Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Vremenske napovedi - prof. dr. Jože Rakovec

09.02.2012


Večino meritev za napovedovanje vremena zberemo ob pomoči umetnih satelitov, ki krožijo okoli Zemlje.

A tu se stvari šele začnejo: zbrane podatke je treba vključiti v računalniški model, kritično ovrednotiti rezultate računanja z velikimi računalniškimi gručami in šele nekje čisto na koncu tudi povzeti v vsem razumljiv jezik.

Današnja meteorologija je torej tesno povezana z vesoljsko tehnologijo in naprednim računalništvom.

Velik del vsakdanjega poganjanja računalniških gruč na fakulteti za matematiko in fiziko in seveda na Agenciji za okolje je namenjen preračunavanju vremenskih napovedi. Vremensko dogajanje je znano po nepredvidljivosti, zato je predmet intenzivnih mednarodnih raziskav.

Za uspešno napoved je treba najprej poznati zakonitosti, ki uravnavajo dogajanje v ozračju. Potem je treba znati te zakonitosti tako napisati v obliki enačb, da rešitve povedo, kako se bodo temperatura, vlažnost zraka, zračni tlak, veter, oblačnost itn. v vsaki točki ozračja spreminjali s časom. Če to poznamo, poznamo tudi vrednosti vremenskih spremenljivk v vsaki točki ozračja za več dni vnaprej. Toda do tod je kar naporna in dolga pot.

Za začetek moramo vedeti, kakšne so razmere takrat, ko začnemo računanje. To ugotovimo z meritvami. Ker pa se vreme dogaja predvsem tam zgoraj, to pomeni, da moramo meriti po vsem ozračju okoli in okoli Zemlje, od tal pa do 20 ali 30 km nad njimi. Izmerjene podatke je treba tudi medsebojno uskladiti, saj so npr. vzrok za veter razlike zračnega tlaka med kraji: čim večje so, tem močnejši so vetrovi.

Po drugi strani pa vetrovi prenašajo zračne mase sem in tja; s tem se ponekod nakopiči več zraka, zato se zračni tlak poveča, drugod pa je zraka manj in je tlak nižji. In če se slučajno zgodi, da prostorska razporeditev zračnega tlaka in vetrov nista usklajeni, bodo pri računanju bodoče razporeditve vremenskih spremenljivk kaj hitro nastale napake – in s tem neuporabne napovedi.

Meritve je torej treba pametno izbrati in ovrednotiti in jim dodati tudi krajevne značilnosti, kot so npr. razgiban relief ali pa lastnosti tal.Končni rezultat računanja so napovedane razporeditve vremenskih spremenljivk po vsem ozračju za nekaj časa vnaprej – in to je za meteorologe že napoved vremena. Za druge – za splošno javnost − pa je treba vse to še preoblikovati v splošno razumljive opise vremena in dodati krajevne značilnosti – na primer, ob tako rekoč enakem splošnem vremenskem dogajanju nad Slovenijo je na sredozemski strani Alpsko-Dinarske gorske pregrade ena vrsta vremena, v osrednji Sloveniji druga, onkraj Trojan tretja in v Pomurju četrta. Take končno oblikovane napovedi si lahko vsakdo ogleda na internetnih straneh Agencije za okolje in fakultetne katedre za meteorologijo, povzetek pa slišimo in beremo v medijih.

Meteorologija pa ni le napovedovanje vremena. Slovenski meteorologi raziskujejo dinamiko ozračja na različnih skalah, modeliranje kakovosti zraka, širjenje onesnaževalcev v ozračju, analizo satelitskih meritev padavin in njihovo verifikacijo v modelih, asimilacijo atmosferskih podatkov in regionalno modeliranje klime. Meteorologija z geofiziko je tudi samostojni študij na fakulteti za matematiko in fiziko; o tem se bo marsikdo poučil na informativnih dnevih.

INTERVJU

Profesor dr. Jože Rakovec je vodja  katedre za meteorologijo na Fakulteti za matematiko in fiziko.

Zadnje dni se marsikje ogreje le do nekaj stopinj pod ničlo, ob tem pa je v Sloveniji veliko manj snega kot pri sosedih. Dihamo torej polarni zrak?

No, to, da je tako mraz, je odvisno od vremenskega dogajanja in v naših krajih v zmernih in visokih geografskih širinah o vremenu odločajo predvsem zračni tokovi. Seveda pa se moramo zavedati, da vreme nastaja tam gori − to pomeni recimo zračne tokove pet ali sedem kilometrov visoko, ki odločajo, kakšno bo vreme. No, sredi prejšnjega stoletja je Carl Gustaf Rossby ugotovil, da ta zračna reka teče okoli Zemlje; v zmernih in visokih geografskih širinah imamo pretežno zahodnike, ki pa pogosto močno valujejo proti severu ali proti jugu − tudi po 1000 do 2000 km proti severu oziroma proti jugu. Oblike tega meandriranja zračnega toka se iz dneva v dan spreminjajo in kadar prihaja k nam zrak iz mrzlih predelov, je seveda mraz. V tistih mrzlih predelih pa se mora zrak najprej shladiti in to se zgodi z negativno energetsko bilanco. Polarni predeli so pozimi bolj ali manj v temi − to pomeni, da dobivajo zelo malo sončne energije, medtem ko sama tla in ozračje, kot je ugotovil Jožef Stefan, sevajo v skladu s svojo temperaturo − sevajo noč in dan. In če ves čas oddajajo, tla in ozračje na teh predelih pa ne dobijo skoraj nič sonca, se zrak lahko zelo ohladi. Kadar začni meandri prinesejo v naše kraje ta mrzli zrak, imamo obdobje mrzlega vremena. To lahko traja precej dolgo. Rossby je nekako ugotovil, da se ti meandri pomikajo od zahoda proti vzhodu predvsem, če so stisnjeni, če pa so dolgi, se lahko premikajo celo v nasprotno smer, od vzhoda proti zahodu. Če so ravno prav dolgi − recimo, da je tak dvojni meander dolg približno 5500 km − pa se nikamor ne premaknejo in potem imamo lahko dva tedna tako rekoč enako vreme; ves čas na primer k nam od severa prihaja mrzel zrak.

Kako pa to, da je recimo v Splitu, v Dalmaciji, več snega kot v Ljubljani?

Treba je vedeti, kako padavine sploh nastajajo. Nastajajo takrat, kadar se zrak dviga − to je nujen pogoj za nastanek padavin. Ko je k nam tekel zrak od severa ali severovzhoda, je v resnici prihajal čez visoke Ture, čez vzhodni rob Alp, to pa pomeni, da se je nad Slovenijo spuščal. No, seveda se je spuščal tudi čez Velebit in Dinarsko gorstvo, ampak zavedati se je treba, da so Dinaridi visoki 1500 m, Alpe pa 3000. Torej je bilo spuščanje nad Slovenijo veliko izrazitejše kot recimo nad Splitom in zato so tam imeli padavine. Seveda je pomembno tudi to, kako vlažen je zrak, ki priteka. Ko se dviga, prihaja tja, kjer je nižji tlak, zato se prilagaja okoliškemu tlaku − to pomeni, da se razširja, prostornina se mu poveča in seveda mora pri širjenju odriniti zrak, ki je bil prej tam. Za odrivanje je treba opraviti delo. Vsako delo pa se plača. Plača ga iz zaloge svoje notranje energije, skratka, s tem, da se mu zniža temperatura. In ko se mu temperatura zniža, gre lahko pod rosišče, nastane kondenz, oblaki in potem ob ugodnih razmerah tudi padavine. Brez dviganja ni oblakov, ni padavin.

Vaši odgovori so rezultat računalniških fizikalnih napovedi in zapletenih enačb. Nekoč ste bili odvisni le od meritev z instrumenti, ki so bili privezani na balone. Zdaj pa so vremenske napovedi torej točnejše. Kako to?

No, v satelitski dobi se je količina podatkov izrazito povečala. Poglejte: nad Atlantikom in Pacifikom ni bilo nikogar, ki bi spuščal balone, oceani pa obsegajo 2/3 površine Zemlje − to pomeni, da smo bili brez podatkov za 2/3 ozračja. Z merjenjem iz satelitov pa dobivamo podatke tako z vrha ozračja kot s tal, recimo na vsakih 50 X 50 km − podatke o temperaturi, delno pa tudi o vetru in o vlažnosti − in tako precej dobro poznamo zdajšnje razmere. Potem to, kar dobimo z meritvami, kot začetne podatke vnesemo v računalniške prognostične meteorološke modele; modeli računajo, kaj se bo dogajalo, in tako dobimo razporeditev temperatur, vlažnost, zračni tlak in vetrove za danes, jutri in pojutrišnjem − tja do deset, morda največ 14 dni vnaprej. Potem postane vse skupaj premalo zanesljivo in takrat odnehamo.

Satelitske slike vidimo vsak večer pri poročilih, vendar bi le na podlagi slik oblakov bolj slabo napovedovali vreme. Lahko omenite kakšen zvitejši način, s katerim z opazovanjem iz vesolja tipate pulz našemu ozračju?

V tem je glavna stvar, bi se reklo. Izmeriti moramo potek temperature od tal do recimo 20, 30 km visoko, vlažnost od tal skozi ozračje do višine 20, 30 km in tako naprej. In kaj imamo na satelitih? Sprejemnike infrardečega in mikrovalovnega sevanja. In v skladu z znanim Stefanovim zakonom, da višja je temperatura, tem močneje stvari sevajo, lahko rečemo: aha, če sprejemnik dobi več energije sevanja, je temperatura višja. Ampak to je še premalo, saj ne vemo, iz katere višine prihaja ta informacija do radiometra na satelitu. No, tu pa imamo srečo, in sicer, da je sposobnost oddajanja tega, reciva, infrardečega sevanja nekoliko odvisna tudi od zračnega tlaka in hkrati za vsako valovno dolžino malo drugačna − to pomeni: če imamo recimo 15-kanalni radiometer, je v prvem kanalu sevanje, ki izhaja predvsem iz najbolj spodnje plasti ozračja, v drugem kanalu je iz malo višje plasti ozračja, v tretjem še iz višje in tako naprej. No, vse to ni tako zelo dobro definirano, da bi iz tega, kar nam 15-kanalni radiometer pove, lahko nedvoumno in brez težav neposredno izračunali potek temperature, recimo z višino. Z malo prebrisanimi metodami, bi lahko rekel, pa se da iz radiometričnih podatkov vendarle dobiti podatke o poteku temperature glede na višino in podobno o poteku vlažnosti zraka z višino. Za zdaj je malo slabše glede vetrov, za to na satelitih še nimamo zelo veliko instrumentov, vendar jih bomo imeli kmalu.

Vremenska napoved je zanesljiva le za 10 do 14 dni vnaprej. Kaj jo lahko uniči?

Dogajanje v ozračju je nelinearno in tako imenovano nelinearno dogajanje je v nekaterih primerih močno odvisno od majhnih fluktuacij v teh začetnih razmerah, ki jih dobimo z merjenjem. Lahko se zgodi, da se recimo začetna simulacija razvoja vremena iz začetnih razmer zdaj že zelo hitro razlikuje od simulacije samo malce drugačnih začetnih razmer − v takem primeru rečemo, da je dogajanje zelo nelinearno, občutljivo za drobne napake. In v teh primerih seveda kolegi prognostiki, ki napovedujejo vreme, niso zelo pogumni v svojih izjavah. Kako to izvemo? V resnici ne naredimo ene same računalniške prognoze, ampak 50. In kadar se vseh 50 skoraj čisto nič ne razlikuje med seboj, to pomeni: aha, tokrat razvoj vremena ni bil zelo občutljiv za drobne napake, napoved je zanesljiva. Takrat se seveda kolegi na TV izprsijo in hrabro povedo, da bo do konca tedna tako in tako. Kadar pa se posamezne prognoze med seboj kar precej razlikujejo, so previdnejši in rečejo “utegne biti” ali “bomo še videli” ali kaj takega. To je stvar nelinearnosti narave in tukaj imamo konceptualno, načelno omejitev glede napovedljivosti vremena, zato ne boste nikoli našli meteorologa, ki bi vam bil pripravljen reči: čez tri tedne bo tako in tako vreme. Vreme sorazmerno hitro pozablja svojo zgodovino − tem hitreje, čim bolj je dogajanje nelinearno.

Lahko ob koncu dodate kakšen nasvet za mladega človeka, ki ga zanima, kako razumeti vreme?

Tisti, ki imajo veselje, ki jim matematično-fizikalni način obravnave problemov ni tuj in ki so pripravljeni tudi zagrabiti za delo, bodo moji mlajši kolegi.


Frekvenca X

680 epizod


Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.

Vremenske napovedi - prof. dr. Jože Rakovec

09.02.2012


Večino meritev za napovedovanje vremena zberemo ob pomoči umetnih satelitov, ki krožijo okoli Zemlje.

A tu se stvari šele začnejo: zbrane podatke je treba vključiti v računalniški model, kritično ovrednotiti rezultate računanja z velikimi računalniškimi gručami in šele nekje čisto na koncu tudi povzeti v vsem razumljiv jezik.

Današnja meteorologija je torej tesno povezana z vesoljsko tehnologijo in naprednim računalništvom.

Velik del vsakdanjega poganjanja računalniških gruč na fakulteti za matematiko in fiziko in seveda na Agenciji za okolje je namenjen preračunavanju vremenskih napovedi. Vremensko dogajanje je znano po nepredvidljivosti, zato je predmet intenzivnih mednarodnih raziskav.

Za uspešno napoved je treba najprej poznati zakonitosti, ki uravnavajo dogajanje v ozračju. Potem je treba znati te zakonitosti tako napisati v obliki enačb, da rešitve povedo, kako se bodo temperatura, vlažnost zraka, zračni tlak, veter, oblačnost itn. v vsaki točki ozračja spreminjali s časom. Če to poznamo, poznamo tudi vrednosti vremenskih spremenljivk v vsaki točki ozračja za več dni vnaprej. Toda do tod je kar naporna in dolga pot.

Za začetek moramo vedeti, kakšne so razmere takrat, ko začnemo računanje. To ugotovimo z meritvami. Ker pa se vreme dogaja predvsem tam zgoraj, to pomeni, da moramo meriti po vsem ozračju okoli in okoli Zemlje, od tal pa do 20 ali 30 km nad njimi. Izmerjene podatke je treba tudi medsebojno uskladiti, saj so npr. vzrok za veter razlike zračnega tlaka med kraji: čim večje so, tem močnejši so vetrovi.

Po drugi strani pa vetrovi prenašajo zračne mase sem in tja; s tem se ponekod nakopiči več zraka, zato se zračni tlak poveča, drugod pa je zraka manj in je tlak nižji. In če se slučajno zgodi, da prostorska razporeditev zračnega tlaka in vetrov nista usklajeni, bodo pri računanju bodoče razporeditve vremenskih spremenljivk kaj hitro nastale napake – in s tem neuporabne napovedi.

Meritve je torej treba pametno izbrati in ovrednotiti in jim dodati tudi krajevne značilnosti, kot so npr. razgiban relief ali pa lastnosti tal.Končni rezultat računanja so napovedane razporeditve vremenskih spremenljivk po vsem ozračju za nekaj časa vnaprej – in to je za meteorologe že napoved vremena. Za druge – za splošno javnost − pa je treba vse to še preoblikovati v splošno razumljive opise vremena in dodati krajevne značilnosti – na primer, ob tako rekoč enakem splošnem vremenskem dogajanju nad Slovenijo je na sredozemski strani Alpsko-Dinarske gorske pregrade ena vrsta vremena, v osrednji Sloveniji druga, onkraj Trojan tretja in v Pomurju četrta. Take končno oblikovane napovedi si lahko vsakdo ogleda na internetnih straneh Agencije za okolje in fakultetne katedre za meteorologijo, povzetek pa slišimo in beremo v medijih.

Meteorologija pa ni le napovedovanje vremena. Slovenski meteorologi raziskujejo dinamiko ozračja na različnih skalah, modeliranje kakovosti zraka, širjenje onesnaževalcev v ozračju, analizo satelitskih meritev padavin in njihovo verifikacijo v modelih, asimilacijo atmosferskih podatkov in regionalno modeliranje klime. Meteorologija z geofiziko je tudi samostojni študij na fakulteti za matematiko in fiziko; o tem se bo marsikdo poučil na informativnih dnevih.

INTERVJU

Profesor dr. Jože Rakovec je vodja  katedre za meteorologijo na Fakulteti za matematiko in fiziko.

Zadnje dni se marsikje ogreje le do nekaj stopinj pod ničlo, ob tem pa je v Sloveniji veliko manj snega kot pri sosedih. Dihamo torej polarni zrak?

No, to, da je tako mraz, je odvisno od vremenskega dogajanja in v naših krajih v zmernih in visokih geografskih širinah o vremenu odločajo predvsem zračni tokovi. Seveda pa se moramo zavedati, da vreme nastaja tam gori − to pomeni recimo zračne tokove pet ali sedem kilometrov visoko, ki odločajo, kakšno bo vreme. No, sredi prejšnjega stoletja je Carl Gustaf Rossby ugotovil, da ta zračna reka teče okoli Zemlje; v zmernih in visokih geografskih širinah imamo pretežno zahodnike, ki pa pogosto močno valujejo proti severu ali proti jugu − tudi po 1000 do 2000 km proti severu oziroma proti jugu. Oblike tega meandriranja zračnega toka se iz dneva v dan spreminjajo in kadar prihaja k nam zrak iz mrzlih predelov, je seveda mraz. V tistih mrzlih predelih pa se mora zrak najprej shladiti in to se zgodi z negativno energetsko bilanco. Polarni predeli so pozimi bolj ali manj v temi − to pomeni, da dobivajo zelo malo sončne energije, medtem ko sama tla in ozračje, kot je ugotovil Jožef Stefan, sevajo v skladu s svojo temperaturo − sevajo noč in dan. In če ves čas oddajajo, tla in ozračje na teh predelih pa ne dobijo skoraj nič sonca, se zrak lahko zelo ohladi. Kadar začni meandri prinesejo v naše kraje ta mrzli zrak, imamo obdobje mrzlega vremena. To lahko traja precej dolgo. Rossby je nekako ugotovil, da se ti meandri pomikajo od zahoda proti vzhodu predvsem, če so stisnjeni, če pa so dolgi, se lahko premikajo celo v nasprotno smer, od vzhoda proti zahodu. Če so ravno prav dolgi − recimo, da je tak dvojni meander dolg približno 5500 km − pa se nikamor ne premaknejo in potem imamo lahko dva tedna tako rekoč enako vreme; ves čas na primer k nam od severa prihaja mrzel zrak.

Kako pa to, da je recimo v Splitu, v Dalmaciji, več snega kot v Ljubljani?

Treba je vedeti, kako padavine sploh nastajajo. Nastajajo takrat, kadar se zrak dviga − to je nujen pogoj za nastanek padavin. Ko je k nam tekel zrak od severa ali severovzhoda, je v resnici prihajal čez visoke Ture, čez vzhodni rob Alp, to pa pomeni, da se je nad Slovenijo spuščal. No, seveda se je spuščal tudi čez Velebit in Dinarsko gorstvo, ampak zavedati se je treba, da so Dinaridi visoki 1500 m, Alpe pa 3000. Torej je bilo spuščanje nad Slovenijo veliko izrazitejše kot recimo nad Splitom in zato so tam imeli padavine. Seveda je pomembno tudi to, kako vlažen je zrak, ki priteka. Ko se dviga, prihaja tja, kjer je nižji tlak, zato se prilagaja okoliškemu tlaku − to pomeni, da se razširja, prostornina se mu poveča in seveda mora pri širjenju odriniti zrak, ki je bil prej tam. Za odrivanje je treba opraviti delo. Vsako delo pa se plača. Plača ga iz zaloge svoje notranje energije, skratka, s tem, da se mu zniža temperatura. In ko se mu temperatura zniža, gre lahko pod rosišče, nastane kondenz, oblaki in potem ob ugodnih razmerah tudi padavine. Brez dviganja ni oblakov, ni padavin.

Vaši odgovori so rezultat računalniških fizikalnih napovedi in zapletenih enačb. Nekoč ste bili odvisni le od meritev z instrumenti, ki so bili privezani na balone. Zdaj pa so vremenske napovedi torej točnejše. Kako to?

No, v satelitski dobi se je količina podatkov izrazito povečala. Poglejte: nad Atlantikom in Pacifikom ni bilo nikogar, ki bi spuščal balone, oceani pa obsegajo 2/3 površine Zemlje − to pomeni, da smo bili brez podatkov za 2/3 ozračja. Z merjenjem iz satelitov pa dobivamo podatke tako z vrha ozračja kot s tal, recimo na vsakih 50 X 50 km − podatke o temperaturi, delno pa tudi o vetru in o vlažnosti − in tako precej dobro poznamo zdajšnje razmere. Potem to, kar dobimo z meritvami, kot začetne podatke vnesemo v računalniške prognostične meteorološke modele; modeli računajo, kaj se bo dogajalo, in tako dobimo razporeditev temperatur, vlažnost, zračni tlak in vetrove za danes, jutri in pojutrišnjem − tja do deset, morda največ 14 dni vnaprej. Potem postane vse skupaj premalo zanesljivo in takrat odnehamo.

Satelitske slike vidimo vsak večer pri poročilih, vendar bi le na podlagi slik oblakov bolj slabo napovedovali vreme. Lahko omenite kakšen zvitejši način, s katerim z opazovanjem iz vesolja tipate pulz našemu ozračju?

V tem je glavna stvar, bi se reklo. Izmeriti moramo potek temperature od tal do recimo 20, 30 km visoko, vlažnost od tal skozi ozračje do višine 20, 30 km in tako naprej. In kaj imamo na satelitih? Sprejemnike infrardečega in mikrovalovnega sevanja. In v skladu z znanim Stefanovim zakonom, da višja je temperatura, tem močneje stvari sevajo, lahko rečemo: aha, če sprejemnik dobi več energije sevanja, je temperatura višja. Ampak to je še premalo, saj ne vemo, iz katere višine prihaja ta informacija do radiometra na satelitu. No, tu pa imamo srečo, in sicer, da je sposobnost oddajanja tega, reciva, infrardečega sevanja nekoliko odvisna tudi od zračnega tlaka in hkrati za vsako valovno dolžino malo drugačna − to pomeni: če imamo recimo 15-kanalni radiometer, je v prvem kanalu sevanje, ki izhaja predvsem iz najbolj spodnje plasti ozračja, v drugem kanalu je iz malo višje plasti ozračja, v tretjem še iz višje in tako naprej. No, vse to ni tako zelo dobro definirano, da bi iz tega, kar nam 15-kanalni radiometer pove, lahko nedvoumno in brez težav neposredno izračunali potek temperature, recimo z višino. Z malo prebrisanimi metodami, bi lahko rekel, pa se da iz radiometričnih podatkov vendarle dobiti podatke o poteku temperature glede na višino in podobno o poteku vlažnosti zraka z višino. Za zdaj je malo slabše glede vetrov, za to na satelitih še nimamo zelo veliko instrumentov, vendar jih bomo imeli kmalu.

Vremenska napoved je zanesljiva le za 10 do 14 dni vnaprej. Kaj jo lahko uniči?

Dogajanje v ozračju je nelinearno in tako imenovano nelinearno dogajanje je v nekaterih primerih močno odvisno od majhnih fluktuacij v teh začetnih razmerah, ki jih dobimo z merjenjem. Lahko se zgodi, da se recimo začetna simulacija razvoja vremena iz začetnih razmer zdaj že zelo hitro razlikuje od simulacije samo malce drugačnih začetnih razmer − v takem primeru rečemo, da je dogajanje zelo nelinearno, občutljivo za drobne napake. In v teh primerih seveda kolegi prognostiki, ki napovedujejo vreme, niso zelo pogumni v svojih izjavah. Kako to izvemo? V resnici ne naredimo ene same računalniške prognoze, ampak 50. In kadar se vseh 50 skoraj čisto nič ne razlikuje med seboj, to pomeni: aha, tokrat razvoj vremena ni bil zelo občutljiv za drobne napake, napoved je zanesljiva. Takrat se seveda kolegi na TV izprsijo in hrabro povedo, da bo do konca tedna tako in tako. Kadar pa se posamezne prognoze med seboj kar precej razlikujejo, so previdnejši in rečejo “utegne biti” ali “bomo še videli” ali kaj takega. To je stvar nelinearnosti narave in tukaj imamo konceptualno, načelno omejitev glede napovedljivosti vremena, zato ne boste nikoli našli meteorologa, ki bi vam bil pripravljen reči: čez tri tedne bo tako in tako vreme. Vreme sorazmerno hitro pozablja svojo zgodovino − tem hitreje, čim bolj je dogajanje nelinearno.

Lahko ob koncu dodate kakšen nasvet za mladega človeka, ki ga zanima, kako razumeti vreme?

Tisti, ki imajo veselje, ki jim matematično-fizikalni način obravnave problemov ni tuj in ki so pripravljeni tudi zagrabiti za delo, bodo moji mlajši kolegi.


11.07.2024

Znanstveno leto na Valu, 3. del: Nevarni odmerki, predori, meteoriti in skrajno predelana hrana

Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X raziskovali tudi nevarne odmerke nenevarnih snovi, obiskali smo čisto pravo gradbišče na drugem tiru pri Postojni, se pozanimali o znanosti gradnje predorov, odpravili smo se po sledeh meteoritov, ki so padli na naša tla, dotaknili smo se celo Lune, na koncu pa se podučili o pasteh skrajno predelane hrane.


09.07.2024

Znanstveno leto na Valu, 2. del: Mesta prihodnosti, strojno učenje, nagrade v znanosti in misija EEG

Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X razmišljali o mestih prihodnostih, o besedah trajnostno, zeleno, pa tudi o strojnem učenju in marsikateri nagradi v znanosti. Pozabili pa nismo niti na merjenje možganske aktivnosti.


27.06.2024

Znanstveno leto na Valu, 1. del: Kant, Cern in oceani

Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos je Frekvenca X sledila marsičemu in potikali smo se na vseh mogočih raziskovalnih misijah – od mušic, Cerna, oceanov, do liliputancev in velikanov.


20.06.2024

Turbulence so izjemno pogoste, a v večini niso nevarne za letalo

Turbulence so nekaj najobičajnejšega, s čimer se letala srečujejo vsak dan. Kljub temu se ob tresljaju številni prestrašijo, ker so prepričani, da je nekaj narobe pri letu. Vsako leto se letala srečajo z 68 tisoč zmernimi do hudimi turbulencami, nekatere so tako močne, da lahko povzročijo poškodbe letala, v njem pa se poškodujejo tudi potniki. Nazadnje smo o intenzivni turbulenci slišali maja, na letu London-Singapur je bilo več kot sto poškodovanih, en potnik je umrl. Ob tem se pri Frekvenci X sprašujemo, ali nas lahko turbulenca preseneti, kakšne vrste turbulenc obstajajo, kako turbulentno je območje Slovenije in ali bo zaradi podnebnih sprememb zmernih ali hujših turbulenc vse več?


12.06.2024

Bolgarska raziskovalna baza na Antarktiki

Bolgarija je članica Evropske unije, ki vlaga v nekatere zanimive znanstveno-raziskovalne projekte. Od leta 1988 imajo na otoku Livingstone celo svojo antartktično postajo, kjer v sklopu različnih mednarodnih odprav potekajo raziskave s področja geologije, glaciologije, oceanografije, biologije, topografije … V aktualni ekspediciji so med drugim raziskovali vpliv podnebnih sprememb na ledenike in prisotnost mikroplastike na Antarktiki.


06.06.2024

Plastenka: od nafte do zelenega zavajanja

Ste se kdaj vprašali, kako nastane plastenka? Mnogo ljudi je ne povezuje z nafto in tem, da pred svojim nastankom v obliki surovin, ki jih pridobijo iz črnega zlata, dobesedno obkroži pol sveta. Pri vsem tem je največji paradoks, da plastenka svojemu namenu služi smešno malo časa, večji del svojega življenjskega cikla pa nato preždi kot odpadek. A ne glede na to, v kateri smetnjak ali zabojnik jo odvržemo, bi morali predvsem razmišljati o tem, kako zmanjšati njihovo proizvodnjo, kako se ne utopiti v plastenkah. V Frekvenci X sledimo plastenki – od nafte do odpadka.


30.05.2024

Mentor leta dr. Roman Kuhar in pregled znanosti v maju

Konec maja je čas za pregled znanstvenih vrhov meseca, ogromno se je dogajalo, predvsem v domačem znanstvenem okolju. Mladi osnovnošolci s I. osnovne šole v Celju so zmagali na tekmovanju FIRST® LEGO® League na Norveškem. Ta mesec smo tudi pri nas opazovali severni sij. V UKC Ljubljana so objavili pomembno študijo o zdravljenju bolnikov s tveganjem za motnje srčnega ritma. Dobili smo komunikatorko znanosti, to je postala upokojena profesorica botanike in biologinje celice na Univerzi v Ljubljani dr. Marina Dermastia. Razglasili pa so tudi mentorja leta, ki je gost naše znanstvene oddaje.


23.05.2024

Meteoriti: Skrivnostna brezplačna dostava iz vesolja

V soboto, 18. maja zvečer, so na nebu nad Portugalsko in Španijo opazili svetlo kroglo. Dogodek je posnela Evropska vesoljska agencija s svojimi kamerami v Cáceresu v Španiji. Potrdili so, da je šlo za kos kometa, ki je verjetno zgorel nad Atlantikom na višini okoli 60 kilometrov. Še vedno pa preučujejo njegovo velikost in pot, da bi ocenili ali obstaja možnost, da je kakšen del dosegel površje Zemlje in postal meteorit. Košček vesolja, ki pristane na Zemljinem površju, ki ga hudomušno lahko opišemo kot najcenejšo dostavo iz vesolja, s seboj med drugim prinašajo kopico informacij o zgodnjem nastajanju osončja. Podajamo se na vesoljsko detektivko magnetnih ostankov vesolja z izjemno gostoto, občudujemo zbirko meteoritov, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Zakaj največ meteoritov najdejo na Antarktiki? Kako se lahko iskanja meteoritov lotite s pometanjem? Za tiste, ki vas je ob poslušanju morda prijela iskalna mrzlica, pa še ena spodbudna informacija: v primeru, da najdete meteorit, ga lahko, če zagotovite ustrezne pogoje za hrambo, obdržite.


16.05.2024

Učinkoviti altruizem med racionalnostjo in čustvi

Kako lahko naredim kar največ dobrega? Naj premišljeno doniram samo skrbno izbranim humanitarnim organizacijam ali naj se raje odločam čustveno in pomagam po trenutni inerciji? Pod drobnogled smo vzeli koncept učinkovitega altruizma, ki skuša pomagati na podlagi merljivih dokazov, hkrati pa je deležen tudi številnih kritik. Razpravljamo o različnih konceptih altruizma in dobrodelnosti, vlogi posameznika, države in korporacij.


09.05.2024

Prevare v znanosti: Od superjunaka do lažnivca

Ranga Dias z ameriške univerze Rochester je leta 2020 zaslovel, potem ko je v reviji Nature poročal o prvem superprevodniku pri sobni temperaturi. To je bil velikanski uspeh, eden izmed svetih gralov moderne fizike, ki je Diasu na široko odprl pot do Nobelove nagrade, svetu pa do učinkovitejše prihodnosti z manj izgubami energije. A danes vemo, da je za njegovim domnevnim odkritjem prevara in vrsta goljufij. Poneverbe podatkov v znanosti postajajo vse pogostejše, dodatno skrb vnaša sivo polje umetne inteligence, ki namesto znanstvenikov lahko piše tudi članke. Kako je z integriteto v znanosti, kako lahko vemo, kaj je res in kdo zavaja?


02.05.2024

Misliti velikost: Od liliputancev do velikanov

Potujemo v zgodovino našega planeta in odkrivamo največja in najmanjša bitja, ki so ga poseljevala. Zagrizemo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani.


25.04.2024

Kaj bi Kant porekel o Chat GPT-ju in našem podnebnem ravnanju?

V ponedeljek je minilo 300 let od rojstva Immanuela Kanta, slovitega modreca iz Königsberga, ki je močno zaznamoval filozofijo. Kant velja za prvega sodobnega filozofa, njegovo delo pa presega meje časa in nam še vedno predstavlja prvovrstno oporo pri naslavljanju temeljnih vprašanj o našem obstoju, našem razumevanju in naši odgovornosti.


18.04.2024

Velike živalske migracije: Epsko popotovanje, ki v marsičem ostaja nepojasnjeno

Vsako leto se nad našimi glavami seli na milijarde ptic, žuželk, netopirjev; njihova epska potovanja povezujejo celine in niso imuna na vpliv človeka, ki je zadal velik udarec zlasti selitvam velikih sesalcev. Kdo so selivci rekorderji, kaj jih žene in kako najdejo svoj cilj?


10.04.2024

Stoletnica elektroencefalografije: "Mi na daleč prisluškujemo možganom"

“Prosimo vas, da zaprete oči, med preiskavo se tudi ne pogovarjamo.” To so začetne besede asistenta v ambulanti za merjenje električne dejavnosti možganov EEG, kamor se je tokrat, ob skorajšnji stoletnici prve meritve na človeku, povabila tudi Frekvenca X. Elektroencefalograf je naprava, ki jo je na človeku prvič uporabil nemški psihiater Hans Berger 6. julija 1924. Kljub svoji starosti se tehnologija do danes ni prav veliko spremenila, ob merjenju dejavnosti še vedno na glavo postavijo elektrode, ob pomoči katerih ugotavljajo mogoča odstopanja od normalne električne dejavnosti možganov. Pravzaprav jim “na daleč” prisluškujejo. In to so delali tudi, ko se je na Nevrološki kliniki pri vodji Centra za epilepsijo odraslih dr. Bogdanu Lorberju oglasila Maja Stepančič. Vabljeni torej na posebno zvočno izkušnjo, prisluškovali boste lahko preiskavi EEG.


04.04.2024

Oceani: Pregreti modri motor planeta

Če omenimo oceane, na kaj pomislite? Večina ljudi pomisli na ribe in na njihovo slanost …, na biologijo in kemijo morja torej. Toda tisto, kar res zaznamuje oceane, je njihova fizika.


28.03.2024

Znanost v marcu: Od ekstremofilnih gliv, anafilaksije, do fizikalne fotografije

Tokratna Frekvenca X se spet sprehaja po največjih ali najzanimivejših dosežkih meseca. Marec je mesec, ko naša oddaja praznuje rojstni dan, mesec, ko se podeljujejo Jesenkove nagrade; letos je nagrado za življenjsko delo prejela prof. dr. Nina Gunde Cimerman z biotehniške fakultete, ki bo tudi naša gostja. Poleg tega naj omenimo še nekaj novic iz sveta znanosti: govorili bomo o pomembni raziskavi Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik v zvezi z anafilaksijo, povabili se bomo na pojedino zvezd, ki se hranijo tudi s planeti, in odgovorili na vprašanje, zakaj antropocen ne bo postal uradno poimenovanje dobe, v kateri ima največji vpliv na okolje človek.


22.03.2024

Frekvenca X pred občinstvom: Od orjakov do liliputancev

Je biti velik ali majhen v naravi prednost ali slabost? Kaj pa zares velik? Frekvenca X, poljudnoznanstvena oddaja Vala 202, svoj 15. rojstni dan praznuje s sebi enakimi. Pred mladim občinstvom in v čisto pravem radijskem studiu načenjamo temo velikosti in kako ta vpliva na ves živi svet okoli nas. Potujte z nami skozi zgodovino našega planeta in odkrijte največja bitja, ki so ga poseljevala. Kaj je pripomoglo k temu, da so po Zemlji nekoč lomastili megalomanski kuščarji in kako so se sploh premikali? Zakaj so kiti še dandanes tako ogromni in ali so orjaški pajki in kačji pastirji sploh mogoči? In kaj imata o fantazijskih bitjih, kot so leteči zmaji, krilati konji pegazi, palčki in velikani iz pripovedk, povedati fizika in biologija? Zagrizli pa bomo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani. Kako se je z našo velikostjo igrala evolucija in do kod še lahko zrastemo? Kako bi živeli, če bi se nenadoma – kot Alica – povečali ali pomanjšali? Zaneslo pa nas bo tudi daleč stran v vesolje z misijo, da se domislimo planeta, na katerem bi lahko obstajali velikani.


21.03.2024

Tomaž Zwitter: Kot človeštvo smo spoznali, da smo manj in manj posebni

Preselimo se 15 let v preteklost, natančneje – odpotujemo v 9. april leta 2009, ko je Mija Škrabec Arbanas pripravila eno izmed prvih oddaj, ki so v Frekvenci X obravnavale vesolje. V tem času se je marsikaj spremenilo: od vse daljših sprehodov astronavtov zunaj vesoljskih postaj do napredka pri razvoju vesoljskih oblačil, ki omogočajo boljšo gibljivost, do raztrosa človeškega pepela v vesolju. 15-letni napredek v raziskovanju vesolja komentira naš dolgoletni strokovni sodelavec astronom in astrofizik Tomaž Zwitter.


21.03.2024

Roger Penrose: O modi, veri in fantaziji v fiziki

Gost v tokratni Frekvenci X je bil Roger Penrose, zelo eminentno ime svetovne matematične fizike, ki se ga velikokrat omenja v povezavi Stephenom Hawkingom. Penrose je v svoji dolgi karieri pomembno prispeval predvsem k teoriji splošne relativnosti, je pa tudi avtor tako imenovanih Penrose-Hawking teoremov o singularnostih, ki so mu prinesli Nobelovo nagrado in ki pravijo, da se črne luknje tvorijo iz zelo splošnih pogojev sesedanja materije ter da se v središču črne luknje ustvari singularnost v končnem času. V oddaji se z njim sprašujemo tudi, kaj je v sodobni fiziki moda, kaj vera in kaj fantazija, dotaknemo se tudi vprašanja, kako pri umetni inteligenci 'izračunati' razumevanje in kako enigmatična je fizika možganov.


14.03.2024

Pornografija, možgani in zasvojenost

Ob Tednu možganov, ki je letos posvečen spolnosti, raziskujemo odvisnost od pornografije, kakšni so simptomi, kaj se dogaja v naših možganih, zakaj je lahko izpostavljenost otrok in mladostnikov pornografiji problematična in kakšne dodatne nevarnosti je prinesel razmah sodobnih tehnologij. V skupni epizodi z oddajo Možgani na dlani na Prvem tudi o pozitivnih plateh rabe pornografije.


Stran 1 od 34
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov