Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Objektivna resničnost - dr. Vlatko Vedral (Oxford)

01.12.2011


Malokdo bi si drznil oporekati temu, da svet okrog nas res obstaja. Tla pod našimi nogami, miza, za katero sedimo, zrak, ki ga dihamo, sonce, ki ga vidimo na nebu in vse ostalo, kar sestavlja naše vesolje, je videti zelo resnično ali povedano drugače, težko bi bilo verjeti, da bi lahko bil naš svet pravzaprav nekakšna iluzija.

In čeprav še nekako razumemo, da si takšna vprašanja lahko zastavljajo filozofi, ker so pač filozofi, pa bi se nam zdelo čudno, da bi lahko o čem takem resno razpravljali tudi znanstveniki.

Ampak prav to – ali res obstaja objektiven realen svet – v zadnjih letih postaja resno vprašanje v samem osrčju fizike. Na vprašanja o objektivni resničnosti je odgovarjal profesor dr. Vlatko Vedral z Univerze Oxford

Ali vi osebno čisto trdno verjamete, da obstaja objektivna realnost, ki obstaja neodvisno zunaj nas?

Mislim, da je to zelo dobro vprašanje. Znanstveniki radi verjamemo, da zunaj nas res obstaja realnost, ki jo lahko izmerimo, z njo eksperimentiramo in tako poskušamo ugotoviti, kakšna je ta realnost. A če pogledamo na mikroskopsko raven, kjer delci ubogajo zakone kvantne mehanike, potem je videti, da realnost, ki izhaja iz tam, le ni tako objektivna, kot bi si morda želeli. Videti je, da je odvisna od tega, kakšen poskus naredimo. Torej moj odgovor je – da, mislim, da tam zunaj neka realnost obstaja, vendar pa ni podobna naši realnosti iz vsakdanjih izkušenj, ki bi bila neodvisna od našega opazovanja.

Fiziki so dolgo časa sledili Koebenhavenski interpretaciji kvantne mehanike, v zadnjem času pa so znova postale aktualne drugačne interpretacije kvantne mehanike. Zakaj je prišlo do te spremembe?

To je tudi dobro vprašanje. Menim, da sprememba izhaja iz tega, da Koebenhavenska interpretacija pravi, da moramo svet razdeliti na mikroskopske delce, ki jih merimo, in makroskopski svet ljudi, ki meritve opravljajo. Za Kopenhagensko interpretacijo je zelo pomembno, da ta delitev obstaja. Nedavno pa so eksperimenti moje skupine pokazali, da je ta delitev bolj ali manj umetna, saj lahko opazujemo kvantno-mehanske lastnosti pri vse večjih objektih. Mislim, da ni nemogoče reči, da so celo celotni živi organizmi, kot smo mi sami, prav tako kvantno-mehanski. V tem primeru pa je težko obdržati Kopenhagenski pogled na svet saj naš klasični svet ne more več obstajati in je samo približek resničnega sveta.

Eksperimenti v zadnjih letih, posebej tisti od Francoza Alaina Aspecta in Avstrijca Antona Zeilingerja kažejo, da bi mogoče morali opustiti idejo o tem, da obstaja objektivna realnost. Nam lahko pojasnite, zakaj?

Razlaga bi šla nekako takole. Eksperimenti, ki jih je tedaj prvi naredil Alain Aspect, so bili resnično revolucionarni, danes pa je takšne poskuse zelo lahko narediti in sicer so sestavljeni iz tega, da izmerimo dva kvantno prepletena delca, npr. elektrona, nato pa preverimo, če sta imela definirane lastnosti že pred merjenjem, denimo, ali sta se vrtela v levo ali desno stran. Kvantna mehanika pa pravi, da smer vrtenja teh dveh elektronov ne more biti neodvisna od same meritve. Če bi torej predpostavili, da ima elektron že pred meritvijo vnaprej določeno smer vrtenja, potem se to ne bi skladalo z eksperimentom. Ta poskus je zelo preprost in z njim smo lahko prepričljivo ovrgli nekatere preproste slike realnosti.

Si je sploh mogoče predstavljati idejo, da svet okrog nas v bistvu ustvarjamo mi sami s tem, ko ga opazujemo?

Mislim, da bi bila to, če upoštevamo kvantno fiziko, najbližja slika realnosti. Lahko rečemo, da je tam zunaj realnost, vendar pa zagotovo ni neodvisna od tega, kako jo opazujemo. Lahko bi celo rekli, da realnost nastane iz naše interakcije s svetom. Torej je bistveno, da svet opazujemo in od tega, kako ga opazujemo, je odvisno, kakšno vrsto resničnosti imamo.

Se fiziki bližajo dokončnem odgovoru, kaj v resnici pomenijo enačbe kvantne mehanike oziroma če realnost obstaja ali ne, ali pa bo to vedno filozofsko vprašanje?

Mogoče se v tem trenutku to zdi filozofsko vprašanje, vendar pa je fizika v preteklosti že uspešno odgovorila na številna vprašanja, ki so bila metafizična in filozofska. Mislim, da je odgovor na to vprašanje še vedno izven dosega, ker imamo trenutno dva znanstvena opisa resničnosti. Prvi – kvantna mehanika – opisuje zelo majhne delce, ko pa se premaknemo k večjim objektom, kot so zvezde in galaksije, pa postane pravilen opis realnosti Einsteinova teorija relativnosti. V fiziki pa imamo zelo velik problem, ker teh dveh teorij ne znamo združiti. Če bo v tem zmagala kvantna mehanika, potem bo slika sveta takšna, da v ozadju ne bo objektivne realnosti, ampak bi ta nekako nastala prek interakcije med različnimi delci. Če pa bo obratno, potem bomo spet preklopili nazaj na bolj klasično sliko realnosti. Kaj se bo zgodilo, pa je zelo težko napovedati.


Frekvenca X

680 epizod


Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.

Objektivna resničnost - dr. Vlatko Vedral (Oxford)

01.12.2011


Malokdo bi si drznil oporekati temu, da svet okrog nas res obstaja. Tla pod našimi nogami, miza, za katero sedimo, zrak, ki ga dihamo, sonce, ki ga vidimo na nebu in vse ostalo, kar sestavlja naše vesolje, je videti zelo resnično ali povedano drugače, težko bi bilo verjeti, da bi lahko bil naš svet pravzaprav nekakšna iluzija.

In čeprav še nekako razumemo, da si takšna vprašanja lahko zastavljajo filozofi, ker so pač filozofi, pa bi se nam zdelo čudno, da bi lahko o čem takem resno razpravljali tudi znanstveniki.

Ampak prav to – ali res obstaja objektiven realen svet – v zadnjih letih postaja resno vprašanje v samem osrčju fizike. Na vprašanja o objektivni resničnosti je odgovarjal profesor dr. Vlatko Vedral z Univerze Oxford

Ali vi osebno čisto trdno verjamete, da obstaja objektivna realnost, ki obstaja neodvisno zunaj nas?

Mislim, da je to zelo dobro vprašanje. Znanstveniki radi verjamemo, da zunaj nas res obstaja realnost, ki jo lahko izmerimo, z njo eksperimentiramo in tako poskušamo ugotoviti, kakšna je ta realnost. A če pogledamo na mikroskopsko raven, kjer delci ubogajo zakone kvantne mehanike, potem je videti, da realnost, ki izhaja iz tam, le ni tako objektivna, kot bi si morda želeli. Videti je, da je odvisna od tega, kakšen poskus naredimo. Torej moj odgovor je – da, mislim, da tam zunaj neka realnost obstaja, vendar pa ni podobna naši realnosti iz vsakdanjih izkušenj, ki bi bila neodvisna od našega opazovanja.

Fiziki so dolgo časa sledili Koebenhavenski interpretaciji kvantne mehanike, v zadnjem času pa so znova postale aktualne drugačne interpretacije kvantne mehanike. Zakaj je prišlo do te spremembe?

