Skupina slovenske raziskovalke odkrila eno od najstarejših galaksij, ki je posebna zato, ker je navadna.

Skupina slovenske raziskovalke odkrila eno od najstarejših galaksij, ki je posebna zato, ker je navadna

Mednarodna raziskovalna skupina, ki jo vodi mlada slovenska astrofizičarka in profesorica na Univerzi v Kaliforniji Maruša Bradač, je po več letih opazovanj na teleskopih Hubble v vesolju in Keck na Havajih z objavo v reviji  Nature Astronomy razglasila nov pomemben preboj v našem poznavanju zgodovine vesolja. Odkrili so eno od najstarejših galaksij na samem robu vesolja, ki je nenavadna zato, ker je pravzaprav – navadna. In take je najtežje opazovati.

»Ko opazujemo objekte v vesolju, najpogosteje vidimo tiste največje, najbolj svetle, ki oddajo največ svetlobe,« je pojasnila Bradačeva. Toda po njih težko sklepamo o tem, kakšne so tiste galaksije, ki predstavljajo povprečno populacijo v nekem obdobju vesolja. Z njimi si torej težje ustvarimo predstavo o sestavi vesolja. »Podobno je pri zvezdah. Najpogosteje vidimo  najsvetlejše, tiste, ki so blizu, o navadnih zvezdah, kot je na primer Sonce, pa nam povedo bolj malo.«

Galaksija (poimenovali so jo MACS1423-z7p64) je temna in ena od prvih znanih, ki so nastale v vesolju. Za odkritje je bil najbolj zaslužen podiplomski študent Maruše Bradač Austin Hoag.

Vesolje, ki je nastalo pred 13,8 milijarde let, se je v svojem otroškem obdobju redčilo in hladilo, predstavljamo si ga lahko kot temno megleno prostranost, skozi katero se slabo vidi. »Galaksija, ki jo je odkrila Marušina skupina, je ena od prvih galaksij, ki so osvetlile mlado vesolje. Gre za fundamentalen dogodek,« je pojasnil profesor Tomaž Zwitter (FMF).

Galaksijo so opazili s pomočjo posebnega trika

Gre za tako imenovano gravitacijsko lečenje, pri čemer je ključno vlogo odigrala jata galaksij med to na novo odkrito galaksijo in nami. »Ta jata deluje kot povečevalno steklo, ki je okrepilo svetlobo,« je pojasnila Bradačeva. Brez tega trika tudi z najbolj zmogljivimi teleskopi, ki so trenutno na voljo, te galaksije ne bi mogli videti. Maruša Bradač se je sicer v preteklosti že večkrat ukvarjala s te vrste lečenjem.

Doma se da sistem gravitacijskega lečenja lepo ponazoriti s pogledamo skozi vrat kozarca. Če pogledamo svečo skozi pecelj kozarca, bomo – podobno kot se to zgodi pri gravitacijskem lečenju – videli večkratno sliko te sveče.

K tovrstnim odkritjem po eni strani pripomore vse bolj zmogljiva raziskovalna oprema astronomov, ključne preboje pa po drugi strani omogočajo tudi vse bolj zmogljiva orodja za obdelavo ogromne količine podatkov. »Najti takšno galaksijo je kot da bi iskali iglo na drugem koncu vesolja,« je bil ob tem ilustrativen Zwitter. Z obdelavo masovne količine podatkov se astronomi po njegovem pogostokrat podajajo do same meje mogočega, pri tem pa po njegovem – včasih nevede – razvijajo tudi nove tehnike raziskovanja.