Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Toni Marošević, hrvaška radijska legenda (1945-2013)
Toni Marošević je v začetku osemdesetih let na zagrebškem Radiu 101 razburkal hrvaško in jugoslovansko poslušalstvo v oddaji Frigidna vtičnica, v kateri so se skupaj s kolegi brezkompromisno lotevali različnih tabuiziranih tem.
Marošević je bil v nekdanji Jugoslaviji ena prvih javnih osebnosti, ki je odkrito priznala svojo istospolno usmerjenost.
Radijski novinar in aktivist je bil tesno povezan tudi s slovensko sceno, navkljub popolnoma drugačnim (javnim) nazorom je prijateljeval celo z Zmagom Jelinčičem.
"Prvi komentarji v Zagrebu so bili, da se je očitno pojavil nekakšen piratski radio, ljudje so težko verjeli, kaj slišijo. Vse se je začelo tako, da sem se v Ljubljani udeležil gejevskega festivala Magnus in se javljal v naš program. V reviji Start sem objavil tudi homoseksualno karto Jugoslavije. Imel sem velike težave, ker sem napisal, da se geji srečujejo na baletnih predstavah, zato so mi za eno leto prepovedali vstop v HNK-Hrvaško narodno gledališče. Zaželen nisem bil niti v nekaterih lokalih."
Neformalno so mu vsi rekli, da kot gej ne bo nikoli dobil redne službe. In res je redno zaposlitev dobil šele pred nekaj leti, da bo bolj dostojanstveno odšel v penzijo ... "Nikoli nisem bil aktivist homoseksualnih združenj. Vseskozi sem poudarjal, prihajajte na vsa javna mesta in se normalno družite kot enakovredni državljani."
Toni je bil aktiven tudi zunaj radijskega etra. Ustvarjal je različne ulične performanse, dosegli legalizacijo uličnih glasbenikov, organizirali so na primer prvo modno revijo psov. "Ljudje so ponoreli, pripeljali so ogromno psov in vzklikali: Poglejte, kako je moj pes lep-kot pravi maneken."
Marošević je zgrožen nad nacionalizmom in nestrpnostjo na Hrvaškem, podobno opaža tudi v Sloveniji, ki je bila v osemdesetih letih zagrebški sceni velik vzor.
"Pri meni so stanovali številni kulturniki, umetniška skupina Irwin je nameravala v moji hiši napraviti celo razstavo, Laibach so imeli kultni status ... Nenavadno se mi zdi, da Slovenija v odprtosti in evropskosti ni naredila še korak naprej ..."
Toni Marošević se strinja, da so krivi tudi ali predvsem politiki. Podpihovanje nacionalizma in nestrpnosti do drugačnih je na političnem jedilniku tako na hrvaški kot slovenski sceni. Marošević pravi, da gre tudi za igro in preseneti:
"Zmago Jelinčič je moj prijatelj. Poznam ga še iz osemdesetih letih, k njemu sem prihajal tudi na zabave. On je takšen vražiček: počel je raznorazne nespodobnosti. Pred leti me je zelo lepo sprejel v slovenskem parlamentu, ko smo šli z njim delati intervju. Ko so enkrat na Hrvaškem delali oddajo o Jelinčiču so me spraševali ali je on res homofob. Odgovoril sem, da ni, da gre samo za kuliso njegove stranke. Res mislim, da ni homofob, nenazanje je tudi Jelinčič plesal balet, mislim da še dane kdaj pa kdaj zaide v opero. Gre očitno za igro."
Pred leti je znova obudil svojo oddajo in jo poimenoval Mlohavi utikač.
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Toni Marošević, hrvaška radijska legenda (1945-2013)
Toni Marošević je v začetku osemdesetih let na zagrebškem Radiu 101 razburkal hrvaško in jugoslovansko poslušalstvo v oddaji Frigidna vtičnica, v kateri so se skupaj s kolegi brezkompromisno lotevali različnih tabuiziranih tem.
Marošević je bil v nekdanji Jugoslaviji ena prvih javnih osebnosti, ki je odkrito priznala svojo istospolno usmerjenost.
Radijski novinar in aktivist je bil tesno povezan tudi s slovensko sceno, navkljub popolnoma drugačnim (javnim) nazorom je prijateljeval celo z Zmagom Jelinčičem.
"Prvi komentarji v Zagrebu so bili, da se je očitno pojavil nekakšen piratski radio, ljudje so težko verjeli, kaj slišijo. Vse se je začelo tako, da sem se v Ljubljani udeležil gejevskega festivala Magnus in se javljal v naš program. V reviji Start sem objavil tudi homoseksualno karto Jugoslavije. Imel sem velike težave, ker sem napisal, da se geji srečujejo na baletnih predstavah, zato so mi za eno leto prepovedali vstop v HNK-Hrvaško narodno gledališče. Zaželen nisem bil niti v nekaterih lokalih."
Neformalno so mu vsi rekli, da kot gej ne bo nikoli dobil redne službe. In res je redno zaposlitev dobil šele pred nekaj leti, da bo bolj dostojanstveno odšel v penzijo ... "Nikoli nisem bil aktivist homoseksualnih združenj. Vseskozi sem poudarjal, prihajajte na vsa javna mesta in se normalno družite kot enakovredni državljani."
Toni je bil aktiven tudi zunaj radijskega etra. Ustvarjal je različne ulične performanse, dosegli legalizacijo uličnih glasbenikov, organizirali so na primer prvo modno revijo psov. "Ljudje so ponoreli, pripeljali so ogromno psov in vzklikali: Poglejte, kako je moj pes lep-kot pravi maneken."
Marošević je zgrožen nad nacionalizmom in nestrpnostjo na Hrvaškem, podobno opaža tudi v Sloveniji, ki je bila v osemdesetih letih zagrebški sceni velik vzor.
"Pri meni so stanovali številni kulturniki, umetniška skupina Irwin je nameravala v moji hiši napraviti celo razstavo, Laibach so imeli kultni status ... Nenavadno se mi zdi, da Slovenija v odprtosti in evropskosti ni naredila še korak naprej ..."
Toni Marošević se strinja, da so krivi tudi ali predvsem politiki. Podpihovanje nacionalizma in nestrpnosti do drugačnih je na političnem jedilniku tako na hrvaški kot slovenski sceni. Marošević pravi, da gre tudi za igro in preseneti:
"Zmago Jelinčič je moj prijatelj. Poznam ga še iz osemdesetih letih, k njemu sem prihajal tudi na zabave. On je takšen vražiček: počel je raznorazne nespodobnosti. Pred leti me je zelo lepo sprejel v slovenskem parlamentu, ko smo šli z njim delati intervju. Ko so enkrat na Hrvaškem delali oddajo o Jelinčiču so me spraševali ali je on res homofob. Odgovoril sem, da ni, da gre samo za kuliso njegove stranke. Res mislim, da ni homofob, nenazanje je tudi Jelinčič plesal balet, mislim da še dane kdaj pa kdaj zaide v opero. Gre očitno za igro."
Pred leti je znova obudil svojo oddajo in jo poimenoval Mlohavi utikač.
Hindi Zahra je maroško-francoska pevka, ki pripoveduje, da jo je oče vojak opolnomočil v tradicionalni družbi.
Doktor Cocktail oziroma DC, kot ga kličejo, odkar pomni, svojega rojstnega imena ne uporablja. Čeprav je rojen v Italiji in je v Slovenijo prvič prišel šele leta 1995 pri osemnajstih letih, se ima za Slovenca. Življenje je posvetil mešanju pijač, ki jih je stregel po vsem svetu, od Brazilije prek Ibize do Kitajske, njegove koktajle je pil celo monaški princ Albert. Moto je našel v antični Grčiji, ime pa mu je na Baliju, kjer je preživel zadnjih sedem let, nadela šestletna deklica. V Evropi osebno izveste tudi, kdo je pripravil prvi mojito in zakaj je sok sladkornega trsa najboljša pijača.
V oddaji Evropa osebno bomo tokrat spoznali Slovaka Rastislava Šimkovića, po grobih ocenah predstavnika 20. generacije Hrvatov, ki so se, spet po grobih ocenah, v približno Trubarjevih časih naselili na Slovaškem. Tako, kot se je pri nas v Beli Krajini skozi stoletja ohranila skupnost uskokov, tako obmejno območje Slovaške pri meji z Avstrijo naseljujejo tako imenovani gradiščanski Hrvati.
Popolna omama je knjiga Normana Ohlerja, ki ste jo v zadnjih tednih težko spregledali. Gre za dokumentiran popis zlorabe drog v tretjem rajhu; glavni lik zgodbe pa je poleg Pacienta A (a kot Adolf) njegov zdravnik Theodor Morel.
José James je vokalist, ki povezuje glasbeno preteklost in sedanjost. Na najnovejšem albumu iz leta 2018 Lean On Me se je denimo poklonil pevcu in piscu besedil Billu Withersu, ustvarja pa tudi avtorsko glasbo. Spominja se, da se mu je glasbeni svet obrnil na glavo pri štirinajstih letih.
Dr. Annemarie Steidl je ljubiteljica arhivov in zgodovine. Zaposlena je na Univerzi na Dunaju, specializirana pa je za zgodovino migracij. Predvsem jo zanima izseljevanje iz vseh delov avstro-ogrske monarhije v ZDA, zato je nekaj časa predavala in preučevala migracijske tokove tudi v Minnesoti.
Miroljub Vučković je v Srbiji brez dvoma človek, na katerega se obrnete, kadar vas zanima kar koli v zvezi s filmom. Svoje bogate mednarodne izkušnje je pridobil na festivalih po vsem svetu, po izobrazbi sodeč, pa bi težko uganili, da je njegovo življenje usodno povezano s filmom.
Zagledala sem oglas »Hočete postati zvezda?«. O, seveda hočem. Avdicija je bila v prestolnici Akri in sem šla. Nekako sem nabrala denar, pobasala vse, kar sem imela, in šla. Prvo leto so mi rekli, da nisem dovolj dobra. In sem se odpeljala z avtobusom nazaj domov. 12 ur vožnje. Prihodnje leto sem šla spet – in spet NE. Tretje leto sem že bila rezerva. In sem se vrnila še četrtič. Takrat sem zmagala.
Ralf Schumacher, brat najuspešnejšega voznika vseh časov Michaela Schumacherja, je po koncu svoje dirkaške kariere ostal v stiku z elitnim razredom motošporta kot strokovni televizijski komentator, veliko časa pa posveča tudi razvoju mladih voznikov. Z dirkanjem se ukvarjata tako njegov nečak Mick kot sin David. Ob tem ima Ralf tudi svojo restavracijo, iskanje dobrega vina pa ga je pripeljalo v Slovenijo.
Gost Evrope osebno bo prvi mož Pesmi Evrovizije, Jon Ola Sand. Norvežan v Ženevi, nekdanji glasbenik in filmski igralec, danes televizijski producent in režiser ter predvsem izvršni nadzornik največjega glasbenega šova na svetu. Vsaka država lahko zmaga na Pesmi Evrovizije, tudi Slovenija, pravi Jon Ola. Dolgoletni producent tradicionalnega koncerta ob podelitvi Nobelove nagrade za mir v Oslu bo govoril tudi o javnih medijih kot vitalnem delu demokracije, pa tudi o svojih željah po širitvi evrovizijskega tekmovanja v Azijo in Združene države.
Toby Martin Applegate je Američan z nadpovprečnim znanjem o Sloveniji. Čeprav brez slovenskih korenin, si je za svoj doktorat izbral temo izbrisanih, že prej za magisterij pa je preučeval slovenske kozolce. Zdaj pa se ukvarja z našim odnosom do beguncev in migrantov. Kako to, da se je profesor humanistične geografije pred več 20 leti navdušil nad Slovenijo in zakaj se vedno znova vrača k nam?
Pavel Filgas je Čeh, ki živi na Slovaškem. Arhitekt, ki se ukvarja z slikarstvom, ulični umetnik, ki si je za svoj atelje izbral ulice Bratislave. Lahko bi ga označili za 'češkoslovanostalgika', saj ga je razpad skupne države Češkoslovaške zelo prizadel, čeprav je bil takrat še otrok. Ampak pravi, da je z državo tako kot z družino: bolje, da se starši ločijo in dobro razumejo, kot da vztrajajo v zakonu, polnem nesoglasij. O ulični umetnosti in kavi, arhitekturi in Plečniku, predvsem pa iz prve roke o razlikah med Čehi in Slovaki s Čehom, ki že 10 let živi na Slovaškem in ima svoj ulični atelje na eni najbolj slikovitih in obiskanih ulic Bratislave, na Michalski v starem delu mesta.
Michael Frischenschlager prihaja iz znane glasbene družine z dolgo tradicijo. Študiral je violino, kompozicijo in muzikologijo na akademijah in univerzah v Salzburgu, Kölnu, na Dunaju in v Rimu. Po nekajletnem igranju v orkestrih na najvišji umetniški ravni je stopil v intenzivno, izključno koncertno obdobje, ko je kot solist in član komornih zasedb nastopal v skoraj vseh evropskih državah, v Severni Ameriki in Aziji.
Thordis Elva Thorvaldsdottir je mlada islandska novinarka, pisateljica in javna govorka, ki predava o zelo resnih stvareh. Pri 16-ih je bila žrtev posilstva takratnega fanta, avstralskega študenta na izmenjavi v Reykjaviku. Skoraj desetletje je trajalo, da si je o zgodbi upala spregovoriti, s posiljevalcem pa sta se po še nekaj dodatnih letih dopisovanja celo srečala. Skupaj sta tudi nastopila na zelo odmevnem TED-talku. Thordis Elva danes živi na Švedskem, je poliglotka, svetu pa s svojimi predavanji posreduje sporočilo, ki je veliko bolj preprosto od njenega imena – nasilje nad ženskami še vedno obstaja.
Jomo Kwame Sundaram oziroma Jomo, kot se rad predstavi, je eden najvidnejših malezijskih ekonomistov. Kot profesor je deloval na univerzah Yale in Harvard, bil je tudi visoki predstavnik pri Združenih narodih. Bori se proti revščini in za ekonomsko pravičnost za vse, predvsem pa opozarja, da so za krize v državah v razvoju pogosto krive napake razvitega sveta.
Že na olimpijskih igrah prihodnje leto v Tokiu bodo prvič za medalje tekmovali tudi rolkarji. Na najvišji ravni Slovenija nima prav veliko tekmovalcev. Ta hip je eden od dveh najopaznejših 22-letni Christopher Khan. Christopher Khan ne živi v Sloveniji, ampak v okolici Barcelone. Doma pretežno govorijo angleško, v vsakdanjem življenju mu prav prideta tudi španščina in katalonščina, slovenščino pa vadi pri babici in dedku v Gotovljah in med prijatelji na rolki. Ob tekmah, snemanju videov in vsakodnevnem uživanju na rolki kar tako poučuje angleščino v velikih podjetjih in arhitektom riše načrte za vse pogostejše rolkarske parke.
Naravovarstveni biolog Dr. Seth Wilson je odraščal na vzhodni obali kake dve uri severno od New Yorka, v majhni državi Connecticut, ki je celo manjša od Slovenije, a prav tako poraščena z gozdovi, v katerih so tudi zveri, denimo ameriški črni medvedi, bobcati – po naše rdečerjavi risi in kojoti. Kot študent je prišel z vzhodne obale v ZDA v Montano, kjer je delal in si ustvaril družino. Kot strokovnjaka za preprečevanje konflliktov med ljudmi in velikimi zvermi so ga k sodelovanju povabili slovenski strokovnjaki in tako je bil zadnjih nekaj let del ekipe znanstvenikov pri projektu varovanja rjavega medveda Life DinAlp Bear in projekta Life Linx, pod pokroviteljstvom katerega bodo pri nas in na Hrvaškem naselili 14 risov iz Slovaške in Romunije.
Markus Imhoof je Švicar, ki že leta živi med Italijo in Nemčijo, Berlinom in Milanom. Pred leti je širšo javnost nase opozoril s filmom Več kot med, ki še vedno velja za najuspešnejši švicarski film. Po zgodbi o čebelah, ta je pred kratkim dobila nadaljevanje v istoimenski knjigi, se je lotil še ene teme, povezane s svetovno ekonomijo. Dokumentarni film Eldorado se začne na ladjah italijanske operacije Mare nostrum med prebežniki, ki iščejo svoj eldorado v Evropi, a se stara celina izkaže za vse prej kot to. Švicarski režiser in scenarist Markus Imhoof, ki pravi, da je ob tem, kar dela, nekaj mesecev preživeti v gledališču z Mozartom ali Verdijem dobro za dušo, se je na eni od svojih poti med Milanom in Berlinom ustavil v Evropi osebno.
Vojko V - Vojko Vručina prihaja iz Splita, iz mesta kjer nihče ne mara nikogar, kot pravi raper, ki šele začenja samostojno pot. A kljub temu je njegov album Vojko dobil glasbeno nagrado porin za album leta. Kako nanj vpliva domači Split, kako so njegovi teksti postali del hrvaškega slenga in zakaj je po njegovem mnenju slovenska publika nekaj posebnega? Z njim se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Nancy Fina je ameriško-italijanska fotografinja in fina sogovornica. Po dobrih treh desetletjih sodelovanja z modnimi veljaki, agencijami in modeli se je odločila za drastično spremembo. Nasvidenje moda, zdaj rešuje svet. “Ljudje imamo različne sprožilce. Mama spreminja stvari zaradi ljubezni. Jaz sem svoje življenje spremenila zaradi jeze. Nadaljevala pa sem zato, ker imam rada ta svet in želim, da postane boljši.” S projektom Zgodbe našega časa s svojimi drznimi podobami in barvami opozarja na strpnost, skrb, ljubezen in krivice.
Neveljaven email naslov