Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Tako obsežnega beljenja koral še nismo doživeli!" je bil v intervjuju za naš radio jasen eden od vodilnih avstralskih strokovnjakov za koralne greben profesor Terry Hughes, ki korale preučuje že 40 let. Veliki koralni greben je v preteklih mesecih ponekod utrpel več kot polovično izgubo, podobno je s koralami tudi drugod v tropskem pasu. Le eden na tisoč tropskih koralnih grebenov je še zdrav in vitalen, preostale vse bolj načenja segrevanje morja. In tja gremo v naslednjih minutah tudi mi …
Prva poletna Frekvenca je štrbunknila v morje in odšla na obisk med najbolj pisane in brleče kraje pod morsko gladino – koralne grebene, ki se vse opazneje spreminjajo v mesta duhov.
Štrbunknili smo v morje in odšli na obisk med najbolj pisane in brleče kraje pod morsko gladino – koralne grebene
Le eden na tisoč tropskih koralnih grebenov je še zdrav in vitalen, preostale vse bolj načenja segrevanje morja. “Izgubili naj bi že približno dve tretjini, torej od 60 do 70 odstotkov vseh živečih koral in koralnih grebenov,” je v intervjuju za naš radio poudaril dr. John Bruno, vodja skupine morskih ekologov, ki že nekaj let intenzivno preučujejo koralne grebene v Karibskem morju. “Koliko koral je ogroženih? Potencialno vse, vsi koralni grebeni propadajo, le eden na tisoč ima še zdravo populacijo koral, ves preostali delež koralnih grebenov, tudi tistih bolj izoliranih in oddaljenih od ljudi, je izgubil že od 50 do 75 odstotkov koral. Vse ogroža segrevanje oceanov.”
Da bi lažje razumeli, kaj natančno se dogaja v koralnih grebenih, smo se na prvi poletni dan odpravili na obrežje med Piranom in Portorožem, kjer deluje Morska biološka postaja. Tam smo se pogovarjali z dr. Lovrencem Lipejem in dr. Borutom Mavričem.
Kam, menite, spadajo korale? So to rastline, živali ali kaj tretjega? “Korale so morski ožigalkarji,” sta poudarila, po njunih besedah jih poznamo več kot 10 000 vrst.
Trenutno se korale v medijih pogosto uporabljajo skupaj z besedo beljenje. Kot je pojasnil Borut Mavrič, se pri “beljenju koral prekine simbiotski odnos; to se zgodi, ko je korala v stresu. Če se endosimbiont ne vrne, korala pogine.”
Vse je torej v simbiozi, in ko se ta poruši, se poruši tudi vse drugo. Prav to smo zadnjih nekaj mesecev spremljali na Velikem koralnem grebenu v Avstraliji, največjem živem ekosistemu na našem planetu. Svet so namreč obšle novice, da se je samo sedmim odstotkom koral v njem uspelo izogniti beljenju. Na čelu svarilcev je bil eden od vodilnih avstralskih strokovnjakov za področje koralnih grebenov, dr. Terry Hughes, ki se z njimi ukvarja že vso kariero, torej približno 40 let.
Korale v Egiptu
foto: Karen
“Gre za največje beljenje koral na Velikem koralnem grebenu, kar smo jih kdaj videli. Večji beljenji koral sta se zgodili leta 1998 in 2002, a nobeno od njiju še zdaleč ni bilo tako veliko in usodno kot zdajšnje. Še posebno veliko je opustošenje na severnem delu grebena, južnega pa je pred škodo obvaroval nedavni ciklon, ki je ohladil morje okrog njega.”
Terry Hughes z Univerze Jamesa Cooka v Townsvillu na severovzhodu Avstralije je v preteklih mesecih izvedel 10 helikopterskih in letalskih poletov nad približno 1100 grebeni v skupni dolžini 10.000 km.
“Kot smo ugotovili do zdaj, je na severnem delu v razponu 800 kilometrov po grebenu poginilo več kot 50 odstotkov koral. Gre za izjemno veliko izgubo. Škoda po tokratnem beljenju je primerljiva s hkratnim pustošenjem šestih ciklonov. Kako sem se počutil ob tem? Bilo je zelo stresno.”
Turizem koralnih grebenov samo v Avstraliji zaposluje 70.000 ljudi in letno prinese 5 milijard dolarjev. Avstralska vlada bo morala v prihodnje bolj napeti moči, da zaščiti greben, meni Hughes, ki je ob tem izjemno kritičen do uradne avstralske namere, da zgradi največji rudnik premoga na svetu. To vodi v povečanje emisij, segrevanje ozračja in morja in s tem še večjo ogroženost koral. Največji vzrok za slabo stanje koral se namreč skriva v podnebnih spremembah.
Pa je za toplo morje kriva narava sama ali človek? “Absolutno!,” meni Bruno, “vse vzroke, ki sem jih naštel in ki jih zaznavamo v zadnjih desetletjih, bi lahko pripisali človeškemu vplivu, nobeden od njih ni naravnega izvora. Korale sicer umirajo po naravni poti, po večini zaradi neviht ali izbruhov bolezni, toda eksplozivno umiranje koral v nekaj desetih letih je gotovo človekovo delo.”
Tudi v naši okolici so koralni grebeni, največji tovrstni je na Mljetu, med drugim ga sestavljajo sredozemske kamene korale. Kot je pojasnil Borut Mavrič, “kolonije zrastejo iz nekaj polipov v velikosti nekaj centimetrov, na Mljetu pa lahko presegajo nekaj metrov. Korala kot kolonija raste, več se jih zliva med seboj in ustvarjajo vedno večje enote. Te enote nato gostijo druge organizme, ki izkoriščajo prostor.”
Lovrenc Lipej in Borut Mavrič z Morske biološke postaje sta med drugim raziskovala več kot 200 metrov dolgo odmrlo koralno formacijo pri Ronku v bližini Izole. To je torej dokaz, da imamo korale tudi pri nas, na njih so ugotovili desetkrat večjo pestrost morskih bitij kot drugod v našem morju.
Ob naši obali smo na prvi poletni dan zmotili tale dva. V četrtek nastopata @Val202 ob 12ih. pic.twitter.com/jptEibUctA
— Frekvenca X (@FrekvencaX) June 21, 2016
Ko smo ju vprašali, kje bi bilo to poletje najbolje zalezovati pestro morsko življenje, sta se strinjala, da čim dlje na jugu Jadranskega morja. A pri potapljanju ne gre le za korale. “Sam ne bi izpostavljal koral, svet pod morjem odpira nove dimenzije, je kot pogled v zvezdnato nebo ali vesolje – v vsakem trenutku se tam dogaja kopica stvari, ki te oplaja in daje neverjetno energijo,” je sklenil Mavrič.
680 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
"Tako obsežnega beljenja koral še nismo doživeli!" je bil v intervjuju za naš radio jasen eden od vodilnih avstralskih strokovnjakov za koralne greben profesor Terry Hughes, ki korale preučuje že 40 let. Veliki koralni greben je v preteklih mesecih ponekod utrpel več kot polovično izgubo, podobno je s koralami tudi drugod v tropskem pasu. Le eden na tisoč tropskih koralnih grebenov je še zdrav in vitalen, preostale vse bolj načenja segrevanje morja. In tja gremo v naslednjih minutah tudi mi …
Prva poletna Frekvenca je štrbunknila v morje in odšla na obisk med najbolj pisane in brleče kraje pod morsko gladino – koralne grebene, ki se vse opazneje spreminjajo v mesta duhov.
Štrbunknili smo v morje in odšli na obisk med najbolj pisane in brleče kraje pod morsko gladino – koralne grebene
Le eden na tisoč tropskih koralnih grebenov je še zdrav in vitalen, preostale vse bolj načenja segrevanje morja. “Izgubili naj bi že približno dve tretjini, torej od 60 do 70 odstotkov vseh živečih koral in koralnih grebenov,” je v intervjuju za naš radio poudaril dr. John Bruno, vodja skupine morskih ekologov, ki že nekaj let intenzivno preučujejo koralne grebene v Karibskem morju. “Koliko koral je ogroženih? Potencialno vse, vsi koralni grebeni propadajo, le eden na tisoč ima še zdravo populacijo koral, ves preostali delež koralnih grebenov, tudi tistih bolj izoliranih in oddaljenih od ljudi, je izgubil že od 50 do 75 odstotkov koral. Vse ogroža segrevanje oceanov.”
Da bi lažje razumeli, kaj natančno se dogaja v koralnih grebenih, smo se na prvi poletni dan odpravili na obrežje med Piranom in Portorožem, kjer deluje Morska biološka postaja. Tam smo se pogovarjali z dr. Lovrencem Lipejem in dr. Borutom Mavričem.
Kam, menite, spadajo korale? So to rastline, živali ali kaj tretjega? “Korale so morski ožigalkarji,” sta poudarila, po njunih besedah jih poznamo več kot 10 000 vrst.
Trenutno se korale v medijih pogosto uporabljajo skupaj z besedo beljenje. Kot je pojasnil Borut Mavrič, se pri “beljenju koral prekine simbiotski odnos; to se zgodi, ko je korala v stresu. Če se endosimbiont ne vrne, korala pogine.”
Vse je torej v simbiozi, in ko se ta poruši, se poruši tudi vse drugo. Prav to smo zadnjih nekaj mesecev spremljali na Velikem koralnem grebenu v Avstraliji, največjem živem ekosistemu na našem planetu. Svet so namreč obšle novice, da se je samo sedmim odstotkom koral v njem uspelo izogniti beljenju. Na čelu svarilcev je bil eden od vodilnih avstralskih strokovnjakov za področje koralnih grebenov, dr. Terry Hughes, ki se z njimi ukvarja že vso kariero, torej približno 40 let.
Korale v Egiptu
foto: Karen
“Gre za največje beljenje koral na Velikem koralnem grebenu, kar smo jih kdaj videli. Večji beljenji koral sta se zgodili leta 1998 in 2002, a nobeno od njiju še zdaleč ni bilo tako veliko in usodno kot zdajšnje. Še posebno veliko je opustošenje na severnem delu grebena, južnega pa je pred škodo obvaroval nedavni ciklon, ki je ohladil morje okrog njega.”
Terry Hughes z Univerze Jamesa Cooka v Townsvillu na severovzhodu Avstralije je v preteklih mesecih izvedel 10 helikopterskih in letalskih poletov nad približno 1100 grebeni v skupni dolžini 10.000 km.
“Kot smo ugotovili do zdaj, je na severnem delu v razponu 800 kilometrov po grebenu poginilo več kot 50 odstotkov koral. Gre za izjemno veliko izgubo. Škoda po tokratnem beljenju je primerljiva s hkratnim pustošenjem šestih ciklonov. Kako sem se počutil ob tem? Bilo je zelo stresno.”
Turizem koralnih grebenov samo v Avstraliji zaposluje 70.000 ljudi in letno prinese 5 milijard dolarjev. Avstralska vlada bo morala v prihodnje bolj napeti moči, da zaščiti greben, meni Hughes, ki je ob tem izjemno kritičen do uradne avstralske namere, da zgradi največji rudnik premoga na svetu. To vodi v povečanje emisij, segrevanje ozračja in morja in s tem še večjo ogroženost koral. Največji vzrok za slabo stanje koral se namreč skriva v podnebnih spremembah.
Pa je za toplo morje kriva narava sama ali človek? “Absolutno!,” meni Bruno, “vse vzroke, ki sem jih naštel in ki jih zaznavamo v zadnjih desetletjih, bi lahko pripisali človeškemu vplivu, nobeden od njih ni naravnega izvora. Korale sicer umirajo po naravni poti, po večini zaradi neviht ali izbruhov bolezni, toda eksplozivno umiranje koral v nekaj desetih letih je gotovo človekovo delo.”
Tudi v naši okolici so koralni grebeni, največji tovrstni je na Mljetu, med drugim ga sestavljajo sredozemske kamene korale. Kot je pojasnil Borut Mavrič, “kolonije zrastejo iz nekaj polipov v velikosti nekaj centimetrov, na Mljetu pa lahko presegajo nekaj metrov. Korala kot kolonija raste, več se jih zliva med seboj in ustvarjajo vedno večje enote. Te enote nato gostijo druge organizme, ki izkoriščajo prostor.”
Lovrenc Lipej in Borut Mavrič z Morske biološke postaje sta med drugim raziskovala več kot 200 metrov dolgo odmrlo koralno formacijo pri Ronku v bližini Izole. To je torej dokaz, da imamo korale tudi pri nas, na njih so ugotovili desetkrat večjo pestrost morskih bitij kot drugod v našem morju.
Ob naši obali smo na prvi poletni dan zmotili tale dva. V četrtek nastopata @Val202 ob 12ih. pic.twitter.com/jptEibUctA
— Frekvenca X (@FrekvencaX) June 21, 2016
Ko smo ju vprašali, kje bi bilo to poletje najbolje zalezovati pestro morsko življenje, sta se strinjala, da čim dlje na jugu Jadranskega morja. A pri potapljanju ne gre le za korale. “Sam ne bi izpostavljal koral, svet pod morjem odpira nove dimenzije, je kot pogled v zvezdnato nebo ali vesolje – v vsakem trenutku se tam dogaja kopica stvari, ki te oplaja in daje neverjetno energijo,” je sklenil Mavrič.
Na Kemijskem inštitutu v Ljubljani so razvili nov tip proteinskih struktur, ki se lahko brez škodljivih učinkov sintetizirajo v celicah ter se same od sebe sestavijo v nanometrske kletke. Te imajo velik potencial za dostavo zdravil v medicini, tvorbo sodobnih cepiv, snovanje funkcionalnih materialov … Skrivnost proteinskih origamijev pojasjujeta dr. Ajasja Ljubetič in Fabio Lapenta, avtorja raziskave, objavljene v reviji Nature Biotechnology. Astronomi Evropskega južnega observatorija pa so pomočjo mreže teleskopov v Čilu prvič zaznali vir gravitacijskih valov, ki naj bi jih povzročilo trčenje in zlitje dveh nevtronskih zvezd. Pri tem je to trčenje v vesolje izvrglo številne težke elemente, kot sta zlato in platina. Odkritje, pri katerem so sodelovali tudi slovenski astrofiziki, predstavlja najmočnejši dokaz doslej, da so kratkotrajni izbruhi žarkov gama posledica trkov nevtronskih zvezd. Kaj pomeni prelomno odkritje razložita dr. Andreja Gomboc z Univerze v Novi Gorici in dr. Nial Tanvir z Univerze Leicester v Veliki Britaniji.
Skupina satelitov Cluster preučuje magnetosfero v okolici Zemlje. Ta nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na življenje na Zemlji. Gre za par satelitov, ki sta bila izstreljena leta 2000 in bosta delovala vsaj do leta 2018. Kako je mogoče obnašanje Sonca primerjati celo z nogometom in kaj smo se naučili od pristanka sonde Rosetta na kometu Čurjumov - Gerasimenko, sta nam pojasnila vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije, francoski raziskovalec Philippe Escoubet in britanski astrofizik Matt Taylor, ki sta pred tedni gostovala na Bledu. Z našim strokovnim sodelavcem prof. Tomažem Zwittrom tudi o jesenskih aktualnostih iz sveta astronomije.
Cirkadiani ritmi, gravitacijski valovi in krioelektronska mikroskopija vam verjetno ne povedo veliko, če pa dodamo, da so to teme, ki so si letos prislužile Nobelovo nagrado, veste vsaj, da gre za prelomne raziskave v znanosti. Na področju medicine in fiziologije so Nobelovo nagrado dobili Jeffrey C. Hall, Michael Rosbash and Michael W. Young, na področju fizike je polovico nagrade dobil Rainer Weiss, po četrtino pa Barry C. Barish in Kip S. Thorne, na področju kemije pa Jacques Dubochet, Joachim Frank in Richard Henderson. Kako pomembna so odkritja teh znanstvenikov razlagamo ob pomoči slovenskih strokovnjakov.
Pravljice o Rdeči kapici in volku nam že v otroštvu v kosti poženejo vsaj malo strahu pred gozdovi, a dr. Andraž Čarni, ki veliko časa preživi med drevesi, pravi, da je strah največkrat brez osnove. Medvedi resda tu in tam prilomastijo, a realno je še vedno majhna možnost, da naletimo nanje, divje živali se načeloma tudi rade skrijejo pred človekom. Je pa zato v gozdovih veliko drugih zanimivosti. Dr. Čarni je biolog na Inštitutu Jovana Hadžija ZRC SAZU in eden izmed ključnih ljudi za vpis naših pragozdov Krokar in Snežnik Žrdolce na Unescov seznam svetovne naravne dediščine. Je odličen poznavalec balkanskih gozdov, pred kratkim je postal član makedonske akademije znanosti in umetnosti. Pogovarjamo se tudi o lubadarju, ki je predvsem posledica šibkih zim in napada pospeševano posajene smreke v nižinskih gozdovih. Z dr. Čarnijem se je pogovarjal Luka Hvalc.
Vesoljsko vreme je eno izmed raziskovalnih polj dr. Primoža Kajdiča iz Murske Sobote, ki že 14 let živi in dela v Mehiki, kjer je astronomija zanimala že Maje. Dr. Kajdič je objavil 30 znanstvenih člankov, zanimajo ga predvsem udarni valovi v bližini Zemlje, ki nastanejo kot posledica dejavnosti Sonca. V Sloveniji je septembra zbral vesoljske fizike z vsega sveta, ki so predstavljali svoja najnovejša dognanja, do katerih so prišli ob pomoči podatkov, ki jih že več kot 15 let zbira misija Cluster. Sodelovanje pri evropskih in globalnih vesoljskih projektih je priložnost tudi za slovenska podjetja, ki so že aktivna na področju 3D tiska. Z dr. Primožem Kajdičem se je pogovarjal Luka Hvalc.
Čeprav ga je mikal študij umetnosti, se je odločil za biologijo: “To je bila čisto pragmatična odločitev, ker tudi v tem vidim estetiko, življenje ima neko lepoto v sebi,” pravi dr. Jernej Ule, molekularni biolog, ki že več kot deset let dela in raziskuje v tujini. Zdaj živi v Londonu. Na univerzi University College v Londonu raziskuje nastanek nevrodegenerativnih bolezni, v tem obdobju je predvsem vpet v raziskovanje morebitnega zdravila za amiotrofično lateralno sklerozo. Več o molekularni biologiji, življenju v Londonu, tekmovalnosti v raziskovalni panogi, lepoti staranja in poetičnosti življenja pa v pogovoru z Majo Stepančič.
Prof. dr. Marko Mikuž je prvič prišel v ženevski Cern kot nadobudni doktorski študent pred več kot tridesetimi leti, presenetili sta ga zanikrna zunanjost in vrhunska oprema v notranjosti. S sodelavci je v naslednjih desetletjih pripomogel k potrditvi obstoja enega od osnovnih delcev materije, Higgsovega bozona, za kar je bila leta 2013 podeljena tudi Nobelova nagrada. Skupaj s 13 slovenskimi kolegi, ki znotraj Cerna delujejo pri projektu Atlas, je dr. Mikuž letos sodeloval pri odkritju nove lastnosti svetlobe. Naši fiziki imajo v bližini pospeševalnika najeto stanovanje, ki mu ljubkovalno rečejo Cukrarna, prof. Mikuž pa tam zelo pogosto tudi kuha. Na vratih njegove ljubljanske pisarne na Inštitutu Jožefa Štefana so prilepljene startne številke z različnih maratonov, teče tudi, ko je službeno v Cernu. Dr. Marko Mikuž je pronicljiv in natančen sogovornik, ki zna marsikaj povedati v prenesenem pomenu. Ob zadnjem dokazu za sipanje svetlobe na svetlobi pri trkih svinčenih ionov je spomnil tudi na očarljivost mavrice. “Veliko delamo, da nekaj malega kdaj pa kdaj tudi dobimo. In razumemo. Se splača. Pa tudi človeštvo drugače ne zna funkcionirati. Ljudje moramo delovati v pravi smeri, da pridemo do dosežkov.” V prvem iz serije septembrskih intervjujev z vrhunskimi slovenskimi znanstveniki in raziskovalci se Luka Hvalc z dr. Mikužem pogovarja o dosežkih, kompleksnosti in preprostosti fizike, razumevanju in sistemu, življenjski in delovni filozofiji.
Naši znanstveniki z Instituta Jožef Stefan ter ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko so prejšnji teden objavili strokovni članek v reviji Nature Physics, v katerem so razrešili skrivnost magnetnega stanja v pomembnem modelskem sistemu, ki je begala raziskovalce že več kot 40 let. Ključne besede so: spinska tekočina, plastoviti kristali in nova agregatna stanja, ključna ugotovitev pa, da je spinska tekočina obstojna pri približno 100 stopinjah Celzija. Ja, vsekakor kompleksna zadeva, zato se je Maja Stepančič odpravila na Inštitut Jožefa Stefana in skušala odkritje postaviti v čim bolj poljuden jezik. Srečala se je s sodelavcem raziskave dr. Martinom Klanjškom.
Ekipa znanstvenikov z Univerze v Aberdeenu na Škotskem je identificirala novo populacijo matičnih celic, ki so sposobne obnavljati hrustanec in celo tvoriti kolenski sklep na novo. O dognanju so raziskovalci pred kratkim poročali v eni izmed najuglednejših znanstvenih revij Nature Communications. Prva soavtorica študije je dr. Janja Zupan, asistentka na Katedri za klinicˇno biokemijo Fakultete za farmacijo. Z mlado raziskovalko se pogovarjamo o izsledkih študije, prednosti za zdravljenje, slovenski znanosti, multidisciplinarnem delu v tujini: “Delali smo tudi od osmih zjutraj do desetih zvečer. Prisotnost strokovnjakov z različnih področij omogoči delo na zelo visoki ravni, ko na koncu prideš do zanimivih izsledkov, so občutki neprecenljivi. To je tisto, kar me potegne v znanosti.”
Dr. Aleš Marsetič se je pred kratkim vrnil iz Mehike, kjer je bil član arheološke odprave dr. Ivana Šprajca, ki že vrsto let odkriva vznemirljivo življenje majevskega ljudstva. V pogovoru razkriva, kaj so slovenski raziskovalci odkrivali na zadnji odpravi v džunglo, kjer so nekoč živeli Maji. Dr. Marsetič je sicer geodet, specialist za fotogrametrijo v daljinskem zaznavanju. Sodeluje pri gradnji prvega slovenskega satelita, na Japonskem je skupaj s sodelavci prejel prvo nagrado za zasnovo satelita za opazovanje višine oblakov. Je dobitnik srebrnega znaka ZRC SAZU. Njegovi raziskovalni dosežki na področju geometričnih popravkov podatkov daljinskega zaznavanja niso zgolj primerljivi s tujimi, temveč jih lahko označimo za inovativne na svetovni ravni.
Kako je mogoče, da z enim vdihom človek zdrži pod vodo 11 minut in 35 sekund ali da se le z zmogljivostjo svojih pljuč spusti do globine 214 metrov, kar ustreza višini 65-nadstropne zgradbe? To sta namreč uradna svetovna rekorda. Gosta Samo Jeranko in dr. Ivan Kneževič razložita in opišeta potapljaški refleks, izenačevanje pritiska, iskanje meja za človeško telo in um v ekstremnih globinah.
“Naše vrline in pomanjkljivosti so neločljivo povezane, kot sila in snov. Ko sta ti dve ločeni, človek ne obstaja.” Izumitelj, mislec, genij. Z izjemnimi vrlinami, pa tudi pomanjkljivostmi. Sila in snov v enem. Človek. Razmišljali smo o življenju Nikole Tesle, spoznavali njegove izume in manj znane futuristične zamisli. Teslovemu delu, življenju in duhu dajemo smisel skozi znanstvene, zgodovinske, filozofske, umetniške … vidike. Odpirali smo vprašanja ustvarjalnosti in inovacij, preteklosti in prihodnosti, sile in snovi. Razmerje med tehnologijo, kulturo in izobraževanjem. Bi Nikola Tesla v sodobni družbi še lahko združil silo in snov? Bil človek? Človek prihodnosti? Nesojenemu očetu radia smo posvetili slavnostno oddajo Frekvenca X ob 45-letnici Vala 202. V Kavarni Mafija smo gostili Janeza Dovča (fizik in glasbenik) in Andreja Detelo (inovator in poznavalec Teslovega življenja in dela). Iz Sarajeva se je posebej za oddajo Frekvenca X oglasil filmski in gledališki Tesla Rade Šerbedžija. Za uglasbitev Nikole Tesle sta poskrbela duet Silence. Spektakularen večer je uvedel Janez Dovč, ki je na Teslovo tuljavo zaigral Tako je govoril Zaratustra Richarda Straussa. Oddajo sta vodila Luka Hvalc in Maruša Kerec.
Mija Škrabec Arbanas je legenda Vala 202. Bila je zraven že poleti 1972, ko se je na srednjevalovni dolžini 202 prvič zaslišal drugi program nacionalnega radia. V več kot 40-letni radijski karieri je Mija kot terenska reporterka prekrižarila Slovenijo, med drugim je bila novinarka in voditeljica pogovorov na 18. vzporedniku, soavtorica Frekvence X in nedeljskih intervjujev z ljudmi, katerih zgodbe ostrijo in bistrijo pogled na svet. Varuhinja lika in dela Marka Zorka, dobitnica nagrade za življenjski prispevek k razvoju slovenskega novinarstva. Radio še vedno posluša tudi kot upokojenka, le za malenkost tišje je nastavljen kot nekoč. Val 202 je še vedno njen program, čeprav ga posluša manj. Redno spremlja nedeljske goste, tudi oddajo 18. vzporednik, pa Zapise iz močvirja, Frekvenco X … Tudi podkaste, “ki so nova možnost, a vseeno se zdi, da ni več avtentičnega radia, vsak je že lahko novinar in urednik. Vedno sem verjela v radio in vanj še vedno verjamem. Ampak seveda v avtentičen radio, ki se dela v živo in mora imeti vsebino. Danes je morda že preveč manipulacije, na račun kratkosti in dinamike včasih trpijo vsebine. Vedno moraš misliti na to, da narediš zanimivo, a hkrati preverjeno in verodostojno oddajo. Radio je obstal zaradi vsebine.” V praznični različici podkasta Frekvence X ob 45-letnici Vala 202 se z Mijo Škrabec Arbanas pogovarja Luka Hvalc.
Na neki odročni kmetiji blizu Prevalj na Koroškem imajo staro leseno mizo, ki naj bi imela nadnaravne sposobnosti. Po pričevanjih mnogih, ki so jo obiskali, se namreč dviga od tal in skozi specifičen komunikacijski kod odgovarja na njihova vprašanja, pri čemer je menda zelo natančna in "ve" tudi nekatere zelo osebne stvari o svojih spraševalcih. Je koroška miza res dokaz o obstoju paranormalnega ali lahko znanost postreže z racionalno razlago o tem, kako in zakaj seanse s tako imenovanimi govorečimi mizami delujejo? O tem smo debatirali z nevrobiologom prof. dr. Marko Kreftom in iluzionistom Sam Sebastianom, ki menita, da se v pogovorih z mizami pravzaprav pogovarjamo sami s seboj, antropologinjo Nino Šisernik, ki je v svojem diplomskem delu zbrala pričevanja udeležencev seans z domnevno jasnovidnimi mizami, seveda pa smo šli kontroverzno mizo tudi sami preizkusit.
Evropski južni observatorij v Čilu gradi veliki teleskop. Ko bo ta čez 7 let začel z delom, bo s premerom 39 metrov daleč največji teleskop na svetu. Profesionalni in laični astronomi pričakujejo številna nova zanimiva in tudi nepričakovana odkritja. Vznemirljivost astronomije raziskujemo s prof. Paolom Padovanijem, vodjo evropskega virtualnega teleskopa in s prof. Tomažem Zwittrom, ki nas odpelje med zanimivosti junijskega neba.
Za nekatere so strah in trepet, drugi si življenja brez njih ne predstavljajo. Kjer stojijo, so tla zelo rodovitna, so pa tudi bolj ranljiva in se pogosto tresejo. Na Zemlji je skoraj 1500 delujočih vulkanov, nam najbližji in tudi največji dejavni vulkan v Evropi je Etna v Italiji na Siciliji, ki se je pred kratkim spet prebudil, a, kot bomo ugotavljali, ni to ni nič presenetljivega. Gibali se bomo med zemljo in zrakom … ali bolje med kamninami in tekočinami … v družbi dveh naravnih in dveh eksperimentalnih vulkanov. Pridružite se nam na poti v globine zemeljske površine. Odgovore smo iskali skupaj z geofizikom dr. Michaelom Polandom, ki dela v ameriškem nacionalnem parku Yellowstone, vulkanologom Stefanom Branco, ki na Siciliji spremlja Etno, izvedli pa smo še simulaciji izbruha vulkanov s fizikom Luko Vidicem v Hiši eksperimentov v Ljubljani.
V genetiki se z bliskovitim korakom odvija revolucija, ki bi lahko zelo vplivala na naša življenja in našo prihodnost. Zastavonoša te revolucije je nova tehnologija genetskega inženiringa, s katero lahko znanstveniki na relativno enostaven način načrtno spreminjajo gensko zasnovo živih bitij, tudi ljudi. Tehnologija se imenuje CRISPR, raziskovalci pa jo opisujejo s superlativi, kot so “neverjetna, osupljiva in daljnosežna”. Napredek na tem področju pa ima tudi senčno plat: lahko pripelje do nove elitne rase, otrok po načrtu in kako regulirati frankensteinovske eksperimente za zaprtimi laboratorijskimi vrati? Revolucionarna genetika prihodnosti – da, ampak kako daleč in pod kakšnimi pravili? O tem smo pred dnevi z gostoma dr. Romanom Jeralo in dr. Igorjem Pribcem razpravljali v prvi terenski Frekvenci X v Kavarni Mafija, povzemamo najbolj zanimive dele.
“Veliko ljudi meni, da je slovensko zdravstvo slabo. Torej tudi je slabo.” Ali pa: “Kako lahko kaj veš o tem, če pa sploh nisi dokončal izobrazbe!” Ti dve povedi skrivata v sebi tipični zmoti v argumentaciji. Pa ste ju tudi spregledali? Logika pozna malo morje tovrstnih zmot, povsem nevede jih na veliko uporabljamo in jim nasedamo v javnem diskurzu, polne so jih parlamentarne razprave in medijske objave. Nekateri jih uporabljajo, da z njimi svoje šibke argumente spremenijo v močne, spet drugi jim naivno in nekritično nasedamo in sledimo. Kaj so zmote v argumentaciji, kako jim stopiti na rep in jih prepoznati in kje v javnem diskurzu so se najbolj trdovratno razrasle… Gosta: Filozofa dr. Boris Vezjak in dr. Vojko Strahovnik.
Na obisk v tokratno Frekvenco prihaja računalniška genialka, dekle, ki je tekom svoje študijske poti rokovalo samo in izključno z deseticami. Podoktorska študentka na Stanfordu stavi na področji bioinformatike in računske biologije, ki po njenem na široko odpirata pot v personalizirano medicino prihodnosti. Pri svojih 27 letih je še vedno kot otrok radovedno nenasitna za vsakršnim novim znanjem, pri čemer delo enači s prostim časom in svoje profesionalno poslanstvo s sanjami.
Skupina slovenske raziskovalke odkrila eno od najstarejših galaksij, ki je posebna zato, ker je navadna.
Neveljaven email naslov