Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Izginjajoči kromosom Y

29.01.2015

Osnovna biološka razlika med moškim in žensko je ta, da ima ženska ima v svojih celicah dve kopiji spolnega kromosoma X, moški pa X in Y. Kromosom Y moškega naredi moškega. X in Y sta bila nekoč enako velika, nato pa se je začel kromosom Y krčiti in izgubljati gene. Po prepričanju nekaterih genetikov se ta proces degeneracije nadaljuje. A moški še ne bodo izumrli, pomirja profesor Darren Griffin z Univerze Kent v Veliki Britaniji.

Tudi v najslabšem scenariju človek zaradi degeneracije kromosoma Y ne bo izumrl

Osnovna biološka razlika med moškim in žensko je ta, da ima ženska v svojih celicah dve kopiji spolnega kromosoma X, moški pa ima v svojih celicah eno kopijo spolnega kromosoma X in eno kopijo spolnega kromosoma Y. Kromosom Y torej moškega naredi moškega, saj ima gene, ki so odgovorni za nastanek moškega telesa, med drugim testisov in spermijev.

Malce ironično pa je, da je moško telo na splošno močnejše in bolj “robato” od ženskega, kromosom Y pa je v resnici tretji najmanjši kromosom, obenem pa ima najmanjše število genov od vseh človeških kromosomov. V tem primeru bi torej lahko rekli, da drži rek, da velikost ni pomembna. Kar je zaskrbljujoče pri kromosomu Y, je to, da je bil pred nekako 300 milijoni let enako velik kot kromosom X, nato pa se je začel krčiti in izgubljati gene.

Po ocenah se je do danes skrčil na eno tretjino svoje začetne velikosti in izgubil okrog 95 % genov, tako da mu jih je ostalo samo od 50 do 70. Po prepričanju nekaterih genetikov se ta proces degeneracije nadaljuje in po nekaterih izračunih naj bi v naslednjih 10. milijonih let izgubil vse gene in s tem tudi svojo funkcijo (vlogo). Seveda so te raziskave sprožile polemični odziv med genetiki in strašljive naslovnice v medijih, ki so hitro začele razglašali konec moških.

Da je ponos moških še bolj prizadet, pa je eden glavnih raziskovalcev na tem področju in glavni zagovornik teorije degeneracije kromosoma Y – ženska. Prof. dr. Jennifer Graves z avstralske univerze La Trobe je namreč na podlagi svojih raziskav in ugotovitev, da se kromosom Y krči, postavila teorijo, da kromosom Y izumira, s tem pa, da so moški na poti izginotja. Seveda moški ob tej grožnji niso ostali tiho.

Leta 2012 je prišel protiudarec tej teoriji, zadal pa ga je moški genetik. Prof. dr. David Page z ameriškega Whitehead Institute for Biomedical Research je kromosom Y še enkrat vzel pod drobnogled in pri tem prišel do zaključka, da se je moški kromosom v milijonih let evolucije res zelo skrčil, vendar pa je obenem našel tudi iznajdljiv način, kako se obdržati pri življenju. Prof. Page je zmagoslavno oznanil, da se je propad kromosoma Y zaustavil in da se je stabiliziral, torej bo ostal z nami še veliko milijonov let.

Da bi bil razumeli razpravo, ki se je razvnela okrog usode kromosoma Y in razlog za njegovo krčenje, je treba poznati dva osnovna pojma v genetiki: pojav mutacij in rekombinacijo. Naš genski zapis, se pravi DNK v kromosomih, je namreč naravno nagnjen k mutacijam – naključnim napakam, ki se neizogibno pojavljajo ob – na primer – delitvi celic. Narava je izumila več načinov, kako se boriti proti kopičenju teh mutacij in s tem degeneraciji našega genskega zapisa.

Eden od zelo prebrisanih načinov je rekombinacija, ki je razlog, zakaj imamo ljudje v svojih celicah dve kopiji vsakega kromosoma. Dve kopiji imamo zato, ker lahko celica poškodovano kopijo enega kromosoma popravi tako, da jo v procesu rekombinacije prepozna in povrne v prvotno stanje s pomočjo nepoškodovane kopije istega kromosoma.

Ta mehanizem deluje sijajno, vendar pa pri kromosomu Y ne pride v poštev, saj ta v celici nima svoje kopije. In ker je kromosom Y tak samotar, se ne more obnavljati in popravljati s pomočjo rekombinacije, kar pomeni, da se je v dolgih milijonih let počasi krčil in izgubljal gene, v katerih so se nabrale usodne napake. Prof. Page verjame, da je odkril, kako se kromosom Y pred to degeneracijo brani. Po njegovih izsledkih naj bi kromosom Y po ostalih kromosomih vsadil nekakšne kopije svojih genov in te kopije uporablja za to, da se lahko popravlja.

Prav tako naj bi njegove raziskave kazale, da se je zmanjševanje kromosoma Y v zadnjih nekaj milijonih let zaustavilo in da je njegova velikost že nekaj časa enaka. Seveda pa te raziskave niso prepričale prof. Gravesove, ki ostaja neomajna pri svoji napovedi o koncu kromosoma Y. Seveda pa s tem ne misli tudi na konec človeštva. Po njenem bo evolucija ob propadu kromosoma Y iznašla nov način za določenje moškega spola, čeprav ostaja vprašanje, ali se bo pri tem razvila tudi nova vrsta moškega, odprto.

Kakorkoli že – na srečo so to problemi, s katerimi se bodo morali ukvarjati naši zanamci čez milijone let – če bo – ob trenutnem stanju sveta – človeštvo tedaj seveda sploh še obstajalo. Za zdaj pa se moški še nimajo česa bati in lahko trdno stojijo za tem, da velikost ni vedno pomembna.

Intervju: Profesor Darren Griffin raziskuje na Univerzi Kent v Angliji.

V minulih letih so nekatere raziskave nakazale, da se človeški kromosom Y degenerira. Zakaj se to dogaja in kako hiter je ta proces?

To se resnično dogaja. Znanstveniki razlagajo, da se je v milijardi in pol let kromosom Y pomanjšal z normalne velikosti do velikosti, ko ima le še dobrih 60 ali 70 genov. To je približno petina njegove prvotne velikosti. Teorij, zakaj se je to zgodilo, je veliko. Za vrsto je sicer prednost, če ohranja razmerje spolov ena proti ena. Dober način za ohranjanje tega je gen na enem izmed spolnih kromosomov. Pri sesalcih se gen, ki določa spol, imenuje SRY. Samci ga imajo, samice ne. Ko vrsta razvija ta gen, je dobro, da ne izmenjuje genskih rekombinacij. To je proces križanja genov. Ko pa število rekombinacij pade, se kromosom manjša in pri sesalcih je to primer kromosoma Y.

Kako verjetno je sklepati, da bo v prihodnjih nekaj tisočletjih kromosom Y izginil? Nekateri genetiki pravijo, da se bo to zgodilo, drugi pa se s tem ne strinjajo. Kdo ima prav?

Zanimivo, pred tremi leti sem vodil razpravo na to temo. Obe strani sta predstavili svoje argumente. Argument proti bi bil, da je bil kromosom Y vedno zelo učinkovit pri ohranjanju lastnega življenja. Članek v reviji Nature pred leti je predlagal, da je kromosom Y tako začel zavirati proces izginjanja in dosegel točko stabilnosti. Argumenti proti pa pravijo, da so nekatere vrste glodavcev – voluharji in podgane – že izgubile kromosom Y. Seveda govorimo o zelo dolgem obdobju nekaj milijonov let. Sam se težko odločim za eno ali drugo teorijo. Ko smo o tem povprašali približno 300 udeležencev konference, so se mnenja razdelila na pol.

Če bi se to zgodilo, kaj bi to pomenilo za moške oziroma za našo vrsto? Bi bil to konec moških in konec človeštva?

Ne, genetikom se zdi kar zabavno, da je tema pritegnila toliko zanimanja javnosti! Ne gre namreč za hitro spremembo, vsaj ne prej kot v obdobju deset milijonov let. Raje se ukvarjajmo s perečimi težavami. Tudi če bi se degeneracija nadaljevala – in kot kaže, se je to zgodilo pri nekaterih glodavcih – bi se področje, ki določa spol, preselilo in začel bi se nov cikel degeneracije in tudi ta bi trajal milijone let. Celo po najslabšem scenariju bi se zgodilo le, da bi nastala nova človeška vrsta brez kromosoma Y, a prepričan sem, da bi brez težav živeli skupaj.

Torej se raje posvetimo globalnemu segrevanju?

Da.

Ali je znan kakšen primer živalske vrste, v kateri se je zgodilo kaj podobnega?

Da, japonska podgana je zelo zanimiv primer. Živi na treh japonskih otokih. Na enem ima vrsta oba kromosoma oziroma kombinaciji XX, XY, povsem enako kot ljudje. Na drugem otoku je vrsta izgubila en kromosom Y, a samci in samice imajo še vedno kromosom X. Na tretjem otoku imajo samci in samice para XX, XX. Podobno je pri voluharici. Nekateri trdijo, da imajo glodavci sploh nenavadne kromosome, ki potrjujejo pravilo.

Ali lahko kaj naredimo, da zaustavimo degeneracijo kromosoma Y, ali pa smo pri tem povsem nemočni?

Povsem nesmiselno bi bilo. Bolje bi bilo, da denar za zdravstvo in raziskave namenite za odpravljanje bolj perečih težav. Živali določijo spol na različne načine. Pri nekaterih to določa en gen, pri nekaterih je odločilna temperatura, v kateri ležejo jajca. Kače imajo zelo poseben spolni kromosom – razlika, ki določa spol, je neznatna. Največja prednost vzdrževanja razmerja spolov »pol na pol« je, da tako ni konkurence znotraj istega spola. Na primer, če bi bilo pri ljudeh moških dvakrat več kot žensk, bi to povzročalo veliko konfliktov. Razmerje 50 proti 50 za večino vrst pomeni evolucijsko prednost. Nekatere vrste to razmerje ohranjajo z vedenjem, pri sesalcih pa je razmerje že zapisano v genih.


Frekvenca X

692 epizod


Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.

Izginjajoči kromosom Y

29.01.2015

Osnovna biološka razlika med moškim in žensko je ta, da ima ženska ima v svojih celicah dve kopiji spolnega kromosoma X, moški pa X in Y. Kromosom Y moškega naredi moškega. X in Y sta bila nekoč enako velika, nato pa se je začel kromosom Y krčiti in izgubljati gene. Po prepričanju nekaterih genetikov se ta proces degeneracije nadaljuje. A moški še ne bodo izumrli, pomirja profesor Darren Griffin z Univerze Kent v Veliki Britaniji.

Tudi v najslabšem scenariju človek zaradi degeneracije kromosoma Y ne bo izumrl

Osnovna biološka razlika med moškim in žensko je ta, da ima ženska v svojih celicah dve kopiji spolnega kromosoma X, moški pa ima v svojih celicah eno kopijo spolnega kromosoma X in eno kopijo spolnega kromosoma Y. Kromosom Y torej moškega naredi moškega, saj ima gene, ki so odgovorni za nastanek moškega telesa, med drugim testisov in spermijev.

Malce ironično pa je, da je moško telo na splošno močnejše in bolj “robato” od ženskega, kromosom Y pa je v resnici tretji najmanjši kromosom, obenem pa ima najmanjše število genov od vseh človeških kromosomov. V tem primeru bi torej lahko rekli, da drži rek, da velikost ni pomembna. Kar je zaskrbljujoče pri kromosomu Y, je to, da je bil pred nekako 300 milijoni let enako velik kot kromosom X, nato pa se je začel krčiti in izgubljati gene.

Po ocenah se je do danes skrčil na eno tretjino svoje začetne velikosti in izgubil okrog 95 % genov, tako da mu jih je ostalo samo od 50 do 70. Po prepričanju nekaterih genetikov se ta proces degeneracije nadaljuje in po nekaterih izračunih naj bi v naslednjih 10. milijonih let izgubil vse gene in s tem tudi svojo funkcijo (vlogo). Seveda so te raziskave sprožile polemični odziv med genetiki in strašljive naslovnice v medijih, ki so hitro začele razglašali konec moških.

Da je ponos moških še bolj prizadet, pa je eden glavnih raziskovalcev na tem področju in glavni zagovornik teorije degeneracije kromosoma Y – ženska. Prof. dr. Jennifer Graves z avstralske univerze La Trobe je namreč na podlagi svojih raziskav in ugotovitev, da se kromosom Y krči, postavila teorijo, da kromosom Y izumira, s tem pa, da so moški na poti izginotja. Seveda moški ob tej grožnji niso ostali tiho.

Leta 2012 je prišel protiudarec tej teoriji, zadal pa ga je moški genetik. Prof. dr. David Page z ameriškega Whitehead Institute for Biomedical Research je kromosom Y še enkrat vzel pod drobnogled in pri tem prišel do zaključka, da se je moški kromosom v milijonih let evolucije res zelo skrčil, vendar pa je obenem našel tudi iznajdljiv način, kako se obdržati pri življenju. Prof. Page je zmagoslavno oznanil, da se je propad kromosoma Y zaustavil in da se je stabiliziral, torej bo ostal z nami še veliko milijonov let.

Da bi bil razumeli razpravo, ki se je razvnela okrog usode kromosoma Y in razlog za njegovo krčenje, je treba poznati dva osnovna pojma v genetiki: pojav mutacij in rekombinacijo. Naš genski zapis, se pravi DNK v kromosomih, je namreč naravno nagnjen k mutacijam – naključnim napakam, ki se neizogibno pojavljajo ob – na primer – delitvi celic. Narava je izumila več načinov, kako se boriti proti kopičenju teh mutacij in s tem degeneraciji našega genskega zapisa.

Eden od zelo prebrisanih načinov je rekombinacija, ki je razlog, zakaj imamo ljudje v svojih celicah dve kopiji vsakega kromosoma. Dve kopiji imamo zato, ker lahko celica poškodovano kopijo enega kromosoma popravi tako, da jo v procesu rekombinacije prepozna in povrne v prvotno stanje s pomočjo nepoškodovane kopije istega kromosoma.

Ta mehanizem deluje sijajno, vendar pa pri kromosomu Y ne pride v poštev, saj ta v celici nima svoje kopije. In ker je kromosom Y tak samotar, se ne more obnavljati in popravljati s pomočjo rekombinacije, kar pomeni, da se je v dolgih milijonih let počasi krčil in izgubljal gene, v katerih so se nabrale usodne napake. Prof. Page verjame, da je odkril, kako se kromosom Y pred to degeneracijo brani. Po njegovih izsledkih naj bi kromosom Y po ostalih kromosomih vsadil nekakšne kopije svojih genov in te kopije uporablja za to, da se lahko popravlja.

Prav tako naj bi njegove raziskave kazale, da se je zmanjševanje kromosoma Y v zadnjih nekaj milijonih let zaustavilo in da je njegova velikost že nekaj časa enaka. Seveda pa te raziskave niso prepričale prof. Gravesove, ki ostaja neomajna pri svoji napovedi o koncu kromosoma Y. Seveda pa s tem ne misli tudi na konec človeštva. Po njenem bo evolucija ob propadu kromosoma Y iznašla nov način za določenje moškega spola, čeprav ostaja vprašanje, ali se bo pri tem razvila tudi nova vrsta moškega, odprto.

Kakorkoli že – na srečo so to problemi, s katerimi se bodo morali ukvarjati naši zanamci čez milijone let – če bo – ob trenutnem stanju sveta – človeštvo tedaj seveda sploh še obstajalo. Za zdaj pa se moški še nimajo česa bati in lahko trdno stojijo za tem, da velikost ni vedno pomembna.

Intervju: Profesor Darren Griffin raziskuje na Univerzi Kent v Angliji.

V minulih letih so nekatere raziskave nakazale, da se človeški kromosom Y degenerira. Zakaj se to dogaja in kako hiter je ta proces?

To se resnično dogaja. Znanstveniki razlagajo, da se je v milijardi in pol let kromosom Y pomanjšal z normalne velikosti do velikosti, ko ima le še dobrih 60 ali 70 genov. To je približno petina njegove prvotne velikosti. Teorij, zakaj se je to zgodilo, je veliko. Za vrsto je sicer prednost, če ohranja razmerje spolov ena proti ena. Dober način za ohranjanje tega je gen na enem izmed spolnih kromosomov. Pri sesalcih se gen, ki določa spol, imenuje SRY. Samci ga imajo, samice ne. Ko vrsta razvija ta gen, je dobro, da ne izmenjuje genskih rekombinacij. To je proces križanja genov. Ko pa število rekombinacij pade, se kromosom manjša in pri sesalcih je to primer kromosoma Y.

Kako verjetno je sklepati, da bo v prihodnjih nekaj tisočletjih kromosom Y izginil? Nekateri genetiki pravijo, da se bo to zgodilo, drugi pa se s tem ne strinjajo. Kdo ima prav?

Zanimivo, pred tremi leti sem vodil razpravo na to temo. Obe strani sta predstavili svoje argumente. Argument proti bi bil, da je bil kromosom Y vedno zelo učinkovit pri ohranjanju lastnega življenja. Članek v reviji Nature pred leti je predlagal, da je kromosom Y tako začel zavirati proces izginjanja in dosegel točko stabilnosti. Argumenti proti pa pravijo, da so nekatere vrste glodavcev – voluharji in podgane – že izgubile kromosom Y. Seveda govorimo o zelo dolgem obdobju nekaj milijonov let. Sam se težko odločim za eno ali drugo teorijo. Ko smo o tem povprašali približno 300 udeležencev konference, so se mnenja razdelila na pol.

Če bi se to zgodilo, kaj bi to pomenilo za moške oziroma za našo vrsto? Bi bil to konec moških in konec človeštva?

Ne, genetikom se zdi kar zabavno, da je tema pritegnila toliko zanimanja javnosti! Ne gre namreč za hitro spremembo, vsaj ne prej kot v obdobju deset milijonov let. Raje se ukvarjajmo s perečimi težavami. Tudi če bi se degeneracija nadaljevala – in kot kaže, se je to zgodilo pri nekaterih glodavcih – bi se področje, ki določa spol, preselilo in začel bi se nov cikel degeneracije in tudi ta bi trajal milijone let. Celo po najslabšem scenariju bi se zgodilo le, da bi nastala nova človeška vrsta brez kromosoma Y, a prepričan sem, da bi brez težav živeli skupaj.

Torej se raje posvetimo globalnemu segrevanju?

Da.

Ali je znan kakšen primer živalske vrste, v kateri se je zgodilo kaj podobnega?

Da, japonska podgana je zelo zanimiv primer. Živi na treh japonskih otokih. Na enem ima vrsta oba kromosoma oziroma kombinaciji XX, XY, povsem enako kot ljudje. Na drugem otoku je vrsta izgubila en kromosom Y, a samci in samice imajo še vedno kromosom X. Na tretjem otoku imajo samci in samice para XX, XX. Podobno je pri voluharici. Nekateri trdijo, da imajo glodavci sploh nenavadne kromosome, ki potrjujejo pravilo.

Ali lahko kaj naredimo, da zaustavimo degeneracijo kromosoma Y, ali pa smo pri tem povsem nemočni?

Povsem nesmiselno bi bilo. Bolje bi bilo, da denar za zdravstvo in raziskave namenite za odpravljanje bolj perečih težav. Živali določijo spol na različne načine. Pri nekaterih to določa en gen, pri nekaterih je odločilna temperatura, v kateri ležejo jajca. Kače imajo zelo poseben spolni kromosom – razlika, ki določa spol, je neznatna. Največja prednost vzdrževanja razmerja spolov »pol na pol« je, da tako ni konkurence znotraj istega spola. Na primer, če bi bilo pri ljudeh moških dvakrat več kot žensk, bi to povzročalo veliko konfliktov. Razmerje 50 proti 50 za večino vrst pomeni evolucijsko prednost. Nekatere vrste to razmerje ohranjajo z vedenjem, pri sesalcih pa je razmerje že zapisano v genih.


02.01.2019

Čas in prostor nista tisto, kar se zdita

Italijanski fizik in eden od najbolje prodajanih avtorjev na svetu Carlo Rovelli ponuja nov most med teorijo relativosti in kvantno mehaniko.


27.12.2018

Praznična znanost

Znanost je povsod. Tudi med prazniki. Zato poljudno-znanstvena ekipa Frekvence X tokratni podkast ustvarja ob popoldanskem čaju. V kuhinji pečemo praznične piškote in se čudimo, kako je vse skupaj ena sama velika kemijska reakcija, kjer odločilno vlogo igrajo temperatura in sestavine. In kakšna je vloga glutena? Med zavijanjem daril razmišljamo, kako velik psihološki učinek lahko ima lepo zavita škatla. Pomembnost okusno zavitega darila potrjujejo tudi raziskave. Ob pogledu na božično drevo pa prebiramo raziskave o genetiki novoletnih jelk in možnostih za njihovo kloniranje.


13.12.2018

Zbogom, prakilogram!

16. novembra letos so se članice mednarodnega urada za uteži in mere, tudi Slovenija, zbrale v Versaillesu na posebni misiji: spremeniti definicijo kilograma. Ta je bila namreč edina enota, ki je še slonela na fizičnem predmetu. V dobi, ko smo z eno nogo tako rekoč že skoraj stopili na Mars, je glavnina vseh naših meritev odvisna od nekega arhaičnega artefakta. Za marsikoga je bilo to absurdno. A najti novo pot do kilograma ni bilo niti najmanj enostavno – potrebna so bila desetletja dela in dve Nobelovi nagradi, da se bomo lahko z majem drugo leto vendarle poslovili od prakilograma. Pri vsej zgodbi, katere pisci sicer zatrjujejo, da se za nas ne bo nič spremenilo, pa nas vendarle najbolj zanima – nam bodo tehtnice morebiti pokazale kaj manj? Merski sistem se je končno osvobodil zemeljskih spon, saj bodo vse enote določene s fizikalno realnostjo, ne z nekimi predmeti, ki slučajno ležijo na majhnem vlažnem planetu, ki kroži okrog sila povprečne zvezde v odročnem rokavu ene izmed običajnih galaksij. Sogovornika: Dr. Gregor Geršak, Fakulteta za elektrotehniko v Ljubljani Goran Grgić, Urad RS za meroslovje Avtorji: Maja Ratej, dr. Matej Huš, Luka Hvalc


06.12.2018

Upor poražencev globalizacije

Vse bolj jasno postaja, da volivci Donalda Trumpa in vseh trumpov po svetu nikakor niso zavedeni, ampak se zelo dobro zavedajo, koga volijo in zakaj. Volilno podporo na prvi vtis ekscentričnim kandidatom, lahko primerjamo z metanjem granitnih kock v simbole oblasti. Gre za upor tako imenovanih poražencev globalizacije. Razmah populizma v ZDA in Evropi je svojevrsten upor proti različnim elitam. Dejstvo je, da živimo v negotovih časih, a vseeno: smo preveč optimistični, če mislimo, da je populizem vendarle že dosegel vrhunec in se bo umiril? Zakaj torej v vsaj statistično dobrih gospodarskih razmerah uspevajo Trump in trumpi? Kaj v resnici predstavlja brexit? Zakaj je bil zaradi protesta rumenih jopičev prisiljen popustiti francoski predsednik Emanuell Macron? Analizirata: -Politolog in politični analitik Ian Bremmer, Eurasia Group -Filozofinja dr. Alenka Zupančič, ZRC SAZU Avtorja: dr. Sašo Dolenc in Luka Hvalc


29.11.2018

Skrb za modri marmornati planet kar z domačega kavča

Pred skoraj petdesetimi leti – natančneje 24. decembra 1968 – je v vesolju nastala ena najvplivnejših fotografij Zemlje preteklega stoletja. Astronavti na Apollu 8 Frank Borman, Jim Lovell in Bill Anders so iz lunine orbite dobili čudovit posnetek Zemljine oble, ki ni pokazala samo to, kako krasen in svetel je ta modri marmorni planet, ampak tudi to, da v skoraj neskončnem vesolju nismo (mi) središče vsega. Takrat je bila fotografija iz vesolja nekaj revolucionarnega, danes pa fotografije Zemlje pridobivamo vsak dan. Ob pomoči podjetja Sinergise satelitski posnetki Zemlje omogočajo vsakemu, da pogleda na kakšno drugo celino in vidi, kakšne spremembe se dogajajo: presihajoča jezera, izginjajoči ledeniki, gozdovi, ki se krčijo zaradi pridobivanja palmovega olja … Od lepote našega planeta v preteklosti do skrbi zanj danes – tudi s satelitskimi posnetki, bosta govorila vodja podjetja Sinergise Grega Milčinski in profesor astronomije, astrofizike in kozmologije na Fakulteti za matematiko in fiziko dr. Tomaž Zwitter. Foto: NASA Goddard Space Flight Center (Flickr/Creative Commons)


22.11.2018

Reportaža: Znanstveni slam 2018

Saj poznate tisto Einsteinovo: “Če nečesa, kar počneš, ne znaš razložiti 6-letniku, tega tudi sam ne razumeš.” Prava umetnost zna biti nekaj zelo kompleksnega strniti v elegantno in lepo razumljivo celoto. Na Znanstvenem slamu 2018 je na inovativen način svoja raziskovalna dela predstavilo deset raziskovalcev. Od skrivnostnega življenja jezer do lepote paličnega mešalnika. Od moderne čistilke plazme do tlakovcev in simetrije.


15.11.2018

Mesta prihodnosti 5/5: Futurizem boljšega življenja

V Celju smo z gimnazijci razpravljali o mestih prihodnosti. Mladi razmišljajo, da bi promet v naslednjih desetletjih kazalo načrtovati pod zemljo in ne po zraku. Ker bo tako manj gneče in manj moteče za naravo. Kot zelo dobro alternativo vidijo urbano čebelarstvo, čebele nas lahko za prihodnost naučijo sodelovanja, nam pokažejo, kako lahko velika skupina v resnici deluje kot družina. Če bomo želeli živeti boljše, bomo morali stremeti k manj dražljajem, iskati manj hrupa, manj reklam. Le z minimalizmom in več umirjenosti bomo prihranili notranjo energijo za res pomembne stvari in uživali kakovostno življenje. "Daj, kolikor vzameš. In vse bo dobro," veli star maorski pregovor. Moč prevzemajo mesta in korporacije. Kaj se bo zgodilo, če mesta ne bodo več v interesu ljudi ampak kapitala? Nas lahko to čez 100 let pripelje v globalno diktaturo? Kakšna bodo v resnici mesta prihodnosti, kakšne metamorfoze urbanega okolja se obetajo? Katere vrednote bi morali ohraniti, kako poiskati še sprejemljivo ravnovesje med interesi kapitala in resničnimi potrebami ljudi, kako v širšo družbeno korist sinhronizirati umetno inteligenco in zdravo človeško pamet? Dobrodošli na poti naprej in nazaj v prihodnost! Avtorji: Jan Grilc, dr. Dan Podjed, Luka Hvalc, Maja Ratej. Sogovorniki: Dr. Theresa Cordova (Univerza v Chicagu), Dr. Marko Grobelnik (laboratorij za umetno inteligenco IJS), Petr Vorlik (Praška arhitekturna fakulteta), Maja Simoneti (Inštitut za politike prostora) dr. Blaž Vurnik (Mestni muzej Ljubljana), Roberta Marcaccio (DSDHA London), Dr. Gregor Papa (odsek za računalniške sisteme na IJS), dr. Christa Sommerer (intermedijska umetnica), Laura Gatti (krajinska arhitektka), Robert Muggah (Inštitut Igarape), Janez Dovč (fizik in glasbenik), dijaki Anej Kostrevc, Maj Mravlak, Katrin Kovač, Aleksander Breznikar, Jernej Lah, Nejc Drev in Mitja Suvajac (Gimnazija Celje – Center).


08.11.2018

Mesta prihodnosti 4/5: Tarok v prometu prihodnosti

Kam se bo preselil promet prihodnosti, kdo ali kaj nas bo vozil, kaj bomo počeli v futurističnih prevoznih sredstvih? Lahko da bomo po drugem tiru nekoč gradili še tretji pas, vzpostavili mestni letalski promet, bolje izkoristili vodo, morda pa je v urbanih okoljih kar kolo še najučinkovitejša rešitev. Med vožnjo z različnimi prevoznimi sredstvi sedanjosti iščemo nove poti do boljšega prometa in mobilnosti prihodnosti. Skozi okno prevelikega avtomobila opazujemo, kako so prevladujoči načini premikanja spremenili podobo naših mest, vplivali na gradnjo in zaznamovali lokalne identitete. Razmišljamo o realnih izboljšavah, iščemo primere dobre prakse. V mestni gneči sanjamo o igranju taroka v avtonomnih avtomobilih prihodnosti. Pri gasilcih preverjamo, kaj bi se z varnostnega vidika zgodilo, če bi na avtocesti trčilo več električnih avtomobilov. Zapeljemo se v največje slovensko krožišče, ki ga povsem upravlja umetna inteligenca. Ustavimo se v centru za nadzor semaforjev in se med iskanjem parkirišča strinjamo, da bodo v prometu večne zagotovo ostale le kletvice. Sogovorniki: Petr Vorlik (Praška arhitekturna fakulteta), Dr. Blaž Vurnik (Mestni muzej Ljubljana), Aleš Žibert (Center za upravljanje prometa Ljubljana), Vladimir Zadina (Smart Prague), Rok Magister (SAP), Roberta Marcaccio (DSDHA London), Dejan Perušek (Ljubljanska gasilska brigada), dr. Tadej Kosel (Fakulteta za strojništvo), Avtorji: Jan Grilc, dr. Dan Podjed, Luka Hvalc


01.11.2018

Protetik, ki si je želel postati agent FBI

Njegova dedek in babica sta v Sloveniji živela le sedem kilometrov narazen, spoznala pa sta se šele v Združenih državah Amerike. “V mestu Rutland je dedkova družina šla pogledat nove priseljence, med njimi je bila tudi mlada ženska – pozneje moja babica. Moj dedek je na srečanje prinesel barvne gumijaste bonbone in ji jih ponudil. Všeč so ji bile barve in družinska legenda pravi, da sta se zato tudi zaljubila,” pravi Terry Supan, protetik, ki si je pravzaprav želel postati agent FBI. V svoji petdesetletni karieri je nanizal ogromno uspehov na področju razvijanja čimboljših – tudi robotskih – protez, ki pri človeku nadomestijo zgornje in spodnje ekstremitete. Ob uspešni poklicni poti ima še uspešen – več kot štiri desetletja dolg zakon. Da je tako uspešen, se lahko zahvali tudi odličnemu vzoru babice in dedka, ki sta se po vsakem prepiru pogovorila in si povedala, da se imata rada. O kariernih poteh in družinskih vezeh pa v pogovoru z Majo Stepančič.


25.10.2018

Mesta prihodnosti 3/5: Nevidno ožilje mest

Vsakdanje življenje v mestih poganja nevidno ožilje, infrastruktura, po kateri se pretakajo energija, voda, hrana, podatki, ljudje in ideje. Pa tudi fekalije in vedno več odpadkov. Nove tehnologije in umetna inteligenca hitro spreminjajo načine, kako upravljamo mesta, tisoči tipal in gore podatkov nam omogočajo nadzor nad procesi, o katerih včasih nismo vedeli ničesar. Kako lahko obstoječo javno infrastrukturo nadgradimo in spremenimo, da bo bolj učinkovito zadostila potrebam vse številnejšega prebivalstva? V tretjem delu serije Mesta prihodnosti se odpravimo v srce slovenskega električnega omrežja, odkrivamo različne pristope k pametnim mestom, raziskujemo vpliv urejanja javne infrastrukture na zdravje in pomen sodelovanja prebivalcev v procesih odločanja o njihovih soseskah. Sogovorniki: Andrej Vrbinc, vodja Republiškega centra vodenja (ELES), dr. Gregor Papa, vodja odseka za računalniške sisteme (IJS), Rok Magister (SAP), Franziska Dolak (Siemens), Maja Simoneti (Inštitut za politike prostora), Teresa Cordova (Great Cities Institute, University od Illinois in Chicago) Avtorji: Jan Grilc, dr. Dan Podjed, Luka Hvalc


18.10.2018

Mesta prihodnosti 2/5: Hiše na drevesih ali drevesa na hišah

Obiščemo najpametnejšo stavbo v Sloveniji, v kateri je nekaj tisoč senzorjev, vse je popolnoma avtomatizirano. Gremo v milansko stolpnico, na kateri raste 20 tisoč rastlin. Preselimo se v barcelonsko sosesko, ki je prednost na cestah dala pešcem in kolesarjem. Pogovarjamo se z Benečani, ki v boju proti masovnemu turizmu okupirajo prazne hiše. V drugem delu serije o mestih prihodnosti iščemo majhne trike in velike ideje za boljša bivališča in soseske prihodnosti. S hitrimi širitvami mest pospešeno nastajajo nove pobude, ki se poslužujejo inovativnih metod gradnje, zasnove in upravljanja prebivališč. Razmišljamo o primerih dobrih praks, ki so z enostavnimi arhitekturnimi in urbanističnimi posegi dosegle opazne spremembe v življenjskih vzorcih prebivalcev. Sogovorniki: Laura Gatti (krajinska arhitektka in agronominja), Maja Simoneti (Inštitut za politike prostora), Patrick Kaapert (prebivalec superotoka v Barceloni), Nicola Ussardi (Assemblea Sociale per la Casa, Benetke) Avtorji: Jan Grilc, dr. Dan Podjed, Luka Hvalc


11.10.2018

Mesta prihodnosti 1/5: Londubaj, Pekingapur in Ljubljanabor

Do leta 2050 bosta v urbanih okoljih živeli že dve tretjini ljudi, čeprav mesta pokrivajo le odstotek zemeljskega površja. Mesta so zelo živ organizem, ki se spreminja z neverjetno hitrostjo. Pričakujemo lahko več modelov mest, ki bodo videti kot Singapur. Takšna mesta bodo temeljila na tehnologijah, bodo bolj totalitarna, demokracije bo manj. Vzpostavljale se bodo povezave, a ne v prostoru, temveč v času. Nastale bodo interesne mestne zveze, na primer Londubaj (London in Dubaj), Pekingapur (Peking in Singapur), morda celo Ljubljanabor, interesna mestna zveza Ljubljane in Maribora. V prvem delu podkasta o mestih prihodnosti analiziramo tudi, s kakšnimi izzivi se bodo morala mesta spopasti, in razmišljamo o ukrepih za zagotavljanje boljšega življenjskega okolja, ki ga lahko mesta sprejmejo med širjenjem in preobrazbo. Kakšnim metamorfozam urbanega okolja bomo priče? Sogovorniki: Robert Muggah (Inštitut Igarape), dr. Theresa Cordova (Inštitut Great Cities, Univerza v Illinoisu), dr. Simona Kukovič (FDV) Avtorji: Jan Grilc, dr. Dan Podjed, Luka Hvalc


04.10.2018

Nobelove nagrade 2018

Posebna imunoterapija za zdravljenje raka; Preboj na področju laserske fizike; Razvoj zelene kemične industrije. To so letošnje Nobelove nagrade za medicino, fiziko in kemijo. Kaj prinašajo velika znanstvena odkritja tudi v naša vsakdanja življenja? V posebnem podkastu analiziramo s slovenskimi strokovnjaki: doc. dr. Mirjano Rajer, izrednim prof. dr. Igorjem Poberajem in doc. dr. Marjetko Podobnik.


27.09.2018

Pepelke med zvezdami

Astronomi zvezde radi poimenujejo po barvah in velikostih: nekatere so rdeče orjakinje ali rdeče pritlikavke, naše Sonce je rumena pritlikavka, njegovo jedro pa se bo na koncu spremenilo v belo pritlikavko. Ameriški astrofizik Adam Burgasser pravi, da so posebno “kul”, kot se je izrazil, rjave pritlikavke, in to zato ker so tako zanimive in obenem tako hladne. Je zvezda, ki zmrzuje pod lediščem, sploh še zvezda in kaj jo razlikuje od planeta, odgovarjamo v tokratni Frekvenci X.


20.09.2018

Znanstveni influenserji v slovenski preteklosti

Kaj pravite na srečanje z influenserji, vplivnimi učenjaki, ki so v preteklosti delovali na ozemlju Slovenije? Od človeka, ki je skrbno popisal živalstvo in rastlinstvo Kranjske in bi – če bi živel danes – gotovo pisal blog o bogati flori Slovenije in v medijih opozarjal na nevarne poklicne bolezne; do človeka, ki je bil na čelu ene najmogočnejših gospodarskih trdnjav svojega časa in zato na moč vpliven, briljanten, a po drugi strani premalo taktičen znanstvenik, ki bi – če bi živel danes – gotovo na javnem profilu svojega Facebooka razpredal o svojih patentih, njegov prijatelj na Twitterju pa bi bil sam ameriški predsednik; in nazadnje do ženske, ki se je nosila drugače kot njene sodobnice, ki bi imela – če bi živela danes – na Twitterju zaradi svoje ektravagantnosti in vsestranske razgledanosti zagotovo ogromno sledilcev, v svojem mobilnem telefonu pa številke številnih, ki kaj veljajo. Ana Mayer Kansky, Lambert von Pantz in Giovanni Antonio Scopoli.


13.09.2018

Poletni znanstveni hiti

Ste poleti spustili možgane na pašo in se vam niti sanja ne, kaj je počela znanost, medtem ko ste bili vi na počitnicah? Dogajalo se je veliko – tako tam zgoraj na astronomskih skalah, kot v skritem nanosvetu. Odkrili so tekočo vodo na Marsu, človeštvo je razvilo predmet, ki bo potoval najhitreje doslej, spet so potrdili Higgsov bozon, več kot kvadratni kilometer velika ledena konstelacija senzorjev na Antarktiki pa je naposled dala prve razburljive rezultate. Pripovedujeta Maja Ratej in Luka Hvalc.


06.09.2018

Skrivnosti najbolj posebnih krajev na svetu

Trenutki, ko se sonce ujame med zidove starodavnega templja Karnak v Egiptu, še danes pričajo o izjemnosti kozmičnih pokrajin in sončnega kulta. Dr. Juan Antonio Belmonte Aviles preučuje fenomene arheoastronomije, pogled v nebo lahko namreč pojasni tudi največje zgodovinske skrivnosti. V prvi epizodi nove sezone Frekvence X tudi o Nabatejcih, čudežnem mestu Petra, rimskem Panteonu, domnevnih piramidah v Bosni in Hercegovini in o tem, da izjemnne najdbe potrebujejo še bolj izjemne dokaze. Avtor: Luka Hvalc


03.08.2018

Prodorni rudarji v matematičnih rudnikih

Na slovesnosti v Riu de Janeiru so ta teden podelili najprestižnejše nagrade v matematiki, ki jih opisujejo kot neke vrste Nobelove nagrade za to področje. Nagrado podeljujejo vsaka štiri leta štirim matematikom, mlajšim od 40 let, ki jim je uspel močan prodor na sicer precej klasičnih področjih te vede.


21.06.2018

Delfini imajo svoj dom tudi v slovenskem morju

Frekvenca X se odpravlja na morje, na obisk k morskim sesalcem. V slovenskem morju ima svoj dom približno 80 delfinov, še enkrat toliko jih redno obiskuje vode Piranskega in Tržaškega zaliva. Velike pliskavke so zelo družabne, živijo v skupinah, so zelo inteligentne živali, ki imajo vsaka svoj žvižg, po katerem se prepoznavajo med seboj. Zdaj imajo tudi vsaka svoje ime, po katerem jih prepoznavamo ljudje. Nadeli so jim jih člani društva Morigenos, ki že več kot 15 let raziskujejo navade in družbeno strukturo divjih delfinov v slovenskem morju. Spremljajo tudi, kako se zaradi človeških dejavnosti spreminja njihov habitat in kako nanje vpliva onesnaženje morja.


14.06.2018

Kam vodijo sledi z Marsa

Ameriška vesoljska agencija Nasa je razkrila, da so v 3,5 milijarde let starih skalah na Marsu odkrili še več organskih sestavin. Skozi leta zaznavajo tudi periodično nihanje metana v atmosferi. Izvor metana ni znan, dopuščajo možnost, da bi lahko bil potencialno tudi življenjski. S pazljivim visokotehnološkim “vohljanjem” že nekaj mesecev skuša ugotoviti izvor metana v Marsovi atmosferi tudi evropska misija ExoMars. Ta bi lahko bil tudi biološkega izvora. Kam vodijo sledi z Marsa, v posebnem intervjuju za Val 202 pojasnjuje dr. Oleg Korablev, vodja instrumenta za preučevanje metana na misiji Evropske vesoljske agencije. Strokovni sodelavec Frekvence X prof. Tomaž Zwitter pojasni aktualne astronomske dogodke.


Stran 14 od 35
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov