mlada, 22-letna latvijska poliglotka, ki je del svojega življenja preživela v Avstraliji. Pred tremi leti je v Berlinu odprla podjetje, preživlja pa se s tistim, v čemer je najboljša – z jeziki. Govori jih osem, šest na stopnji materne govorke. Zadnje leto postaja tudi čedalje bolj vplivna youtube osebnost, veseli pa jo, da živi v času, ko je svoje ideje in znanje s pomočjo spleta tako lahko predstaviti. Z njo se je pogovarjal Tadej Košmrlj.
Nikolaj Efendi je glasbenik, ki se je pred dvanajstimi leti iz Celovca preselil na Dunaj. Koroški Slovenec opozarja, da EU ni tako samoumevna kot se nam zdi. Razložil bo, zakaj ne ustvarja v nemščini in kaj spoznava na svojih številnih koncertih.
Luka Dremelj je star 27 let in je direktor podjetja Erento. Študiral je v Sloveniji in Kanadi, živi v Nemčiji. Ko ne dela, dirka z avtomobili. Luka Dremelj o razmerju med delom in prostim časom, motivaciji zaposlenih, mladih talentih in Berlinu! Tam ga je obiskala Anja Hlača Ferjančič.
Maria Belen Poncio, 26-letna Argentinka, je pred dvema letoma začela odkrivati Evropo. Naprej na študentski izmenjavi v Madridu, nato kot diplomantka filmske režije v Berlinu in Münchnu. Kako je doživela Evropo kot mlada študentka in kako jo vidi danes kot režiserka? "Tisti, ki so bili v Evropi pred menoj, so jo vsi po vrsti idealizirali, da je v Evropi več možnosti za študij in delo. Kmalu sem spoznala, da ni tako …" V Benetkah se je z njo pogovarjala Nina Zagoričnik.
Filip Horky je eden izmed redkih mladih čeških novinarjev, ki dobesedno živi svoje sanje. Kot novinar je začel delati že pri 16 letih, zdaj je pri svojih 27 postal urednik zunanje politične redakcije pri češkem spletnem mediju Seznam Zprávy. V svoji karieri se je preizkusil že v vseh medijih in pokrival številne teme in področja tako na Češkem kot v tujini. Zase pravi, da je najprej Evropejec, nato Pražan, šele potem Čeh. Z njim se je v Pragi pogovarjal Gašper Andrinek.
Več sto ameriških univerz uporablja za svoje gradivo učbenik, ki ga je napisala ameriška Slovenka Lydia Mihelič Pusipher. To, da je bil njen oče Slovenec, je opaziti tudi po – z našo velikostjo – nesorazmernem številu omemb Slovenije v učbeniku, ki sicer spada med tri najbolj uporabljane geografske učbenike v ZDA. Lydia se je rodila v ZDA, kamor se je njen oče preselil iz okolice Ribnice. Danes živi v Knoxvillu, v zvezni državi Tennessee in je tam predavateljica geografije na univerzi, hkrati pa tudi častna konzulka Republike Slovenije.
Tolmaču Christopherju Thieryju težko pripišemo narodnost, saj je popolnoma dvojezičen in v ljubezni med angleščino in francoščino ločuje podobno kot mati med svojima dvema otroka. Nekdaj osebni tolmač več francoskih predsednikov, od Mitterranda do Chiraca, je vrsto let spremljal drobovje delovanja svetovne politike.
Dr. Gáspár Miklós Tamás je brezposeln, torej brez rednega dohodka. Ima štiri otroke. Čeprav pravi, da je njegovo finančno stanje zadovoljivo, nikoli ne ve, koliko denarja bo imel naslednji mesec. Odvisen je od pisanja časopisnih člankov, zato se ne more povsem svobodno posvetiti svojemu delu.
Italee Watson je aktivistka in bojevnica ljubezni. Vzgajali so jo v rastafarijanskem duhu, v Kingstonu je otroštvo preživela v duhovni skupnosti z drugimi družinami. Je glasbenica nove generacije reggaeja, podpisana je pod naslovi skladb z velikimi glasbenimi imeni. Med drugim je nastopala z jamajškim zvezdnikom Shaggyjem.
Raziskovalni novinarji v Mehiki ne končajo v zaporu, ampak v grobu,” je močna fraza, ki jo je v pogovoru z nami pred časom izrekla prva ženska predsednica mednarodnega Pena Jennifer Clement. O Mehiki ve veliko, saj je bila prej tudi predsednica mehiškega Pena, je pa tudi pisateljica, v okviru organizacije, ki ji predseduje, pa se zavzema za svobodo medijev. In te, kot sama pravi, še ni na vidiku – zadnja leta se namreč pri Penu ukvarjajo z umori svobodomiselnih blogerjev in pisateljev v Bangladešu, Mehiki, Etiopiji, Egiptu, pa tudi v Evropi smo priča sovraštvu do tistih novinarjev, ki opravljajo delo države, policije. Pišejo o mafiji, trgovini z orožjem in drogami ter tudi o skorumpiranih politikih. Spomnimo se malteške preiskovalne novinarke Daphne Caruana Galizia, pa slovaškega preiskovalnega novinarja Jána Kuciaka – oba sta razkrivanje umazanih političnih podrobnosti plačala s svojim življenjem. Z Jennifer Clement bomo tako ugotavljali, ali je moč peresa še silnejša od meča, povedala bo tudi, kako jo je zaznamovalo prijateljstvo z našim pesnikom Tomažem Šalamunom ter zakaj mehiške deklice oblačijo v fantovska oblačila in jih skrivajo v jamah.
Njegove metode raziskovanja in pridobivanja informacij so nekonvencionalne, a pri svojem delo ima vedno le en cilj: prikazovanje resnice. Avdo Avdić je eden najbolj prepoznavnih novinarjev v medijskem prostoru Bosne in Hercegovine, z odkrivanjem skrivališč vojnih zločincev, razkrivanjem gospodarskega kriminala in pranja denarja ter stisk sodržavljanov je oblasti večkrat postavil na laž, hkrati pa izpostavil sistemske težave povojne ureditve Bosne in Hercegovine. Lani je objavil dokumentarec o izginjanju tujih donacij, namenjenih povojni obnovi Srebrenice, v katerem natančno prikaže bogatenje peščice in bedo večine prebivalcev mesta, a si ga v Bosni in Hercegovini ni drznila predvajati nobena televizija.
Declan Hill je na univerzi Oxford doktoriral iz prirejanja nogometnih tekem. Kanadski raziskovalni novinar je pred desetletjem izdal odmevno knjigo The Fix: Organized Crime and Soccer. V njej je podrobno razkril delovanje azijske stavniške mafije, katere lovke segajo po vsem svetu. Tudi do Slovenije, trdi Hill. Prepričan je, da bosta na svetovnem prvenstvu v Rusiji vsaj ena ali dve tekmi prodani, predvsem zato, ker nekatere nacionalne nogometne zveze delujejo netransparentno in ne plačujejo nogometašev. Kot enega izmed ključnih problemov nogometa izpostavlja tudi spolno podkupovanje, v večini moške druščine sodnikov so v določenih situacijah lahko zelo ranljive … In to premeteni, do zadnje podrobnosti informirani in organizirani mafijci, znajo izkoristiti. Energični Declan Hill trenutno deluje na nemški univerzi v Würzburgu. Navkljub razkrivanju kočljivih stavniških poslov, se za svojo varnost ne boji. Morda tudi zato, ker je v prostem času navdušen amaterski boksar.
Rohan Dasgupta je karizmatični sitarist, ki redno koncertira na svetovnih odrih. Med svojo evropsko turnejo je v Evropi osebno med drugim povedal, kako je preživel leta strogega tradicionalnega učenja, pa tudi, da je pred tem raje brcal žogo. Ugotavlja, da je največja sprememba, ki jo danes videvamo v svetu, da ljudje postajajo vse bolj pohlepni. Namesto tega bi se morali več umetniško izražati. Njegova religija je glasba.
Tokratna gostja oddaje Evropa osebno je Margarita Ulokina, violinistka, ruska Slovenka
Dean Barker je legendarni novozelandski jadralec, ki je z vetrom prepotoval svet in se večkrat zaustavil tudi v Sloveniji
Neveljaven email naslov