Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Toni Marošević, hrvaška radijska legenda (1945-2013)
Toni Marošević je v začetku osemdesetih let na zagrebškem Radiu 101 razburkal hrvaško in jugoslovansko poslušalstvo v oddaji Frigidna vtičnica, v kateri so se skupaj s kolegi brezkompromisno lotevali različnih tabuiziranih tem.
Marošević je bil v nekdanji Jugoslaviji ena prvih javnih osebnosti, ki je odkrito priznala svojo istospolno usmerjenost.
Radijski novinar in aktivist je bil tesno povezan tudi s slovensko sceno, navkljub popolnoma drugačnim (javnim) nazorom je prijateljeval celo z Zmagom Jelinčičem.
"Prvi komentarji v Zagrebu so bili, da se je očitno pojavil nekakšen piratski radio, ljudje so težko verjeli, kaj slišijo. Vse se je začelo tako, da sem se v Ljubljani udeležil gejevskega festivala Magnus in se javljal v naš program. V reviji Start sem objavil tudi homoseksualno karto Jugoslavije. Imel sem velike težave, ker sem napisal, da se geji srečujejo na baletnih predstavah, zato so mi za eno leto prepovedali vstop v HNK-Hrvaško narodno gledališče. Zaželen nisem bil niti v nekaterih lokalih."
Neformalno so mu vsi rekli, da kot gej ne bo nikoli dobil redne službe. In res je redno zaposlitev dobil šele pred nekaj leti, da bo bolj dostojanstveno odšel v penzijo ... "Nikoli nisem bil aktivist homoseksualnih združenj. Vseskozi sem poudarjal, prihajajte na vsa javna mesta in se normalno družite kot enakovredni državljani."
Toni je bil aktiven tudi zunaj radijskega etra. Ustvarjal je različne ulične performanse, dosegli legalizacijo uličnih glasbenikov, organizirali so na primer prvo modno revijo psov. "Ljudje so ponoreli, pripeljali so ogromno psov in vzklikali: Poglejte, kako je moj pes lep-kot pravi maneken."
Marošević je zgrožen nad nacionalizmom in nestrpnostjo na Hrvaškem, podobno opaža tudi v Sloveniji, ki je bila v osemdesetih letih zagrebški sceni velik vzor.
"Pri meni so stanovali številni kulturniki, umetniška skupina Irwin je nameravala v moji hiši napraviti celo razstavo, Laibach so imeli kultni status ... Nenavadno se mi zdi, da Slovenija v odprtosti in evropskosti ni naredila še korak naprej ..."
Toni Marošević se strinja, da so krivi tudi ali predvsem politiki. Podpihovanje nacionalizma in nestrpnosti do drugačnih je na političnem jedilniku tako na hrvaški kot slovenski sceni. Marošević pravi, da gre tudi za igro in preseneti:
"Zmago Jelinčič je moj prijatelj. Poznam ga še iz osemdesetih letih, k njemu sem prihajal tudi na zabave. On je takšen vražiček: počel je raznorazne nespodobnosti. Pred leti me je zelo lepo sprejel v slovenskem parlamentu, ko smo šli z njim delati intervju. Ko so enkrat na Hrvaškem delali oddajo o Jelinčiču so me spraševali ali je on res homofob. Odgovoril sem, da ni, da gre samo za kuliso njegove stranke. Res mislim, da ni homofob, nenazanje je tudi Jelinčič plesal balet, mislim da še dane kdaj pa kdaj zaide v opero. Gre očitno za igro."
Pred leti je znova obudil svojo oddajo in jo poimenoval Mlohavi utikač.
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Toni Marošević, hrvaška radijska legenda (1945-2013)
Toni Marošević je v začetku osemdesetih let na zagrebškem Radiu 101 razburkal hrvaško in jugoslovansko poslušalstvo v oddaji Frigidna vtičnica, v kateri so se skupaj s kolegi brezkompromisno lotevali različnih tabuiziranih tem.
Marošević je bil v nekdanji Jugoslaviji ena prvih javnih osebnosti, ki je odkrito priznala svojo istospolno usmerjenost.
Radijski novinar in aktivist je bil tesno povezan tudi s slovensko sceno, navkljub popolnoma drugačnim (javnim) nazorom je prijateljeval celo z Zmagom Jelinčičem.
"Prvi komentarji v Zagrebu so bili, da se je očitno pojavil nekakšen piratski radio, ljudje so težko verjeli, kaj slišijo. Vse se je začelo tako, da sem se v Ljubljani udeležil gejevskega festivala Magnus in se javljal v naš program. V reviji Start sem objavil tudi homoseksualno karto Jugoslavije. Imel sem velike težave, ker sem napisal, da se geji srečujejo na baletnih predstavah, zato so mi za eno leto prepovedali vstop v HNK-Hrvaško narodno gledališče. Zaželen nisem bil niti v nekaterih lokalih."
Neformalno so mu vsi rekli, da kot gej ne bo nikoli dobil redne službe. In res je redno zaposlitev dobil šele pred nekaj leti, da bo bolj dostojanstveno odšel v penzijo ... "Nikoli nisem bil aktivist homoseksualnih združenj. Vseskozi sem poudarjal, prihajajte na vsa javna mesta in se normalno družite kot enakovredni državljani."
Toni je bil aktiven tudi zunaj radijskega etra. Ustvarjal je različne ulične performanse, dosegli legalizacijo uličnih glasbenikov, organizirali so na primer prvo modno revijo psov. "Ljudje so ponoreli, pripeljali so ogromno psov in vzklikali: Poglejte, kako je moj pes lep-kot pravi maneken."
Marošević je zgrožen nad nacionalizmom in nestrpnostjo na Hrvaškem, podobno opaža tudi v Sloveniji, ki je bila v osemdesetih letih zagrebški sceni velik vzor.
"Pri meni so stanovali številni kulturniki, umetniška skupina Irwin je nameravala v moji hiši napraviti celo razstavo, Laibach so imeli kultni status ... Nenavadno se mi zdi, da Slovenija v odprtosti in evropskosti ni naredila še korak naprej ..."
Toni Marošević se strinja, da so krivi tudi ali predvsem politiki. Podpihovanje nacionalizma in nestrpnosti do drugačnih je na političnem jedilniku tako na hrvaški kot slovenski sceni. Marošević pravi, da gre tudi za igro in preseneti:
"Zmago Jelinčič je moj prijatelj. Poznam ga še iz osemdesetih letih, k njemu sem prihajal tudi na zabave. On je takšen vražiček: počel je raznorazne nespodobnosti. Pred leti me je zelo lepo sprejel v slovenskem parlamentu, ko smo šli z njim delati intervju. Ko so enkrat na Hrvaškem delali oddajo o Jelinčiču so me spraševali ali je on res homofob. Odgovoril sem, da ni, da gre samo za kuliso njegove stranke. Res mislim, da ni homofob, nenazanje je tudi Jelinčič plesal balet, mislim da še dane kdaj pa kdaj zaide v opero. Gre očitno za igro."
Pred leti je znova obudil svojo oddajo in jo poimenoval Mlohavi utikač.
Katherine Dunn je okoljska novinarka, trenutno urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer se sprašujejo, kako poročati o okoljski krizi, kje iskati vire, in kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem.
Filip Mrvelj je svetovno znani ulični slikar iz Slavonskega Broda, ki se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov.
Kate Wagner je ameriška novinarka in pisateljica, ki se je navdušila nad kolesarstvom in Slovenijo.
Med letoma 2003 in 2009 je bil Thierry Vissol svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki, kljub več kot 30-letni karieri svoje funkcije ni nikoli razumel strogo uradniško.
Sogovornik je v mladosti na srednjih valovih poslušal Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo delal na radiu.
David Fricker je na ukrajinsko-madžarsko mejo pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na železniški postaji deli med ukrajinske otroke.
Klaus Unterberger v Avstriji, pa tudi širše, velja za velikana javnih medijev, saj praktično svojo celotno kariero dela na avstrijski javni radioteleviziji ORF.
Matthew Caruana Galizia je malteški novinar, sin umorjene Daphne Caruana Galzia.
"Želimo si ostati v svoji državi in govoriti svoj jezik kot del Evropske unije," pravi tolmačka in kulturnica Kateryna Rietz-Rakul.
Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih.
Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave.
Islandski filmski in gledališki igralec Hilmir Snær Guðnason o tem, zakaj na Islandiji ni nujno, da imajo pravljice srečen konec, o podnebnih spremembah, in o filmu Jagnje.
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Neveljaven email naslov