Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z doktorjem Michaelom Fehringerjem z Evropske vesoljske agencije se bomo pogovarjali o Zemljini težnosti, biomasi in oceanskih tokovih, dr. Matjaž Ličer z Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo pa bo predstavil, kaj novega smo se naučili o tokovih v našem Jadranu.
Oblika Zemlje, količina lesa v svetovnih gozdovih in podatki o morskih tokovih v oceanih
Marsikdo ne bi pomislil, da najbolj natančne podatke o obliki Zemlje, količini lesa v svetovnih gozdovih ali morskih tokovih v svetovnih oceanih lahko dobimo iz vesolja.
Prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani: “Zemlja v resnici ni povsem okrogla. Zaradi dnevnega vrtenja okrog lastne osi je ob ekvatorju nabrekla. Polmer na ekvatorju je za 22 kilometrov večji od polmera v polarnih predelih.”
“Najbolj oddaljena točka od središča Zemlje ni gora Everest, kot bi kdo mislil, ampak andski vulkan Chiborazo v Ekvadorju.”
Slika je v resnici še bolj zapletena, pojasnjuje prof. dr. Tomaž Zwitter, saj Zemlja ni povsod iz enako gostih kamenin. Obliko Zemlje lahko torej opišemo kot površino, ki bi jo imel naš planet, če na njem ne bi bilo kopnega, na morju pa ne bi bilo tokov ali vetrov. Meritev te oblike, ki jo imenujemo geoid, je bila naloga satelita GOCE Evropske vesoljske agencije. Obliko je izmeril na kak centimeter natančno in pri tem zaznal izbokline ali kotanje večje od velikosti stotih kilometrov.
“Poleg ciljev, ki jih je satelit GOCE v izpolnil, so ugotovili tudi marsikaj nenačrtovanega. Tako je bilo aprila 2011 bobnenje potresa v Fukušimi tako močno, da je zvok zaznal tudi satelit GOCE, ki je takrat letel nad Japonsko. Mislim, da je bilo to prvič, da je kak umetni satelit ‘slišal’ dogajanje na Zemlji.”
Dr. Michael Fehringer je nekdanji sistemski direktor projekta GOCE. Ime misije GOCE je kratica za Raziskovalec gravitacije in cirkulacije oceanov. “Ta satelit je res eden najbolj zloščenih in najvitkejših, po obliki je podoben cigari ali izstrelku,” pravi dr. Michael Fehringer, ki je sedaj glavni direktor misije Biosphere Evropske vesoljske agencije. Ta ima za cilj natančno ugotoviti, koliko lesa imamo v gozdovih na Zemlji in kako se na posameznih področjih predvsem zaradi brezvestnega izsekavanja ta količina s časom žal zmanjšuje.
“Približno tretjina goriva ostane v ozračju, tretjina gre v oceane, tretjina ogljika iz goriva pa konča v gozdovih in biomasi. Te količine bi radi natančneje izmerili. Ker bomo karto svetovnih gozdov posneli dvakrat na leto, bomo lahko spremljali tudi uničevanje gozdov na primer na območju Amazonke ali v tropskih gozdovih po vsem svetu.”
Meritev natančne oblike Zemlje je seveda uporabna tudi za naš Jadran. Je pa v Jadranu situacija v marsičem celo bolj zapletena kot v velikih oceanih, kjer tokovi precej enakomerno premagujejo velike razdalje. Na Jadran vpliva plima, vdiranje tople in močno slane vode iz Sredozemlja, vtok hladnejše in sladke vode rek predvsem na severu, pa vetrovi.
Naš gost, dr. Matjaž Ličer z Morske biološke postaje v Piranu Nacionalnega inštituta za biologijo je s sodelavci pravkar objavil odmeven članek v reviji Ocean Science, kjer podrobno obravnavajo vpliv burje na dogajanje v vodi in zraku severnega Jadrana.
“V Jadranu so morski tokovi povezani predvsem z razlikami v gostoti morskih mas, te razlike v gostoti imajo več izvorov, recimo jadranske reke prinašajo sladko vodo in na nek način redkejšo vodo, lažjo vodo, potem lokalni vetrovi, kot je burja lahko zelo ohladijo to vodo, povečajo njeno gostoto.”
“Splet vseh teh okoliščin se potem kaže kot neka splošna cirkulacija v Jadranu, kjer je pa seveda ključen dejavnik tudi rotacija Zemlje,” pojasnjuje dr. Matjaž Ličer.
682 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Z doktorjem Michaelom Fehringerjem z Evropske vesoljske agencije se bomo pogovarjali o Zemljini težnosti, biomasi in oceanskih tokovih, dr. Matjaž Ličer z Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo pa bo predstavil, kaj novega smo se naučili o tokovih v našem Jadranu.
Oblika Zemlje, količina lesa v svetovnih gozdovih in podatki o morskih tokovih v oceanih
Marsikdo ne bi pomislil, da najbolj natančne podatke o obliki Zemlje, količini lesa v svetovnih gozdovih ali morskih tokovih v svetovnih oceanih lahko dobimo iz vesolja.
Prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani: “Zemlja v resnici ni povsem okrogla. Zaradi dnevnega vrtenja okrog lastne osi je ob ekvatorju nabrekla. Polmer na ekvatorju je za 22 kilometrov večji od polmera v polarnih predelih.”
“Najbolj oddaljena točka od središča Zemlje ni gora Everest, kot bi kdo mislil, ampak andski vulkan Chiborazo v Ekvadorju.”
Slika je v resnici še bolj zapletena, pojasnjuje prof. dr. Tomaž Zwitter, saj Zemlja ni povsod iz enako gostih kamenin. Obliko Zemlje lahko torej opišemo kot površino, ki bi jo imel naš planet, če na njem ne bi bilo kopnega, na morju pa ne bi bilo tokov ali vetrov. Meritev te oblike, ki jo imenujemo geoid, je bila naloga satelita GOCE Evropske vesoljske agencije. Obliko je izmeril na kak centimeter natančno in pri tem zaznal izbokline ali kotanje večje od velikosti stotih kilometrov.
“Poleg ciljev, ki jih je satelit GOCE v izpolnil, so ugotovili tudi marsikaj nenačrtovanega. Tako je bilo aprila 2011 bobnenje potresa v Fukušimi tako močno, da je zvok zaznal tudi satelit GOCE, ki je takrat letel nad Japonsko. Mislim, da je bilo to prvič, da je kak umetni satelit ‘slišal’ dogajanje na Zemlji.”
Dr. Michael Fehringer je nekdanji sistemski direktor projekta GOCE. Ime misije GOCE je kratica za Raziskovalec gravitacije in cirkulacije oceanov. “Ta satelit je res eden najbolj zloščenih in najvitkejših, po obliki je podoben cigari ali izstrelku,” pravi dr. Michael Fehringer, ki je sedaj glavni direktor misije Biosphere Evropske vesoljske agencije. Ta ima za cilj natančno ugotoviti, koliko lesa imamo v gozdovih na Zemlji in kako se na posameznih področjih predvsem zaradi brezvestnega izsekavanja ta količina s časom žal zmanjšuje.
“Približno tretjina goriva ostane v ozračju, tretjina gre v oceane, tretjina ogljika iz goriva pa konča v gozdovih in biomasi. Te količine bi radi natančneje izmerili. Ker bomo karto svetovnih gozdov posneli dvakrat na leto, bomo lahko spremljali tudi uničevanje gozdov na primer na območju Amazonke ali v tropskih gozdovih po vsem svetu.”
Meritev natančne oblike Zemlje je seveda uporabna tudi za naš Jadran. Je pa v Jadranu situacija v marsičem celo bolj zapletena kot v velikih oceanih, kjer tokovi precej enakomerno premagujejo velike razdalje. Na Jadran vpliva plima, vdiranje tople in močno slane vode iz Sredozemlja, vtok hladnejše in sladke vode rek predvsem na severu, pa vetrovi.
Naš gost, dr. Matjaž Ličer z Morske biološke postaje v Piranu Nacionalnega inštituta za biologijo je s sodelavci pravkar objavil odmeven članek v reviji Ocean Science, kjer podrobno obravnavajo vpliv burje na dogajanje v vodi in zraku severnega Jadrana.
“V Jadranu so morski tokovi povezani predvsem z razlikami v gostoti morskih mas, te razlike v gostoti imajo več izvorov, recimo jadranske reke prinašajo sladko vodo in na nek način redkejšo vodo, lažjo vodo, potem lokalni vetrovi, kot je burja lahko zelo ohladijo to vodo, povečajo njeno gostoto.”
“Splet vseh teh okoliščin se potem kaže kot neka splošna cirkulacija v Jadranu, kjer je pa seveda ključen dejavnik tudi rotacija Zemlje,” pojasnjuje dr. Matjaž Ličer.
Je slovenski šport v primeri s športom drugih olimpijskih narodov res nekaj izjemnega? Kaj o tem pravijo številke? V Frekvenci X se nam bo pridružil Slavko Jerič, ki že vrsto let kot športni statistik spremlja številke v športu, nedavno pa je izdal tudi knjigo Statistika za začetnike, ob pomoči katere se lahko čisto vsi prelevimo v (športne) statistike. V pogovoru z njim bomo osvetlili, kaj je prav, kaj narobe glede najpogostejših primerjav držav na olimpijskih igrah, kaj vpliva na primat nekaterih narodov v nekaterih disciplinah in koliko medalj se Sloveniji nasmiha letos.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X raziskovali tudi sindrom prevaranta, človeško napako in učinkoviti altruizem.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X raziskovali tudi nevarne odmerke nenevarnih snovi, obiskali smo čisto pravo gradbišče na drugem tiru pri Postojni, se pozanimali o znanosti gradnje predorov, odpravili smo se po sledeh meteoritov, ki so padli na naša tla, dotaknili smo se celo Lune, na koncu pa se podučili o pasteh skrajno predelane hrane.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X razmišljali o mestih prihodnostih, o besedah trajnostno, zeleno, pa tudi o strojnem učenju in marsikateri nagradi v znanosti. Pozabili pa nismo niti na merjenje možganske aktivnosti.
Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos je Frekvenca X sledila marsičemu in potikali smo se na vseh mogočih raziskovalnih misijah – od mušic, Cerna, oceanov, do liliputancev in velikanov.
Turbulence so nekaj najobičajnejšega, s čimer se letala srečujejo vsak dan. Kljub temu se ob tresljaju številni prestrašijo, ker so prepričani, da je nekaj narobe pri letu. Vsako leto se letala srečajo z 68 tisoč zmernimi do hudimi turbulencami, nekatere so tako močne, da lahko povzročijo poškodbe letala, v njem pa se poškodujejo tudi potniki. Nazadnje smo o intenzivni turbulenci slišali maja, na letu London-Singapur je bilo več kot sto poškodovanih, en potnik je umrl. Ob tem se pri Frekvenci X sprašujemo, ali nas lahko turbulenca preseneti, kakšne vrste turbulenc obstajajo, kako turbulentno je območje Slovenije in ali bo zaradi podnebnih sprememb zmernih ali hujših turbulenc vse več?
Bolgarija je članica Evropske unije, ki vlaga v nekatere zanimive znanstveno-raziskovalne projekte. Od leta 1988 imajo na otoku Livingstone celo svojo antartktično postajo, kjer v sklopu različnih mednarodnih odprav potekajo raziskave s področja geologije, glaciologije, oceanografije, biologije, topografije … V aktualni ekspediciji so med drugim raziskovali vpliv podnebnih sprememb na ledenike in prisotnost mikroplastike na Antarktiki.
Ste se kdaj vprašali, kako nastane plastenka? Mnogo ljudi je ne povezuje z nafto in tem, da pred svojim nastankom v obliki surovin, ki jih pridobijo iz črnega zlata, dobesedno obkroži pol sveta. Pri vsem tem je največji paradoks, da plastenka svojemu namenu služi smešno malo časa, večji del svojega življenjskega cikla pa nato preždi kot odpadek. A ne glede na to, v kateri smetnjak ali zabojnik jo odvržemo, bi morali predvsem razmišljati o tem, kako zmanjšati njihovo proizvodnjo, kako se ne utopiti v plastenkah. V Frekvenci X sledimo plastenki – od nafte do odpadka.
Konec maja je čas za pregled znanstvenih vrhov meseca, ogromno se je dogajalo, predvsem v domačem znanstvenem okolju. Mladi osnovnošolci s I. osnovne šole v Celju so zmagali na tekmovanju FIRST® LEGO® League na Norveškem. Ta mesec smo tudi pri nas opazovali severni sij. V UKC Ljubljana so objavili pomembno študijo o zdravljenju bolnikov s tveganjem za motnje srčnega ritma. Dobili smo komunikatorko znanosti, to je postala upokojena profesorica botanike in biologinje celice na Univerzi v Ljubljani dr. Marina Dermastia. Razglasili pa so tudi mentorja leta, ki je gost naše znanstvene oddaje.
V soboto, 18. maja zvečer, so na nebu nad Portugalsko in Španijo opazili svetlo kroglo. Dogodek je posnela Evropska vesoljska agencija s svojimi kamerami v Cáceresu v Španiji. Potrdili so, da je šlo za kos kometa, ki je verjetno zgorel nad Atlantikom na višini okoli 60 kilometrov. Še vedno pa preučujejo njegovo velikost in pot, da bi ocenili ali obstaja možnost, da je kakšen del dosegel površje Zemlje in postal meteorit. Košček vesolja, ki pristane na Zemljinem površju, ki ga hudomušno lahko opišemo kot najcenejšo dostavo iz vesolja, s seboj med drugim prinašajo kopico informacij o zgodnjem nastajanju osončja. Podajamo se na vesoljsko detektivko magnetnih ostankov vesolja z izjemno gostoto, občudujemo zbirko meteoritov, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Zakaj največ meteoritov najdejo na Antarktiki? Kako se lahko iskanja meteoritov lotite s pometanjem? Za tiste, ki vas je ob poslušanju morda prijela iskalna mrzlica, pa še ena spodbudna informacija: v primeru, da najdete meteorit, ga lahko, če zagotovite ustrezne pogoje za hrambo, obdržite.
Kako lahko naredim kar največ dobrega? Naj premišljeno doniram samo skrbno izbranim humanitarnim organizacijam ali naj se raje odločam čustveno in pomagam po trenutni inerciji? Pod drobnogled smo vzeli koncept učinkovitega altruizma, ki skuša pomagati na podlagi merljivih dokazov, hkrati pa je deležen tudi številnih kritik. Razpravljamo o različnih konceptih altruizma in dobrodelnosti, vlogi posameznika, države in korporacij.
Ranga Dias z ameriške univerze Rochester je leta 2020 zaslovel, potem ko je v reviji Nature poročal o prvem superprevodniku pri sobni temperaturi. To je bil velikanski uspeh, eden izmed svetih gralov moderne fizike, ki je Diasu na široko odprl pot do Nobelove nagrade, svetu pa do učinkovitejše prihodnosti z manj izgubami energije. A danes vemo, da je za njegovim domnevnim odkritjem prevara in vrsta goljufij. Poneverbe podatkov v znanosti postajajo vse pogostejše, dodatno skrb vnaša sivo polje umetne inteligence, ki namesto znanstvenikov lahko piše tudi članke. Kako je z integriteto v znanosti, kako lahko vemo, kaj je res in kdo zavaja?
Potujemo v zgodovino našega planeta in odkrivamo največja in najmanjša bitja, ki so ga poseljevala. Zagrizemo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani.
V ponedeljek je minilo 300 let od rojstva Immanuela Kanta, slovitega modreca iz Königsberga, ki je močno zaznamoval filozofijo. Kant velja za prvega sodobnega filozofa, njegovo delo pa presega meje časa in nam še vedno predstavlja prvovrstno oporo pri naslavljanju temeljnih vprašanj o našem obstoju, našem razumevanju in naši odgovornosti.
Vsako leto se nad našimi glavami seli na milijarde ptic, žuželk, netopirjev; njihova epska potovanja povezujejo celine in niso imuna na vpliv človeka, ki je zadal velik udarec zlasti selitvam velikih sesalcev. Kdo so selivci rekorderji, kaj jih žene in kako najdejo svoj cilj?
“Prosimo vas, da zaprete oči, med preiskavo se tudi ne pogovarjamo.” To so začetne besede asistenta v ambulanti za merjenje električne dejavnosti možganov EEG, kamor se je tokrat, ob skorajšnji stoletnici prve meritve na človeku, povabila tudi Frekvenca X. Elektroencefalograf je naprava, ki jo je na človeku prvič uporabil nemški psihiater Hans Berger 6. julija 1924. Kljub svoji starosti se tehnologija do danes ni prav veliko spremenila, ob merjenju dejavnosti še vedno na glavo postavijo elektrode, ob pomoči katerih ugotavljajo mogoča odstopanja od normalne električne dejavnosti možganov. Pravzaprav jim “na daleč” prisluškujejo. In to so delali tudi, ko se je na Nevrološki kliniki pri vodji Centra za epilepsijo odraslih dr. Bogdanu Lorberju oglasila Maja Stepančič. Vabljeni torej na posebno zvočno izkušnjo, prisluškovali boste lahko preiskavi EEG.
Če omenimo oceane, na kaj pomislite? Večina ljudi pomisli na ribe in na njihovo slanost …, na biologijo in kemijo morja torej. Toda tisto, kar res zaznamuje oceane, je njihova fizika.
Tokratna Frekvenca X se spet sprehaja po največjih ali najzanimivejših dosežkih meseca. Marec je mesec, ko naša oddaja praznuje rojstni dan, mesec, ko se podeljujejo Jesenkove nagrade; letos je nagrado za življenjsko delo prejela prof. dr. Nina Gunde Cimerman z biotehniške fakultete, ki bo tudi naša gostja. Poleg tega naj omenimo še nekaj novic iz sveta znanosti: govorili bomo o pomembni raziskavi Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik v zvezi z anafilaksijo, povabili se bomo na pojedino zvezd, ki se hranijo tudi s planeti, in odgovorili na vprašanje, zakaj antropocen ne bo postal uradno poimenovanje dobe, v kateri ima največji vpliv na okolje človek.
Je biti velik ali majhen v naravi prednost ali slabost? Kaj pa zares velik? Frekvenca X, poljudnoznanstvena oddaja Vala 202, svoj 15. rojstni dan praznuje s sebi enakimi. Pred mladim občinstvom in v čisto pravem radijskem studiu načenjamo temo velikosti in kako ta vpliva na ves živi svet okoli nas. Potujte z nami skozi zgodovino našega planeta in odkrijte največja bitja, ki so ga poseljevala. Kaj je pripomoglo k temu, da so po Zemlji nekoč lomastili megalomanski kuščarji in kako so se sploh premikali? Zakaj so kiti še dandanes tako ogromni in ali so orjaški pajki in kačji pastirji sploh mogoči? In kaj imata o fantazijskih bitjih, kot so leteči zmaji, krilati konji pegazi, palčki in velikani iz pripovedk, povedati fizika in biologija? Zagrizli pa bomo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani. Kako se je z našo velikostjo igrala evolucija in do kod še lahko zrastemo? Kako bi živeli, če bi se nenadoma – kot Alica – povečali ali pomanjšali? Zaneslo pa nas bo tudi daleč stran v vesolje z misijo, da se domislimo planeta, na katerem bi lahko obstajali velikani.
Preselimo se 15 let v preteklost, natančneje – odpotujemo v 9. april leta 2009, ko je Mija Škrabec Arbanas pripravila eno izmed prvih oddaj, ki so v Frekvenci X obravnavale vesolje. V tem času se je marsikaj spremenilo: od vse daljših sprehodov astronavtov zunaj vesoljskih postaj do napredka pri razvoju vesoljskih oblačil, ki omogočajo boljšo gibljivost, do raztrosa človeškega pepela v vesolju. 15-letni napredek v raziskovanju vesolja komentira naš dolgoletni strokovni sodelavec astronom in astrofizik Tomaž Zwitter.
Neveljaven email naslov