Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O kemiji navadno govorimo slabšalno s prizvokom škodljivega in strupenega. A dejansko se ji ne moremo izogniti. V tokratni Frekvenci X smo ugotavljali, koliko ‘kemije’ imamo doma – veliko več, kot si mislite. In v resnici nam prej koristi kot škoduje.
V varnem zavetju dóma kemikalij skorajda nimamo, bi pomislili. Pa to res drži?
Kemikalije so pravzaprav vse kemične spojine, ki jih lahko uporabimo v kemijski reakciji. Kemikalija je torej tudi navadna voda, čeprav po navadi nanjo ne gledamo tako. Pa tudi sol, odstranjevalec laka za nohte ali mehčalec za perilo.
V oddaji smo se ustavili pri treh večjih skupinah kemikalij, ki nas obdajajo v vsakdanjem življenju: detergentih, kislinah in bazah in pa polimerih, s poudarkom na teflonu.
Da se olje in voda ne mešata, se naučimo že v osnovni šoli. Ker pomivamo z vodo in ker je umazanija bolj podobna olju kakor vodi, imamo težavo. Zato vemo, da moramo pri pranju in pomivanju uporabiti detergent, ki bo odstranil maščobo.
Najprej k detergentom. Ti znižajo površinsko napetost, takim površinsko aktivnim snovem pravimo surfaktanti. Druga pomembna lastnost detergentov pa je, da njihove molekule vsebujejo dva različna dela – vodi prijaznega in olju prijaznega. “Ker so te površinsko aktivne snovi take strukture, da se delno topijo v olju, delno v vodi, omogočijo vstop vode v olje,” je pojasnila dr. Ana Kroflič s Kemijskega inštituta. Po njenih besedah lahko zelo močni detergenti škodujejo naši koži, saj odstranjujejo njeno naravno oljno zaščito.
Naše babice so detergente ustvarjale z mešanjem in kuhanjem vode in pepela, od tu pa je bil nato le še korak, da so z dodajanjem domačih maščob dobile tudi domače milo.
Kot pravi Krofličeva, je naše telo narejeno po podobnem principu kot surfaktanti. Celice so ograjene z lipidnim dvoslojem, ki je na eni strani vodi prijazen, na drugi strani pa vodo odbija. Celo v našem telesu izločamo surfaktante. Naš žolč, na primer, je poln žolčnih kislin, ki so površinsko aktivne snovi in ki prav to lastnost uporabljajo za presnavljanje maščob.
Kisline in baze na prvi pogled zvenijo precej nevarno, spomnimo se samo na kisli dež. A v resnici jih imate tudi doma cel kup. Verjetno vsak dan jemo s kislino polito zelenjavo, ki ji pravimo solata s kisom. Tudi vložena zelenjava je namočena v kislih raztopinah. Če želimo očistiti vodni kamen, moramo uporabiti kislino. Lahko posežemo po posebnem čistilu, zadostuje pa tudi običajen kis ali kokakola. In ne pozabimo, vitamin C je askorbinska kislina, je pojasnila dr. Helena Prosen s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani.
Nekoliko manj imamo baz ali lugov, a če se potrudimo, jih vseeno najdemo. Čistila za stekla vsebujejo bazičen amonijak, ki ga že zavohamo. Belila, kot je varekina, so tudi močno bazična in precej nevarna, če pridemo z njimi v stik. Odmaščevalci odtokov so precej močne raztopine lugov. Tudi krema za zobe, pecilni prašek in tablete proti zgagi so baze.
Če močne kisline ob stiku s kožo takoj zapečejo, se škodljivo delovanje baz opazi in začuti šele po določenem času.
“Kis in soda bikarbona? To ni najboljša kombinacija za čiščenje, saj reagirata med sabo. Ioni, ki nastanejo, nimajo čistilne vrednosti .” – dr. Helena Prosen, FKKT
Prosenova ob tem svetuje, da smo pri uporabi čistilnih sredstev, ki vsebujejo kisline in baze, previdni. Če gre za močnejša koncentrirana sredstva, ki lahko vsebujejo tudi do 20 odstotkov kisline, je ob morebitnem stiku nujno dobro izpiranje, če snov zaide v oči, se morate posvetovati tudi z zdravnikom.
Naslednje veliko kraljestvo so polimeri, med najbolj poznanimi je teflon. Uporabljamo ga tako doma kot v tudi v vesoljskih plovilih. Urbana legenda sicer pravi, da ga je izumila NASA, dejansko pa so ga izumili že leta 1938, dvajset let pred ustanovitvijo NASE. Drži pa, da ga v vesoljskem programu uporabljajo za toplotno zaščito, v vesoljskih oblekah in podobno. “Če se prav spomnim, je bilo odkritje teflona stvar naključja,” je pojasnil strokovnjak za polimere na Kemijskem inštitutu dr. Miroslav Huskič. Po njegovih besedah se ga veliko uporablja za tesnjenje, v zobnikih.
Je teflon lahko škodljiv? “Ne bi mogel dati odgovora … malo sem skeptik. Sami polimeri niso zdravju škodljivi, so pa lahko škodljivi dodatki, ki jih dodajajo teflonu v ponvah.”- dr. Miroslav Huskič
Je pa teflon škodljiv pri visokih temperaturah, višjih od 230 stopinj Celzija. Teflon je sicer eden od najbolj spolzkih materialov, zato se teflonske prevleke uporabljajo za odganjanje mrčesa, ker se ta ne more zadržati na teflonskih površinah. Celo slavni kuščar gekon, ki se lahko plazi še po tako gladkih površinah, je proti teflonu nemočen.
Več podrobnosti pa lahko slišite v prispevku (zgoraj).
677 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
O kemiji navadno govorimo slabšalno s prizvokom škodljivega in strupenega. A dejansko se ji ne moremo izogniti. V tokratni Frekvenci X smo ugotavljali, koliko ‘kemije’ imamo doma – veliko več, kot si mislite. In v resnici nam prej koristi kot škoduje.
V varnem zavetju dóma kemikalij skorajda nimamo, bi pomislili. Pa to res drži?
Kemikalije so pravzaprav vse kemične spojine, ki jih lahko uporabimo v kemijski reakciji. Kemikalija je torej tudi navadna voda, čeprav po navadi nanjo ne gledamo tako. Pa tudi sol, odstranjevalec laka za nohte ali mehčalec za perilo.
V oddaji smo se ustavili pri treh večjih skupinah kemikalij, ki nas obdajajo v vsakdanjem življenju: detergentih, kislinah in bazah in pa polimerih, s poudarkom na teflonu.
Da se olje in voda ne mešata, se naučimo že v osnovni šoli. Ker pomivamo z vodo in ker je umazanija bolj podobna olju kakor vodi, imamo težavo. Zato vemo, da moramo pri pranju in pomivanju uporabiti detergent, ki bo odstranil maščobo.
Najprej k detergentom. Ti znižajo površinsko napetost, takim površinsko aktivnim snovem pravimo surfaktanti. Druga pomembna lastnost detergentov pa je, da njihove molekule vsebujejo dva različna dela – vodi prijaznega in olju prijaznega. “Ker so te površinsko aktivne snovi take strukture, da se delno topijo v olju, delno v vodi, omogočijo vstop vode v olje,” je pojasnila dr. Ana Kroflič s Kemijskega inštituta. Po njenih besedah lahko zelo močni detergenti škodujejo naši koži, saj odstranjujejo njeno naravno oljno zaščito.
Naše babice so detergente ustvarjale z mešanjem in kuhanjem vode in pepela, od tu pa je bil nato le še korak, da so z dodajanjem domačih maščob dobile tudi domače milo.
Kot pravi Krofličeva, je naše telo narejeno po podobnem principu kot surfaktanti. Celice so ograjene z lipidnim dvoslojem, ki je na eni strani vodi prijazen, na drugi strani pa vodo odbija. Celo v našem telesu izločamo surfaktante. Naš žolč, na primer, je poln žolčnih kislin, ki so površinsko aktivne snovi in ki prav to lastnost uporabljajo za presnavljanje maščob.
Kisline in baze na prvi pogled zvenijo precej nevarno, spomnimo se samo na kisli dež. A v resnici jih imate tudi doma cel kup. Verjetno vsak dan jemo s kislino polito zelenjavo, ki ji pravimo solata s kisom. Tudi vložena zelenjava je namočena v kislih raztopinah. Če želimo očistiti vodni kamen, moramo uporabiti kislino. Lahko posežemo po posebnem čistilu, zadostuje pa tudi običajen kis ali kokakola. In ne pozabimo, vitamin C je askorbinska kislina, je pojasnila dr. Helena Prosen s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani.
Nekoliko manj imamo baz ali lugov, a če se potrudimo, jih vseeno najdemo. Čistila za stekla vsebujejo bazičen amonijak, ki ga že zavohamo. Belila, kot je varekina, so tudi močno bazična in precej nevarna, če pridemo z njimi v stik. Odmaščevalci odtokov so precej močne raztopine lugov. Tudi krema za zobe, pecilni prašek in tablete proti zgagi so baze.
Če močne kisline ob stiku s kožo takoj zapečejo, se škodljivo delovanje baz opazi in začuti šele po določenem času.
“Kis in soda bikarbona? To ni najboljša kombinacija za čiščenje, saj reagirata med sabo. Ioni, ki nastanejo, nimajo čistilne vrednosti .” – dr. Helena Prosen, FKKT
Prosenova ob tem svetuje, da smo pri uporabi čistilnih sredstev, ki vsebujejo kisline in baze, previdni. Če gre za močnejša koncentrirana sredstva, ki lahko vsebujejo tudi do 20 odstotkov kisline, je ob morebitnem stiku nujno dobro izpiranje, če snov zaide v oči, se morate posvetovati tudi z zdravnikom.
Naslednje veliko kraljestvo so polimeri, med najbolj poznanimi je teflon. Uporabljamo ga tako doma kot v tudi v vesoljskih plovilih. Urbana legenda sicer pravi, da ga je izumila NASA, dejansko pa so ga izumili že leta 1938, dvajset let pred ustanovitvijo NASE. Drži pa, da ga v vesoljskem programu uporabljajo za toplotno zaščito, v vesoljskih oblekah in podobno. “Če se prav spomnim, je bilo odkritje teflona stvar naključja,” je pojasnil strokovnjak za polimere na Kemijskem inštitutu dr. Miroslav Huskič. Po njegovih besedah se ga veliko uporablja za tesnjenje, v zobnikih.
Je teflon lahko škodljiv? “Ne bi mogel dati odgovora … malo sem skeptik. Sami polimeri niso zdravju škodljivi, so pa lahko škodljivi dodatki, ki jih dodajajo teflonu v ponvah.”- dr. Miroslav Huskič
Je pa teflon škodljiv pri visokih temperaturah, višjih od 230 stopinj Celzija. Teflon je sicer eden od najbolj spolzkih materialov, zato se teflonske prevleke uporabljajo za odganjanje mrčesa, ker se ta ne more zadržati na teflonskih površinah. Celo slavni kuščar gekon, ki se lahko plazi še po tako gladkih površinah, je proti teflonu nemočen.
Več podrobnosti pa lahko slišite v prispevku (zgoraj).
Na osnovi več raziskav danes vemo, da se ljudje bistveno lepše obnašajo, ko vedo ali vsaj slutijo, da jih nekdo opazuje. Že zgolj občutek, da smo opazovani, bo povzročil, da se bomo povsem intuitivno začeli obnašati bolj v skladu z družbenimi normami okolja, v katerem živimo. Ali še sploh potrebujemo zasebnost, prostor, kjer nismo nadzorovani? Kakšen je pomen zasebnosti na delovanje družbe?
Razumevanje človeških možganov v znanosti predstavlja enega največjih izzivov 21. stoletja. Prav zato je Evropska komisija v začetku leta 2013 konzorciju partnerjev projekta Človeški možgani oziroma angleško »The Human Brain Project« namenila kar milijardo evrov za izdelavo podrobnega načrta delovanja človeških možganov in njegove računalniške simulacije. Projekt je največji evropski vložek v znanost v naslednjih 10 letih, kako napreduje, pa se bomo v četrtek popoldne pogovarjali z njegovim izvršnim direktorjem dr. Richardom Frackowiakom. V oddaji bomo namenili pozornost tudi najbolj vročim točkam na področju raziskav v nevroznanosti in kam raziskovalno merijo slovenski nevroznanstveniki. Več v Frekvenci X ta četrtek ob 17ih in 10 minut na Valu 202.
Nevropsihologi raziskujejo, kje in kako v naših možganih nastajajo prepričanja in predstave ter zakaj jih je tako težko spreminjati, četudi so kdaj dokazano zmotna. Karkoli verjamete, vas to pomirja in pomaga pri razlaganju sveta. Gost Frekvence X bo avtor knjige Moč prepričanja, nevropsiholog profesor dr. Peter Halligan z Univerze v Cardiffu.
Alojz Kodre, fizik in prevajalec, je zaslužni profesor z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko. Profesor, ki ga študentje izjemno cenijo, je z modelsko analizo nadgradil matematično fiziko, katere znanje je tudi danes ena osrednjih primerjalnih prednosti slovenskih fizikov doma in v svetu, dobro pa poznajo tudi njegov prispevek k eksperimentalni fiziki atomov.
Nedavni uničujoči potres je sicer tla v Nepalu stresel z magnitudo 7,8 in s tem pustil močan pečat tudi na tamkajšnjem površju: Mount Everest naj bi se nekoliko znižal, celotna gorska veriga Anapurne naj bi bila višja, nekateri predeli celo za meter in pol, tla v bližini prestolnice Katmandu pa naj bi se ponekod premaknila tudi do treh metrov. Kakšne sile torej delujejo ob tako silovitih potresih in kateri nedavni potresi so najbolj oblikovali površje Zemlje.
Zgodovinarji bodo nekoč zapisali, da je nevroznanost začela posegati v ameriški sodni sistem, ko se je v začetku devetdesetih let 20. stoletja neki bogat direktor deloma izmazal pred kazensko odgovornostjo tako, da je ob pomoči strokovnjakov sodišče prepričal, da zločina ni storil on, ampak njegova cista. So možgani res vedno odgovorni za svoja dejanja? Kakšne olajševalne okoliščine lahko upoštevajo sodišča? Raziskujemo z ameriškim nevroznanstvenikom dr. Jamesom Fallonom in s filozofinjo dr. Renato Salecl z Inštituta za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani.
Je doktor matematike, specialist za algebro, leta 1993 je kot gimnazijec na matematični olimpijadi v Istanbulu osvojil bronasto medaljo. Po diplomi na ljubljanski univerzi je odšel na doktorski študij v Kanado. In ostal, si ustvaril akademsko kariero in družino. Dr. Mitja Mastnak je izredni profesor na univerzi St. Mary’s v Halifaxu, začasno nekaj tednov gostuje na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Pogovarjali smo se o univerzitetnih in znanstvenih pogojih v Kanadi, primerjavi s Slovenijo in Evropo, honorarjih, motiviranosti študentov, kakovosti življenja …
Dr. Sverre Aarseth je legendarni astrofizik z Inštituta za astronomijo Univerze v Cambridgeu in skoraj vsakemu astrofiziku na svetu vzbudi hvaležnost, saj je razvil in z drugimi delil zelo učinkovite računalniške programe za preračunavanje interakcije med veliko telesi v vesolju. Lahko bi mu rekli kar mojster vesoljskega plesa.
Tokratna Frekvenca X je nastala v sodelovanju s podcastom Številke na našem Multimedijskem portalu. Skupaj z avtorjem podcasta Slavkom Jeričem smo gostili priznanega komunikatorja znanosti Neila deGrassa Tysona.
Minuli konec tedna so v Cernu po dveh letih znova zagnali Veliki hadronski trkalnik. Vrača se prenovljen in izpopolnjen, tako da se lahko nadejamo novih odkritij, ki bodo premikala meje sodobne fizike. A v tokratni Frekvenci X nas ne bo zanimala izjemno kompleksna »cernovska« fizika, temveč kako je znanstvenikom uspelo, da so iz nje v zgolj nekaj letih naredili medijsko vročo temo. Je za to res kriv Dan Brown z Angeli in demoni, prodorna uporaba Twitterja ali iznajdljivo trkanje na radovednost ljudi, bomo izvedeli v pogovoru z vodjo pisarne za komuniciranje z javnostjo v CERN-u. To je dr. James Gilles.
S Frekvenco X smo se podali v največja nadstropja narave, v neizmerno vesolje, kjer se plin združuje v zvezde, skupine zvezd pa v galaksije. Naša gostja bo profesorica Hélene Courtois ( Elen Kurtva) z Univerze v Lyonu, ki je lani s havajskimi kolegi odkrila, da je naša Rimska cesta del jate galaksij, ki so jo poimenovali Laniakea. V havajščini Laniakea pomeni neizmerljivo vesolje, ki pa ga je Hélene Courtois in njenim kolegom vseeno uspelo izmeriti.
Predstavljajte si, da ste v dolgi vrsti za transplantacijo organa. In zdaj pomislite, da bi nove sklepe, ledvica ali celo srce dobili kar s pomočjo 3D tiska? Prvi poskusi biotiska s pomočjo pravih celic segajo tik pred leto 2000, ko so prvič uporabili metodo biotiskanja, 3D-tiskanja z živimi celicami, za ustvarjanje umetnega mehurja. V nekaj letih je vse več raziskovalnih skupin iz različnih laboratorijih začelo razvijati ali spreminjati tiskalnike za tiskanje celic v treh dimenzijah.
Skupaj z očetom velikanke Janezom Goriškom smo obujali spomine na nastajanje letalnice velikanke in nekdanje rekorde v Planici ter preizkusili najnovejši simulator smučarskih skokov v Planici.
Znanstvene raziskave so dokazale, da pride po zmagi pri zmagovalcu do dviga ravni testosterona in posledično tudi do večje agresivnosti pri naslednjem spopadu. Pojav ni značilen le za živali, ampak ga lahko opazimo tudi pri ljudeh, še posebej v športu. Gosta oddaje sta ugledni irski nevroznanstvenik prof. Ian Robertson in slovenski športni psiholog Aleš Vičič.
V znanosti so odkritja le redko plod naključja, na drugi strani pa nikoli ni mogoče vedeti vnaprej, kaj boste odkrili. Tako je lani dr. Ralf Scholz iz Potsdama odkril zelo temno zvezdo v bližini našega Sonca, ki so jo kmalu poimenovali Scholzeva zvezda. Profesor Eric Mamajek (izg.:Memedžek), ki je eden največjih strokovnjakov za preučevanje okolice našega Sonca, pa je odkril, da je ta zvezda pred 70 tisoč leti potovala relativno blizu Sonca in je v tem pogledu naša doslej najbližja poznana obiskovalka. S profesorjem Mamajekom se bomo pogovarjali o njegovem odkritju in o vplivu takih mimoletov na komete v našem Osončju, pa seveda, kdaj si lahko obetamo, da bomo morebitne bodoče zvezdne obiskovalce poznali vnaprej.
Strah je osnovno čustvo in pri večini vzbuja neprijetne občutke. Pomislili bi celo, da je neustrašnost blagoslov. A to ni res. Strah je osnovni mehanizem, ki vklaplja preživetveni nagon, saj nas v nevarnosti pripravi na boj ali beg. Medicina pozna primere, ko ljudje ne čutijo strahu, zato pa so v nenehni nevarnosti. Gosta sta profesor dr. Grega Repovš in Stane Kranjc.
Kaj se lahko naučimo od psihopatov? Tudi to, da če nas čaka neprijetno opravilo se ga je najbolje lotiti takoj, brez odlašanja. Psihopati sicer znajo biti izjemno šarmantni in karizmatični, če jim to pomaga pri doseganju zastavljenega cilja, a šarmantnost se lahko hitro spremeni v grobo brezobzirnost, ko presodijo, da ima takšna taktika večje možnosti za uspeh. Kako prepoznati psihopate, kako se z njimi soočiti in kaj se lahko od njih naučimo? Gosta: Dr. Kevin Dutton, profesor na Univerzi Oxford in Doc. dr. Maja Rus Makovec, psihiatrinja.
Poraba energije se v svetu izjemno povečuje, fosilna goriva so omejena, najti je treba bogat in čist vir energije. Kot ena izmed možnosti se kaže fuzijska energija, proizvod jedrske fuzije, procesa zlivanja vodikovih atomskih jeder, ki z energijo oskrbuje tudi naše sonce. To je proces, ki je nasproten jedrski fiziji oziroma cepitvi atomskih jeder, ki se uporablja v sodobnih jedrskih reaktorjih. O tem, kako ustvariti majhno sonce na Zemlji, kot svojim prizadevanjem ljubkovalno pravijo znanstveniki na področju fuzije, se bomo v Frekvenci X pogovarjali z vodjo evropskega programa EUROfusion Tonyjem Donnejem, obiskali pa bomo tudi pospeševalnik v Reaktorskem centru Inštituta Jožef Štefan.
Osnovna biološka razlika med moškim in žensko je ta, da ima ženska ima v svojih celicah dve kopiji spolnega kromosoma X, moški pa X in Y. Kromosom Y moškega naredi moškega. X in Y sta bila nekoč enako velika, nato pa se je začel kromosom Y krčiti in izgubljati gene. Po prepričanju nekaterih genetikov se ta proces degeneracije nadaljuje. A moški še ne bodo izumrli, pomirja profesor Darren Griffin z Univerze Kent v Veliki Britaniji.
“Srečni posamezniki, ki bodo vseeno lahko udeleženi pri kakem kreativnem opravilu, bodo predstavljali resnično elito človeštva … V družbi prisilnega brezdelja bo postala najbolj cenjena beseda – delo!” Tako je pred 50 leti zapisal Isaac Asimov, avtor znanstvene-fantastike. Morda se je vseeno malo zmotil, a pravilno je napovedal, da bomo leta 2015 uporabljali Skype, si kuhali kavo s pritiskom na gumb in da bodo vedno več del prevzemali roboti … Računalniki podvojijo svoje procesorske zmožnosti približno vsako leto in pol. Sedaj imamo v svojih žepih pametne telefone, v katere so vgrajeni procesorji, ki so tako hitri, kot so bili pred nekaj desetletji le zelo dragi superračunalniki.
Neveljaven email naslov