Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Laniakea, naš širši galaktični dom

02.04.2015

S Frekvenco X smo se podali v največja nadstropja narave, v neizmerno vesolje, kjer se plin združuje v zvezde, skupine zvezd pa v galaksije. Naša gostja bo profesorica Hélene Courtois ( Elen Kurtva) z Univerze v Lyonu, ki je lani s havajskimi kolegi odkrila, da je naša Rimska cesta del jate galaksij, ki so jo poimenovali Laniakea. V havajščini Laniakea pomeni neizmerljivo vesolje, ki pa ga je Hélene Courtois in njenim kolegom vseeno uspelo izmeriti.

V teh nočeh na nočnem nebu gospoduje Luna, ki bo v soboto polna. Z obal Tihega oceana bodo tedaj lahko opazovali popolni Lunin mrk. Ob polni Luni je zaradi njene svetlobe na nebu težko videti karkoli temnega. Pred dvema tednoma je bilo drugače. Luna je bila na proti Soncu obrnjeni strani Zemlje, uživali smo celo v delnem Sončevem mrku. Zato sredi marca Lune ponoči ni bilo na nebu in smo lahko opazovali temne objekte daleč v vesolju. Podobno bo spet čez dva tedna.

Ob nočeh brez mesečine, zlasti poleti, je zanimivo stopiti proč od luči in v temi opazovati medel trak, ki se vleče čez nebesni svod. To je pas Rimske ceste. Vsak daljnogled nam meglico razbije v tisoče temnih zvezd, ki so nabrane v sploščenem disku naše Galaksije. Ker smo tudi mi del tega diska, ga vidimo kot pas, ki se vleče čez nebo. Seveda se je naravno vprašati, kaj leži še dlje v vesolju.

Pred slabim stoletjem so astronomi, kot so Henrietta Swan Leavitt, Heber Curtis in Edwin Hubble, prispevali k spoznanju, da je naša galaksija le ena od številnih galaksij v vesolju. Najbližji primer galaksije, podobne naši, je velika spiralna galaksija, ki jo jeseni lahko poiščemo v ozvezdju Andromeda. Svetloba njenih tisoč milijard zvezd potuje do nas kar 2,5 milijona let, tako je Andromeda najbolj oddaljen objekt, ki ga še lahko vidimo s prostim očesom. In še dlje? Galaksije se združujejo v jate galaksij, te v nadjate, končno pa s pogledom objamemo vesolje kot celoto. Vendar so bila preučevanja teh zgornjih nadstropij urejenosti snovi v vesolju dolgo precej negotova, saj nismo poznali natančnih oddaljenosti teh galaksij.

Naša današnja gostja, prof. dr. Helene Courtois z Univerze v francoskem Lyonu, je v prejšnjem desetletju s kolegi na Univerzi na Havajih izpopolnila tehniko tako imenovane Tully-Fisherjeve zveze in tako dobro določila razporeditev in gibanje nekaj tisoč bližnjih galaksij. Ugotovila je, kje so meje našega velikega galaktičnega doma, to je naše nadjate galaksij. Rezultat, ki ga je objavila v reviji Nature, je požel veliko pozornosti. Tudi sicer je profesorica Courtois zelo dejavna. Vodila je 17 različnih raziskav, je cenjena profesorica, vodi tudi kozmološko raziskovalno skupino na svoji univerzi, izjemno delavna je še pri promociji znanosti in je mati treh otrok. V kratkem bo razglašena za eno najuspešnejših francoskih znanstvenic.

INTERVJU

Profesorica Courtois, naravo lahko po velikosti razdelimo v mnogo nadstropij, astronomijo zanimajo predvsem največje velikosti: plin se združuje v zvezde, zvezde v galaksije. Kako se to nadaljuje, preden objamemo vesolje kot celoto?  

Ja, galaksije kot je naša, vsebujejo kakih 200 milijard zvezd in naše Sonce je na obrobju naše čudovite modre spiralne galaksije. Če nadaljujemo, se moramo zavedati, da galaksije navadno niso osamljene. Pogosto jih najdemo v skupinah. Tako naša Galaksija skupaj z drugo veliko galaksijo, ki jo imenujemo Andromeda, in še kakimi 40 manjšimi galaksijami v njuni okolici, sestavlja našo lokalno skupino.

A to še ni vse, nekatere druge galaksije sestavljajo večje skupine, ki jih imenujemo jate galaksij. V jati je lahko tisoč velikih galaksij, skupaj pa jih veže medsebojni gravitacijski privlak. Zato širjenje vesolja take jate galaksij ne more razredčiti. Zadnjih 50 let smo domnevali, da skupine in jate galaksij lahko povežemo v še večjo strukturo, ki smo jo poimenovali nadjata. Zadnje pol stoletja smo mislili, da je naša nadjata ploščata struktura, ki se razteza od naše skupine do naslednje velike jate galaksij v Devici. Vendar nadjat galaksij nismo znali jasno fizikalno opredeliti, nismo vedeli niti tega, kako naj potegnemo meje nadjate, ki ji pripadamo. Nedavno pa smo vse to postavili na trdne temelje.

Astronomom ni težko ugotoviti, v kateri smeri vidijo nek pojav, pogosto pa je težko določiti, kako daleč je. Kako merite razdalje do galaksij, ki nas obdajajo?

Verjetno razumete, da izmeriti razdaljo do druge galaksije ni ravno preprosto. Čeprav po imenih, ki so pravzaprav njihove številske oznake, lahko v naših seznamih podatkov naštejemo kaka 2 milijona galaksij, smo do danes izmerili razdalje le do tistih kakih 10 tisoč galaksij, ki so nam najbližje.

Razdaljo do galaksije izmerimo po slabljenju svetlobe z razdaljo. Predstavljajte si, da v rokah držite 60 W žarnico. Če bi stali na dvorišču mojega inštituta v Lyonu, bi s teleskopom zelo jasno videla vašo žarnico. Če pa bi se sedaj z vašo žarnico premaknili pred ljubljansko univerzo, me poklicali po telefonu in mi povedali, da naj pogledam žarnico, ki mi jo kažete skozi okno, bi s teleskopom v Lyonu zaznala le zelo temno svetilo, pa čeprav imam obakrat opraviti s 60 W žarnico. Astronomi pravimo, da je izsev obeh svetil enak. Iz tega, kako svetla je videti žarnica, lahko sklepam na njeno razdaljo. Z galaksijami naredimo natanko isto: astronomi imamo načine, da ugotovimo, koliko svetlobe seva galaksija v resnici. Uporabimo na primer velike radijske teleskope, to je antene, ki so s 100 metri premera podobne velikosti nogometnega igrišča. Velika spiralna galaksija, kot je naša, seva zelo veliko svetlobe, v watih bi to napisali kot enico, ki ji sledi 37 ničel. Če potem to galaksijo posnamemo z drugim teleskopom, ki opazuje v vidni svetlobi, in ugotovimo, kako svetla je videti, lahko tako ugotovimo, kako daleč je.

Lani ste s kolegi s Havajske univerze odkrili, da je naša Rimska cesta del jate galaksij, ki ste jo poimenovali Laniakea. Lahko opišete, kako izgleda naš širši galaktični dom?

Izmerili smo razdaljo do 8 tisoč galaksij. Tako smo lahko izračunali njihovo medsebojno hitrost, ki je posledica gravitacijskega privlaka med njimi. V delu prostora, ki smo ga raziskovali, smo ugotovili, da imajo vse galaksije hitrosti obrnjene navznoter. Tako smo lahko ugotovili, kje so meje naše vesoljske celine, ki je zares zelo velika. Od roba do roba bi svetloba potovala 500 milijonov let. Ta omejeni prostor sedaj dobro določa meje superjate galaksij, ki je tako tudi fizikalno dobro definirana. Naša superjata je stokrat večja od velikosti superjate, kot smo jo razumeli pred našo raziskavo. V naši nadjati galaksij je 100 tisoč velikih galaksij, kot je naša, in kak milijon manjših. Nadjato smo poimenovali Laniakea, kar v havajščini pomeni neizmerljivo vesolje.

So lastnosti Zemlje ali našega Sonca kakorkoli povezane s tem, da smo del Laniakee? Povedano drugače, je okolje pomembno za razvoj galaksij?

Lastnosti Zemlje in Sonca težko direktno povežemo z velikostjo nadjate galaksij. Vendar pa imamo prve namige, da je količina snovi in oblika posamezne galaksije povezana z okoljem, v katerem se galaksija nahaja. Rezultate raziskav tega vprašanja smo ravnokar objavili.

O razvoju galaksij si lahko zastavimo podobna vprašanja kot pri razvoju naših otrok. Tu mislim na dilemo med vplivi dedne zasnove in vplivi okolja. V primeru galaksij je skupna količina snovi podobna genetiki, torej dedni zasnovi, medtem ko število galaksij v okolici prevzame vlogo družinskega okolja. Med obema vplivoma je pri galaksijah še posebej težko ločiti, saj je količina snovi v galaksiji tesno povezana z okoljem, v katerem se nahaja.

Uspelo nam je odkriti zelo masivne galaksije, ki živijo izolirano. Tako smo lahko njihovo maso ločili od vplivov okolja. Odkrili smo, da so te masivne galaksije po svojih lastnostih bolj podobne ostalim izoliranim galaksijam, ne pa masivnim galaksijam v bogatih okoljih. Tako smo, vsaj za ta primer, pokazali, da je za lastnosti galaksije odločilno okolje, ne pa količina snovi v njej.

Na nastajanje galaksij odločilno vpliva sesedanje običajne, tako imenovane barionske snovi, v okolici središča galaksije. Vendar je v bližini poleg običajne še mnogo več temne snovi. Za naše masivne izolirane galaksije smo ugotovili, da je ta proces sesedanja običajne snovi približno dvakrat hitrejši kot pri podobnih masivnih galaksijah, ki so v bogatih okoljih. Verjetno se običajna snov lažje seseda proti središču galaksije, če je pri tem ne motijo vplivi galaksij v okolici.

Astronomija sega do vedno novih obzorij. To ji uspeva z vedno boljšimi teleskopi na Zemlji ali v vesolju, ki ne zbirajo le vidne svetlobe, ampak tudi infrardečo sevanje ali radijske valove iz vesolja. Katere od prihajajočih možnosti raziskav galaksij v okolici naše Rimske ceste najbolj nestrpno pričakujete?

Nove izjemne možnosti so pri preučevanju radijskih valov iz vesolja. Doslej smo uporabljali velike teleskope z enim samim zbiralnim krožnikom, ki v premeru meri preko sto metrov. Vendar so v zadnjih letih zgradili nove teleskope v Avstraliji, Južni Afriki in v Evropi. To je skupina 36 manjših anten, od katerih vsaka meri le nekaj deset metrov, ki pa skupaj zberejo več svetlobe od enega velikega krožnika. Tako bomo povečali razdalje, ki jih bomo lahko dosegli s kartiranjem vesolja. Namesto ene nadjate, ki jo lahko proučujemo danes, bomo v naslednjih 5 ali 10 letih preučili kakih 200 nadjat galaksij v naši okolici. Okrog leta 2020 bodo izstrelili tudi vesoljski infrardeči teleskop z imenom Evklid. Ime je dobil po antičnem matematiku, ki se je ukvarjal z geometrijo. Tudi satelit Evklid bo skušal razumeti geometrijo našega vesolja, z njim pa pričakujemo, da bomo lahko naredili prostorsko karto kar 30 tisoč nadjat galaksij.


