Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za radioaktivne odpadke je treba skrbeti še dolgo po tem, ko jih odložimo. Nekateri materiali namreč lahko ostanejo radioaktivni tudi po več deset tisoč let. V Sloveniji jih velika večina nastaja v Nuklearni elektrarni Krško, ne pa vsi – prihajajo tudi iz bolnišnic, raziskovalnih središč in industrije, najdemo pa jih celo v povsem vsakdanjih predmetih, ki na prvi pogled nikakor ne delujejo radioaktivno. Kako torej skrbimo zanje?
Skladiščimo jih tam, kjer nastanejo - v elektrarnah. Tudi Slovenija kot najmanjša jedrska država na svetu mora sama poskrbeti za vse nastale radioaktivne odpadke
Za radioaktivne odpadke je treba skrbeti še dolgo po tem, ko jih odložimo. Nekateri materiali namreč lahko ostanejo radioaktivni tudi po več deset tisoč let. V Sloveniji jih velika večina nastaja v Nuklearni elektrarni Krško, ne pa vsi – prihajajo tudi iz bolnišnic, raziskovalnih središč in industrije, najdemo pa jih celo v povsem vsakdanjih predmetih, ki na prvi pogled nikakor ne delujejo radioaktivno.
Pridobivanje električne energije z radioaktivnimi snovmi je izjemno učinkovito, kar pomeni, da je tudi odpadkov izjemno malo.
“Osnovna težava, s katero se spopadamo, je strah. Posebnih tehničnih ali znanstvenih težav z radioaktivnimi odpadki namreč ni, nekoliko težko pa je zagotoviti, da bodo stvari ostale v redu za 10.000 let vnaprej.”
– Dr. Leon Cizelj, vodja odseka za reaktorsko tehniko na IJS, profesor za jedrsko tehniko na FMF in predsednik Evropskega združenja za jedrsko izobraževanje
Poznamo več vrst radioaktivnih odpadkov, v glavnem jih delimo po dveh kriterijih: stopnji aktivnosti in razpolovni dobi – po domače: po tem, kako močno sevajo in kako dolgo sevajo. Najmanj problematični so zelo nizko radioaktivni odpadki, denimo gradbeni materiali, na katerih se zaradi naravnih procesov ali pa pri določenih postopkih obdelave naberejo radioaktivne snovi.
Razmeroma neproblematični so tudi prehodni radioaktivni odpadki. Na primer telesni izločki pacientov, ki jim z določenimi radioaktivnimi snovmi diagnosticirajo bolezni. Te odpadke navadno shranijo kar v bolnišnicah in jih zavržejo po nekaj urah ali dneh, ko sevanje popusti.
“V Centralnem skladišču nizko in srednje radioaktivnih odpadkov vsako leto sprejmemo okrog 2 kubična metra radioaktivnih odpadkov. Vsako leto je količina manjša.”
– Simona Sučić, vodja skladišča, ARAO
Pri nizko in srednje radioaktivnih odpadkih gre za kontaminirane filtre, orodja in dele zaščitnih oblačil: rokavice, maske ipd., ki jih uslužbenci v nuklearki po delu zavržejo. Od obratovanja NEK – torej od leta 1981 – se je nakopičilo 2.655 ton nizko in srednje radioaktivnih odpadkov. Te shranjujejo tam. Vse druge take odpadke, ki nastanejo v Sloveniji, pa začasno shranjujemo v Centralnem skladišču v Brinju v bližini Ljubljane.
“Energija je že zdavnaj nadnacionalna kategorija, imamo prosti pretok, medtem ko so pri radioaktivnih odpadkih meje še vedno zelo visoke.”
–Vlado Krošelj, Nuklearna elektrarna Krško
Tipičen predstavnik visoko radioaktivnih odpadkov je jedrsko gorivo. V Nuklearni elektrarni Krško so od leta 1981 pridelali 450 ton izrabljenega goriva.
V oddaji o skladiščenju radioaktivnih odpadkov, kakšno nevarnost predstavljajo za okolje in ljudi in kakšna je njihova potencialna uporabna vrednost, vprašamo pa se tudi, zakaj na svetu ni še nobenega odlagališča za najbolj nevarne visoko radioaktivne odpadke.
692 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Za radioaktivne odpadke je treba skrbeti še dolgo po tem, ko jih odložimo. Nekateri materiali namreč lahko ostanejo radioaktivni tudi po več deset tisoč let. V Sloveniji jih velika večina nastaja v Nuklearni elektrarni Krško, ne pa vsi – prihajajo tudi iz bolnišnic, raziskovalnih središč in industrije, najdemo pa jih celo v povsem vsakdanjih predmetih, ki na prvi pogled nikakor ne delujejo radioaktivno. Kako torej skrbimo zanje?
Skladiščimo jih tam, kjer nastanejo - v elektrarnah. Tudi Slovenija kot najmanjša jedrska država na svetu mora sama poskrbeti za vse nastale radioaktivne odpadke
Za radioaktivne odpadke je treba skrbeti še dolgo po tem, ko jih odložimo. Nekateri materiali namreč lahko ostanejo radioaktivni tudi po več deset tisoč let. V Sloveniji jih velika večina nastaja v Nuklearni elektrarni Krško, ne pa vsi – prihajajo tudi iz bolnišnic, raziskovalnih središč in industrije, najdemo pa jih celo v povsem vsakdanjih predmetih, ki na prvi pogled nikakor ne delujejo radioaktivno.
Pridobivanje električne energije z radioaktivnimi snovmi je izjemno učinkovito, kar pomeni, da je tudi odpadkov izjemno malo.
“Osnovna težava, s katero se spopadamo, je strah. Posebnih tehničnih ali znanstvenih težav z radioaktivnimi odpadki namreč ni, nekoliko težko pa je zagotoviti, da bodo stvari ostale v redu za 10.000 let vnaprej.”
– Dr. Leon Cizelj, vodja odseka za reaktorsko tehniko na IJS, profesor za jedrsko tehniko na FMF in predsednik Evropskega združenja za jedrsko izobraževanje
Poznamo več vrst radioaktivnih odpadkov, v glavnem jih delimo po dveh kriterijih: stopnji aktivnosti in razpolovni dobi – po domače: po tem, kako močno sevajo in kako dolgo sevajo. Najmanj problematični so zelo nizko radioaktivni odpadki, denimo gradbeni materiali, na katerih se zaradi naravnih procesov ali pa pri določenih postopkih obdelave naberejo radioaktivne snovi.
Razmeroma neproblematični so tudi prehodni radioaktivni odpadki. Na primer telesni izločki pacientov, ki jim z določenimi radioaktivnimi snovmi diagnosticirajo bolezni. Te odpadke navadno shranijo kar v bolnišnicah in jih zavržejo po nekaj urah ali dneh, ko sevanje popusti.
“V Centralnem skladišču nizko in srednje radioaktivnih odpadkov vsako leto sprejmemo okrog 2 kubična metra radioaktivnih odpadkov. Vsako leto je količina manjša.”
– Simona Sučić, vodja skladišča, ARAO
Pri nizko in srednje radioaktivnih odpadkih gre za kontaminirane filtre, orodja in dele zaščitnih oblačil: rokavice, maske ipd., ki jih uslužbenci v nuklearki po delu zavržejo. Od obratovanja NEK – torej od leta 1981 – se je nakopičilo 2.655 ton nizko in srednje radioaktivnih odpadkov. Te shranjujejo tam. Vse druge take odpadke, ki nastanejo v Sloveniji, pa začasno shranjujemo v Centralnem skladišču v Brinju v bližini Ljubljane.
“Energija je že zdavnaj nadnacionalna kategorija, imamo prosti pretok, medtem ko so pri radioaktivnih odpadkih meje še vedno zelo visoke.”
–Vlado Krošelj, Nuklearna elektrarna Krško
Tipičen predstavnik visoko radioaktivnih odpadkov je jedrsko gorivo. V Nuklearni elektrarni Krško so od leta 1981 pridelali 450 ton izrabljenega goriva.
V oddaji o skladiščenju radioaktivnih odpadkov, kakšno nevarnost predstavljajo za okolje in ljudi in kakšna je njihova potencialna uporabna vrednost, vprašamo pa se tudi, zakaj na svetu ni še nobenega odlagališča za najbolj nevarne visoko radioaktivne odpadke.
Na slovenskem znanstvenem nebu je močno poblisknila Nobelova nagrada za fiziko, s katero so posredno povezani tudi naši znanstveniki. Znanstveno leto 2013 analiziramo v intervjuju z dr. Markom Mikužem, vodjo slovenskih raziskovalcev pri kolaboraciji ATLAS v Cernu.
Glive so organizmi, ki nimajo pretiranega slovesa, čeprav gobe radi jemo skorajda vsi. Nekateri znanstveniki pa menijo, da lahko glive rešijo svet, iz njih bi morda lahko pridobivali celo gorivo in zdravila. Pogovarjamo se z ugledno mikologinjo, prof. Lynne Boddy iz Walesa.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Vračamo se v leto 1957. Osem nadarjenih mladih znanstvenikov se je tedaj na tajnem sestanku v San Franciscu odreklo dobro plačanim delovnim mestom v upanju, da bodo pridobili svobodo in dejansko delali tisto, v kar verjamejo. Ta prvi veliki “spin-off”, kot danes pravimo novoustanovljenemu podjetju, s katerim se posameznik ali skupina odcepi od matičnega podjetja in poskuša najti lastno pot razvoja, je postal temelj podjetniške kulture, ki v Silicijevi dolini vlada še danes. O logiki, ki prežema to dolino, smo se pogovarjali s slovenskim profesorjem na tamkajšnji univerzi Stanford dr. Juretom Leskovcem.
Strela je eden najbolj osupljivih in najbolj vsakdanjih naravnih pojavov, hkrati pa tudi eden najskrivnostnejših in najbolj strah zbujajočih. Po nebu potuje s tretjino svetlobne hitrosti, dosega temperaturo sončevega površja in ima 10.000-krat več energije kot povprečno gospodinjsko omrežje.
Zdi se, da Sonce sije enakomerno in da se ne dogaja nič dramatičnega. Natančnejši pogled pa razkrije temnejše pege in izbruhe snovi neverjetnih razsežnosti. Prav v teh mesecih je Sonce najbolj aktivno, tokratni vrh 11 – letnega cikla pa je zelo skromen in kaže, da bo najmanj izrazit med vsemi v zadnjem stoletju. Kaj se dogaja, od kod energija za to razburkanost, kaj poganja valove aktivnosti in zakaj njihova moč ni vedno enaka? Odgovore smo tokrat iskali v japonski Tokojami, v kateri se na znanstveni konferenci o raziskavah Sonca mudi prof. Petr Heinzel, direktor Astronomskega inštituta češke akademije znanosti in vodja skupine za raziskovanje Sonca.
Zgodovina pozna kar nekaj briljantnih umov, ki so šokirali z neverjetnimi sposobnostmi računanja. Nekateri imajo izjemen spomin ali umetniški talent, ki mu ni para. Strokovnjaki so ljudem z briljantnim umom dali tudi ime: to so Savanti. Gost oddaje profesor dr. Darold Treffert razlaga, da gre za neke vrsto srečno poškodbo možganov, ki namiguje, da človek vendarle ne izrablja celotnega umskega potenciala.
Z razmahom svetovne trgovine in različnih oblik transporta je prenašanje rastlinskih in živalskih vrst med državami in kontinenti danes hitrejše in bolj množično kot kadarkoli prej v naši zgodovini. Številne tujerodne vrste so ljudem koristne, druge – tem pravimo invazivne – pa povzročajo veliko gospodarsko škodo in uničujejo biotsko raznovrstnost. V Evropi naj bi bilo tako že več kot 12 tisoč tujerodnih vrst. O vse očitnejših pasteh preseljevanja vrst smo se v tokratni Frekvenci X na Valu 202 pogovarjali s profesorjem na ljubljanski biotehniški fakulteti in predsednikom Botaničnega društva Slovenije dr. Nejcem Joganom.
Pred kakšnimi 15. leti so svetovni mediji poročali o prvih odkritjih planetov okoli drugih zvezd in danes smo vse bliže razumevanju, da naš dom v vesolju ni izjema. Prvič v zgodovini imamo priložnost, da preučujemo planete, ki so tako podobni Zemlji, da bi na njih lahko bilo celo inteligentno življenje. Med pionirje lovcev na Zemljine dvojčke se nedvomno uvršča Geoffrey Marcy, profesor astronomije s kalifornijske univerze Berkeley. Odkril je 70 od prvih sto planetov okoli drugih zvezd. Danes poznamo že tisoč takih eksoplanetov. Tako je naša družina osmih planetov, vključno z našo Zemljo, videti dokaj majhna. Področje odkrivanja planetov okoli drugih zvezd je vedno znova med pomembnimi znanstvenimi novicami. Tako ni le zaradi števila odkritih planetov, ampak zaradi nedavnih prelomnih odkritij. Profesor Geoffrey Marcy je vodilni znanstvenik na področju iskanja planetov okoli drugih zvezd. Mnogi tudi pričakujejo, da bo tudi eden prihodnjih dobitnikov Nobelove nagrade za področje fizike.
Razkrivamo, zakaj fizike ob odkritju božjega delca muči tudi resen glavobol. Pogovorjamo se s prof. Alessandrom Strumio.
Množična družbena gibanja nikoli ne nastanejo tako, da bi večina hkrati ugotovila nujo po spremembah in nato to tudi storila, temveč se vstaje ponavadi začnejo zaradi konkretnega dogodka, ki ljudem požene adrenalin po žilah. O tem, kaj so človeške množice in kako se obnašajo, ter tudi o tem, da zanje ne velja osnovna matematična postavka 1+1=2. Gost tokratne oddaje bo nizozemski socialni psiholog in teoretik množic Hans van de Sande.
Naprave, ki za sporazumevanje uporabljajo človeški glas, so že našle pot v naš vsakdan, takšna glasovna tehnologija pa lahko – napovedujejo nekateri – pomeni podobno tehnološko revolucijo, kakršno je pred desetletji povzročila računalniška miška. Kako dovršeno se stroji učijo jezika in kako jim gre slovenščina, poizvedujemo v tokratni Frekvenci X na Valu 202. Obiskali smo Fakulteto za računalništvo, kjer razvijajo tehnološko navezo “sintetizator in razpoznavalnik govora.”
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Neveljaven email naslov
