Si mislite, da dobro poznate sebe in druge? Da drugih ne obsojate? Da na primer niste tako tečni, kot vaši sodelavci? Ali pa to, da se bolj od večine ljudi zavedate, kaj je prav in kaj narobe? Skratka, da imate manj pomanjkljivosti kot denimo vaši starši ali prijatelji?

Najbrž  si vse to verjetno res mislite. Še bolj verjetno pa je, da se teh svojih zmot sploh ne zavedate. Raziskave vse bolj prepričljivo kažejo, da smo ljudje polni iluzij o sebi in o drugih. Nenehno zavajamo sami sebe, polni smo sodb in predsodkov, ki se jih niti ne zavedamo.

Naše predstave o sebi in drugih so izkrivljene, največ pa lažemo prav sami sebi, razlaga prof. dr. Dan Ariely z Univerze Duke. Tema: kognitivno izkrivljanje. 

Znanstvene raziskave vse bolj kažejo, da se ljudje pogosto samo-zavajamo. Polni smo iluzij sebi in o drugih. To ni lahko sprejeti. Ste prepričani, da je to res?

Da, prepričan sem, da je to res. Dokazov za te napake je več kot dovolj, vendar pa imate tudi prav, da je to težko sprejeti. Žalostno, ker bi sicer lahko naredili nekaj v zvezi z njimi. Tako pa ne ukrepamo. Nekatere napake so celo tako očitne, da sploh niso pod vprašajem. Na primer ali v Sloveniji ljudje pišejo SMS-e med vožnjo?

Seveda.

No vidite. Težko je to razumno pojasniti. Nisem še srečal človeka, ki bi to počel in znal pojasniti ali je to posledica tehtnega premisleka o ceni in koristi. Torej, kako močna je želja po življenju in želja po neubijanju drugih – ter kako pomemben je bil ta SMS. Kot pravite, nekaterih napak se zavedamo, vendar ne storimo dovolj, da bi jih preprečili.

Zakaj se tako zelo samo-zavajamo, izkrivljamo resnico?

Deloma zato, ker to pri sebi težko vidimo. Deloma pa zato, ker je pri tem, za razliko od vizualne iluzije, težko videti alternativno sliko. Vizualno iluzijo lahko izklopimo in vklopimo, če na primer vzamemo ravnilo. Pri odločitvi pa, ko je enkrat sprejeta, spremenimo tok sveta. Samo v filmih ali knjigah pa lahko vidimo alternativen potek dogodkov. V vsakodanjem življenju ne. Predstavljajte si, da greste na zmenek in spoznate neko grozno osebo, ki je ne želite nikoli več videti. Mogoče pa je bila to čudovita oseba in je naredila le slab prvi vtis, vi pa ljudi slabo presojate. Če zaupate intuiciji, osebe nikoli več ne boste videli in ne boste spoznali, da je bila vaša prvotna sodba napačna. V življenju torej zelo težko ocenimo lastne napake, in tu je vloga znanosti, da nam jih jasno pokaže.

Obstaja mnogo oblik izkrivljanja, katera pa je po vašem najbolj pogosta, najmočnejša?

Na vprašanje težko odgovorimo. Vprašanje ni le, katera so najmočnejša, ampak na katere je okolje najbolj občutljivo. Pomislite na pošiljanje SMS-ov med vožnjo in deljeno pozornost. Kako hudo je bilo pred tisoč leti, če niste bili dobri v deljeni pozornosti? Ni bilo tako hudo. Ko pa smo izumili tehnologije kot je avtomobil, mobilnik in SMS, postane pomanjkanje te sposobnosti zelo nevarno. Podobno je z našo brezskrbnostjo glede prihodnosti in osredotočanjem zgolj na sedanjost. Povzroča prenajedanje, pomanjkanje fizične vadbe, prihrankov, nezaščiten seks in tako dalje. Pred 100 leti to ni bilo zelo nevarno. Če si bil brez samonadzora, si nisi mogel zelo škodovati. Danes pa imamo debelost, diabetes, kajenje, alkoholizem, nezaščiten seksu in ta zmota naredi naša življenja precej bolj nevarna. Pravo vprašanje je torej, kateri izmed naših zmot je najslabša in kako zgradimo okolje, ki iz nas potegne le najboljše.

Ali je naše samo-zavajanje pravzaprav tisto, ki nas je danes pripeljalo do te družbene in ekonomske krize?

Veliko raziskav delam na področju konflikta interesov. Kaj se zgodi, ko so ljudje plačani z zelo veliko denarja, da vidijo svet z določenega vidika? Izkaže se, da svet vidijo drugače. Pomislite na nogomet. Če sodnik piska proti vaši ekipi, ni drugega kot da je hudoben ali slep. Morda je to v športu celo dobrodošlo, kaj pa v bančništvu? Zamislite si, da sva bankirja na Wall Streetu in dobiva 5 milijonov dolarjev letno, da zavarovanja hipotek ocenjujeva bolje kot v resnici so. Vprašajte se, mar ne bi počeli enako? Ni treba lagati, da so zavarovanja dobra, čeprav so obupna. Ne. Mar ne bi zares začeli res verjeti, da so boljša kot v resnici? Rezultati kažejo, da se dogaja prav to. In tudi Wall Streeta ni treba označiti z besedno zloben, ampak pobožno slep. Ko ljudem plačamo, da vidijo svet izkrivljen, ga bodo. Žalostno pa je, da se ne spreminjamo in nas bo to preganjalo še dolgo. Načina plačevanja bankirjev še nikoli nismo spremenili.

Kaj pa znanost, je tudi znanost podvžena izkrivljanju, tega ne pričakujemo, saj je bolj ali manj objektivnoa oziroma – morala bi biti.

Tudi znanost ima svoje težave. Znanstveniki se odzivajo na priložnosti, da niso povsem iskreni. Ne gre le za denar, lahko je v igri slava. Rezultati kažejo, da če je nekdo finančno odvisen od našega uspeha, smo pripravljeni lagati malo bolj. Tudi mene je zamikalo, da bi pri znanstveni raziskavi goljufal. v poskusu smo opazovali dve skupini. Ena je imela pričakovano dobre, druga pričakovano slabe rezultate. A v skupini z dobrimi rezultati je iztopal posameznik z najslabšimi rezultati v celotnem poskusu. Znižal je povprečje, uničil poskus, bilo je obupno. Vzel sem ga pod drobnogled in odkril, da pije. Prav on je kvaril rezultate, zato sem ga umaknil – in bili so – odlični.

Čez čas pa sem pomislil, kaj bi bilo, če bi bil v drugi skupini, kjer smo pričakovali slabe rezultate? Tudi tej skupini bi kvaril povprečje in to me sploh ne bi motilo. Ravno nasprotno. Poskus sem nato ponovil, a kar je nenavadno, je: ni se mi zdelo, da bi lagal. Ko sem iz raziskave umaknil rezultate pijanega, se mi je zdelo, da služim znanosti. Bil sem vitez s svetlečim oklepom, ki tlakuje pot pravim podatkom. Dejstvo pa je, da to nisem bil. Imel sem lastno spodbudo in teorijo. Želel sem dobre rezultate in ker jih je ta posemeznik kvaril, sem uporabil lastno kreativnost, da bi upravičil nekaj, kar je znanstvena napaka. To je zelo natančna oblika nepoštenosti. Ne lažemo drugim, večinoma lažemo sebi. To so situacije, ko nam samo-zavajanje pomaga verjeti tiso, kar sami želimo.

Kako ljudi prepričati, da je to res? Kako lahko pri sebi prepoznajo samozavajanje?

Misim, da se vse skriva v podatkih. Raziskujem in pišem knjige za širšo javnost. Težko vidimo lastne napake, a če ljudem pokažemo strokovni članek ali poglavje v knjigi, bodo morda problem prepoznali, če ne pri sebi, pa pri drugih. In če se dogaja pri drugih, morda tudi sam nisem izvzet. Bi ljudje lahko popolnoma spremenili svoje vedenje? Najbrž ne. Ga lahko spremenimo tu in tam, in se poboljšamo? Upam, da.

Dan Ariely je nastopil tudi na TED večeru.