Frekvenca X

692 epizod


Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.

Laniakea, naš širši galaktični dom

02.04.2015

S Frekvenco X smo se podali v največja nadstropja narave, v neizmerno vesolje, kjer se plin združuje v zvezde, skupine zvezd pa v galaksije. Naša gostja bo profesorica Hélene Courtois ( Elen Kurtva) z Univerze v Lyonu, ki je lani s havajskimi kolegi odkrila, da je naša Rimska cesta del jate galaksij, ki so jo poimenovali Laniakea. V havajščini Laniakea pomeni neizmerljivo vesolje, ki pa ga je Hélene Courtois in njenim kolegom vseeno uspelo izmeriti.

V teh nočeh na nočnem nebu gospoduje Luna, ki bo v soboto polna. Z obal Tihega oceana bodo tedaj lahko opazovali popolni Lunin mrk. Ob polni Luni je zaradi njene svetlobe na nebu težko videti karkoli temnega. Pred dvema tednoma je bilo drugače. Luna je bila na proti Soncu obrnjeni strani Zemlje, uživali smo celo v delnem Sončevem mrku. Zato sredi marca Lune ponoči ni bilo na nebu in smo lahko opazovali temne objekte daleč v vesolju. Podobno bo spet čez dva tedna.

Ob nočeh brez mesečine, zlasti poleti, je zanimivo stopiti proč od luči in v temi opazovati medel trak, ki se vleče čez nebesni svod. To je pas Rimske ceste. Vsak daljnogled nam meglico razbije v tisoče temnih zvezd, ki so nabrane v sploščenem disku naše Galaksije. Ker smo tudi mi del tega diska, ga vidimo kot pas, ki se vleče čez nebo. Seveda se je naravno vprašati, kaj leži še dlje v vesolju.

Pred slabim stoletjem so astronomi, kot so Henrietta Swan Leavitt, Heber Curtis in Edwin Hubble, prispevali k spoznanju, da je naša galaksija le ena od številnih galaksij v vesolju. Najbližji primer galaksije, podobne naši, je velika spiralna galaksija, ki jo jeseni lahko poiščemo v ozvezdju Andromeda. Svetloba njenih tisoč milijard zvezd potuje do nas kar 2,5 milijona let, tako je Andromeda najbolj oddaljen objekt, ki ga še lahko vidimo s prostim očesom. In še dlje? Galaksije se združujejo v jate galaksij, te v nadjate, končno pa s pogledom objamemo vesolje kot celoto. Vendar so bila preučevanja teh zgornjih nadstropij urejenosti snovi v vesolju dolgo precej negotova, saj nismo poznali natančnih oddaljenosti teh galaksij.

Naša današnja gostja, prof. dr. Helene Courtois z Univerze v francoskem Lyonu, je v prejšnjem desetletju s kolegi na Univerzi na Havajih izpopolnila tehniko tako imenovane Tully-Fisherjeve zveze in tako dobro določila razporeditev in gibanje nekaj tisoč bližnjih galaksij. Ugotovila je, kje so meje našega velikega galaktičnega doma, to je naše nadjate galaksij. Rezultat, ki ga je objavila v reviji Nature, je požel veliko pozornosti. Tudi sicer je profesorica Courtois zelo dejavna. Vodila je 17 različnih raziskav, je cenjena profesorica, vodi tudi kozmološko raziskovalno skupino na svoji univerzi, izjemno delavna je še pri promociji znanosti in je mati treh otrok. V kratkem bo razglašena za eno najuspešnejših francoskih znanstvenic.

INTERVJU

Profesorica Courtois, naravo lahko po velikosti razdelimo v mnogo nadstropij, astronomijo zanimajo predvsem največje velikosti: plin se združuje v zvezde, zvezde v galaksije. Kako se to nadaljuje, preden objamemo vesolje kot celoto?  

Ja, galaksije kot je naša, vsebujejo kakih 200 milijard zvezd in naše Sonce je na obrobju naše čudovite modre spiralne galaksije. Če nadaljujemo, se moramo zavedati, da galaksije navadno niso osamljene. Pogosto jih najdemo v skupinah. Tako naša Galaksija skupaj z drugo veliko galaksijo, ki jo imenujemo Andromeda, in še kakimi 40 manjšimi galaksijami v njuni okolici, sestavlja našo lokalno skupino.

A to še ni vse, nekatere druge galaksije sestavljajo večje skupine, ki jih imenujemo jate galaksij. V jati je lahko tisoč velikih galaksij, skupaj pa jih veže medsebojni gravitacijski privlak. Zato širjenje vesolja take jate galaksij ne more razredčiti. Zadnjih 50 let smo domnevali, da skupine in jate galaksij lahko povežemo v še večjo strukturo, ki smo jo poimenovali nadjata. Zadnje pol stoletja smo mislili, da je naša nadjata ploščata struktura, ki se razteza od naše skupine do naslednje velike jate galaksij v Devici. Vendar nadjat galaksij nismo znali jasno fizikalno opredeliti, nismo vedeli niti tega, kako naj potegnemo meje nadjate, ki ji pripadamo. Nedavno pa smo vse to postavili na trdne temelje.

Astronomom ni težko ugotoviti, v kateri smeri vidijo nek pojav, pogosto pa je težko določiti, kako daleč je. Kako merite razdalje do galaksij, ki nas obdajajo?

Verjetno razumete, da izmeriti razdaljo do druge galaksije ni ravno preprosto. Čeprav po imenih, ki so pravzaprav njihove številske oznake, lahko v naših seznamih podatkov naštejemo kaka 2 milijona galaksij, smo do danes izmerili razdalje le do tistih kakih 10 tisoč galaksij, ki so nam najbližje.

Razdaljo do galaksije izmerimo po slabljenju svetlobe z razdaljo. Predstavljajte si, da v rokah držite 60 W žarnico. Če bi stali na dvorišču mojega inštituta v Lyonu, bi s teleskopom zelo jasno videla vašo žarnico. Če pa bi se sedaj z vašo žarnico premaknili pred ljubljansko univerzo, me poklicali po telefonu in mi povedali, da naj pogledam žarnico, ki mi jo kažete skozi okno, bi s teleskopom v Lyonu zaznala le zelo temno svetilo, pa čeprav imam obakrat opraviti s 60 W žarnico. Astronomi pravimo, da je izsev obeh svetil enak. Iz tega, kako svetla je videti žarnica, lahko sklepam na njeno razdaljo. Z galaksijami naredimo natanko isto: astronomi imamo načine, da ugotovimo, koliko svetlobe seva galaksija v resnici. Uporabimo na primer velike radijske teleskope, to je antene, ki so s 100 metri premera podobne velikosti nogometnega igrišča. Velika spiralna galaksija, kot je naša, seva zelo veliko svetlobe, v watih bi to napisali kot enico, ki ji sledi 37 ničel. Če potem to galaksijo posnamemo z drugim teleskopom, ki opazuje v vidni svetlobi, in ugotovimo, kako svetla je videti, lahko tako ugotovimo, kako daleč je.

Lani ste s kolegi s Havajske univerze odkrili, da je naša Rimska cesta del jate galaksij, ki ste jo poimenovali Laniakea. Lahko opišete, kako izgleda naš širši galaktični dom?

Izmerili smo razdaljo do 8 tisoč galaksij. Tako smo lahko izračunali njihovo medsebojno hitrost, ki je posledica gravitacijskega privlaka med njimi. V delu prostora, ki smo ga raziskovali, smo ugotovili, da imajo vse galaksije hitrosti obrnjene navznoter. Tako smo lahko ugotovili, kje so meje naše vesoljske celine, ki je zares zelo velika. Od roba do roba bi svetloba potovala 500 milijonov let. Ta omejeni prostor sedaj dobro določa meje superjate galaksij, ki je tako tudi fizikalno dobro definirana. Naša superjata je stokrat večja od velikosti superjate, kot smo jo razumeli pred našo raziskavo. V naši nadjati galaksij je 100 tisoč velikih galaksij, kot je naša, in kak milijon manjših. Nadjato smo poimenovali Laniakea, kar v havajščini pomeni neizmerljivo vesolje.

So lastnosti Zemlje ali našega Sonca kakorkoli povezane s tem, da smo del Laniakee? Povedano drugače, je okolje pomembno za razvoj galaksij?

Lastnosti Zemlje in Sonca težko direktno povežemo z velikostjo nadjate galaksij. Vendar pa imamo prve namige, da je količina snovi in oblika posamezne galaksije povezana z okoljem, v katerem se galaksija nahaja. Rezultate raziskav tega vprašanja smo ravnokar objavili.

O razvoju galaksij si lahko zastavimo podobna vprašanja kot pri razvoju naših otrok. Tu mislim na dilemo med vplivi dedne zasnove in vplivi okolja. V primeru galaksij je skupna količina snovi podobna genetiki, torej dedni zasnovi, medtem ko število galaksij v okolici prevzame vlogo družinskega okolja. Med obema vplivoma je pri galaksijah še posebej težko ločiti, saj je količina snovi v galaksiji tesno povezana z okoljem, v katerem se nahaja.

Uspelo nam je odkriti zelo masivne galaksije, ki živijo izolirano. Tako smo lahko njihovo maso ločili od vplivov okolja. Odkrili smo, da so te masivne galaksije po svojih lastnostih bolj podobne ostalim izoliranim galaksijam, ne pa masivnim galaksijam v bogatih okoljih. Tako smo, vsaj za ta primer, pokazali, da je za lastnosti galaksije odločilno okolje, ne pa količina snovi v njej.

Na nastajanje galaksij odločilno vpliva sesedanje običajne, tako imenovane barionske snovi, v okolici središča galaksije. Vendar je v bližini poleg običajne še mnogo več temne snovi. Za naše masivne izolirane galaksije smo ugotovili, da je ta proces sesedanja običajne snovi približno dvakrat hitrejši kot pri podobnih masivnih galaksijah, ki so v bogatih okoljih. Verjetno se običajna snov lažje seseda proti središču galaksije, če je pri tem ne motijo vplivi galaksij v okolici.

Astronomija sega do vedno novih obzorij. To ji uspeva z vedno boljšimi teleskopi na Zemlji ali v vesolju, ki ne zbirajo le vidne svetlobe, ampak tudi infrardečo sevanje ali radijske valove iz vesolja. Katere od prihajajočih možnosti raziskav galaksij v okolici naše Rimske ceste najbolj nestrpno pričakujete?

Nove izjemne možnosti so pri preučevanju radijskih valov iz vesolja. Doslej smo uporabljali velike teleskope z enim samim zbiralnim krožnikom, ki v premeru meri preko sto metrov. Vendar so v zadnjih letih zgradili nove teleskope v Avstraliji, Južni Afriki in v Evropi. To je skupina 36 manjših anten, od katerih vsaka meri le nekaj deset metrov, ki pa skupaj zberejo več svetlobe od enega velikega krožnika. Tako bomo povečali razdalje, ki jih bomo lahko dosegli s kartiranjem vesolja. Namesto ene nadjate, ki jo lahko proučujemo danes, bomo v naslednjih 5 ali 10 letih preučili kakih 200 nadjat galaksij v naši okolici. Okrog leta 2020 bodo izstrelili tudi vesoljski infrardeči teleskop z imenom Evklid. Ime je dobil po antičnem matematiku, ki se je ukvarjal z geometrijo. Tudi satelit Evklid bo skušal razumeti geometrijo našega vesolja, z njim pa pričakujemo, da bomo lahko naredili prostorsko karto kar 30 tisoč nadjat galaksij.


02.01.2019

Čas in prostor nista tisto, kar se zdita

Italijanski fizik in eden od najbolje prodajanih avtorjev na svetu Carlo Rovelli ponuja nov most med teorijo relativosti in kvantno mehaniko.


27.12.2018

Praznična znanost

Znanost je povsod. Tudi med prazniki. Zato poljudno-znanstvena ekipa Frekvence X tokratni podkast ustvarja ob popoldanskem čaju. V kuhinji pečemo praznične piškote in se čudimo, kako je vse skupaj ena sama velika kemijska reakcija, kjer odločilno vlogo igrajo temperatura in sestavine. In kakšna je vloga glutena? Med zavijanjem daril razmišljamo, kako velik psihološki učinek lahko ima lepo zavita škatla. Pomembnost okusno zavitega darila potrjujejo tudi raziskave. Ob pogledu na božično drevo pa prebiramo raziskave o genetiki novoletnih jelk in možnostih za njihovo kloniranje.


13.12.2018

Zbogom, prakilogram!

16. novembra letos so se članice mednarodnega urada za uteži in mere, tudi Slovenija, zbrale v Versaillesu na posebni misiji: spremeniti definicijo kilograma. Ta je bila namreč edina enota, ki je še slonela na fizičnem predmetu. V dobi, ko smo z eno nogo tako rekoč že skoraj stopili na Mars, je glavnina vseh naših meritev odvisna od nekega arhaičnega artefakta. Za marsikoga je bilo to absurdno. A najti novo pot do kilograma ni bilo niti najmanj enostavno – potrebna so bila desetletja dela in dve Nobelovi nagradi, da se bomo lahko z majem drugo leto vendarle poslovili od prakilograma. Pri vsej zgodbi, katere pisci sicer zatrjujejo, da se za nas ne bo nič spremenilo, pa nas vendarle najbolj zanima – nam bodo tehtnice morebiti pokazale kaj manj? Merski sistem se je končno osvobodil zemeljskih spon, saj bodo vse enote določene s fizikalno realnostjo, ne z nekimi predmeti, ki slučajno ležijo na majhnem vlažnem planetu, ki kroži okrog sila povprečne zvezde v odročnem rokavu ene izmed običajnih galaksij. Sogovornika: Dr. Gregor Geršak, Fakulteta za elektrotehniko v Ljubljani Goran Grgić, Urad RS za meroslovje Avtorji: Maja Ratej, dr. Matej Huš, Luka Hvalc


06.12.2018

Upor poražencev globalizacije

Vse bolj jasno postaja, da volivci Donalda Trumpa in vseh trumpov po svetu nikakor niso zavedeni, ampak se zelo dobro zavedajo, koga volijo in zakaj. Volilno podporo na prvi vtis ekscentričnim kandidatom, lahko primerjamo z metanjem granitnih kock v simbole oblasti. Gre za upor tako imenovanih poražencev globalizacije. Razmah populizma v ZDA in Evropi je svojevrsten upor proti različnim elitam. Dejstvo je, da živimo v negotovih časih, a vseeno: smo preveč optimistični, če mislimo, da je populizem vendarle že dosegel vrhunec in se bo umiril? Zakaj torej v vsaj statistično dobrih gospodarskih razmerah uspevajo Trump in trumpi? Kaj v resnici predstavlja brexit? Zakaj je bil zaradi protesta rumenih jopičev prisiljen popustiti francoski predsednik Emanuell Macron? Analizirata: -Politolog in politični analitik Ian Bremmer, Eurasia Group -Filozofinja dr. Alenka Zupančič, ZRC SAZU Avtorja: dr. Sašo Dolenc in Luka Hvalc


29.11.2018

Skrb za modri marmornati planet kar z domačega kavča

Pred skoraj petdesetimi leti – natančneje 24. decembra 1968 – je v vesolju nastala ena najvplivnejših fotografij Zemlje preteklega stoletja. Astronavti na Apollu 8 Frank Borman, Jim Lovell in Bill Anders so iz lunine orbite dobili čudovit posnetek Zemljine oble, ki ni pokazala samo to, kako krasen in svetel je ta modri marmorni planet, ampak tudi to, da v skoraj neskončnem vesolju nismo (mi) središče vsega. Takrat je bila fotografija iz vesolja nekaj revolucionarnega, danes pa fotografije Zemlje pridobivamo vsak dan. Ob pomoči podjetja Sinergise satelitski posnetki Zemlje omogočajo vsakemu, da pogleda na kakšno drugo celino in vidi, kakšne spremembe se dogajajo: presihajoča jezera, izginjajoči ledeniki, gozdovi, ki se krčijo zaradi pridobivanja palmovega olja … Od lepote našega planeta v preteklosti do skrbi zanj danes – tudi s satelitskimi posnetki, bosta govorila vodja podjetja Sinergise Grega Milčinski in profesor astronomije, astrofizike in kozmologije na Fakulteti za matematiko in fiziko dr. Tomaž Zwitter. Foto: NASA Goddard Space Flight Center (Flickr/Creative Commons)


22.11.2018

Reportaža: Znanstveni slam 2018

Saj poznate tisto Einsteinovo: “Če nečesa, kar počneš, ne znaš razložiti 6-letniku, tega tudi sam ne razumeš.” Prava umetnost zna biti nekaj zelo kompleksnega strniti v elegantno in lepo razumljivo celoto. Na Znanstvenem slamu 2018 je na inovativen način svoja raziskovalna dela predstavilo deset raziskovalcev. Od skrivnostnega življenja jezer do lepote paličnega mešalnika. Od moderne čistilke plazme do tlakovcev in simetrije.


15.11.2018

Mesta prihodnosti 5/5: Futurizem boljšega življenja

V Celju smo z gimnazijci razpravljali o mestih prihodnosti. Mladi razmišljajo, da bi promet v naslednjih desetletjih kazalo načrtovati pod zemljo in ne po zraku. Ker bo tako manj gneče in manj moteče za naravo. Kot zelo dobro alternativo vidijo urbano čebelarstvo, čebele nas lahko za prihodnost naučijo sodelovanja, nam pokažejo, kako lahko velika skupina v resnici deluje kot družina. Če bomo želeli živeti boljše, bomo morali stremeti k manj dražljajem, iskati manj hrupa, manj reklam. Le z minimalizmom in več umirjenosti bomo prihranili notranjo energijo za res pomembne stvari in uživali kakovostno življenje. "Daj, kolikor vzameš. In vse bo dobro," veli star maorski pregovor. Moč prevzemajo mesta in korporacije. Kaj se bo zgodilo, če mesta ne bodo več v interesu ljudi ampak kapitala? Nas lahko to čez 100 let pripelje v globalno diktaturo? Kakšna bodo v resnici mesta prihodnosti, kakšne metamorfoze urbanega okolja se obetajo? Katere vrednote bi morali ohraniti, kako poiskati še sprejemljivo ravnovesje med interesi kapitala in resničnimi potrebami ljudi, kako v širšo družbeno korist sinhronizirati umetno inteligenco in zdravo človeško pamet? Dobrodošli na poti naprej in nazaj v prihodnost! Avtorji: Jan Grilc, dr. Dan Podjed, Luka Hvalc, Maja Ratej. Sogovorniki: Dr. Theresa Cordova (Univerza v Chicagu), Dr. Marko Grobelnik (laboratorij za umetno inteligenco IJS), Petr Vorlik (Praška arhitekturna fakulteta), Maja Simoneti (Inštitut za politike prostora) dr. Blaž Vurnik (Mestni muzej Ljubljana), Roberta Marcaccio (DSDHA London), Dr. Gregor Papa (odsek za računalniške sisteme na IJS), dr. Christa Sommerer (intermedijska umetnica), Laura Gatti (krajinska arhitektka), Robert Muggah (Inštitut Igarape), Janez Dovč (fizik in glasbenik), dijaki Anej Kostrevc, Maj Mravlak, Katrin Kovač, Aleksander Breznikar, Jernej Lah, Nejc Drev in Mitja Suvajac (Gimnazija Celje – Center).


08.11.2018

Mesta prihodnosti 4/5: Tarok v prometu prihodnosti

Kam se bo preselil promet prihodnosti, kdo ali kaj nas bo vozil, kaj bomo počeli v futurističnih prevoznih sredstvih? Lahko da bomo po drugem tiru nekoč gradili še tretji pas, vzpostavili mestni letalski promet, bolje izkoristili vodo, morda pa je v urbanih okoljih kar kolo še najučinkovitejša rešitev. Med vožnjo z različnimi prevoznimi sredstvi sedanjosti iščemo nove poti do boljšega prometa in mobilnosti prihodnosti. Skozi okno prevelikega avtomobila opazujemo, kako so prevladujoči načini premikanja spremenili podobo naših mest, vplivali na gradnjo in zaznamovali lokalne identitete. Razmišljamo o realnih izboljšavah, iščemo primere dobre prakse. V mestni gneči sanjamo o igranju taroka v avtonomnih avtomobilih prihodnosti. Pri gasilcih preverjamo, kaj bi se z varnostnega vidika zgodilo, če bi na avtocesti trčilo več električnih avtomobilov. Zapeljemo se v največje slovensko krožišče, ki ga povsem upravlja umetna inteligenca. Ustavimo se v centru za nadzor semaforjev in se med iskanjem parkirišča strinjamo, da bodo v prometu večne zagotovo ostale le kletvice. Sogovorniki: Petr Vorlik (Praška arhitekturna fakulteta), Dr. Blaž Vurnik (Mestni muzej Ljubljana), Aleš Žibert (Center za upravljanje prometa Ljubljana), Vladimir Zadina (Smart Prague), Rok Magister (SAP), Roberta Marcaccio (DSDHA London), Dejan Perušek (Ljubljanska gasilska brigada), dr. Tadej Kosel (Fakulteta za strojništvo), Avtorji: Jan Grilc, dr. Dan Podjed, Luka Hvalc


