Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav ga je mikal študij umetnosti, se je odločil za biologijo: “To je bila čisto pragmatična odločitev, ker tudi v tem vidim estetiko, življenje ima neko lepoto v sebi,” pravi dr. Jernej Ule, molekularni biolog, ki že več kot deset let dela in raziskuje v tujini. Zdaj živi v Londonu. Na univerzi University College v Londonu raziskuje nastanek nevrodegenerativnih bolezni, v tem obdobju je predvsem vpet v raziskovanje morebitnega zdravila za amiotrofično lateralno sklerozo. Več o molekularni biologiji, življenju v Londonu, tekmovalnosti v raziskovalni panogi, lepoti staranja in poetičnosti življenja pa v pogovoru z Majo Stepančič.
Dr. Jernej Ule o molekularni biologiji, življenju v Londonu, tekmovalnosti v raziskovalni panogi, lepoti staranja in poetičnosti življenja
Čeprav ga je mikal študij umetnosti, se je odločil za biologijo. “To je bila čisto pragmatična odločitev, ker tudi v tem vidim estetiko, življenje ima neko lepoto v sebi,” pravi dr. Jernej Ule, molekularni biolog, ki že več kot deset let dela in raziskuje v tujini.
“Verjetno te najbolj oblikuje ravno prva izkušnja v tujini. Prvič sem bil v tujini v San Franciscu, tisti trije meseci so me motivirali, da sem se potem odpravil na študij v New York. Takrat še nisem dobro razumel, kaj bi delal. Bil sem še zelen.”
Pred leti je doktoriral na Rockefellerjevi univerzi v New Yorku, zdaj pa v Londonu na univerzi University College raziskuje nastanek nevrodegenerativnih bolezni. “New York ti ne daje možnosti, da bi veliko razmišljal, vse se dogaja zelo hitro. V Angliji sem se umiril, a sem v Cambridgeu pogrešal intenzivnost New Yorka, London pa je pravo ravnovesje.”
“London je sestavljen iz takih manjših ‘vasic’, v katere se lahko malo odmakneš, hkrati pa ima dinamičnost in odprtost. Zdaj se tam razvijam na naraven način. V Londonu sem se našel.”
Pravi, da mora znanstvenik, ki se hoče intenzivno ukvarjati z raziskovanjem, nujno zamenjati institucijo, tudi državo, da se razvija in pridobiva nove ideje. Nikjer ni lahko, tudi v tujini je velikokrat problem pridobivanje sredstev za raziskave: “Imel sem že ozko grlo, ko sem razmišljal, da bi izstopil iz znanosti, ker preprosto ni bilo sredstev. Ciljev, ki sem jih imel, pa nisem želel prilagoditi. Večkrat sem si rekel, da če nečesa ne morem doseči, je brez zveze, da se grem molekularno znanost.”
Dr. Jernej Ule raziskuje, kakšni so vzroki bolezni motoričnih nevronov in kako so povezani s procesom staranja človeških možganov.
“Ljudje, ki so socialno bolj dejavni, se udeležujejo srečanj in nekako ohranjajo neki svoj del življenja, kakršnega so imeli pred upokojitvijo, so veliko bolj zavarovani pred boleznijo, kot je alzheimerjeva bolezen. Človek se mora motivirati, da ohranja možgane pri življenju.”
Ključne besede njegovih raziskovanj so DNK, RNK in beljakovine ter kako med seboj komunicirajo. Te komunikacijske procese pa je težko definirati, pravi, kot je v neki točki težko definirati komunikacijski proces med ljudmi in računalniki. Ta bo vedno obstajal, računalniki zagotovo ne bodo speljali dela ljudem.
“Vse bolj bomo sodelovali z računalniki. Ljudje imamo v sebi nepredvidljivost, računalniki pa so narejeni tako, da pridejo od točke A do točke B. Oni so ustvarjeni z namenom, ljudje pa ne. Naša vrednost je v tem, da nimamo namena. Ceniti bomo začeli našo nepredvidljivost, našo divjost, naše barbarstvo.”
Dr. Jernej Ule se v zadnjem obdobju posveča odkrivanju vzrokov nastanka ALS oziroma amiotrofične lateralne skleroze. Tudi ta bolezen se – tako kot alzheimerjeva in parkinsonova bolezen – pojavi s staranjem, za raziskovanje pa je njegova skupina dobila celo del sredstev, ki so se zbirala v akciji polivanja z ledeno vodo Ice Bucket Challenge. Čeprav intenzivno išče vzroke in tudi morebitna zdravila za nevrodegenerativne bolezni, povezane s staranjem, pa v življenju še vedno išče poetičnost.
“Staranje je nepredvidljiva stvar in upam, da bo tako tudi ostalo. Upam, da ga ne bomo mogli nadzorovati. Lepota življenja je ravno v tem, da prehajamo iz enega obdobja v drugega.”
692 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Čeprav ga je mikal študij umetnosti, se je odločil za biologijo: “To je bila čisto pragmatična odločitev, ker tudi v tem vidim estetiko, življenje ima neko lepoto v sebi,” pravi dr. Jernej Ule, molekularni biolog, ki že več kot deset let dela in raziskuje v tujini. Zdaj živi v Londonu. Na univerzi University College v Londonu raziskuje nastanek nevrodegenerativnih bolezni, v tem obdobju je predvsem vpet v raziskovanje morebitnega zdravila za amiotrofično lateralno sklerozo. Več o molekularni biologiji, življenju v Londonu, tekmovalnosti v raziskovalni panogi, lepoti staranja in poetičnosti življenja pa v pogovoru z Majo Stepančič.
Dr. Jernej Ule o molekularni biologiji, življenju v Londonu, tekmovalnosti v raziskovalni panogi, lepoti staranja in poetičnosti življenja
Čeprav ga je mikal študij umetnosti, se je odločil za biologijo. “To je bila čisto pragmatična odločitev, ker tudi v tem vidim estetiko, življenje ima neko lepoto v sebi,” pravi dr. Jernej Ule, molekularni biolog, ki že več kot deset let dela in raziskuje v tujini.
“Verjetno te najbolj oblikuje ravno prva izkušnja v tujini. Prvič sem bil v tujini v San Franciscu, tisti trije meseci so me motivirali, da sem se potem odpravil na študij v New York. Takrat še nisem dobro razumel, kaj bi delal. Bil sem še zelen.”
Pred leti je doktoriral na Rockefellerjevi univerzi v New Yorku, zdaj pa v Londonu na univerzi University College raziskuje nastanek nevrodegenerativnih bolezni. “New York ti ne daje možnosti, da bi veliko razmišljal, vse se dogaja zelo hitro. V Angliji sem se umiril, a sem v Cambridgeu pogrešal intenzivnost New Yorka, London pa je pravo ravnovesje.”
“London je sestavljen iz takih manjših ‘vasic’, v katere se lahko malo odmakneš, hkrati pa ima dinamičnost in odprtost. Zdaj se tam razvijam na naraven način. V Londonu sem se našel.”
Pravi, da mora znanstvenik, ki se hoče intenzivno ukvarjati z raziskovanjem, nujno zamenjati institucijo, tudi državo, da se razvija in pridobiva nove ideje. Nikjer ni lahko, tudi v tujini je velikokrat problem pridobivanje sredstev za raziskave: “Imel sem že ozko grlo, ko sem razmišljal, da bi izstopil iz znanosti, ker preprosto ni bilo sredstev. Ciljev, ki sem jih imel, pa nisem želel prilagoditi. Večkrat sem si rekel, da če nečesa ne morem doseči, je brez zveze, da se grem molekularno znanost.”
Dr. Jernej Ule raziskuje, kakšni so vzroki bolezni motoričnih nevronov in kako so povezani s procesom staranja človeških možganov.
“Ljudje, ki so socialno bolj dejavni, se udeležujejo srečanj in nekako ohranjajo neki svoj del življenja, kakršnega so imeli pred upokojitvijo, so veliko bolj zavarovani pred boleznijo, kot je alzheimerjeva bolezen. Človek se mora motivirati, da ohranja možgane pri življenju.”
Ključne besede njegovih raziskovanj so DNK, RNK in beljakovine ter kako med seboj komunicirajo. Te komunikacijske procese pa je težko definirati, pravi, kot je v neki točki težko definirati komunikacijski proces med ljudmi in računalniki. Ta bo vedno obstajal, računalniki zagotovo ne bodo speljali dela ljudem.
“Vse bolj bomo sodelovali z računalniki. Ljudje imamo v sebi nepredvidljivost, računalniki pa so narejeni tako, da pridejo od točke A do točke B. Oni so ustvarjeni z namenom, ljudje pa ne. Naša vrednost je v tem, da nimamo namena. Ceniti bomo začeli našo nepredvidljivost, našo divjost, naše barbarstvo.”
Dr. Jernej Ule se v zadnjem obdobju posveča odkrivanju vzrokov nastanka ALS oziroma amiotrofične lateralne skleroze. Tudi ta bolezen se – tako kot alzheimerjeva in parkinsonova bolezen – pojavi s staranjem, za raziskovanje pa je njegova skupina dobila celo del sredstev, ki so se zbirala v akciji polivanja z ledeno vodo Ice Bucket Challenge. Čeprav intenzivno išče vzroke in tudi morebitna zdravila za nevrodegenerativne bolezni, povezane s staranjem, pa v življenju še vedno išče poetičnost.
“Staranje je nepredvidljiva stvar in upam, da bo tako tudi ostalo. Upam, da ga ne bomo mogli nadzorovati. Lepota življenja je ravno v tem, da prehajamo iz enega obdobja v drugega.”
Vsak posameznik je sposoben zlih dejanj, če ga k temu spodbujajo okoliščine.
Intervju s statistikom Davidom Spiegelhalterjem z Univerze v Cambridgeu.
Kako se sinhronizirajo naši možgani z možgani drugih? Kako in kdaj smo usklajeni?
Kako ta fenomen raziskujejo pri nas in katera mesta v soseščini so nam lahko za urbanistični zgled?
O pomembnosti zavedanja prispevkov žensk in deklet v astronomiji z astrofizičarko dr. Dunjo Fabjan in astrofizičarko ter profesorico na novogoriški univerzi dr. Andrejo Gomboc.
Inženirji Peter Brajak, Saša Divjak, Andrej Kovačič in Slavko Rožič se spominjajo zlatih časov slovenske informacijsko-tehnološke industrije. Kako vidijo današnji razvoj?
Četrta epizoda serije je potrkala na vrata psihološke ambulante. Kako stres vpliva - če vpliva - na uspešnost postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo, kako obvladovati (partnerske) odnose, kaj so odrezavi odgovori.
Tretja epizoda serije gre tja, kjer se ustvari novo življenje. Kakšni so postopki, skozi katere gre par, kako zelo detektivsko je delo embriologov, v kakšni knjižnici genetskih bolezni se znajdejo klinični genetiki.
Druga epizoda serije se podaja v preteklost postopka zunjatelesne oploditve. Kdaj so se rojevale revolucionarne ideje ter koliko vztrajnosti in vere v svoje znanje je bilo potrebnih, da se je tehnologija uveljavila.
Začenjamo novo štiridelno serijo o oploditvi z biomedicinsko pomočjo. V prvi epizodi spoznamo osebno zgodbo Tjaše Džafić, ki je ob pomoči te tehnologije lani prvič postala mama.
Preden zakorakamo še v eno leto, polno znanja, pobrskajmo po našem radiovednem koledarju in poglejmo, kaj novega smo spoznali in dognali v preteklem letu.
Dosegli smo nove mejnike v vesolju, bolje poznamo posledice podnebne krize, dobivamo nova cepiva za različne bolezni ...
Slovenski raziskovalec se v Londonu ukvarja z molekularnimi mehanizmi, ki so pomembni za človekov razvoj. Njegov inštitut ima višji letni proračun kot celotna slovenska znanost.
O prelomnosti teleskopa Jamesa Webba s slovensko astrofizičarko Marušo Bradač.
Hrup ne moti le kopenskih sesalcev, ampak tudi morske. Delfini in kiti so zelo občutljivi na zvoke gliserjev, ladij, sonarjev, podvodnih gradbenih del.
Zvočni šok se lahko razvije v zvočno travmo, ki zahteva zelo kompleksno terapevtsko zdravljenje. Zelo močne so potresne in vojne zvočne izkušnje. Kako na nas vplivajo poki petard in druge nepričakovane detonacije?
Na gradbišču preverjamo hrup, s stanovalci in strokovnjaki raziskujemo najbolj moteče zvoke, ki spremljajo gradbena dela. Kako se zaščititi?
Kateri zvoki in zakaj nas najbolj motijo, kakšne so prijetnejše zvočne vibracije, kaj se dogaja v naših možganih?
Dr. Carole Mundell, nekdanja znanstvena svetovalka britanske vlade, o pridobivanju zaupanja javnosti v znanost, pomembnosti raznovrstnosti v znanosti in javnem predstavljanju negotovosti.
Neveljaven email naslov