Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Profesorica Susanne Pfalzner dela na Inštitutu za radijsko astronomijo Maxa Plancka v Bonnu. Tema pogovora so velike računalniške gruče, ki nam pomagajo bolje razumeti realni svet, posebej, kako zvezde ter planeti, vključno z Zemljo, nastajajo iz razredčenih plinastih in prašnih oblakov.
Pfalznerjeva vodi tudi skupino Minerva, ki raziskuje nastanek zvezd in planetov. Je profesorica na Univerzi v Kőlnu, kjer poučuje računalniško astrofiziko in vodi seminar o tekočih problemih v teoretični astrofiziki.
Napisala je tri znanstvene knjige, ki so jih izdale založbe Cambridge University Press, Springer in Taylor & Francis. Minuli teden pa je predavala na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko.
Profesorica Pfalzner, že nekaj časa vemo, da se zvezde ne rojevajo same, temveč v velikih skupinah nekaj sto ali tisoč sonc. Nedavno so znanstveniki ugotovili tudi, da je nastanek novih zvezd iz zgoščevanja plinastega oblaka buren proces. Zvezde se namreč tako približajo, da motijo ena drugo. Kaj pomeni ta sprememba?
Ta sprememba se je zgodila zaradi okoliščin, v katerih se rojevajo zvezde. Te ne nastanejo iz nič. Zrastejo iz drobnih delcev, ki jim mi, astrofiziki, pravimo prah. Ko je ta razpršen po prostoru, se zdi kot megla. Astrofiziki so razvili nove teleskope. Vesolja ne gledajo več v vidni svetlobi, ampak v infrardeči. Zato zdaj lahko vidijo skozi ta prah. To je podobno, kot bi šli k zdravniku na rentgensko slikanje in videli kost v mehkem tkivu. Z infrardečimi kamerami lahko astronomi zdaj skozi prah vidijo, kako nastajajo zvezde. Na podlagi teh opažanj vidimo, da zvezde nastajajo v skupinah, v kateri je od sto do sto tisoč zvezd. To so nova odkritja zadnjih desetih let.
Srečanja zvezd so pravo presenečenje. Če bi naše Sonce zmanjšali na velikost pomaranče, bi bila najbližja zvezda oziroma druga pomaranča tako daleč kot Kanarski otoki. Pomaranči, ki sta oddaljeni tisoče kilometrov, nimata veliko možnosti, da bi trčili ali potovali druga blizu druge. Zakaj pa je med rojevanjem zvezd drugače?
Zvezde nastanejo iz oblaka prahu. V enem oblaku se rodi veliko zvezd. Ta oblak ni neskončno velik, vse zvezde pa so v njem. To pomeni, da so zvezde v oblaku posejane precej na gosto. Če vzamem vašo primerjavo s pomarančami, bi bila ena pomaranča na Tromostovju, druga pa na obrobju Ljubljane. To je veliko bliže, kot so med sabo oddaljene že izoblikovane starejše zvezde.
Sonce je staro pet milijard let. Govoriva torej o dogodku, ki se je tu zgodil pred davnimi časi. Ali poznamo kakšno območje v bližini, kjer se zvezde rojevajo prav zdaj, da lahko opazujemo dogajanje?
Trenutno opazujemo območja, kjer nastajajo zvezde, vendar nam niso zelo blizu. 1200 svetlobnih let od nas je recimo Orionova meglica v ozvezdju Oriona. To je veliko območje nastajanja novih zvezd, v katerem jih je že 4000, še vedno pa se rojevajo nove. Tako lahko zdaj vidimo okolje, podobno tistemu, ko se je rojevalo Sonce.
Zvezde so velike plinaste krogle. Nastajajo milijone let. V posameznem trenutku je težko videti podrobnosti celotnega procesa. Zato lahko uporabimo superračunalnike, ki na podlagi znanih zakonov fizike izračunajo, kako iz plinastega oblaka nastane skupina zvezd. Sodite med vrhunske strokovnjake na tem področju. Zakaj je to zadnje čase doživelo takšen razcvet? So računalniki postali toliko hitrejši ali jih imamo več?
Pomembna sta dva vidika. Zmogljivost računalnikov se je v zadnjih letih izjemno povečala. Hkrati pa jih znamo tudi pametneje izrabiti. Če se vrnemo k zmogljivosti, sodobni superračunalniki izkoriščajo dvoje: čipi so postali hitrejši, kar lahko vidimo tudi doma, saj računalnik zmore veliko več kot pred desetimi leti, hkrati pa superračunalniki delujejo tako, da je na deset tisoče osebnih računalnikov povezanih v mrežo. Torej so se povečale računalniške zmogljivosti in razvite so nove metode, ki to zmogljivost bolje izrabljajo. Ne gre samo za napredek tehnike, ampak tudi za boljše razumevanje in nov pristop k reševanju problemov. V 80. letih prejšnjega stoletja smo lahko obdelovali simulacijo stotih delcev, zdaj ima ta lahko že deset milijonov delcev. V zadnjih tridesetih letih smo torej naredili velikanski skok. Lahko rešujemo probleme, kakršnih si pred desetimi leti nismo mogli niti zamisliti.
Še zadnje vprašanje, profesorica Pfalzner. Naše Sonce je nastalo pred petimi milijardami let. Obdajal ga je plinasti disk, ki se je zgostil v planete, med katerimi je bila tudi naša Zemlja. Druge zvezde, ki so se rojevale v bližini, bi lahko vplivale na ta proces. Ali smo imeli srečo, da mimohod kake bližnje zvezde Soncu ni odvzel plinastega diska, kar bi preprečilo nastanek Zemlje? Če bi se to zgodilo, ne bi bilo ne Zemlje, ne življenja, ne najinega pogovora.
Takšni prehodi na srečo niso zelo pogosti, ampak so bolj redek dogodek. Pravzaprav pa vemo, da je neka zvezda šla blizu našega Sonca. Plinastega diska ni uničila, zato na srečo obstajava, vendar vemo, da je bil disk prej veliko večji, verjetno kar trikrat ali štirikrat večji. Potem pa ga je mimoidoča zvezda tako zmanjšala, da je segal samo še do Neptunove tirnice. Da so plinasti diski navadno večji, vemo iz opazovanj Orionove meglice. Njihov običajni premer je stokratna razdalja med Soncem in Zemljo. Naš disk pa je bil na koncu velik le za tridesetkratnik te razdalje.
692 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Profesorica Susanne Pfalzner dela na Inštitutu za radijsko astronomijo Maxa Plancka v Bonnu. Tema pogovora so velike računalniške gruče, ki nam pomagajo bolje razumeti realni svet, posebej, kako zvezde ter planeti, vključno z Zemljo, nastajajo iz razredčenih plinastih in prašnih oblakov.
Pfalznerjeva vodi tudi skupino Minerva, ki raziskuje nastanek zvezd in planetov. Je profesorica na Univerzi v Kőlnu, kjer poučuje računalniško astrofiziko in vodi seminar o tekočih problemih v teoretični astrofiziki.
Napisala je tri znanstvene knjige, ki so jih izdale založbe Cambridge University Press, Springer in Taylor & Francis. Minuli teden pa je predavala na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko.
Profesorica Pfalzner, že nekaj časa vemo, da se zvezde ne rojevajo same, temveč v velikih skupinah nekaj sto ali tisoč sonc. Nedavno so znanstveniki ugotovili tudi, da je nastanek novih zvezd iz zgoščevanja plinastega oblaka buren proces. Zvezde se namreč tako približajo, da motijo ena drugo. Kaj pomeni ta sprememba?
Ta sprememba se je zgodila zaradi okoliščin, v katerih se rojevajo zvezde. Te ne nastanejo iz nič. Zrastejo iz drobnih delcev, ki jim mi, astrofiziki, pravimo prah. Ko je ta razpršen po prostoru, se zdi kot megla. Astrofiziki so razvili nove teleskope. Vesolja ne gledajo več v vidni svetlobi, ampak v infrardeči. Zato zdaj lahko vidijo skozi ta prah. To je podobno, kot bi šli k zdravniku na rentgensko slikanje in videli kost v mehkem tkivu. Z infrardečimi kamerami lahko astronomi zdaj skozi prah vidijo, kako nastajajo zvezde. Na podlagi teh opažanj vidimo, da zvezde nastajajo v skupinah, v kateri je od sto do sto tisoč zvezd. To so nova odkritja zadnjih desetih let.
Srečanja zvezd so pravo presenečenje. Če bi naše Sonce zmanjšali na velikost pomaranče, bi bila najbližja zvezda oziroma druga pomaranča tako daleč kot Kanarski otoki. Pomaranči, ki sta oddaljeni tisoče kilometrov, nimata veliko možnosti, da bi trčili ali potovali druga blizu druge. Zakaj pa je med rojevanjem zvezd drugače?
Zvezde nastanejo iz oblaka prahu. V enem oblaku se rodi veliko zvezd. Ta oblak ni neskončno velik, vse zvezde pa so v njem. To pomeni, da so zvezde v oblaku posejane precej na gosto. Če vzamem vašo primerjavo s pomarančami, bi bila ena pomaranča na Tromostovju, druga pa na obrobju Ljubljane. To je veliko bliže, kot so med sabo oddaljene že izoblikovane starejše zvezde.
Sonce je staro pet milijard let. Govoriva torej o dogodku, ki se je tu zgodil pred davnimi časi. Ali poznamo kakšno območje v bližini, kjer se zvezde rojevajo prav zdaj, da lahko opazujemo dogajanje?
Trenutno opazujemo območja, kjer nastajajo zvezde, vendar nam niso zelo blizu. 1200 svetlobnih let od nas je recimo Orionova meglica v ozvezdju Oriona. To je veliko območje nastajanja novih zvezd, v katerem jih je že 4000, še vedno pa se rojevajo nove. Tako lahko zdaj vidimo okolje, podobno tistemu, ko se je rojevalo Sonce.
Zvezde so velike plinaste krogle. Nastajajo milijone let. V posameznem trenutku je težko videti podrobnosti celotnega procesa. Zato lahko uporabimo superračunalnike, ki na podlagi znanih zakonov fizike izračunajo, kako iz plinastega oblaka nastane skupina zvezd. Sodite med vrhunske strokovnjake na tem področju. Zakaj je to zadnje čase doživelo takšen razcvet? So računalniki postali toliko hitrejši ali jih imamo več?
Pomembna sta dva vidika. Zmogljivost računalnikov se je v zadnjih letih izjemno povečala. Hkrati pa jih znamo tudi pametneje izrabiti. Če se vrnemo k zmogljivosti, sodobni superračunalniki izkoriščajo dvoje: čipi so postali hitrejši, kar lahko vidimo tudi doma, saj računalnik zmore veliko več kot pred desetimi leti, hkrati pa superračunalniki delujejo tako, da je na deset tisoče osebnih računalnikov povezanih v mrežo. Torej so se povečale računalniške zmogljivosti in razvite so nove metode, ki to zmogljivost bolje izrabljajo. Ne gre samo za napredek tehnike, ampak tudi za boljše razumevanje in nov pristop k reševanju problemov. V 80. letih prejšnjega stoletja smo lahko obdelovali simulacijo stotih delcev, zdaj ima ta lahko že deset milijonov delcev. V zadnjih tridesetih letih smo torej naredili velikanski skok. Lahko rešujemo probleme, kakršnih si pred desetimi leti nismo mogli niti zamisliti.
Še zadnje vprašanje, profesorica Pfalzner. Naše Sonce je nastalo pred petimi milijardami let. Obdajal ga je plinasti disk, ki se je zgostil v planete, med katerimi je bila tudi naša Zemlja. Druge zvezde, ki so se rojevale v bližini, bi lahko vplivale na ta proces. Ali smo imeli srečo, da mimohod kake bližnje zvezde Soncu ni odvzel plinastega diska, kar bi preprečilo nastanek Zemlje? Če bi se to zgodilo, ne bi bilo ne Zemlje, ne življenja, ne najinega pogovora.
Takšni prehodi na srečo niso zelo pogosti, ampak so bolj redek dogodek. Pravzaprav pa vemo, da je neka zvezda šla blizu našega Sonca. Plinastega diska ni uničila, zato na srečo obstajava, vendar vemo, da je bil disk prej veliko večji, verjetno kar trikrat ali štirikrat večji. Potem pa ga je mimoidoča zvezda tako zmanjšala, da je segal samo še do Neptunove tirnice. Da so plinasti diski navadno večji, vemo iz opazovanj Orionove meglice. Njihov običajni premer je stokratna razdalja med Soncem in Zemljo. Naš disk pa je bil na koncu velik le za tridesetkratnik te razdalje.
Rdeča nit nove serije oddaj Frekvence X so materiali. V prvem delu smo se ob pomoči strokovnjakov z Zavoda za gradbeništvo Slovenije lotili tistih, ki sestavljajo infrastrukturo človeških civilizacij.
Možgani so dih jemajoč organ, v katerega se zaljubiš in v katerega nikoli ne zarežeš brez strahospoštovanja. Odstranjevanje tumorja budnemu pacientu pa je eden najzahtevnejših postopkov v kirurgiji.
Kar 99 odstotkov vseh podatkov se prenaša po optičnih vlaknih, ki skoraj nezavarovana ležijo tudi nekaj tisoč metrov pod vodo.
Na kakšnih preizkušnjah so naši možgani in zakaj smo utrujeni od številnih virtualnih interakcij? Kakšna je vloga umetne inteligence in kje lahko nadgradi človeško?
Kako in zakaj se odzivamo v ekstremnih razmerah? Kakšni mehanizmi se sprožajo v možganih? Kako je s stresom in kaj v odnose prinese adrenalin?
Kako nošnja zaščitnih mask vpliva na odnose med ljudmi, kako so se spremenili naši mehanizmi spoznavanja in prepoznavanja? So se naši možgani privadili mask, se jih bodo tudi odvadili?
Prof. Lewis Dartnell, avtor knjige Izvori, astrobiolog in komunikator znanosti o tem, kako je naš planet oblikoval človeško zgodovino.
Nedavno je Nasini misiji Fermi LAT uspelo odkriti izbruh te nevtronske zvezde v bližnji galaksiji.
Tokratno Frekvenco X bi lahko naslovili Fotografski vodnik po galaksiji ali pa kar Astrofotografija za telebane, prvi del. Skupaj se bomo učili o tem, kako potovati po vesolju kar z domačega balkona ali s strehe. Svoje iznajdljive in predvsem zelo cenovno dostopne astrofotografske rešitve bo z nami delil angleški astrofizik Rory Griffin.
Kvantne tehnologije prinašajo mnoge prednosti, a tudi nova etična vprašanja in potencialne nevarnosti. Zaradi njih bomo morali spremeniti številne družbene podsisteme.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Kaj so superprevodniki, kaj z njimi zmoremo že danes in kaj si lahko z njihovo izpopolnitvijo obetamo? Kličemo tudi enega od avtorjev študije, ki so jo lani uvrstili med ključne znanstvene preboje leta?
Pod ledom se skrivajo skrivnosti, ki govorijo o človeški zgodovini in morda tudi prihodnjih pandemijah. A kako dolgo bodo še zaklenjene v led?
Znanost je v letu 2020 prišla izrazito v ospredje. Tja jo je potisnila pandemija, ki je zahtevala znanstvene odgovore in rešitve za ključni zdravstveni problem tega trenutka. Brez dvoma je koronavirus določal prioritete tudi v znanstvenem raziskovanju in hkrati sprožil nekaj velikih sprememb na tem področju. Pa vendar je bilo pestro tudi dogajanje na drugih znanstvenih področjih. V pregledu znanosti v letu 2020 nam bodo Maja Ratej (Val 202), Aljoša Masten (MMC) in Nina Slaček (Prvi in Ars) poleg osrednjih tem – koronavirusa, vesolja ter podnebno-ekološke krize – v pogovoru nanizali tudi prgišče drugih pomembnih prebojev z različnih znanstvenih področij.
Po rušilnem potresu na Hrvaškem smo za nekaj pojasnil prosili fizika dr. Jurija Bajca s Pedagoške fakultete v Ljubljani, ki se ukvarja tudi s področjem potresov. Kot pravi, takšni rušilni potresi s tolikšno magnitudo letno na svetu niso pogosti, zgodi se jih le kakšnih sto, na našem območju pa je bila z njim v zadnjem stoletju primerljiva le peščica potresnih sunkov. Za kakšno sproščeno moč je šlo pri tokratnem tresenju tal južno od Zagreba, je tako številčno zaporedje potresov na Balkanu nekaj izrednega ali prej pričakovanega in kakšne potrese sploh imamo na Balkanu, posledica česa so, bo pojasnil na razumljiv in poljuden način. Foto: Bobo
Frekvenca X se na predbožični dan odpravlja na potovanje okoli sveta. Ne sama, ampak z Božičkom, njegovimi škrati in seveda z našimi znanstveniki (če seveda pustimo dvom o Božičku ob strani in se prepustimo domišljiji). Skupaj bomo poskušali razvozlati, kako dobremu možu v rdečo-beli opravi, z dolgo belo brado in brki vsako leto uspe pravočasno obdarovati vse otroke in koliko kalorij Božiček pridobi, če v vsaki hiši poje en piškot. Na tej (dolgi) poti pa se bomo ustavili tudi pri božičnem drevescu in preverili, kakšen je evolucijski namen iglic. Ste pripravljeni odkleniti skrivnosti Božičkove znanosti? Če je odgovor da, potem le prisluhnite tokrat praznični Frekvenci X.
V letu 2020 je veliko pozornosti na področju znanosti prestregel pohod koronavirusa, a v ozadju se pripravlja veliko hujša in bolj dolgoročna nevarnost – okoljska kriza. Zadnji meseci so nam izstavili nove okoljske opomine: od katastrofalnih požarov, velikih orkanov, do tega, da se morska gladina pospešeno dviguje, ledeni pokrov nad Arktiko pa nezadržno krči. Sogovornika klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogat in biokemik dr. Tom Turk opozarjata, da ni več časa za sprenevedanje in da je treba ključne sistemske odločitve začeti sprejemati zdaj. Kmalu bodo namreč spremembe postale nepovratne. V oddaji bomo prelistali tudi odmevno knjigo Davida Attenborougha Življenje na našem planetu – z njo in istoimenskim dokumentarcem je jeseni glasno opozoril, da se je svet znašel v na moč nezavidljivi situaciji in da bomo morali po boju s koronakrizo pokazati še več solidarnosti v soočanju s krizo, ki pesti okolje.
Neveljaven email naslov