01.11.2018

Protetik, ki si je želel postati agent FBI

Njegova dedek in babica sta v Sloveniji živela le sedem kilometrov narazen, spoznala pa sta se šele v Združenih državah Amerike. “V mestu Rutland je dedkova družina šla pogledat nove priseljence, med njimi je bila tudi mlada ženska – pozneje moja babica. Moj dedek je na srečanje prinesel barvne gumijaste bonbone in ji jih ponudil. Všeč so ji bile barve in družinska legenda pravi, da sta se zato tudi zaljubila,” pravi Terry Supan, protetik, ki si je pravzaprav želel postati agent FBI. V svoji petdesetletni karieri je nanizal ogromno uspehov na področju razvijanja čimboljših – tudi robotskih – protez, ki pri človeku nadomestijo zgornje in spodnje ekstremitete. Ob uspešni poklicni poti ima še uspešen – več kot štiri desetletja dolg zakon. Da je tako uspešen, se lahko zahvali tudi odličnemu vzoru babice in dedka, ki sta se po vsakem prepiru pogovorila in si povedala, da se imata rada. O kariernih poteh in družinskih vezeh pa v pogovoru z Majo Stepančič.


25.10.2018

Mesta prihodnosti 3/5: Nevidno ožilje mest

Vsakdanje življenje v mestih poganja nevidno ožilje, infrastruktura, po kateri se pretakajo energija, voda, hrana, podatki, ljudje in ideje. Pa tudi fekalije in vedno več odpadkov. Nove tehnologije in umetna inteligenca hitro spreminjajo načine, kako upravljamo mesta, tisoči tipal in gore podatkov nam omogočajo nadzor nad procesi, o katerih včasih nismo vedeli ničesar. Kako lahko obstoječo javno infrastrukturo nadgradimo in spremenimo, da bo bolj učinkovito zadostila potrebam vse številnejšega prebivalstva? V tretjem delu serije Mesta prihodnosti se odpravimo v srce slovenskega električnega omrežja, odkrivamo različne pristope k pametnim mestom, raziskujemo vpliv urejanja javne infrastrukture na zdravje in pomen sodelovanja prebivalcev v procesih odločanja o njihovih soseskah. Sogovorniki: Andrej Vrbinc, vodja Republiškega centra vodenja (ELES), dr. Gregor Papa, vodja odseka za računalniške sisteme (IJS), Rok Magister (SAP), Franziska Dolak (Siemens), Maja Simoneti (Inštitut za politike prostora), Teresa Cordova (Great Cities Institute, University od Illinois in Chicago) Avtorji: Jan Grilc, dr. Dan Podjed, Luka Hvalc


18.10.2018

Mesta prihodnosti 2/5: Hiše na drevesih ali drevesa na hišah

Obiščemo najpametnejšo stavbo v Sloveniji, v kateri je nekaj tisoč senzorjev, vse je popolnoma avtomatizirano. Gremo v milansko stolpnico, na kateri raste 20 tisoč rastlin. Preselimo se v barcelonsko sosesko, ki je prednost na cestah dala pešcem in kolesarjem. Pogovarjamo se z Benečani, ki v boju proti masovnemu turizmu okupirajo prazne hiše. V drugem delu serije o mestih prihodnosti iščemo majhne trike in velike ideje za boljša bivališča in soseske prihodnosti. S hitrimi širitvami mest pospešeno nastajajo nove pobude, ki se poslužujejo inovativnih metod gradnje, zasnove in upravljanja prebivališč. Razmišljamo o primerih dobrih praks, ki so z enostavnimi arhitekturnimi in urbanističnimi posegi dosegle opazne spremembe v življenjskih vzorcih prebivalcev. Sogovorniki: Laura Gatti (krajinska arhitektka in agronominja), Maja Simoneti (Inštitut za politike prostora), Patrick Kaapert (prebivalec superotoka v Barceloni), Nicola Ussardi (Assemblea Sociale per la Casa, Benetke) Avtorji: Jan Grilc, dr. Dan Podjed, Luka Hvalc


11.10.2018

Mesta prihodnosti 1/5: Londubaj, Pekingapur in Ljubljanabor

Do leta 2050 bosta v urbanih okoljih živeli že dve tretjini ljudi, čeprav mesta pokrivajo le odstotek zemeljskega površja. Mesta so zelo živ organizem, ki se spreminja z neverjetno hitrostjo. Pričakujemo lahko več modelov mest, ki bodo videti kot Singapur. Takšna mesta bodo temeljila na tehnologijah, bodo bolj totalitarna, demokracije bo manj. Vzpostavljale se bodo povezave, a ne v prostoru, temveč v času. Nastale bodo interesne mestne zveze, na primer Londubaj (London in Dubaj), Pekingapur (Peking in Singapur), morda celo Ljubljanabor, interesna mestna zveza Ljubljane in Maribora. V prvem delu podkasta o mestih prihodnosti analiziramo tudi, s kakšnimi izzivi se bodo morala mesta spopasti, in razmišljamo o ukrepih za zagotavljanje boljšega življenjskega okolja, ki ga lahko mesta sprejmejo med širjenjem in preobrazbo. Kakšnim metamorfozam urbanega okolja bomo priče? Sogovorniki: Robert Muggah (Inštitut Igarape), dr. Theresa Cordova (Inštitut Great Cities, Univerza v Illinoisu), dr. Simona Kukovič (FDV) Avtorji: Jan Grilc, dr. Dan Podjed, Luka Hvalc


04.10.2018

Nobelove nagrade 2018

Posebna imunoterapija za zdravljenje raka; Preboj na področju laserske fizike; Razvoj zelene kemične industrije. To so letošnje Nobelove nagrade za medicino, fiziko in kemijo. Kaj prinašajo velika znanstvena odkritja tudi v naša vsakdanja življenja? V posebnem podkastu analiziramo s slovenskimi strokovnjaki: doc. dr. Mirjano Rajer, izrednim prof. dr. Igorjem Poberajem in doc. dr. Marjetko Podobnik.


27.09.2018

Pepelke med zvezdami

Astronomi zvezde radi poimenujejo po barvah in velikostih: nekatere so rdeče orjakinje ali rdeče pritlikavke, naše Sonce je rumena pritlikavka, njegovo jedro pa se bo na koncu spremenilo v belo pritlikavko. Ameriški astrofizik Adam Burgasser pravi, da so posebno “kul”, kot se je izrazil, rjave pritlikavke, in to zato ker so tako zanimive in obenem tako hladne. Je zvezda, ki zmrzuje pod lediščem, sploh še zvezda in kaj jo razlikuje od planeta, odgovarjamo v tokratni Frekvenci X.


20.09.2018

Znanstveni influenserji v slovenski preteklosti

Kaj pravite na srečanje z influenserji, vplivnimi učenjaki, ki so v preteklosti delovali na ozemlju Slovenije? Od človeka, ki je skrbno popisal živalstvo in rastlinstvo Kranjske in bi – če bi živel danes – gotovo pisal blog o bogati flori Slovenije in v medijih opozarjal na nevarne poklicne bolezne; do človeka, ki je bil na čelu ene najmogočnejših gospodarskih trdnjav svojega časa in zato na moč vpliven, briljanten, a po drugi strani premalo taktičen znanstvenik, ki bi – če bi živel danes – gotovo na javnem profilu svojega Facebooka razpredal o svojih patentih, njegov prijatelj na Twitterju pa bi bil sam ameriški predsednik; in nazadnje do ženske, ki se je nosila drugače kot njene sodobnice, ki bi imela – če bi živela danes – na Twitterju zaradi svoje ektravagantnosti in vsestranske razgledanosti zagotovo ogromno sledilcev, v svojem mobilnem telefonu pa številke številnih, ki kaj veljajo. Ana Mayer Kansky, Lambert von Pantz in Giovanni Antonio Scopoli.


13.09.2018

Poletni znanstveni hiti

Ste poleti spustili možgane na pašo in se vam niti sanja ne, kaj je počela znanost, medtem ko ste bili vi na počitnicah? Dogajalo se je veliko – tako tam zgoraj na astronomskih skalah, kot v skritem nanosvetu. Odkrili so tekočo vodo na Marsu, človeštvo je razvilo predmet, ki bo potoval najhitreje doslej, spet so potrdili Higgsov bozon, več kot kvadratni kilometer velika ledena konstelacija senzorjev na Antarktiki pa je naposled dala prve razburljive rezultate. Pripovedujeta Maja Ratej in Luka Hvalc.


06.09.2018

Skrivnosti najbolj posebnih krajev na svetu

Trenutki, ko se sonce ujame med zidove starodavnega templja Karnak v Egiptu, še danes pričajo o izjemnosti kozmičnih pokrajin in sončnega kulta. Dr. Juan Antonio Belmonte Aviles preučuje fenomene arheoastronomije, pogled v nebo lahko namreč pojasni tudi največje zgodovinske skrivnosti. V prvi epizodi nove sezone Frekvence X tudi o Nabatejcih, čudežnem mestu Petra, rimskem Panteonu, domnevnih piramidah v Bosni in Hercegovini in o tem, da izjemnne najdbe potrebujejo še bolj izjemne dokaze. Avtor: Luka Hvalc


03.08.2018

Prodorni rudarji v matematičnih rudnikih

Na slovesnosti v Riu de Janeiru so ta teden podelili najprestižnejše nagrade v matematiki, ki jih opisujejo kot neke vrste Nobelove nagrade za to področje. Nagrado podeljujejo vsaka štiri leta štirim matematikom, mlajšim od 40 let, ki jim je uspel močan prodor na sicer precej klasičnih področjih te vede.


21.06.2018

Delfini imajo svoj dom tudi v slovenskem morju

Frekvenca X se odpravlja na morje, na obisk k morskim sesalcem. V slovenskem morju ima svoj dom približno 80 delfinov, še enkrat toliko jih redno obiskuje vode Piranskega in Tržaškega zaliva. Velike pliskavke so zelo družabne, živijo v skupinah, so zelo inteligentne živali, ki imajo vsaka svoj žvižg, po katerem se prepoznavajo med seboj. Zdaj imajo tudi vsaka svoje ime, po katerem jih prepoznavamo ljudje. Nadeli so jim jih člani društva Morigenos, ki že več kot 15 let raziskujejo navade in družbeno strukturo divjih delfinov v slovenskem morju. Spremljajo tudi, kako se zaradi človeških dejavnosti spreminja njihov habitat in kako nanje vpliva onesnaženje morja.


14.06.2018

Kam vodijo sledi z Marsa

Ameriška vesoljska agencija Nasa je razkrila, da so v 3,5 milijarde let starih skalah na Marsu odkrili še več organskih sestavin. Skozi leta zaznavajo tudi periodično nihanje metana v atmosferi. Izvor metana ni znan, dopuščajo možnost, da bi lahko bil potencialno tudi življenjski. S pazljivim visokotehnološkim “vohljanjem” že nekaj mesecev skuša ugotoviti izvor metana v Marsovi atmosferi tudi evropska misija ExoMars. Ta bi lahko bil tudi biološkega izvora. Kam vodijo sledi z Marsa, v posebnem intervjuju za Val 202 pojasnjuje dr. Oleg Korablev, vodja instrumenta za preučevanje metana na misiji Evropske vesoljske agencije. Strokovni sodelavec Frekvence X prof. Tomaž Zwitter pojasni aktualne astronomske dogodke.


Stran 14 od 35
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov