Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Laniakea, naš širši galaktični dom

02.04.2015

S Frekvenco X smo se podali v največja nadstropja narave, v neizmerno vesolje, kjer se plin združuje v zvezde, skupine zvezd pa v galaksije. Naša gostja bo profesorica Hélene Courtois ( Elen Kurtva) z Univerze v Lyonu, ki je lani s havajskimi kolegi odkrila, da je naša Rimska cesta del jate galaksij, ki so jo poimenovali Laniakea. V havajščini Laniakea pomeni neizmerljivo vesolje, ki pa ga je Hélene Courtois in njenim kolegom vseeno uspelo izmeriti.

V teh nočeh na nočnem nebu gospoduje Luna, ki bo v soboto polna. Z obal Tihega oceana bodo tedaj lahko opazovali popolni Lunin mrk. Ob polni Luni je zaradi njene svetlobe na nebu težko videti karkoli temnega. Pred dvema tednoma je bilo drugače. Luna je bila na proti Soncu obrnjeni strani Zemlje, uživali smo celo v delnem Sončevem mrku. Zato sredi marca Lune ponoči ni bilo na nebu in smo lahko opazovali temne objekte daleč v vesolju. Podobno bo spet čez dva tedna.

Ob nočeh brez mesečine, zlasti poleti, je zanimivo stopiti proč od luči in v temi opazovati medel trak, ki se vleče čez nebesni svod. To je pas Rimske ceste. Vsak daljnogled nam meglico razbije v tisoče temnih zvezd, ki so nabrane v sploščenem disku naše Galaksije. Ker smo tudi mi del tega diska, ga vidimo kot pas, ki se vleče čez nebo. Seveda se je naravno vprašati, kaj leži še dlje v vesolju.

Pred slabim stoletjem so astronomi, kot so Henrietta Swan Leavitt, Heber Curtis in Edwin Hubble, prispevali k spoznanju, da je naša galaksija le ena od številnih galaksij v vesolju. Najbližji primer galaksije, podobne naši, je velika spiralna galaksija, ki jo jeseni lahko poiščemo v ozvezdju Andromeda. Svetloba njenih tisoč milijard zvezd potuje do nas kar 2,5 milijona let, tako je Andromeda najbolj oddaljen objekt, ki ga še lahko vidimo s prostim očesom. In še dlje? Galaksije se združujejo v jate galaksij, te v nadjate, končno pa s pogledom objamemo vesolje kot celoto. Vendar so bila preučevanja teh zgornjih nadstropij urejenosti snovi v vesolju dolgo precej negotova, saj nismo poznali natančnih oddaljenosti teh galaksij.

Naša današnja gostja, prof. dr. Helene Courtois z Univerze v francoskem Lyonu, je v prejšnjem desetletju s kolegi na Univerzi na Havajih izpopolnila tehniko tako imenovane Tully-Fisherjeve zveze in tako dobro določila razporeditev in gibanje nekaj tisoč bližnjih galaksij. Ugotovila je, kje so meje našega velikega galaktičnega doma, to je naše nadjate galaksij. Rezultat, ki ga je objavila v reviji Nature, je požel veliko pozornosti. Tudi sicer je profesorica Courtois zelo dejavna. Vodila je 17 različnih raziskav, je cenjena profesorica, vodi tudi kozmološko raziskovalno skupino na svoji univerzi, izjemno delavna je še pri promociji znanosti in je mati treh otrok. V kratkem bo razglašena za eno najuspešnejših francoskih znanstvenic.

INTERVJU

Profesorica Courtois, naravo lahko po velikosti razdelimo v mnogo nadstropij, astronomijo zanimajo predvsem največje velikosti: plin se združuje v zvezde, zvezde v galaksije. Kako se to nadaljuje, preden objamemo vesolje kot celoto?  

Ja, galaksije kot je naša, vsebujejo kakih 200 milijard zvezd in naše Sonce je na obrobju naše čudovite modre spiralne galaksije. Če nadaljujemo, se moramo zavedati, da galaksije navadno niso osamljene. Pogosto jih najdemo v skupinah. Tako naša Galaksija skupaj z drugo veliko galaksijo, ki jo imenujemo Andromeda, in še kakimi 40 manjšimi galaksijami v njuni okolici, sestavlja našo lokalno skupino.

A to še ni vse, nekatere druge galaksije sestavljajo večje skupine, ki jih imenujemo jate galaksij. V jati je lahko tisoč velikih galaksij, skupaj pa jih veže medsebojni gravitacijski privlak. Zato širjenje vesolja take jate galaksij ne more razredčiti. Zadnjih 50 let smo domnevali, da skupine in jate galaksij lahko povežemo v še večjo strukturo, ki smo jo poimenovali nadjata. Zadnje pol stoletja smo mislili, da je naša nadjata ploščata struktura, ki se razteza od naše skupine do naslednje velike jate galaksij v Devici. Vendar nadjat galaksij nismo znali jasno fizikalno opredeliti, nismo vedeli niti tega, kako naj potegnemo meje nadjate, ki ji pripadamo. Nedavno pa smo vse to postavili na trdne temelje.

Astronomom ni težko ugotoviti, v kateri smeri vidijo nek pojav, pogosto pa je težko določiti, kako daleč je. Kako merite razdalje do galaksij, ki nas obdajajo?

Verjetno razumete, da izmeriti razdaljo do druge galaksije ni ravno preprosto. Čeprav po imenih, ki so pravzaprav njihove številske oznake, lahko v naših seznamih podatkov naštejemo kaka 2 milijona galaksij, smo do danes izmerili razdalje le do tistih kakih 10 tisoč galaksij, ki so nam najbližje.

Razdaljo do galaksije izmerimo po slabljenju svetlobe z razdaljo. Predstavljajte si, da v rokah držite 60 W žarnico. Če bi stali na dvorišču mojega inštituta v Lyonu, bi s teleskopom zelo jasno videla vašo žarnico. Če pa bi se sedaj z vašo žarnico premaknili pred ljubljansko univerzo, me poklicali po telefonu in mi povedali, da naj pogledam žarnico, ki mi jo kažete skozi okno, bi s teleskopom v Lyonu zaznala le zelo temno svetilo, pa čeprav imam obakrat opraviti s 60 W žarnico. Astronomi pravimo, da je izsev obeh svetil enak. Iz tega, kako svetla je videti žarnica, lahko sklepam na njeno razdaljo. Z galaksijami naredimo natanko isto: astronomi imamo načine, da ugotovimo, koliko svetlobe seva galaksija v resnici. Uporabimo na primer velike radijske teleskope, to je antene, ki so s 100 metri premera podobne velikosti nogometnega igrišča. Velika spiralna galaksija, kot je naša, seva zelo veliko svetlobe, v watih bi to napisali kot enico, ki ji sledi 37 ničel. Če potem to galaksijo posnamemo z drugim teleskopom, ki opazuje v vidni svetlobi, in ugotovimo, kako svetla je videti, lahko tako ugotovimo, kako daleč je.

Lani ste s kolegi s Havajske univerze odkrili, da je naša Rimska cesta del jate galaksij, ki ste jo poimenovali Laniakea. Lahko opišete, kako izgleda naš širši galaktični dom?

Izmerili smo razdaljo do 8 tisoč galaksij. Tako smo lahko izračunali njihovo medsebojno hitrost, ki je posledica gravitacijskega privlaka med njimi. V delu prostora, ki smo ga raziskovali, smo ugotovili, da imajo vse galaksije hitrosti obrnjene navznoter. Tako smo lahko ugotovili, kje so meje naše vesoljske celine, ki je zares zelo velika. Od roba do roba bi svetloba potovala 500 milijonov let. Ta omejeni prostor sedaj dobro določa meje superjate galaksij, ki je tako tudi fizikalno dobro definirana. Naša superjata je stokrat večja od velikosti superjate, kot smo jo razumeli pred našo raziskavo. V naši nadjati galaksij je 100 tisoč velikih galaksij, kot je naša, in kak milijon manjših. Nadjato smo poimenovali Laniakea, kar v havajščini pomeni neizmerljivo vesolje.

So lastnosti Zemlje ali našega Sonca kakorkoli povezane s tem, da smo del Laniakee? Povedano drugače, je okolje pomembno za razvoj galaksij?

Lastnosti Zemlje in Sonca težko direktno povežemo z velikostjo nadjate galaksij. Vendar pa imamo prve namige, da je količina snovi in oblika posamezne galaksije povezana z okoljem, v katerem se galaksija nahaja. Rezultate raziskav tega vprašanja smo ravnokar objavili.

O razvoju galaksij si lahko zastavimo podobna vprašanja kot pri razvoju naših otrok. Tu mislim na dilemo med vplivi dedne zasnove in vplivi okolja. V primeru galaksij je skupna količina snovi podobna genetiki, torej dedni zasnovi, medtem ko število galaksij v okolici prevzame vlogo družinskega okolja. Med obema vplivoma je pri galaksijah še posebej težko ločiti, saj je količina snovi v galaksiji tesno povezana z okoljem, v katerem se nahaja.

Uspelo nam je odkriti zelo masivne galaksije, ki živijo izolirano. Tako smo lahko njihovo maso ločili od vplivov okolja. Odkrili smo, da so te masivne galaksije po svojih lastnostih bolj podobne ostalim izoliranim galaksijam, ne pa masivnim galaksijam v bogatih okoljih. Tako smo, vsaj za ta primer, pokazali, da je za lastnosti galaksije odločilno okolje, ne pa količina snovi v njej.

Na nastajanje galaksij odločilno vpliva sesedanje običajne, tako imenovane barionske snovi, v okolici središča galaksije. Vendar je v bližini poleg običajne še mnogo več temne snovi. Za naše masivne izolirane galaksije smo ugotovili, da je ta proces sesedanja običajne snovi približno dvakrat hitrejši kot pri podobnih masivnih galaksijah, ki so v bogatih okoljih. Verjetno se običajna snov lažje seseda proti središču galaksije, če je pri tem ne motijo vplivi galaksij v okolici.

Astronomija sega do vedno novih obzorij. To ji uspeva z vedno boljšimi teleskopi na Zemlji ali v vesolju, ki ne zbirajo le vidne svetlobe, ampak tudi infrardečo sevanje ali radijske valove iz vesolja. Katere od prihajajočih možnosti raziskav galaksij v okolici naše Rimske ceste najbolj nestrpno pričakujete?

Nove izjemne možnosti so pri preučevanju radijskih valov iz vesolja. Doslej smo uporabljali velike teleskope z enim samim zbiralnim krožnikom, ki v premeru meri preko sto metrov. Vendar so v zadnjih letih zgradili nove teleskope v Avstraliji, Južni Afriki in v Evropi. To je skupina 36 manjših anten, od katerih vsaka meri le nekaj deset metrov, ki pa skupaj zberejo več svetlobe od enega velikega krožnika. Tako bomo povečali razdalje, ki jih bomo lahko dosegli s kartiranjem vesolja. Namesto ene nadjate, ki jo lahko proučujemo danes, bomo v naslednjih 5 ali 10 letih preučili kakih 200 nadjat galaksij v naši okolici. Okrog leta 2020 bodo izstrelili tudi vesoljski infrardeči teleskop z imenom Evklid. Ime je dobil po antičnem matematiku, ki se je ukvarjal z geometrijo. Tudi satelit Evklid bo skušal razumeti geometrijo našega vesolja, z njim pa pričakujemo, da bomo lahko naredili prostorsko karto kar 30 tisoč nadjat galaksij.


Frekvenca X

692 epizod


Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.

Laniakea, naš širši galaktični dom

02.04.2015

S Frekvenco X smo se podali v največja nadstropja narave, v neizmerno vesolje, kjer se plin združuje v zvezde, skupine zvezd pa v galaksije. Naša gostja bo profesorica Hélene Courtois ( Elen Kurtva) z Univerze v Lyonu, ki je lani s havajskimi kolegi odkrila, da je naša Rimska cesta del jate galaksij, ki so jo poimenovali Laniakea. V havajščini Laniakea pomeni neizmerljivo vesolje, ki pa ga je Hélene Courtois in njenim kolegom vseeno uspelo izmeriti.

V teh nočeh na nočnem nebu gospoduje Luna, ki bo v soboto polna. Z obal Tihega oceana bodo tedaj lahko opazovali popolni Lunin mrk. Ob polni Luni je zaradi njene svetlobe na nebu težko videti karkoli temnega. Pred dvema tednoma je bilo drugače. Luna je bila na proti Soncu obrnjeni strani Zemlje, uživali smo celo v delnem Sončevem mrku. Zato sredi marca Lune ponoči ni bilo na nebu in smo lahko opazovali temne objekte daleč v vesolju. Podobno bo spet čez dva tedna.

Ob nočeh brez mesečine, zlasti poleti, je zanimivo stopiti proč od luči in v temi opazovati medel trak, ki se vleče čez nebesni svod. To je pas Rimske ceste. Vsak daljnogled nam meglico razbije v tisoče temnih zvezd, ki so nabrane v sploščenem disku naše Galaksije. Ker smo tudi mi del tega diska, ga vidimo kot pas, ki se vleče čez nebo. Seveda se je naravno vprašati, kaj leži še dlje v vesolju.

Pred slabim stoletjem so astronomi, kot so Henrietta Swan Leavitt, Heber Curtis in Edwin Hubble, prispevali k spoznanju, da je naša galaksija le ena od številnih galaksij v vesolju. Najbližji primer galaksije, podobne naši, je velika spiralna galaksija, ki jo jeseni lahko poiščemo v ozvezdju Andromeda. Svetloba njenih tisoč milijard zvezd potuje do nas kar 2,5 milijona let, tako je Andromeda najbolj oddaljen objekt, ki ga še lahko vidimo s prostim očesom. In še dlje? Galaksije se združujejo v jate galaksij, te v nadjate, končno pa s pogledom objamemo vesolje kot celoto. Vendar so bila preučevanja teh zgornjih nadstropij urejenosti snovi v vesolju dolgo precej negotova, saj nismo poznali natančnih oddaljenosti teh galaksij.

Naša današnja gostja, prof. dr. Helene Courtois z Univerze v francoskem Lyonu, je v prejšnjem desetletju s kolegi na Univerzi na Havajih izpopolnila tehniko tako imenovane Tully-Fisherjeve zveze in tako dobro določila razporeditev in gibanje nekaj tisoč bližnjih galaksij. Ugotovila je, kje so meje našega velikega galaktičnega doma, to je naše nadjate galaksij. Rezultat, ki ga je objavila v reviji Nature, je požel veliko pozornosti. Tudi sicer je profesorica Courtois zelo dejavna. Vodila je 17 različnih raziskav, je cenjena profesorica, vodi tudi kozmološko raziskovalno skupino na svoji univerzi, izjemno delavna je še pri promociji znanosti in je mati treh otrok. V kratkem bo razglašena za eno najuspešnejših francoskih znanstvenic.

INTERVJU

Profesorica Courtois, naravo lahko po velikosti razdelimo v mnogo nadstropij, astronomijo zanimajo predvsem največje velikosti: plin se združuje v zvezde, zvezde v galaksije. Kako se to nadaljuje, preden objamemo vesolje kot celoto?  

Ja, galaksije kot je naša, vsebujejo kakih 200 milijard zvezd in naše Sonce je na obrobju naše čudovite modre spiralne galaksije. Če nadaljujemo, se moramo zavedati, da galaksije navadno niso osamljene. Pogosto jih najdemo v skupinah. Tako naša Galaksija skupaj z drugo veliko galaksijo, ki jo imenujemo Andromeda, in še kakimi 40 manjšimi galaksijami v njuni okolici, sestavlja našo lokalno skupino.

A to še ni vse, nekatere druge galaksije sestavljajo večje skupine, ki jih imenujemo jate galaksij. V jati je lahko tisoč velikih galaksij, skupaj pa jih veže medsebojni gravitacijski privlak. Zato širjenje vesolja take jate galaksij ne more razredčiti. Zadnjih 50 let smo domnevali, da skupine in jate galaksij lahko povežemo v še večjo strukturo, ki smo jo poimenovali nadjata. Zadnje pol stoletja smo mislili, da je naša nadjata ploščata struktura, ki se razteza od naše skupine do naslednje velike jate galaksij v Devici. Vendar nadjat galaksij nismo znali jasno fizikalno opredeliti, nismo vedeli niti tega, kako naj potegnemo meje nadjate, ki ji pripadamo. Nedavno pa smo vse to postavili na trdne temelje.

Astronomom ni težko ugotoviti, v kateri smeri vidijo nek pojav, pogosto pa je težko določiti, kako daleč je. Kako merite razdalje do galaksij, ki nas obdajajo?

Verjetno razumete, da izmeriti razdaljo do druge galaksije ni ravno preprosto. Čeprav po imenih, ki so pravzaprav njihove številske oznake, lahko v naših seznamih podatkov naštejemo kaka 2 milijona galaksij, smo do danes izmerili razdalje le do tistih kakih 10 tisoč galaksij, ki so nam najbližje.

Razdaljo do galaksije izmerimo po slabljenju svetlobe z razdaljo. Predstavljajte si, da v rokah držite 60 W žarnico. Če bi stali na dvorišču mojega inštituta v Lyonu, bi s teleskopom zelo jasno videla vašo žarnico. Če pa bi se sedaj z vašo žarnico premaknili pred ljubljansko univerzo, me poklicali po telefonu in mi povedali, da naj pogledam žarnico, ki mi jo kažete skozi okno, bi s teleskopom v Lyonu zaznala le zelo temno svetilo, pa čeprav imam obakrat opraviti s 60 W žarnico. Astronomi pravimo, da je izsev obeh svetil enak. Iz tega, kako svetla je videti žarnica, lahko sklepam na njeno razdaljo. Z galaksijami naredimo natanko isto: astronomi imamo načine, da ugotovimo, koliko svetlobe seva galaksija v resnici. Uporabimo na primer velike radijske teleskope, to je antene, ki so s 100 metri premera podobne velikosti nogometnega igrišča. Velika spiralna galaksija, kot je naša, seva zelo veliko svetlobe, v watih bi to napisali kot enico, ki ji sledi 37 ničel. Če potem to galaksijo posnamemo z drugim teleskopom, ki opazuje v vidni svetlobi, in ugotovimo, kako svetla je videti, lahko tako ugotovimo, kako daleč je.

Lani ste s kolegi s Havajske univerze odkrili, da je naša Rimska cesta del jate galaksij, ki ste jo poimenovali Laniakea. Lahko opišete, kako izgleda naš širši galaktični dom?

Izmerili smo razdaljo do 8 tisoč galaksij. Tako smo lahko izračunali njihovo medsebojno hitrost, ki je posledica gravitacijskega privlaka med njimi. V delu prostora, ki smo ga raziskovali, smo ugotovili, da imajo vse galaksije hitrosti obrnjene navznoter. Tako smo lahko ugotovili, kje so meje naše vesoljske celine, ki je zares zelo velika. Od roba do roba bi svetloba potovala 500 milijonov let. Ta omejeni prostor sedaj dobro določa meje superjate galaksij, ki je tako tudi fizikalno dobro definirana. Naša superjata je stokrat večja od velikosti superjate, kot smo jo razumeli pred našo raziskavo. V naši nadjati galaksij je 100 tisoč velikih galaksij, kot je naša, in kak milijon manjših. Nadjato smo poimenovali Laniakea, kar v havajščini pomeni neizmerljivo vesolje.

So lastnosti Zemlje ali našega Sonca kakorkoli povezane s tem, da smo del Laniakee? Povedano drugače, je okolje pomembno za razvoj galaksij?

Lastnosti Zemlje in Sonca težko direktno povežemo z velikostjo nadjate galaksij. Vendar pa imamo prve namige, da je količina snovi in oblika posamezne galaksije povezana z okoljem, v katerem se galaksija nahaja. Rezultate raziskav tega vprašanja smo ravnokar objavili.

O razvoju galaksij si lahko zastavimo podobna vprašanja kot pri razvoju naših otrok. Tu mislim na dilemo med vplivi dedne zasnove in vplivi okolja. V primeru galaksij je skupna količina snovi podobna genetiki, torej dedni zasnovi, medtem ko število galaksij v okolici prevzame vlogo družinskega okolja. Med obema vplivoma je pri galaksijah še posebej težko ločiti, saj je količina snovi v galaksiji tesno povezana z okoljem, v katerem se nahaja.

Uspelo nam je odkriti zelo masivne galaksije, ki živijo izolirano. Tako smo lahko njihovo maso ločili od vplivov okolja. Odkrili smo, da so te masivne galaksije po svojih lastnostih bolj podobne ostalim izoliranim galaksijam, ne pa masivnim galaksijam v bogatih okoljih. Tako smo, vsaj za ta primer, pokazali, da je za lastnosti galaksije odločilno okolje, ne pa količina snovi v njej.

Na nastajanje galaksij odločilno vpliva sesedanje običajne, tako imenovane barionske snovi, v okolici središča galaksije. Vendar je v bližini poleg običajne še mnogo več temne snovi. Za naše masivne izolirane galaksije smo ugotovili, da je ta proces sesedanja običajne snovi približno dvakrat hitrejši kot pri podobnih masivnih galaksijah, ki so v bogatih okoljih. Verjetno se običajna snov lažje seseda proti središču galaksije, če je pri tem ne motijo vplivi galaksij v okolici.

Astronomija sega do vedno novih obzorij. To ji uspeva z vedno boljšimi teleskopi na Zemlji ali v vesolju, ki ne zbirajo le vidne svetlobe, ampak tudi infrardečo sevanje ali radijske valove iz vesolja. Katere od prihajajočih možnosti raziskav galaksij v okolici naše Rimske ceste najbolj nestrpno pričakujete?

Nove izjemne možnosti so pri preučevanju radijskih valov iz vesolja. Doslej smo uporabljali velike teleskope z enim samim zbiralnim krožnikom, ki v premeru meri preko sto metrov. Vendar so v zadnjih letih zgradili nove teleskope v Avstraliji, Južni Afriki in v Evropi. To je skupina 36 manjših anten, od katerih vsaka meri le nekaj deset metrov, ki pa skupaj zberejo več svetlobe od enega velikega krožnika. Tako bomo povečali razdalje, ki jih bomo lahko dosegli s kartiranjem vesolja. Namesto ene nadjate, ki jo lahko proučujemo danes, bomo v naslednjih 5 ali 10 letih preučili kakih 200 nadjat galaksij v naši okolici. Okrog leta 2020 bodo izstrelili tudi vesoljski infrardeči teleskop z imenom Evklid. Ime je dobil po antičnem matematiku, ki se je ukvarjal z geometrijo. Tudi satelit Evklid bo skušal razumeti geometrijo našega vesolja, z njim pa pričakujemo, da bomo lahko naredili prostorsko karto kar 30 tisoč nadjat galaksij.


10.03.2016

Zemlja iz vesolja

Z doktorjem Michaelom Fehringerjem z Evropske vesoljske agencije se bomo pogovarjali o Zemljini težnosti, biomasi in oceanskih tokovih, dr. Matjaž Ličer z Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo pa bo predstavil, kaj novega smo se naučili o tokovih v našem Jadranu.


10.03.2016

Zemlja iz vesolja

Z doktorjem Michaelom Fehringerjem z Evropske vesoljske agencije se bomo pogovarjali o Zemljini težnosti, biomasi in oceanskih tokovih, dr. Matjaž Ličer z Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo pa bo predstavil, kaj novega smo se naučili o tokovih v našem Jadranu.


03.03.2016

Novinci v periodnem sistemu elementov

Mednarodna zveza za čisto in uporabno kemijo ali krajše IUAPAC [júpak] je v začetku leta razglasila, da so odkrili štiri nove kemijske elemente. Periodni sistem, ki ga je večina spoznala v osnovni šoli in z njim v srednji šoli tudi za zmeraj prekinila stike, pa je s tem zapolnil vrzeli. A ker v svetu atomov nič ni, kot se zdi, v tokratni Frekvenci raziskujemo, čemu koristijo nestabilni elementi, kaj sploh pomeni odkriti nek element, zakaj novinci še lep čas ne bodo imeli svojih imen in kdo neki je ukradel kurčatovij.


25.02.2016

Skrivnost vzpona in zatona Iskre Delte

Bi lahko v Sloveniji danes imeli svojo Nokio? Morda, računalniško podjetje Iskra Delta je bilo pred 30 leti v svetovnem vrhu razvoja informacijskih tehnologij, sredi Ljubljane so razvijali zametek kitajskega interneta, avtomatizirali so tovarne, izdelovali priljubljena osebna računalnika Partner in Triglav. V nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah so razpeti med interesi politike in tajnih služb tik pred osamosvojitvijo propadli. Z nekaterimi akterji raziskujemo tehnološka in politična ozadja hitrega vzpona in zatona Iskre Delte.


18.02.2016

Gravitacijski valovi odpirajo novo okno vesolja

Pred kratkim je svet kot blisk obkrožila novica, da je znanstvenikom projekta LIGO uspelo prvič neposredno zaznati gravitacijske valove. Gre za še eno od potrditev Einsteinove vizije vesolja v splošni teoriji relativnosti. Kaj so pravzaprav odkrili znanstveniki in zakaj je odkritje tako pomembno, pojasnjujeta prof. dr. Andrej Čadež in prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.


11.02.2016

Revolucija v genetiki in obujen strah pred otroci po načrtu

Britanska državna bioetična komisija je januarja dala dovoljenje raziskovalni skupini pod vodstvom Kathy Niakan iz Instituta Francis Crick, da lahko začne opravljati genetske poskuse na človeških zarodkih. Čeprav pravijo, da bodo njene raziskave pomagale razumeti biologijo zgodnjega človeškega razvoja, se pojavlja vprašanje, ali so znanstveniki z genetskimi eksperimenti na človeških zarodkih in svojimi nadaljnjimi načrti dokončno prestopili mejo in odprli Pandorino skrinjico. Več o tako imenovani tehnologiji spreminjana genetskega materiala CRISPR, ki jo številni opisujejo za revolucionarno, v Frekvenci X.


04.02.2016

Tiki naši vsakdanji

Ukvarjali smo se s ponavljajočim se nenadzorovanimi trzljaji in kompleksnejšimi gibi, imenovanim tiki. Ob pomoči nevrologa in psihiatra smo se spustili v sivo območje med hotenimi in nehotenimi gibi ter po najboljših močeh pojasnili za zdaj slabo raziskan izvor tikov.


27.01.2016

Paradoks izbire

Težavnost izbire srečamo vsakokrat, ko stopimo v malo bolje založeno trgovino. Naš največji trgovec ima na primer v spletni trgovini 97 zobnih krem, 104 vrste sadnih jogurtov in 47 vrst kruha. To je veliko. No, sprehod po prodajalni čevljev in oblek, športne opreme ali računalnikov je podobno neobvladljiv. Police se šibijo pod stotinami različnih vrst izdelkov. Imeti na izbiro tri vrste zobne kreme je bolje kot imeti eno, toda 97 … Postane več kdaj preveč? In kako se odločamo pri izbiri partnerja, službe in ob drugih življenjskih prelomnicah? O paradoksu izbire razpravljamo z ameriškim psihologom dr. Barryjem Schwartzom in našo filozofinjo dr. Renato Salecl.


21.01.2016

Žive, strašljive, lucidne, zanimive … sanje

Sanje so včasih mistične, včasih skoraj realistične. V njih lahko postanemo živali, živimo v vzporednem vesolju, včasih se nam v sanjah tudi uresničijo sanje. Nekaj zelo skrivnostnega je v sanjah, da se z njimi ukvarjamo že stoletja, vsaka kultura na drugačen način, pa še vedno nismo našli skupnega odgovora na vprašanje – kaj sanje sploh pomenijo.


21.01.2016

Žive, strašljive, lucidne, zanimive … sanje

Sanje so včasih mistične, včasih skoraj realistične. V njih lahko postanemo živali, živimo v vzporednem vesolju, včasih se nam v sanjah tudi uresničijo sanje. Nekaj zelo skrivnostnega je v sanjah, da se z njimi ukvarjamo že stoletja, vsaka kultura na drugačen način, pa še vedno nismo našli skupnega odgovora na vprašanje – kaj sanje sploh pomenijo.


14.01.2016

Izzivi potovanja v vesolje

Najbrž ne bi pomislili, da imata kuhanje juhe v hribih in izstreljevanje satelitov v tirnico okoli Zemlje kaj skupnega. Gre za kavitacijo, ki povzroča težave v črpalkah raketnih motorjev in v turbinah elektrarn, ne prizanaša ne živalim niti rastlinam, vendar pa take implozije lahko obrnemo tudi nam v prid.


14.01.2016

Izzivi potovanja v vesolje

Najbrž ne bi pomislili, da imata kuhanje juhe v hribih in izstreljevanje satelitov v tirnico okoli Zemlje kaj skupnega. Gre za kavitacijo, ki povzroča težave v črpalkah raketnih motorjev in v turbinah elektrarn, ne prizanaša ne živalim niti rastlinam, vendar pa take implozije lahko obrnemo tudi nam v prid.


07.01.2016

Bo elektrika poganjala tudi potniška letala? Morda pa res

Področje razvoja električnih vozil in baterijskih sistemov zanje je na vrhuncu. Tudi Slovenci smo na področju razvoja tovrstnih akumulatorjev v svetovni raziskovalni špici. Baterijske sisteme prihodnosti in to, ali bodo lahko kmalu poganjali tudi potniška letala, razkrivamo ta četrtek po 11.45 v valovski oddaji Frekvenca X. Gosta: Dr. Robert Dominko, raziskovalec na Kemijskem inštitutu in Haresh Kamath, Electric Power Research Insitut, ameriška neprofitna R&D organizacija.


31.12.2015

Znanost v letu 2015

Voda na Marsu, bližnje srečanje s Plutonom, novi temperaturni rekordi, otroci s tremi starši, nevtrini, vrhunski svetovni fiziki v Ljubljani, nova vrsta človečnjaka … To je le nekaj asociacij na znanstveno leto 2015. Kaj so bila najprodornejša odkritja minulih 12 mesecev, katera so najbolj vroča raziskovalna področja in kaj je odmevalo znotraj naših meja, se spominjamo v posebni epizodi Frekvence X.


24.12.2015

Znanost ni slovenska prioriteta

Zakaj Slovenija vlaga v znanost in opremo manj kot v času Jugoslavije, kako je s pogoji dela in dosežki, kakšna je prihodnost slovenske znanosti in inovativnosti. Bo znanost kdaj naša prioriteta? Razmišljata dr. Vito Turk in dr. Martin Klanjšek.


10.12.2015

Podnebne spremembe

Medtem ko je podnebna znanost vse bolj prepričana v podnebne spremembe, zanikanje problema paradoksno narašča. Skepticizem je resda zdrava mera nezaupanja v prehitre sklepe. Skeptik hoče dokaze. A težava pri podnebnih spremembah in onesnaženem okolju na splošno je to, da je dokazov več kot dovolj. Gre bolj za zanikanje resnice, ki nam ni preveč všeč, ker ogroža naš trenutni način življenja.


03.12.2015

Moč nevednosti in negotovosti

Ljudje smo po naravi nagnjeni k temu, da poskušamo čim hitreje razrešiti negotovosti. Če smo v stresu, smo bistveno manj pripravljeni vztrajati pri odprtosti različnih možnosti. Strokovnjaki ugotavljajo, da se zaradi zatekanja k varnim odločitvam povečujejo tudi stereotipi do beguncev, teroristični napadi so vplivali na našo toleranco do sprejemanja alternativnih interpretacij dogajanja. Kako se soočati z negotovostjo in odprtostjo različnih možnosti raziskujemo v pogovorih z uglednim ameriškim socialnim psihologom Ariejem Kruglanskim, zdravnikom dr. Matjažem Zwittrom, statističarko Tino Žnidaršič in demografom dr. Janezom Malačičem.


26.11.2015

Prihodnost samovozečih vozil

Beremo časopis, rešujemo sudoku in brez slabe vesti telefoniramo. To je vožnja prihodnosti s samovozečimi avtomobili. Ti naj bi namreč bili naslednji stroj, ki bo nadomestil nekatera človeška dela in nam olajšal življenje. Vožnja po središčih mesta bi bila s takšnimi vozili manj stresna, avtomobil bi se samodejno odzival na ovire, poleg tega pa bi obstajala zmanjšana potreba po parkirnem prostoru, saj bi nas avtomobil odložil in se sam odpeljal domov.


19.11.2015

Novi materiali za vesoljske raziskave in zemeljsko uporabo

Izstreljevanje satelitov v vesolje je drago. Izstrelitev kilograma tovora v nizko tirnico stane 10 tisoč evrov, cena za bolj oddaljene tire je še precej višja. Osrednja sogovornika oddaje sta dr. Marcos Bavdž in dr. Janez Dolinšek.


12.11.2015

Živali in naša moralna odgovornost zanje

“Ali živali čutijo bolečino?” je vprašanje, ki si ga bomo zastavljali v tokratni Frekvenci X. Znanstveniki in filozofi imajo glede tega različna stališča, pritrdilni odgovor nanj pa bi marsikatero človekovo dejanje postavil v slabo moralno luč. Če namreč živali ne čutijo bolečine, potem so eksperimenti na njih in njihov zakol moralno neproblematična dejanja. Če pa živali to sposobnost imajo, potem se stvari zapletejo in postanejo kočljive.


Stran 20 od 35
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov