Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Teorija relativnosti in nastanek črnih lukenj. dr. Jerome Novák z Observatorija Meudon pri Parizu

05.04.2012


Einsteinova splošna teorija relativnosti bo kmalu praznovala stoletnico. Einstein je že leta 1915 pokazal, da njegova teorija lahko pojasni opazovano sukanje točke, v kateri se planet Merkur najbolj približa Soncu.

Še bolj dramatična potrditev je bilo opazovanje premika zvezd, ki jih vidimo poleg Sonca ob popolnem Sončevem mrku. Angleška kraljeva družba je zato leta 1919 poslala odpravo na Papuo – Novo Gvinejo. Rezultati, ki so se popolnoma ujemali z Einsteinovimi napovedmi, so mu prinesli takojšnjo slavo.

Danes nam po potrditev napovedi teorije ni treba hoditi tja. Splošna relativnost vpliva na naše vsakdanje življenje in na razlage številnih pojavov v vesolju. Kar nekaj primerov, ki jih zdaj povzemamo,  nam je naštel naš gost, dr. Jerome Novak, raziskovalec v laboratoriju Vesolje in teorije pariškega observatorija v Meudonu.

V vesolju je primerov kar veliko, prvo je že vesolje samo in njegovo širjenje. Pred dobrimi 80 leti ga je odkril Edwin P. Hubble in to širjenje je mogoče  razložiti samo s splošno relativnostjo, Newtonova običajna teorija se temu ne prilagodi. S tem v zvezi je tudi pojav, ki se imenuje prasevanje. To je nekakšna prva slika vesolja, elektromagnetno valovanje, ki napolnjuje celotno vesolje. Odkrili so ga že v 60 letih.

Tudi to valovanje je v skladu s tem, kar predvideva teorija splošne relativnosti, in vse to kaže, da tudi zgodovine vesolja sploh ni mogoče razlagati brez Einsteinove teorije. Poleg celotnega vesolja pa poznamo tudi črne luknje ali nevtronske zvezde, ki imajo zelo močno gravitacijsko polje, in tudi teh ni mogoče opisati brez splošne relativnosti, še posebno opazovanja v visokih energijah elektromagnetnega valovanja, kot so rentgenski ali gama žarki.

Einsteinova teorija opisuje zelo močna gravitacijska polja, tako da  je na Zemlji, na kateri je to polje bolj šibko, Newtonova teorija po navadi dovolj točna. V  vsakdanjem življenju  pa je  splošna relativnost navzoča ob pomoči GPS. Premika teh satelitov, ki nam pošiljajo signale, se ne da dobro izračunati v sklopu Newtonove teorije. To pomeni, da bi bile napake položajev teh satelitov, izračunane v okviru Newtonove teorije, prevelike in bi povrhu tega s časom še rastle. To pomeni, da brez splošne relativnosti GPS (Global Positioning System) sploh ne bi deloval in ne bi mogli imeti točnih informacij.

Kljub skladnosti napovedi Einsteinove splošne teorije relativnosti z opazovanji pa jo fiziki ves čas z veliko vnemo preizkušajo. Preverjanje teorij je vedno pomembno; ni dovolj napisati teorijo, tudi če je lepa. Še več zanimanja  je zato, ker za zdaj ni mogoče združiti splošne relativnosti z drugo veliko teorijo fizike 20. stoletja − kvantno mehaniko. Težava je v tem, da nimamo nobenega točnega opisa kvantne gravitacije oziroma nobene teorije za kvantno gravitacijo. Ker teoretična zgradba ni jasna, je treba preizkusiti vse te teorije in tudi splošno relativnost – tako osnove kot podrobnosti – v vseh smereh. Tako fiziki skušajo  najti kakšno slabost ali namig,  kje iskati kvantno teorijo gravitacije.

Na prvi pogled se sicer zdi, da majhne spremembe ne bi smele imeti velikih posledic. Situacija je nekoliko podobna slavnemu, zdaj že rešenemu problemu glede hitrosti nevtrinov, za katere se je zdelo, da gredo malce hitreje od svetlobe in s tem rušijo naše razumevanje sveta.

Vendar so te majhne razlike  pogoste in seveda lahko privedejo do velikih teorij. Tudi teorijo splošne relativnosti je vzpodbudila majhna razlika med opazovanjem gibanja Merkurja in računanjem tega gibanja po Newtonovem zakonu.  Tudi majhna razlika, ki bi bila potrjena − ne tako kot pri nevtrinih, pri katerih se je pokazalo, da je bil problem nekako v meritvi sami − bi lahko, kar zadeva splošno relativnost, nakazovala novo znanstveno revolucijo. Ta mala razlika bi namreč pokazala, v kateri smeri je treba iskati razlago.

Naš gost dr. Jérôme Novak se je pred malo manj kot 40 leti rodil v Araraquari v Braziliji. Astrofiziko je študiral v Parizu in pred 14 leti doktoriral z delom, ki je z numeričnimi tehnikami obravnavalo izvore gravitacijskih valov. To so nihanja prostora, ki nastanejo ob dramatičnih dogodkih, kot so nastanek, zlivanje ali hitro kroženje črnih lukenj in zelo gostih zvezd.

Na podoktorskem izpopolnjevanju v Španiji je raziskoval računalniško modeliranje hidrodinamike v okviru splošne teorije relativnosti. Zdaj je raziskovalec v laboratoriju  Vesolje in teorije pariškega observatorija v Meudonu pri Parizu. Pred kratkim je obiskal raziskovalno skupino na fakulteti za matematiko in fiziko in predaval našim študentom o Einsteinovi splošni teoriji relativnosti in nastajanju črnih lukenj. To je bil tudi povod za naš današnji pogovor.

INTERVJU

Ko govorimo o splošni teoriji relativnosti, lahko rečemo, da nimamo tako izzivalne meritve, kot je bila tista, ki je privedla do trditve o nevtrinih, hitrejših od svetlobe. Pa vendar so v preteklih letih nekateri razmišljali o alternativnih razlagah s skupnim imenom modificirana Newtonova dinamika. Vaše nedavne raziskave so, če prav razumemo, pokazale, da take alternativne razlage niso skladne z gibanjem planetov v našem Osončju. Lahko na kratko razložite svoje in druge rezultate testiranj alternativnih razlag, tako v našem Osončju kot drugod?

Foto: LUTH

Ja, modificirana Newtonova dinamika je zelo uspešna teorija, kar zadeva opis gibanja zvezd okoli jeder galaksij. Po navadi se ljudje ob razlagi sklicujejo na temno snov, ki jo sestavljajo neznani delci in antidelci, ki jih na Zemlji nikakor ne moremo zaznati, niti v Cernu v pospeševalniku LHC (Large Hadron Collider). In ti delci, ki so navzoči v galaksijah, vplivajo na gibanje zvezd. Te se zato gibljejo drugače, kot bi pričakovali. V nasprotju s to sliko, povezano s temno snovjo neznanega izvora, pa modificirana Newtonova dinamika gibanje zvezd lahko razloži brez neznanih delcev, in to je zelo zanimivo. Žal pa smo dokazali, da ta teorija hkrati predvideva spremenjeno gibanje planetov okoli našega Sonca v primeri z Newtonovo teorijo ali tudi splošno relativnostjo. Te razlike je danes možno izmeriti in dani rezultati, predvsem za Jupiter ali Saturn, kažejo, da  predvidevanja modificirane Newtonove dinamike niso skladna z opazovanji. Kaže, da tej teoriji bolj slabo kaže, ali pa jo bo treba še enkrat spremeniti oziroma bolje premisliti. Modificirana Newtonova dinamika je alternativna teorija, ki skuša iti dlje od Newtonove teorije. So pa še druge alternativne teorije, ki so teoretično bolje utemeljene. Tako imenovana tenzorska skalarna teorija, znana tudi kot Brans-Dickova, je splošnejša od preostalih. To je zelo zanimivo, ker se da primerjati splošno relativnost z drugimi teorijami, ki so nekako v isti skupini. Različne teorije primerjajo tudi z drugimi meritvami. Tak preizkus je zelo točna  laserska meritev razdalje med Zemljo in Luno ali pa zelo točna časovna meritev gibanja para zelo zgoščenih zvezd z imenom pulzarji. Vse te meritve so pokazale, da je splošna relativnost najboljša teorija za gravitacijo. Za zelo točno časovno meritev gibanja dveh pulzarjev sta Hussel in Taylor dobila Nobelovo nagrado iz fizike za leto 1993 in s tem sta tudi pokazala, da je splošna relativnost zelo dobro sprejeta.

Preučujete tudi nastanek črnih lukenj. Gre za zelo dramatične dogodke. Vse  se dogaja izjemno hitro, razmere so zelo daleč od izkušenj, ki jih imamo s snovjo na Zemlji. Ste strokovnjak, ki je pomembno prispeval k razvoju računalniških programov za obravnavanje takih pojavov. Lahko pojasnite, v čem je prednost vašega pristopa?  

To je razmeroma nova tema. Začeli smo pred kakim letom in več. V glavnem skušamo razumeti, kako nastane črna luknja iz navadne zvezde – masivne, ampak običajne zvezde, kakršnih na nebu vidimo na stotine. Naš pristop ima dve prednosti. Intenzivno uporabljamo računalnike za skladno rešitev Einsteinovih enačb splošne relativnosti. Problem so namreč računske napake, ki lahko tako narastejo, da je rezultat popolnoma napačen. Matematično smo študirali nov zapis Einsteinovih enačb, ki dajo najstabilnejšo in najtočnejšo rešitev doslej. Lepo opišejo tudi nastanek črne luknje. To je prva prednost. Druga pa je, da pri opisu zvezde, ki se krči v črno luknjo, upoštevamo tudi nastanek novih delcev, kot so recimo pioni. Doslej so pri računih upoštevali samo protone, nevtrone in elektrone, čeprav vemo, da bi pri gostoti in temperaturi snovi, ki se seseda v črno luknjo, morali nastati tudi ti novi delci. To seveda vpliva na proces nastanka črne luknje in opis tega pojava.

Črne luknje v vesolju so danes realnost, potrjena z zelo raznovrstnimi opazovanji. Zato so realnost tudi situacije, ki so včasih sodile le v znanstveno fantastiko. Tako kot vemo, da obstajajo planeti, ki imajo po dve sonci, vemo tudi, da je smiselno razmišljati o vesoljski ladji, ki se bliža črni luknji. Kaj bi videli astronavti na krovu, kako na realnost vplivajo gole singularnosti, ki jih morda dopušča teorija?

Škoda je, da je to radijski intervju in da ne moremo pokazati nekaj slik. To so z računalnikom izračunane sintetične slike, ki kažejo, čemu je podobna črna luknja. Na kratko, na vesoljski ladji bi črno luknjo videli predvsem kot deformacijo zvezdnega ozadja, to se pravi tako, kot če bi bila med to ladjo in zvezdami velikanska leča. Z ladje bi bila zato slika teh zvezd videti deformirana. Če pa je po drugi strani v bližini črne luknje kaj plina, in to se v vesolju pogosto zgodi, ta plin potem pada v črno luknjo in astronavti bi videli, kako pada in pri tem žari. To je nekako slika tega dogodka. Teh primerov je bilo izračunanih že dovolj, da imamo dobro predstavo, kako se to dogaja.

Gola singularnost pa  je nekako to, kar je v črni luknji. Iz navadne črne luknje informacija sploh ne more. Gola singularnost pa bi bila točka, v kateri bi gostota in gravitacijsko polje hkrati postajali neskončno veliki. Te gole singularnosti teorija sicer dopušča, a ob tem tudi kaže, da niso stabilne. Zato bi gole singularnosti izginile, se razpršile ali pa postale črne luknje.

Za zdaj, kot pravi dr. Novak, jih v naravi verjetno ni. Če pa bi kdaj dokazali ali opazili golo singularnost, bi bilo to nekaj zelo čudnega. Ne bi bila deterministična, ne bi mogli predvideti, kakšna informacija prihaja iz te gole singularnosti. S tem je povezana tudi hipoteza kozmične cenzure. Ta hipoteza pravi, da v vesolju ne more biti  golih singularnosti. To je samo hipoteza ali predpostavka, ki ni dokazana. Za zdaj  kaže, da so gole singularnosti nestabilne in zato res ne morejo obstajati.

Najbrž ob črno luknjo zlepa ne bomo trčili, ker je  predaleč. Vendar razmišljanje o takih pojavih pomaga k boljšemu razumevanju razvoja vesolja in našega mesta v njem. To daje Einsteinovi splošni teoriji relativnosti dodatno, kulturno dimenzijo, hkrati pa ob zapletenih in za Zemljane neobičajnih konceptih raziskovalci brusijo pristope, ki so uporabni tudi drugje.

Tudi v Franciji  se pojavlja podoben trend kot pri nas − številni diplomanti in celo doktorji fizike naredijo uspešne kariere na popolnoma drugih področjih, od financ do vodenja podjetij. Matematika in fizika sta  v Franciji na prvem mestu in ju uporabljajo  za selekcijo elite že v srednji šoli, tako da ima veliko pomembnih menedžerjev matematično in  fizikalno kulturo.

Poleg financ se študenti usmerijo tudi drugam. Najbolj originalna sprememba področja se mu je zdela, ko je nekdanji   študent in doktorand v njegovi  skupini postal igralec pokra. Prehod od fizike vse do igranja pokra se mu vendarle zdi seveda malo prevelik.


Frekvenca X

692 epizod


Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.

Teorija relativnosti in nastanek črnih lukenj. dr. Jerome Novák z Observatorija Meudon pri Parizu

05.04.2012


Einsteinova splošna teorija relativnosti bo kmalu praznovala stoletnico. Einstein je že leta 1915 pokazal, da njegova teorija lahko pojasni opazovano sukanje točke, v kateri se planet Merkur najbolj približa Soncu.

Še bolj dramatična potrditev je bilo opazovanje premika zvezd, ki jih vidimo poleg Sonca ob popolnem Sončevem mrku. Angleška kraljeva družba je zato leta 1919 poslala odpravo na Papuo – Novo Gvinejo. Rezultati, ki so se popolnoma ujemali z Einsteinovimi napovedmi, so mu prinesli takojšnjo slavo.

Danes nam po potrditev napovedi teorije ni treba hoditi tja. Splošna relativnost vpliva na naše vsakdanje življenje in na razlage številnih pojavov v vesolju. Kar nekaj primerov, ki jih zdaj povzemamo,  nam je naštel naš gost, dr. Jerome Novak, raziskovalec v laboratoriju Vesolje in teorije pariškega observatorija v Meudonu.

V vesolju je primerov kar veliko, prvo je že vesolje samo in njegovo širjenje. Pred dobrimi 80 leti ga je odkril Edwin P. Hubble in to širjenje je mogoče  razložiti samo s splošno relativnostjo, Newtonova običajna teorija se temu ne prilagodi. S tem v zvezi je tudi pojav, ki se imenuje prasevanje. To je nekakšna prva slika vesolja, elektromagnetno valovanje, ki napolnjuje celotno vesolje. Odkrili so ga že v 60 letih.

Tudi to valovanje je v skladu s tem, kar predvideva teorija splošne relativnosti, in vse to kaže, da tudi zgodovine vesolja sploh ni mogoče razlagati brez Einsteinove teorije. Poleg celotnega vesolja pa poznamo tudi črne luknje ali nevtronske zvezde, ki imajo zelo močno gravitacijsko polje, in tudi teh ni mogoče opisati brez splošne relativnosti, še posebno opazovanja v visokih energijah elektromagnetnega valovanja, kot so rentgenski ali gama žarki.

Einsteinova teorija opisuje zelo močna gravitacijska polja, tako da  je na Zemlji, na kateri je to polje bolj šibko, Newtonova teorija po navadi dovolj točna. V  vsakdanjem življenju  pa je  splošna relativnost navzoča ob pomoči GPS. Premika teh satelitov, ki nam pošiljajo signale, se ne da dobro izračunati v sklopu Newtonove teorije. To pomeni, da bi bile napake položajev teh satelitov, izračunane v okviru Newtonove teorije, prevelike in bi povrhu tega s časom še rastle. To pomeni, da brez splošne relativnosti GPS (Global Positioning System) sploh ne bi deloval in ne bi mogli imeti točnih informacij.

Kljub skladnosti napovedi Einsteinove splošne teorije relativnosti z opazovanji pa jo fiziki ves čas z veliko vnemo preizkušajo. Preverjanje teorij je vedno pomembno; ni dovolj napisati teorijo, tudi če je lepa. Še več zanimanja  je zato, ker za zdaj ni mogoče združiti splošne relativnosti z drugo veliko teorijo fizike 20. stoletja − kvantno mehaniko. Težava je v tem, da nimamo nobenega točnega opisa kvantne gravitacije oziroma nobene teorije za kvantno gravitacijo. Ker teoretična zgradba ni jasna, je treba preizkusiti vse te teorije in tudi splošno relativnost – tako osnove kot podrobnosti – v vseh smereh. Tako fiziki skušajo  najti kakšno slabost ali namig,  kje iskati kvantno teorijo gravitacije.

Na prvi pogled se sicer zdi, da majhne spremembe ne bi smele imeti velikih posledic. Situacija je nekoliko podobna slavnemu, zdaj že rešenemu problemu glede hitrosti nevtrinov, za katere se je zdelo, da gredo malce hitreje od svetlobe in s tem rušijo naše razumevanje sveta.

Vendar so te majhne razlike  pogoste in seveda lahko privedejo do velikih teorij. Tudi teorijo splošne relativnosti je vzpodbudila majhna razlika med opazovanjem gibanja Merkurja in računanjem tega gibanja po Newtonovem zakonu.  Tudi majhna razlika, ki bi bila potrjena − ne tako kot pri nevtrinih, pri katerih se je pokazalo, da je bil problem nekako v meritvi sami − bi lahko, kar zadeva splošno relativnost, nakazovala novo znanstveno revolucijo. Ta mala razlika bi namreč pokazala, v kateri smeri je treba iskati razlago.

Naš gost dr. Jérôme Novak se je pred malo manj kot 40 leti rodil v Araraquari v Braziliji. Astrofiziko je študiral v Parizu in pred 14 leti doktoriral z delom, ki je z numeričnimi tehnikami obravnavalo izvore gravitacijskih valov. To so nihanja prostora, ki nastanejo ob dramatičnih dogodkih, kot so nastanek, zlivanje ali hitro kroženje črnih lukenj in zelo gostih zvezd.

Na podoktorskem izpopolnjevanju v Španiji je raziskoval računalniško modeliranje hidrodinamike v okviru splošne teorije relativnosti. Zdaj je raziskovalec v laboratoriju  Vesolje in teorije pariškega observatorija v Meudonu pri Parizu. Pred kratkim je obiskal raziskovalno skupino na fakulteti za matematiko in fiziko in predaval našim študentom o Einsteinovi splošni teoriji relativnosti in nastajanju črnih lukenj. To je bil tudi povod za naš današnji pogovor.

INTERVJU

Ko govorimo o splošni teoriji relativnosti, lahko rečemo, da nimamo tako izzivalne meritve, kot je bila tista, ki je privedla do trditve o nevtrinih, hitrejših od svetlobe. Pa vendar so v preteklih letih nekateri razmišljali o alternativnih razlagah s skupnim imenom modificirana Newtonova dinamika. Vaše nedavne raziskave so, če prav razumemo, pokazale, da take alternativne razlage niso skladne z gibanjem planetov v našem Osončju. Lahko na kratko razložite svoje in druge rezultate testiranj alternativnih razlag, tako v našem Osončju kot drugod?

Foto: LUTH

Ja, modificirana Newtonova dinamika je zelo uspešna teorija, kar zadeva opis gibanja zvezd okoli jeder galaksij. Po navadi se ljudje ob razlagi sklicujejo na temno snov, ki jo sestavljajo neznani delci in antidelci, ki jih na Zemlji nikakor ne moremo zaznati, niti v Cernu v pospeševalniku LHC (Large Hadron Collider). In ti delci, ki so navzoči v galaksijah, vplivajo na gibanje zvezd. Te se zato gibljejo drugače, kot bi pričakovali. V nasprotju s to sliko, povezano s temno snovjo neznanega izvora, pa modificirana Newtonova dinamika gibanje zvezd lahko razloži brez neznanih delcev, in to je zelo zanimivo. Žal pa smo dokazali, da ta teorija hkrati predvideva spremenjeno gibanje planetov okoli našega Sonca v primeri z Newtonovo teorijo ali tudi splošno relativnostjo. Te razlike je danes možno izmeriti in dani rezultati, predvsem za Jupiter ali Saturn, kažejo, da  predvidevanja modificirane Newtonove dinamike niso skladna z opazovanji. Kaže, da tej teoriji bolj slabo kaže, ali pa jo bo treba še enkrat spremeniti oziroma bolje premisliti. Modificirana Newtonova dinamika je alternativna teorija, ki skuša iti dlje od Newtonove teorije. So pa še druge alternativne teorije, ki so teoretično bolje utemeljene. Tako imenovana tenzorska skalarna teorija, znana tudi kot Brans-Dickova, je splošnejša od preostalih. To je zelo zanimivo, ker se da primerjati splošno relativnost z drugimi teorijami, ki so nekako v isti skupini. Različne teorije primerjajo tudi z drugimi meritvami. Tak preizkus je zelo točna  laserska meritev razdalje med Zemljo in Luno ali pa zelo točna časovna meritev gibanja para zelo zgoščenih zvezd z imenom pulzarji. Vse te meritve so pokazale, da je splošna relativnost najboljša teorija za gravitacijo. Za zelo točno časovno meritev gibanja dveh pulzarjev sta Hussel in Taylor dobila Nobelovo nagrado iz fizike za leto 1993 in s tem sta tudi pokazala, da je splošna relativnost zelo dobro sprejeta.

Preučujete tudi nastanek črnih lukenj. Gre za zelo dramatične dogodke. Vse  se dogaja izjemno hitro, razmere so zelo daleč od izkušenj, ki jih imamo s snovjo na Zemlji. Ste strokovnjak, ki je pomembno prispeval k razvoju računalniških programov za obravnavanje takih pojavov. Lahko pojasnite, v čem je prednost vašega pristopa?  

To je razmeroma nova tema. Začeli smo pred kakim letom in več. V glavnem skušamo razumeti, kako nastane črna luknja iz navadne zvezde – masivne, ampak običajne zvezde, kakršnih na nebu vidimo na stotine. Naš pristop ima dve prednosti. Intenzivno uporabljamo računalnike za skladno rešitev Einsteinovih enačb splošne relativnosti. Problem so namreč računske napake, ki lahko tako narastejo, da je rezultat popolnoma napačen. Matematično smo študirali nov zapis Einsteinovih enačb, ki dajo najstabilnejšo in najtočnejšo rešitev doslej. Lepo opišejo tudi nastanek črne luknje. To je prva prednost. Druga pa je, da pri opisu zvezde, ki se krči v črno luknjo, upoštevamo tudi nastanek novih delcev, kot so recimo pioni. Doslej so pri računih upoštevali samo protone, nevtrone in elektrone, čeprav vemo, da bi pri gostoti in temperaturi snovi, ki se seseda v črno luknjo, morali nastati tudi ti novi delci. To seveda vpliva na proces nastanka črne luknje in opis tega pojava.

Črne luknje v vesolju so danes realnost, potrjena z zelo raznovrstnimi opazovanji. Zato so realnost tudi situacije, ki so včasih sodile le v znanstveno fantastiko. Tako kot vemo, da obstajajo planeti, ki imajo po dve sonci, vemo tudi, da je smiselno razmišljati o vesoljski ladji, ki se bliža črni luknji. Kaj bi videli astronavti na krovu, kako na realnost vplivajo gole singularnosti, ki jih morda dopušča teorija?

Škoda je, da je to radijski intervju in da ne moremo pokazati nekaj slik. To so z računalnikom izračunane sintetične slike, ki kažejo, čemu je podobna črna luknja. Na kratko, na vesoljski ladji bi črno luknjo videli predvsem kot deformacijo zvezdnega ozadja, to se pravi tako, kot če bi bila med to ladjo in zvezdami velikanska leča. Z ladje bi bila zato slika teh zvezd videti deformirana. Če pa je po drugi strani v bližini črne luknje kaj plina, in to se v vesolju pogosto zgodi, ta plin potem pada v črno luknjo in astronavti bi videli, kako pada in pri tem žari. To je nekako slika tega dogodka. Teh primerov je bilo izračunanih že dovolj, da imamo dobro predstavo, kako se to dogaja.

Gola singularnost pa  je nekako to, kar je v črni luknji. Iz navadne črne luknje informacija sploh ne more. Gola singularnost pa bi bila točka, v kateri bi gostota in gravitacijsko polje hkrati postajali neskončno veliki. Te gole singularnosti teorija sicer dopušča, a ob tem tudi kaže, da niso stabilne. Zato bi gole singularnosti izginile, se razpršile ali pa postale črne luknje.

Za zdaj, kot pravi dr. Novak, jih v naravi verjetno ni. Če pa bi kdaj dokazali ali opazili golo singularnost, bi bilo to nekaj zelo čudnega. Ne bi bila deterministična, ne bi mogli predvideti, kakšna informacija prihaja iz te gole singularnosti. S tem je povezana tudi hipoteza kozmične cenzure. Ta hipoteza pravi, da v vesolju ne more biti  golih singularnosti. To je samo hipoteza ali predpostavka, ki ni dokazana. Za zdaj  kaže, da so gole singularnosti nestabilne in zato res ne morejo obstajati.

Najbrž ob črno luknjo zlepa ne bomo trčili, ker je  predaleč. Vendar razmišljanje o takih pojavih pomaga k boljšemu razumevanju razvoja vesolja in našega mesta v njem. To daje Einsteinovi splošni teoriji relativnosti dodatno, kulturno dimenzijo, hkrati pa ob zapletenih in za Zemljane neobičajnih konceptih raziskovalci brusijo pristope, ki so uporabni tudi drugje.

Tudi v Franciji  se pojavlja podoben trend kot pri nas − številni diplomanti in celo doktorji fizike naredijo uspešne kariere na popolnoma drugih področjih, od financ do vodenja podjetij. Matematika in fizika sta  v Franciji na prvem mestu in ju uporabljajo  za selekcijo elite že v srednji šoli, tako da ima veliko pomembnih menedžerjev matematično in  fizikalno kulturo.

Poleg financ se študenti usmerijo tudi drugam. Najbolj originalna sprememba področja se mu je zdela, ko je nekdanji   študent in doktorand v njegovi  skupini postal igralec pokra. Prehod od fizike vse do igranja pokra se mu vendarle zdi seveda malo prevelik.


07.05.2015

Možgani na sodišču

Zgodovinarji bodo nekoč zapisali, da je nevroznanost začela posegati v ameriški sodni sistem, ko se je v začetku devetdesetih let 20. stoletja neki bogat direktor deloma izmazal pred kazensko odgovornostjo tako, da je ob pomoči strokovnjakov sodišče prepričal, da zločina ni storil on, ampak njegova cista. So možgani res vedno odgovorni za svoja dejanja? Kakšne olajševalne okoliščine lahko upoštevajo sodišča? Raziskujemo z ameriškim nevroznanstvenikom dr. Jamesom Fallonom in s filozofinjo dr. Renato Salecl z Inštituta za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani.


30.04.2015

Dr. Mitja Mastnak, slovenski matematik v Kanadi

Je doktor matematike, specialist za algebro, leta 1993 je kot gimnazijec na matematični olimpijadi v Istanbulu osvojil bronasto medaljo. Po diplomi na ljubljanski univerzi je odšel na doktorski študij v Kanado. In ostal, si ustvaril akademsko kariero in družino. Dr. Mitja Mastnak je izredni profesor na univerzi St. Mary’s v Halifaxu, začasno nekaj tednov gostuje na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Pogovarjali smo se o univerzitetnih in znanstvenih pogojih v Kanadi, primerjavi s Slovenijo in Evropo, honorarjih, motiviranosti študentov, kakovosti življenja …


23.04.2015

Sverre Aarseth, mojster vesoljskega plesa

Dr. Sverre Aarseth je legendarni astrofizik z Inštituta za astronomijo Univerze v Cambridgeu in skoraj vsakemu astrofiziku na svetu vzbudi hvaležnost, saj je razvil in z drugimi delil zelo učinkovite računalniške programe za preračunavanje interakcije med veliko telesi v vesolju. Lahko bi mu rekli kar mojster vesoljskega plesa.


16.04.2015

Neil de Grass Tyson

Tokratna Frekvenca X je nastala v sodelovanju s podcastom Številke na našem Multimedijskem portalu. Skupaj z avtorjem podcasta Slavkom Jeričem smo gostili priznanega komunikatorja znanosti Neila deGrassa Tysona.


09.04.2015

Komuniciranje znanosti

Minuli konec tedna so v Cernu po dveh letih znova zagnali Veliki hadronski trkalnik. Vrača se prenovljen in izpopolnjen, tako da se lahko nadejamo novih odkritij, ki bodo premikala meje sodobne fizike. A v tokratni Frekvenci X nas ne bo zanimala izjemno kompleksna »cernovska« fizika, temveč kako je znanstvenikom uspelo, da so iz nje v zgolj nekaj letih naredili medijsko vročo temo. Je za to res kriv Dan Brown z Angeli in demoni, prodorna uporaba Twitterja ali iznajdljivo trkanje na radovednost ljudi, bomo izvedeli v pogovoru z vodjo pisarne za komuniciranje z javnostjo v CERN-u. To je dr. James Gilles.


02.04.2015

Laniakea, naš širši galaktični dom

S Frekvenco X smo se podali v največja nadstropja narave, v neizmerno vesolje, kjer se plin združuje v zvezde, skupine zvezd pa v galaksije. Naša gostja bo profesorica Hélene Courtois ( Elen Kurtva) z Univerze v Lyonu, ki je lani s havajskimi kolegi odkrila, da je naša Rimska cesta del jate galaksij, ki so jo poimenovali Laniakea. V havajščini Laniakea pomeni neizmerljivo vesolje, ki pa ga je Hélene Courtois in njenim kolegom vseeno uspelo izmeriti.


26.03.2015

3 D tisk v medicini

Predstavljajte si, da ste v dolgi vrsti za transplantacijo organa. In zdaj pomislite, da bi nove sklepe, ledvica ali celo srce dobili kar s pomočjo 3D tiska? Prvi poskusi biotiska s pomočjo pravih celic segajo tik pred leto 2000, ko so prvič uporabili metodo biotiskanja, 3D-tiskanja z živimi celicami, za ustvarjanje umetnega mehurja. V nekaj letih je vse več raziskovalnih skupin iz različnih laboratorijih začelo razvijati ali spreminjati tiskalnike za tiskanje celic v treh dimenzijah.


19.03.2015

Fizika smučarskih skokov

Skupaj z očetom velikanke Janezom Goriškom smo obujali spomine na nastajanje letalnice velikanke in nekdanje rekorde v Planici ter preizkusili najnovejši simulator smučarskih skokov v Planici.


12.03.2015

Možgani zmagovalcev

Znanstvene raziskave so dokazale, da pride po zmagi pri zmagovalcu do dviga ravni testosterona in posledično tudi do večje agresivnosti pri naslednjem spopadu. Pojav ni značilen le za živali, ampak ga lahko opazimo tudi pri ljudeh, še posebej v športu. Gosta oddaje sta ugledni irski nevroznanstvenik prof. Ian Robertson in slovenski športni psiholog Aleš Vičič.


05.03.2015

Davno srečanje temne zvezde in sonca

V znanosti so odkritja le redko plod naključja, na drugi strani pa nikoli ni mogoče vedeti vnaprej, kaj boste odkrili. Tako je lani dr. Ralf Scholz iz Potsdama odkril zelo temno zvezdo v bližini našega Sonca, ki so jo kmalu poimenovali Scholzeva zvezda. Profesor Eric Mamajek (izg.:Memedžek), ki je eden največjih strokovnjakov za preučevanje okolice našega Sonca, pa je odkril, da je ta zvezda pred 70 tisoč leti potovala relativno blizu Sonca in je v tem pogledu naša doslej najbližja poznana obiskovalka. S profesorjem Mamajekom se bomo pogovarjali o njegovem odkritju in o vplivu takih mimoletov na komete v našem Osončju, pa seveda, kdaj si lahko obetamo, da bomo morebitne bodoče zvezdne obiskovalce poznali vnaprej.


19.02.2015

Psihologija strahu

Strah je osnovno čustvo in pri večini vzbuja neprijetne občutke. Pomislili bi celo, da je neustrašnost blagoslov. A to ni res. Strah je osnovni mehanizem, ki vklaplja preživetveni nagon, saj nas v nevarnosti pripravi na boj ali beg. Medicina pozna primere, ko ljudje ne čutijo strahu, zato pa so v nenehni nevarnosti. Gosta sta profesor dr. Grega Repovš in Stane Kranjc.


12.02.2015

Modrost psihopatov

Kaj se lahko naučimo od psihopatov? Tudi to, da če nas čaka neprijetno opravilo se ga je najbolje lotiti takoj, brez odlašanja. Psihopati sicer znajo biti izjemno šarmantni in karizmatični, če jim to pomaga pri doseganju zastavljenega cilja, a šarmantnost se lahko hitro spremeni v grobo brezobzirnost, ko presodijo, da ima takšna taktika večje možnosti za uspeh. Kako prepoznati psihopate, kako se z njimi soočiti in kaj se lahko od njih naučimo? Gosta: Dr. Kevin Dutton, profesor na Univerzi Oxford in Doc. dr. Maja Rus Makovec, psihiatrinja.


05.02.2015

FX fuzija

Poraba energije se v svetu izjemno povečuje, fosilna goriva so omejena, najti je treba bogat in čist vir energije. Kot ena izmed možnosti se kaže fuzijska energija, proizvod jedrske fuzije, procesa zlivanja vodikovih atomskih jeder, ki z energijo oskrbuje tudi naše sonce. To je proces, ki je nasproten jedrski fiziji oziroma cepitvi atomskih jeder, ki se uporablja v sodobnih jedrskih reaktorjih. O tem, kako ustvariti majhno sonce na Zemlji, kot svojim prizadevanjem ljubkovalno pravijo znanstveniki na področju fuzije, se bomo v Frekvenci X pogovarjali z vodjo evropskega programa EUROfusion Tonyjem Donnejem, obiskali pa bomo tudi pospeševalnik v Reaktorskem centru Inštituta Jožef Štefan.


29.01.2015

Izginjajoči kromosom Y

Osnovna biološka razlika med moškim in žensko je ta, da ima ženska ima v svojih celicah dve kopiji spolnega kromosoma X, moški pa X in Y. Kromosom Y moškega naredi moškega. X in Y sta bila nekoč enako velika, nato pa se je začel kromosom Y krčiti in izgubljati gene. Po prepričanju nekaterih genetikov se ta proces degeneracije nadaljuje. A moški še ne bodo izumrli, pomirja profesor Darren Griffin z Univerze Kent v Veliki Britaniji.


22.01.2015

Druga doba strojev

“Srečni posamezniki, ki bodo vseeno lahko udeleženi pri kakem kreativnem opravilu, bodo predstavljali resnično elito človeštva … V družbi prisilnega brezdelja bo postala najbolj cenjena beseda – delo!” Tako je pred 50 leti zapisal Isaac Asimov, avtor znanstvene-fantastike. Morda se je vseeno malo zmotil, a pravilno je napovedal, da bomo leta 2015 uporabljali Skype, si kuhali kavo s pritiskom na gumb in da bodo vedno več del prevzemali roboti … Računalniki podvojijo svoje procesorske zmožnosti približno vsako leto in pol. Sedaj imamo v svojih žepih pametne telefone, v katere so vgrajeni procesorji, ki so tako hitri, kot so bili pred nekaj desetletji le zelo dragi superračunalniki.


15.01.2015

Največje oko zazrto v nebo

O vesolju še zdaleč ne vemo vsega, poznamo le 4 odstotke. Preostanek je temna snov in temna energija, kar smo spoznali tudi po zaslugi teleskopov, ki so pripomogli k številnim odkritjem, na katera še pred petnajstimi leti nismo niti pomislili. Prejšnji mesec pa je dobil dokončno zeleno luč za konstrukcijo Evropski ekstremno veliki teleskop (E-ELT). Gre za daleč najzmogljivejši astronomski teleskop na Zemlji, ki bo opazoval vesolje v vidni in infrardeči svetlobi.


08.01.2015

Čar zemljinih polov

Severni in južni pol Zemlje sta v zgodovini vedno burila domišljijo, v ta večni led in sneg so se podajali številni pogumni osvajalci, danes pa so brezmejna bela prostranstva predvsem začasni dom številnih raziskovalnih ekip. Na Antarktiko smo poklicali mlado meteorologinjo Mairi Simms, z britanskim znanstvenikom Jonom Shanklinom se bomo spomnili odkritja velikanske ozonske luknje pred natanko 30-imi leti, z dansko znanstvenico Dorthe Dahl-Jensen pa pogledali globoko v zgodovino ledenih poledenitev. Svet tam daleč ni le hladen in zato romantično lep, je tudi trpko opozorilo, kako krhko je zemeljsko podnebno ravnovesje.


01.01.2015

Znanstveni presežki 2014

Pristanek sonde Rosetta na kometu, odkritje najstarejše zvezde na svetu, izum modrih LED diod, najdba okostja največjega dinozavra, rekordno globalno segrevanje ... To je le nekaj dosežkov, ki smo jih osvetlili v pregledni oddaji Frekvenca X.


25.12.2014

Z znanostjo naprej!

Kaj je zaznamovalo znanstveno leto 2014? Za profesorja doktorja Petra Križana je bilo zagotovo v ospredju delo v najbolj zmogljivem pospeševalniku delcev na Japonskem. Prof. Križan je v Tsukubi, v bližini Tokia, preživel dva meseca, saj tam vodi veliko mednarodno skupino znanstvenikov, pri eksperimentu Belle 2 pa sodelujejo še nekateri naši strokovnjaki. Maja Ratej in Luka Hvalc sta se prof. Križanom srečala na Inštitutu Jožefa Stefana, poleg Fakultete za matematiko in fiziko njegovo matično institucijo v Sloveniji.


11.12.2014

Oglas na glas za dober glas

Kaj je tisto v človeškem glasu, kar ga naredi tako privlačnega, prepričljivega ali pa odbijajočega? Kako je mogoče, da lahko vso človekovo osebnost razodeva le kombinacija zvočnih valov? Naši sogovorniki v tokratni Frekvenci X bodo foniatrinja, glasovni forenzik, antropolog, dramska profesorica za področje govora, pevec, ki se ukvarja z grlenim petjem in mojster beatbox tehnike. Koktajl človeških glasov, v katerega so svoj delež prispevali tudi naši poslušalci, vam postrežemo v tokratni Frekvenci X.


Stran 22 od 35
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov