Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Profesorica Susanne Pfalzner dela na Inštitutu za radijsko astronomijo Maxa Plancka v Bonnu. Tema pogovora so velike računalniške gruče, ki nam pomagajo bolje razumeti realni svet, posebej, kako zvezde ter planeti, vključno z Zemljo, nastajajo iz razredčenih plinastih in prašnih oblakov.
Pfalznerjeva vodi tudi skupino Minerva, ki raziskuje nastanek zvezd in planetov. Je profesorica na Univerzi v Kőlnu, kjer poučuje računalniško astrofiziko in vodi seminar o tekočih problemih v teoretični astrofiziki.
Napisala je tri znanstvene knjige, ki so jih izdale založbe Cambridge University Press, Springer in Taylor & Francis. Minuli teden pa je predavala na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko.
Profesorica Pfalzner, že nekaj časa vemo, da se zvezde ne rojevajo same, temveč v velikih skupinah nekaj sto ali tisoč sonc. Nedavno so znanstveniki ugotovili tudi, da je nastanek novih zvezd iz zgoščevanja plinastega oblaka buren proces. Zvezde se namreč tako približajo, da motijo ena drugo. Kaj pomeni ta sprememba?
Ta sprememba se je zgodila zaradi okoliščin, v katerih se rojevajo zvezde. Te ne nastanejo iz nič. Zrastejo iz drobnih delcev, ki jim mi, astrofiziki, pravimo prah. Ko je ta razpršen po prostoru, se zdi kot megla. Astrofiziki so razvili nove teleskope. Vesolja ne gledajo več v vidni svetlobi, ampak v infrardeči. Zato zdaj lahko vidijo skozi ta prah. To je podobno, kot bi šli k zdravniku na rentgensko slikanje in videli kost v mehkem tkivu. Z infrardečimi kamerami lahko astronomi zdaj skozi prah vidijo, kako nastajajo zvezde. Na podlagi teh opažanj vidimo, da zvezde nastajajo v skupinah, v kateri je od sto do sto tisoč zvezd. To so nova odkritja zadnjih desetih let.
Srečanja zvezd so pravo presenečenje. Če bi naše Sonce zmanjšali na velikost pomaranče, bi bila najbližja zvezda oziroma druga pomaranča tako daleč kot Kanarski otoki. Pomaranči, ki sta oddaljeni tisoče kilometrov, nimata veliko možnosti, da bi trčili ali potovali druga blizu druge. Zakaj pa je med rojevanjem zvezd drugače?
Zvezde nastanejo iz oblaka prahu. V enem oblaku se rodi veliko zvezd. Ta oblak ni neskončno velik, vse zvezde pa so v njem. To pomeni, da so zvezde v oblaku posejane precej na gosto. Če vzamem vašo primerjavo s pomarančami, bi bila ena pomaranča na Tromostovju, druga pa na obrobju Ljubljane. To je veliko bliže, kot so med sabo oddaljene že izoblikovane starejše zvezde.
Sonce je staro pet milijard let. Govoriva torej o dogodku, ki se je tu zgodil pred davnimi časi. Ali poznamo kakšno območje v bližini, kjer se zvezde rojevajo prav zdaj, da lahko opazujemo dogajanje?
Trenutno opazujemo območja, kjer nastajajo zvezde, vendar nam niso zelo blizu. 1200 svetlobnih let od nas je recimo Orionova meglica v ozvezdju Oriona. To je veliko območje nastajanja novih zvezd, v katerem jih je že 4000, še vedno pa se rojevajo nove. Tako lahko zdaj vidimo okolje, podobno tistemu, ko se je rojevalo Sonce.
Zvezde so velike plinaste krogle. Nastajajo milijone let. V posameznem trenutku je težko videti podrobnosti celotnega procesa. Zato lahko uporabimo superračunalnike, ki na podlagi znanih zakonov fizike izračunajo, kako iz plinastega oblaka nastane skupina zvezd. Sodite med vrhunske strokovnjake na tem področju. Zakaj je to zadnje čase doživelo takšen razcvet? So računalniki postali toliko hitrejši ali jih imamo več?
Pomembna sta dva vidika. Zmogljivost računalnikov se je v zadnjih letih izjemno povečala. Hkrati pa jih znamo tudi pametneje izrabiti. Če se vrnemo k zmogljivosti, sodobni superračunalniki izkoriščajo dvoje: čipi so postali hitrejši, kar lahko vidimo tudi doma, saj računalnik zmore veliko več kot pred desetimi leti, hkrati pa superračunalniki delujejo tako, da je na deset tisoče osebnih računalnikov povezanih v mrežo. Torej so se povečale računalniške zmogljivosti in razvite so nove metode, ki to zmogljivost bolje izrabljajo. Ne gre samo za napredek tehnike, ampak tudi za boljše razumevanje in nov pristop k reševanju problemov. V 80. letih prejšnjega stoletja smo lahko obdelovali simulacijo stotih delcev, zdaj ima ta lahko že deset milijonov delcev. V zadnjih tridesetih letih smo torej naredili velikanski skok. Lahko rešujemo probleme, kakršnih si pred desetimi leti nismo mogli niti zamisliti.
Še zadnje vprašanje, profesorica Pfalzner. Naše Sonce je nastalo pred petimi milijardami let. Obdajal ga je plinasti disk, ki se je zgostil v planete, med katerimi je bila tudi naša Zemlja. Druge zvezde, ki so se rojevale v bližini, bi lahko vplivale na ta proces. Ali smo imeli srečo, da mimohod kake bližnje zvezde Soncu ni odvzel plinastega diska, kar bi preprečilo nastanek Zemlje? Če bi se to zgodilo, ne bi bilo ne Zemlje, ne življenja, ne najinega pogovora.
Takšni prehodi na srečo niso zelo pogosti, ampak so bolj redek dogodek. Pravzaprav pa vemo, da je neka zvezda šla blizu našega Sonca. Plinastega diska ni uničila, zato na srečo obstajava, vendar vemo, da je bil disk prej veliko večji, verjetno kar trikrat ali štirikrat večji. Potem pa ga je mimoidoča zvezda tako zmanjšala, da je segal samo še do Neptunove tirnice. Da so plinasti diski navadno večji, vemo iz opazovanj Orionove meglice. Njihov običajni premer je stokratna razdalja med Soncem in Zemljo. Naš disk pa je bil na koncu velik le za tridesetkratnik te razdalje.
692 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Profesorica Susanne Pfalzner dela na Inštitutu za radijsko astronomijo Maxa Plancka v Bonnu. Tema pogovora so velike računalniške gruče, ki nam pomagajo bolje razumeti realni svet, posebej, kako zvezde ter planeti, vključno z Zemljo, nastajajo iz razredčenih plinastih in prašnih oblakov.
Pfalznerjeva vodi tudi skupino Minerva, ki raziskuje nastanek zvezd in planetov. Je profesorica na Univerzi v Kőlnu, kjer poučuje računalniško astrofiziko in vodi seminar o tekočih problemih v teoretični astrofiziki.
Napisala je tri znanstvene knjige, ki so jih izdale založbe Cambridge University Press, Springer in Taylor & Francis. Minuli teden pa je predavala na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko.
Profesorica Pfalzner, že nekaj časa vemo, da se zvezde ne rojevajo same, temveč v velikih skupinah nekaj sto ali tisoč sonc. Nedavno so znanstveniki ugotovili tudi, da je nastanek novih zvezd iz zgoščevanja plinastega oblaka buren proces. Zvezde se namreč tako približajo, da motijo ena drugo. Kaj pomeni ta sprememba?
Ta sprememba se je zgodila zaradi okoliščin, v katerih se rojevajo zvezde. Te ne nastanejo iz nič. Zrastejo iz drobnih delcev, ki jim mi, astrofiziki, pravimo prah. Ko je ta razpršen po prostoru, se zdi kot megla. Astrofiziki so razvili nove teleskope. Vesolja ne gledajo več v vidni svetlobi, ampak v infrardeči. Zato zdaj lahko vidijo skozi ta prah. To je podobno, kot bi šli k zdravniku na rentgensko slikanje in videli kost v mehkem tkivu. Z infrardečimi kamerami lahko astronomi zdaj skozi prah vidijo, kako nastajajo zvezde. Na podlagi teh opažanj vidimo, da zvezde nastajajo v skupinah, v kateri je od sto do sto tisoč zvezd. To so nova odkritja zadnjih desetih let.
Srečanja zvezd so pravo presenečenje. Če bi naše Sonce zmanjšali na velikost pomaranče, bi bila najbližja zvezda oziroma druga pomaranča tako daleč kot Kanarski otoki. Pomaranči, ki sta oddaljeni tisoče kilometrov, nimata veliko možnosti, da bi trčili ali potovali druga blizu druge. Zakaj pa je med rojevanjem zvezd drugače?
Zvezde nastanejo iz oblaka prahu. V enem oblaku se rodi veliko zvezd. Ta oblak ni neskončno velik, vse zvezde pa so v njem. To pomeni, da so zvezde v oblaku posejane precej na gosto. Če vzamem vašo primerjavo s pomarančami, bi bila ena pomaranča na Tromostovju, druga pa na obrobju Ljubljane. To je veliko bliže, kot so med sabo oddaljene že izoblikovane starejše zvezde.
Sonce je staro pet milijard let. Govoriva torej o dogodku, ki se je tu zgodil pred davnimi časi. Ali poznamo kakšno območje v bližini, kjer se zvezde rojevajo prav zdaj, da lahko opazujemo dogajanje?
Trenutno opazujemo območja, kjer nastajajo zvezde, vendar nam niso zelo blizu. 1200 svetlobnih let od nas je recimo Orionova meglica v ozvezdju Oriona. To je veliko območje nastajanja novih zvezd, v katerem jih je že 4000, še vedno pa se rojevajo nove. Tako lahko zdaj vidimo okolje, podobno tistemu, ko se je rojevalo Sonce.
Zvezde so velike plinaste krogle. Nastajajo milijone let. V posameznem trenutku je težko videti podrobnosti celotnega procesa. Zato lahko uporabimo superračunalnike, ki na podlagi znanih zakonov fizike izračunajo, kako iz plinastega oblaka nastane skupina zvezd. Sodite med vrhunske strokovnjake na tem področju. Zakaj je to zadnje čase doživelo takšen razcvet? So računalniki postali toliko hitrejši ali jih imamo več?
Pomembna sta dva vidika. Zmogljivost računalnikov se je v zadnjih letih izjemno povečala. Hkrati pa jih znamo tudi pametneje izrabiti. Če se vrnemo k zmogljivosti, sodobni superračunalniki izkoriščajo dvoje: čipi so postali hitrejši, kar lahko vidimo tudi doma, saj računalnik zmore veliko več kot pred desetimi leti, hkrati pa superračunalniki delujejo tako, da je na deset tisoče osebnih računalnikov povezanih v mrežo. Torej so se povečale računalniške zmogljivosti in razvite so nove metode, ki to zmogljivost bolje izrabljajo. Ne gre samo za napredek tehnike, ampak tudi za boljše razumevanje in nov pristop k reševanju problemov. V 80. letih prejšnjega stoletja smo lahko obdelovali simulacijo stotih delcev, zdaj ima ta lahko že deset milijonov delcev. V zadnjih tridesetih letih smo torej naredili velikanski skok. Lahko rešujemo probleme, kakršnih si pred desetimi leti nismo mogli niti zamisliti.
Še zadnje vprašanje, profesorica Pfalzner. Naše Sonce je nastalo pred petimi milijardami let. Obdajal ga je plinasti disk, ki se je zgostil v planete, med katerimi je bila tudi naša Zemlja. Druge zvezde, ki so se rojevale v bližini, bi lahko vplivale na ta proces. Ali smo imeli srečo, da mimohod kake bližnje zvezde Soncu ni odvzel plinastega diska, kar bi preprečilo nastanek Zemlje? Če bi se to zgodilo, ne bi bilo ne Zemlje, ne življenja, ne najinega pogovora.
Takšni prehodi na srečo niso zelo pogosti, ampak so bolj redek dogodek. Pravzaprav pa vemo, da je neka zvezda šla blizu našega Sonca. Plinastega diska ni uničila, zato na srečo obstajava, vendar vemo, da je bil disk prej veliko večji, verjetno kar trikrat ali štirikrat večji. Potem pa ga je mimoidoča zvezda tako zmanjšala, da je segal samo še do Neptunove tirnice. Da so plinasti diski navadno večji, vemo iz opazovanj Orionove meglice. Njihov običajni premer je stokratna razdalja med Soncem in Zemljo. Naš disk pa je bil na koncu velik le za tridesetkratnik te razdalje.
2188 članov v 51 državah sveta. Slovenci, ki so se izobrazili tudi v tujini. Kakšen je vtis o študiju čez mejo? Zakaj študirati na tujih univerzah? Je ključno vprašanje ostati v tujini ali se vrniti domov? V treh septembrskih Frekvencah X gostimo tri člane oziroma članice društva Vtis, društva v tujini izobraženih Slovencev. Tako v drugi epizodi spoznamo Ajdo Lotrič, podiplomsko študentko ladijske arhitekture in arktične tehnologije na Univerzi Aalto na Finskem. Na sever jo je peljala ljubezen do mrazu in Arktike, ladijsko inženirstvo pa je začela študirati, ker jo je zanj navdušil dedek.
2188 članov v 51 državah sveta. Slovenci, ki so se izobrazili tudi v tujini. Kakšen je vtis o študiju čez mejo? Zakaj študirati na tujih univerzah? Je ključno vprašanje ostati v tujini ali se vrniti domov? V treh septembrskih Frekvencah X gostimo tri člane oziroma članice društva Vtis, društva v tujini izobraženih Slovencev. V prvi epizodi je z nami Eva Turk, ki je vse študijsko obdobje preživela v tujini, skoraj 25 let, zadnjih 5 let deluje kot izredna profesorica na Univerzi Jugovzhodne Norveške in raziskovalka na Univerzi v Oslu. Osredotočena je na polje javnega zdravstvenega sistema, opolnomočenja pacientov in vpeljevanje digitalizacije v polje zdravstva.
Frekvenca X tokrat pogleduje k najmlajšim, ki prav danes začenjajo novo šolsko leto. Marsikdo reče, da šola ubije radovednost, nas pa zanima ravno nasprotno: kako pri mladih danes spodbujati radovednost in veselje do znanosti? Podali smo se med knjige, v muzej, celo na predstavo … in izvedeli marsikaj zanimivega.
20. julija mineva natanko 200 let od rojstva češkega meniha Gregorja Mendla, ki slovi kot oče genetike. Obletnica rojstva tega učenjaka, ki se je v zgodovino vpisal s križanjem graha, je lahko priložnost za to, da se na kratko ozremo na pot, ki jo je v teh dveh stoletjih prehodila genetika, in preletimo temeljne izzive, pred katerimi je danes. Maja Ratej se je o tem pogovarjala z genetikom dr. Alešem Mavrom s Kliničnega inštituta za medicinsko genetiko UKC Ljubljana. Začela sta s komentarjem dela Gregorja Mendla. Kaj je bil ta njegov revolucionarni uvid, zaradi katerega mu pravimo oče genetike?
Pred natanko desetletjem so iz raziskovalnega središča CERN v bližini Ženeve sporočili, da so se dokopali do enega največjih prebojev v fiziki sodobnega časa. Odkriti Higgsov bozon je bil edini še manjkajoči košček standardnega modela fizike osnovnih delcev. Veliki hadronski trkalnik, gigantska naprava dolžine ljubljanske obvoznice, je po skoraj štirih letih delovanja upravičil pričakovanja in potrdil, kar so fiziki predvidevali skoraj pet desetletij.
Danes je 23. junij, na ta dan je v koledarju kresna noč in po ljudskem verovanju naj bi bilo prav tedaj mogoče razumeti govorico živali, ob pogoju, da ti v čevelj pade praprotno seme. A da bi slišali živalsko govorico, ne potrebujemo ne kresne noči ne praprotnega semena, ampak le malo znanosti in domišljije. V svetu okoli nas je pravi vrvež – na vseh mogočih zvočnih frekvencah, v elektromagnetnih silnicah, barvnih spektrih, vibracijskih ritmih, kemičnih pošiljkah … Ste za to, da splezamo na babilonski stolp vsega živega? To epizodo sta pripravila Maja Ratej in strokovni sodelavec dr. Matjaž Gregorič. Sogovorniki: - Urša Fležar, Biotehniška fakulteta - Gordana Glavan, Biotehniška fakulteta - Ines Mandič Mulec, Biotehniška fakulteta - Jernej Polajnar, Nacionalni inštitut za biologijo - Barbara Zakšek, Center za kartografijo flore in favne - biologinja in operna pevka Petra Vrh Vrezec
Vesolje, telekomunikacije, genetika, medicina, podnebna znanost. Kateri so največji preboji, ki so zaznamovali ta znanstvena področja? Analiziramo največje mejnike na področju znanosti v zadnjih 50 letih.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Fizik svetovnega slovesa Carlo Rovelli o fiziki in filozofiji časa: "Čas kot tak v resnici ne obstaja. Čas je prostor, ki ga odpirata naš spomin in pričakovanje".
Frekvenca X se je v času praznovanja 50-letnice Vala 202 podala tudi med šolarje in kot vreče zlata med njimi delila šolske, profesorske, življenjske in raziskovalne izkušnje naših strokovnjakov. Prijetno, sicer hladno jutro je namreč na OŠ Brinje v Grosupljem zaznamoval pogovor z imenitnimi gosti, ki so se z veseljem pomešali med mladino. Dr. Alojz Kodre, dr. Matevž Dular in dr. Anja Petković Komel so osnovnošolcem prinesli in tudi prenesli svojo strast do raziskovanja, do eksperimentiranja in tudi reševanja ugank.
Frekvenca X se je pomešala med osnovnošolce - svoje raziskovalne, šolske, življenjske izkušnje so z mladimi radovedneži delili dr. Alojz Kodre, dr. Matevž Dular in dr. Anja Petković Komel.
Kako se je znanost delala pred 50. leti? Na Inštitutu Jožef Stefan in Kemijskem inštitutu smo obiskali laboratorije in tedaj aktivne raziskovalce ter preverili, kako se je znanost obnašala na terenu Biotehniške fakultete.
V Frekvenci X še zadnji, 3. del serije o zajemanju in shranjevanju ogljika, torej o sklopu tehnologij, ki bodo eden izmed pomembnih delov v mozaiku boja proti segrevanju ozračja.
V Frekvenci X nadaljujemo serijo oddaj o zajemanju in shranjevanju ogljika, sklopu tehnologij, ki bodo eden izmed pomembnih delov v mozaiku boja proti segrevanju ozračja.
V 1. delu serije Frekvence X o zajemanju in shranjevanju ogljika se odpravljamo v sežigalnico odpadkov, ki ima rešitev za svoje ogljične izpuste.
Na mineralnih gnojilih sloni slaba polovica prebivalstva na svetu, vse skupaj pa se je začelo s postopkom čudno zvenečega imena, pod katerega se podpisujeta Nobelovca Fritz Haber in Carl Bosch.
Kako je vojna v Ukrajini vplivala na raziskovanje vesolja, o odkritju najbolj oddaljene zvezde doslej, kako deluje vesoljski teleskop James Webb, o ERC projektu in o tem, kaj prinaša mesec maj.
Kaj so ključna vprašanja, ki bi jih bilo treba zastaviti prihodnjim oblikovalcem politik v Sloveniji v zvezi z znanostjo pri nas?
Kako uspešno bi se različice s hitrejšo prenosljivostjo ali izogibanjem imunski zaščiti ali kombinaciji obojega, lahko razširile po populaciji? Pogovor z dr. Mary Bushman s harvardske šole za javno zdravje.
Tri mlade znanstvenice predstavljajo svoje raziskovalne izzive, konkretne projekte, komentirajo razmere na področju znanosti v Sloveniji in svetu. Kje se vidijo v prihodnosti?
Neveljaven email naslov