To je tudi dobro vprašanje. Menim, da sprememba izhaja iz tega, da Koebenhavenska interpretacija pravi, da moramo svet razdeliti na mikroskopske delce, ki jih merimo, in makroskopski svet ljudi, ki meritve opravljajo. Za Kopenhagensko interpretacijo je zelo pomembno, da ta delitev obstaja. Nedavno pa so eksperimenti moje skupine pokazali, da je ta delitev bolj ali manj umetna, saj lahko opazujemo kvantno-mehanske lastnosti pri vse večjih objektih. Mislim, da ni nemogoče reči, da so celo celotni živi organizmi, kot smo mi sami, prav tako kvantno-mehanski. V tem primeru pa je težko obdržati Kopenhagenski pogled na svet saj naš klasični svet ne more več obstajati in je samo približek resničnega sveta.

Eksperimenti v zadnjih letih, posebej tisti od Francoza Alaina Aspecta in Avstrijca Antona Zeilingerja kažejo, da bi mogoče morali opustiti idejo o tem, da obstaja objektivna realnost. Nam lahko pojasnite, zakaj?

Razlaga bi šla nekako takole. Eksperimenti, ki jih je tedaj prvi naredil Alain Aspect, so bili resnično revolucionarni, danes pa je takšne poskuse zelo lahko narediti in sicer so sestavljeni iz tega, da izmerimo dva kvantno prepletena delca, npr. elektrona, nato pa preverimo, če sta imela definirane lastnosti že pred merjenjem, denimo, ali sta se vrtela v levo ali desno stran. Kvantna mehanika pa pravi, da smer vrtenja teh dveh elektronov ne more biti neodvisna od same meritve. Če bi torej predpostavili, da ima elektron že pred meritvijo vnaprej določeno smer vrtenja, potem se to ne bi skladalo z eksperimentom. Ta poskus je zelo preprost in z njim smo lahko prepričljivo ovrgli nekatere preproste slike realnosti.

Si je sploh mogoče predstavljati idejo, da svet okrog nas v bistvu ustvarjamo mi sami s tem, ko ga opazujemo?

Mislim, da bi bila to, če upoštevamo kvantno fiziko, najbližja slika realnosti. Lahko rečemo, da je tam zunaj realnost, vendar pa zagotovo ni neodvisna od tega, kako jo opazujemo. Lahko bi celo rekli, da realnost nastane iz naše interakcije s svetom. Torej je bistveno, da svet opazujemo in od tega, kako ga opazujemo, je odvisno, kakšno vrsto resničnosti imamo.

Se fiziki bližajo dokončnem odgovoru, kaj v resnici pomenijo enačbe kvantne mehanike oziroma če realnost obstaja ali ne, ali pa bo to vedno filozofsko vprašanje?

Mogoče se v tem trenutku to zdi filozofsko vprašanje, vendar pa je fizika v preteklosti že uspešno odgovorila na številna vprašanja, ki so bila metafizična in filozofska. Mislim, da je odgovor na to vprašanje še vedno izven dosega, ker imamo trenutno dva znanstvena opisa resničnosti. Prvi – kvantna mehanika – opisuje zelo majhne delce, ko pa se premaknemo k večjim objektom, kot so zvezde in galaksije, pa postane pravilen opis realnosti Einsteinova teorija relativnosti. V fiziki pa imamo zelo velik problem, ker teh dveh teorij ne znamo združiti. Če bo v tem zmagala kvantna mehanika, potem bo slika sveta takšna, da v ozadju ne bo objektivne realnosti, ampak bi ta nekako nastala prek interakcije med različnimi delci. Če pa bo obratno, potem bomo spet preklopili nazaj na bolj klasično sliko realnosti. Kaj se bo zgodilo, pa je zelo težko napovedati.


04.10.2018

Nobelove nagrade 2018

Posebna imunoterapija za zdravljenje raka; Preboj na področju laserske fizike; Razvoj zelene kemične industrije. To so letošnje Nobelove nagrade za medicino, fiziko in kemijo. Kaj prinašajo velika znanstvena odkritja tudi v naša vsakdanja življenja? V posebnem podkastu analiziramo s slovenskimi strokovnjaki: doc. dr. Mirjano Rajer, izrednim prof. dr. Igorjem Poberajem in doc. dr. Marjetko Podobnik.


27.09.2018

Pepelke med zvezdami

Astronomi zvezde radi poimenujejo po barvah in velikostih: nekatere so rdeče orjakinje ali rdeče pritlikavke, naše Sonce je rumena pritlikavka, njegovo jedro pa se bo na koncu spremenilo v belo pritlikavko. Ameriški astrofizik Adam Burgasser pravi, da so posebno “kul”, kot se je izrazil, rjave pritlikavke, in to zato ker so tako zanimive in obenem tako hladne. Je zvezda, ki zmrzuje pod lediščem, sploh še zvezda in kaj jo razlikuje od planeta, odgovarjamo v tokratni Frekvenci X.


20.09.2018

Znanstveni influenserji v slovenski preteklosti

Kaj pravite na srečanje z influenserji, vplivnimi učenjaki, ki so v preteklosti delovali na ozemlju Slovenije? Od človeka, ki je skrbno popisal živalstvo in rastlinstvo Kranjske in bi – če bi živel danes – gotovo pisal blog o bogati flori Slovenije in v medijih opozarjal na nevarne poklicne bolezne; do človeka, ki je bil na čelu ene najmogočnejših gospodarskih trdnjav svojega časa in zato na moč vpliven, briljanten, a po drugi strani premalo taktičen znanstvenik, ki bi – če bi živel danes – gotovo na javnem profilu svojega Facebooka razpredal o svojih patentih, njegov prijatelj na Twitterju pa bi bil sam ameriški predsednik; in nazadnje do ženske, ki se je nosila drugače kot njene sodobnice, ki bi imela – če bi živela danes – na Twitterju zaradi svoje ektravagantnosti in vsestranske razgledanosti zagotovo ogromno sledilcev, v svojem mobilnem telefonu pa številke številnih, ki kaj veljajo. Ana Mayer Kansky, Lambert von Pantz in Giovanni Antonio Scopoli.


13.09.2018

Poletni znanstveni hiti

Ste poleti spustili možgane na pašo in se vam niti sanja ne, kaj je počela znanost, medtem ko ste bili vi na počitnicah? Dogajalo se je veliko – tako tam zgoraj na astronomskih skalah, kot v skritem nanosvetu. Odkrili so tekočo vodo na Marsu, človeštvo je razvilo predmet, ki bo potoval najhitreje doslej, spet so potrdili Higgsov bozon, več kot kvadratni kilometer velika ledena konstelacija senzorjev na Antarktiki pa je naposled dala prve razburljive rezultate. Pripovedujeta Maja Ratej in Luka Hvalc.


06.09.2018

Skrivnosti najbolj posebnih krajev na svetu

Trenutki, ko se sonce ujame med zidove starodavnega templja Karnak v Egiptu, še danes pričajo o izjemnosti kozmičnih pokrajin in sončnega kulta. Dr. Juan Antonio Belmonte Aviles preučuje fenomene arheoastronomije, pogled v nebo lahko namreč pojasni tudi največje zgodovinske skrivnosti. V prvi epizodi nove sezone Frekvence X tudi o Nabatejcih, čudežnem mestu Petra, rimskem Panteonu, domnevnih piramidah v Bosni in Hercegovini in o tem, da izjemnne najdbe potrebujejo še bolj izjemne dokaze. Avtor: Luka Hvalc


03.08.2018

Prodorni rudarji v matematičnih rudnikih

Na slovesnosti v Riu de Janeiru so ta teden podelili najprestižnejše nagrade v matematiki, ki jih opisujejo kot neke vrste Nobelove nagrade za to področje. Nagrado podeljujejo vsaka štiri leta štirim matematikom, mlajšim od 40 let, ki jim je uspel močan prodor na sicer precej klasičnih področjih te vede.


21.06.2018

Delfini imajo svoj dom tudi v slovenskem morju

Frekvenca X se odpravlja na morje, na obisk k morskim sesalcem. V slovenskem morju ima svoj dom približno 80 delfinov, še enkrat toliko jih redno obiskuje vode Piranskega in Tržaškega zaliva. Velike pliskavke so zelo družabne, živijo v skupinah, so zelo inteligentne živali, ki imajo vsaka svoj žvižg, po katerem se prepoznavajo med seboj. Zdaj imajo tudi vsaka svoje ime, po katerem jih prepoznavamo ljudje. Nadeli so jim jih člani društva Morigenos, ki že več kot 15 let raziskujejo navade in družbeno strukturo divjih delfinov v slovenskem morju. Spremljajo tudi, kako se zaradi človeških dejavnosti spreminja njihov habitat in kako nanje vpliva onesnaženje morja.


14.06.2018

Kam vodijo sledi z Marsa

Ameriška vesoljska agencija Nasa je razkrila, da so v 3,5 milijarde let starih skalah na Marsu odkrili še več organskih sestavin. Skozi leta zaznavajo tudi periodično nihanje metana v atmosferi. Izvor metana ni znan, dopuščajo možnost, da bi lahko bil potencialno tudi življenjski. S pazljivim visokotehnološkim “vohljanjem” že nekaj mesecev skuša ugotoviti izvor metana v Marsovi atmosferi tudi evropska misija ExoMars. Ta bi lahko bil tudi biološkega izvora. Kam vodijo sledi z Marsa, v posebnem intervjuju za Val 202 pojasnjuje dr. Oleg Korablev, vodja instrumenta za preučevanje metana na misiji Evropske vesoljske agencije. Strokovni sodelavec Frekvence X prof. Tomaž Zwitter pojasni aktualne astronomske dogodke.


06.06.2018

Pravična neenakost

Ko nekdo zadene na lotu, se nam to ne zdi nepravično, saj gre za naključno izbiro, ne za posledico vrednotenja ali nagrajevanja. Nasprotno pa večinoma ne sprejemamo, da bi dolgoročno vsi zaslužili enako, ne glede na vloženi trud in zasluge. Nekateri raziskovalci zagovarjajo hipotezo, da ekonomska neenakost ljudi večinoma ne moti, če zraven ne občutijo tudi nepravičnosti. Pravična neenakost naj bi prepričala več ljudi kot nepravična enakost! Je torej Robin Hood živel v zmoti? Sogovorniki: dr. Mark Sheskin, dr. Sašo Dolenc, dr. Urban Boljka in Katja Perat.


31.05.2018

Dilema: pametni telefon ali mezinec desnice

Čemu bi se raje odpovedali: pametnemu telefonu ali mezincu na desni roki? To vprašanje študentom pogosto zastavi antropolog dr. Dan Podjed. Včasih mu kdo odgovori, da če gre za mezinec, ni problema, ker telefon tako ali tako upravlja s kazalcem. Dr. Podjed se ukvarja z aplikativno antropologijo, znanstveno preučuje naša vsakdanja življenja, naš odnos do sodobnih tehnologij, avtomobilov, (ne)zdravega življenja, okolja … Je docent na Filozofski fakulteti v Ljubljani in znanstveni sodelavec Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Prepleta antropologijo in inženirstvo.


24.05.2018

S padalom med oblake

Frekvenca X se je tokrat skušala čim bolj približati pravemu letenju. Odločili smo se za napravo, ki izkorišča tako gravitacijo kot silo trenja, da nas ponese prek velikih razdalj in z velikih višin. O padalih je razmišljal že Leonardo da Vinci, od takrat smo jih razvili celo paleto oblik in velikosti, uporabljamo jih celo v vesolju. Najprej z višine 4000 metrov poletimo proti dolini Soče, nato z nadzvočnimi padali pristanemo na Marsu, na koncu se odpravimo še na rekordni 300 kilometrski izlet po nebu.


17.05.2018

Bombe

V Frekvenci X raziskujemo bombe: od njihove rabe v gospodarstvu do ostalin iz obeh svetovnih in vojne za slovensko osamosvojitev, ki jih pri nas ni malo. Državna enota za varnost pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, ki uničuje potencialno nevarne najdbe sprehajalcev po slovenskih gozdovih, ima glede na letno povprečje več kot eno intervencijo na dan. Pogovarjali smo se s predstavnikom podjetja, ki se ukvarja z miniranjem v kamnolomih, rudnikih, na gradbiščih in z rušenjem visokih zgradb, s strokovnjaki z omenjene enote za odstranjevanje povojnih ostankov in z upokojenim specialcem slovenske policije, ki ga pokličejo na pomoč, ko se znajdejo v negotovosti; na primer pri lanskem primeru letalske bombe v Vurberku. Britanska raziskovalka psihosocialnih in kulturnih vplivov rabe jedrskega orožja z Univerze v Southamptonu je razložila, kako se je v zadnjih letih v nekaterih državah spremenil odnos javnosti do atomskih bomb in zakaj je pomembno, da te v javnem diskurzu ostanejo tabu.


10.05.2018

Nevroznanost na sprehodu po galeriji

Nevroznanost se tokrat podaja med umetnost, obiskala bo namreč galerijo. Pred časom se je iz nevroznanstvenega preučevanja umetnosti rodila nova veda, ki ji danes rečemo nevroestetika. Temelje zanjo so pred skoraj dvajsetimi leti postavili nevroznanstveniki Semir Zeki na eni strani, Vilayanur Ramachandran in William Hirstein na drugi - izdali so namreč kontroverzna članka, v katerih nekoliko domišljavo trdijo, da lahko nekaj tako kompleksnega, kot je umetnost, razložijo ob pomoči nevroznanosti. Lahko torej razmišljamo v smeri, da imamo v možganih center za umetnost, kot trdi Semir Zeki, ali je zaznavanje in občutenje umetnin odvisno od povezovanja različnih centrov v našem zaznavnem sistemu? Je za razlago umetnosti dovolj, če poznamo osem zakonitosti globoke strukture možganov, ki si jih je med sprehodom brez poznavanja umetnostne zgodovine zamislil Ramachardan? Kakšni procesi se dogajajo v možganih, ko opazujemo določene umetnine, denimo portret Mice Čop, rojene Kessler, slikarke Ivane Kobilca, ali pa pokrajino, recimo van Goghovo Zvezdno noč? Je naše dojemanje umetnosti povezano z našim humanističnim, izkustvenim predznanjem in koliko danes še velja Braqueova izjava, da umetnost vznemirja, znanost pomirja. Foto: Narodna galerija


03.05.2018

Epoha iz futuristične japonske naprave

Tsukuba je japonsko raziskovalno-znanstveno središče, 50 kilometrov oddaljeno od Tokia. Konec aprila so v tamkajšnjem trkalniku SuperKEKB, 11 metrov pod zemljo, zaznali prve trke pospešenih delcev, elektronov in pozitronov. Med delovanjem s polno močjo bodo žarki elektronov in pozitronov trkali in pri tem proizvajali veliko število novih delcev. Delce bodo zaznavali z detektorjem Belle II, ki je po gostoti trkajočih žarkov najzmogljivejši detektor na svetu. Z natančnimi meritvami bodo znanstveniki odkrivali znake “nove fizike”, torej eksperimentalna dejstva, ki se ne ujemajo s trenutno teorijo, Standardnim modelom. Gre za prvi nov trkalnik, ki je začel delovati po tistem v Cernu pred desetimi leti. SuperKEKB je futuristična naprava, ki jo je zasnovala in izdelala ekipa japonskih fizikov, pri projektu pa imajo zelo pomembno vlogo tudi slovenski znanstveniki. Kako konkretno sodelujejo naši strokovnjaki, v čem se SuperKEKB razlikuje od trkalnika LHC v Cernu in fuzijskega reaktorja ITER v Franciji? Kaj prinaša “epohalni trenutek na Japonskem” za naše razumevanja sveta in vesolja, se pogovarjamo s prof. dr. Petrom Križanom, ki skrbi za koordinacijo priprave celotnega detektorja.


26.04.2018

Misija Gaia: kot bi merili evrski kovanec na Luni

Misija Gaia Evropske vesoljskega agencije meri velikost naše Galaksije in vsega vesolja. V dobrih štirih letih delovanja je natančno izmerila razdalje do milijarde njenih zvezd. Osupljiva je njena natančnost, saj je v prenesenem pomenu zmožna izmeriti celo velikost evrskega kovanca na Luni. Gre za izjemen tehnološki izziv in veliko spoznavno moč o razsežnostih vesolja. Če bi naše Sonce pomanjšali na velikost pomaranče, bi bila v tem merilu najbližja zvezda za Soncem mandarina na Kanarskih otokih, Zemlja pa milimetrsko zrno petnajst metrov od Sonca Misija Gaia zdaj velja za največji katalog astronomskih meritev, ki bo pokazal, kako je nastala naša Galaksija. Bližje uresničitvi časovnega stroja še nismo bili. Sogovornika: -Dr. Anthony Brown, vodja podatkovnega konzorcija misije Gaia -Prof. Tomaž Zwitter, astrofizik in vodja slovenskih sodelavcev misije Gaia


18.04.2018

Slovenska vizionarka biološkega računalništva

Naše celice imajo veliko zanimivih lastnosti, delujejo lahko kot biološke naprave in imajo spomin. Povezujejo se tudi v logična vezja in lahko delujejo celo kot računalniki. Raziskovalno polje dr. Tine Lebar je sintezna biologija, ki celice spreminja tako, da dobijo neke povsem nove lastnosti, ki v naravi ne obstajajo. Raziskave potekajo tudi na celicah sesalcev, ki jih spreminjajo tako, da so zmožne izvajati logične funkcije. S posegi v celične sisteme je mogoče ustvarili nova kompleksna genska omrežja, ki bi bila uporabna za različne aplikacije, tudi v medicini: “Celice spreminjamo tako, da bodo za nas delale nekaj koristnega. Takšne celice bi lahko bile uporabne na primer za biosenzorje v diagnostiki, vlgradili bi jih lahko tudi v tkivo pacienta, kjer bi lokalno proizvajale neko biološko zdravilo.” Dr. Tina Lebar s Kemijskega inštituta je v zadnjem letu prejela tri velika priznanja: štipendijo za Ženske v znanosti, Preglovo nagrado za doktorat in pred kratkim še zlati znak Instituta Jožefa Stefana. Kljub vrhunskim dosežkom pa podobno kot njeni številni vrstniki pri tridesetih letih ni redno zaposlena. V prihodnjih mesecih načrtuje nove izzive v Združenih državah Amerike. Predanost znanosti izkazuje na prav unikaten način: temo svojega doktorata z naslovom Načrtovanje genskih regulatornih omrežij na osnovi DNA vezavnih proteinov ima upodobljeno tudi v veliki tetovaži na desni roki. Tina se v prostem času ukvarja s staro istrsko igro pandolo.


12.04.2018

Hvaležni, sočutni in ponosni imamo boljše možnosti za uspeh

Bi raje dobili 17 dolarjev takoj ali 100 dolarjev čez eno leto? Frekvenca X se tokrat sprašuje o uspehu, ali še bolje rečeno – o poti do uspeha. Ameriški psiholog profesor David DeSteno je s psihološkimi eksperimenti ugotovil, da določena čustvena stanja olajšajo našo sposobnost samonadzora in nam pomagajo bolj ceniti prihodnost. V knjigi Emotional Success: The Power of Gratitude, Compassion and Pride pod vprašaj postavlja uveljavljeno tezo, da je edina pot do uspeha garaško delo in odrekanje z močjo volje. O hvaležnosti, sočutju in ponosu bomo govorili z dr. Davidom DeStenom, fizikom in filozofom dr. Sašem Dolencem in nekdanjo vrhunsko plavalko, zdaj pa raziskovalko dr. Natašo Kejžar.


05.04.2018

Izzivi sodobnih jedrskih tehnologij

Prof. Kord Smith upravljanje z jedrsko energijo primerja s pristajanjem njegovega pol stoletja starega letala na neravni travnatni stezi med ameriškimi gorami: z vrhunskim znanjem in veščinami se je mogoče varno soočati z najtežjimi izzivi. Tudi v zelo posebnih okoliščinah. Prof. Smith je eden najvplivnejših reaktorskih fizikov na svetu in tesno sodeluje s slovenskimi strokovnjaki. V reaktor TRIGA je skupaj s kolegom prof. Benom Forgetom pripeljal osem študentov z ugledne univerze MIT, v predmestju Ljubljane so izvedli tečaj eksperimentalne reaktorske fizike. Ameriški gostje uporabljajo najnaprednejša simulacijska orodja za napovedovanje pojavov v jedrskih reaktorjih, pri razvoju sodelujejo z industrijo in imajo dostop do najmočnejših računalnikov v ZDA. Kakšne so aktualne usmeritve v razvoju jedrske energije, kako je z razvojem drugih jedrskih tehnologij na čelu z medicino, kateri so največji izzivi prihodnosti? Sogovorniki: prof. Kord Smith, reaktorski fizik z izkušnjami iz industrije; prof. Benoit Forget, reaktorski fizik z MIT; doc. dr. Luka Snoj, vodja Odseka za reaktorsko fiziko na IJS.


29.03.2018

Duncan Haldane, Nobelovec s slovenskimi koreninami

Nobelov nagrajenec, pa še napol Slovenec. Dr. Duncan Haldane je Nobelovo nagrado dobil leta 2016 na področju fizike za odkritje na področju topolške kvantne snovi. Je raziskovalec, ki v laboratoriju preživi tudi 15 ur na dan, a pravi, da ima to srečo, da je plačan za nekaj, kar resnično rad počne. “Žena me sicer pogosto sprašuje, zakaj si ne vzamem več počitnic, ampak kolege fizike velikokrat spoznavam na zelo lepih krajih in to so moje počitnice. Navdušen sem nad tem, kar počnem.” Njegova mama je bila Slovenka Ljudmila Renko, pogumna zdravnica, ki je svojo družino rešila iz koncentracijskega taborišča: “Dedek je imel v domači kleti skrite zaloge zlatih kovancev. Mama jih je izkopala, si jih všila v obleko, potovala do Hesselberga v Nemčiji in s kovanci podkupila nekaj nemških oficirjev, da so družino izpustili.” Spregovoril je o svoji materi, kaj mu je ta v življenju pomenila in dala, kako Trumpova Amerika podpira znanost in zakaj je pred tridesetimi leti zapustil Veliko Britanijo. Pa seveda tudi o begu možganov, raziskovanju, pomenu poučevanja, mentorstva in interakcije, o tem, da se ne smemo jemati preresno, pa tudi o tem, da je kvantna mehanika zakon.


22.03.2018

Cepljenje med obveznostjo in svobodno voljo

Podrobno smo se spoznali z gripo, simulirali smo potek nalezljivih bolezni, v 3. delu podkasta o epidemijah in pandemijam zdaj raziskujemo, ali imata medicina in znanost še kaj rezerv na področju preprečevanja nalezljivih bolezni. Kako se ustvarjajo nova in bolj učinkovita cepiva ob dejstvu, da njihov razvoj ni več prioriteta farmacevtske industrije, ki veliko več kot s cepivi zasluži z drugimi zdravili. Zanima nas vloga države in zakonodaje pri omejevanju širjenja nalezljivih bolezni. Kako se konstruktivno soočati s pomisleki glede cepljenja in ali bi bilo prostovoljno odločanje o cepljenju dobra rešitev. Lahko napovedana zaostritev zakonodaje tudi v Sloveniji prinese pozitivne ali stranske učinke? Koliko so pri precepljenosti pomembni posamezniki in družba, kakšno vlogo imata pri skrbi za splošno zdravje svobodna volja in individualizem? Sogovorniki: prof. dr. John Oxford, virolog in vodilni strokovnjak za gripo; Eva Vrščaj, vodja projekta Imuno; prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine; dr. Ben Goldacre, avtor knjige Slaba znanost; dr. Veronika Učakar in dr. Maja Sočan, NIJZ. Avtorja/producenta: Luka Hvalc in Maja Stepančič Strokovni sodelavec: dr. Sašo Dolenc Pripovedovalca: Igor Velše in Bernard Stramič Oblikovna podoba: Katja Černela


Stran 14 od 34
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov