Za radioaktivne odpadke je treba skrbeti še dolgo po tem, ko jih odložimo. Nekateri materiali namreč lahko ostanejo radioaktivni tudi po več deset tisoč let. V Sloveniji jih velika večina nastaja v Nuklearni elektrarni Krško, ne pa vsi – prihajajo tudi iz bolnišnic, raziskovalnih središč in industrije, najdemo pa jih celo v povsem vsakdanjih predmetih, ki na prvi pogled nikakor ne delujejo radioaktivno. Kako torej skrbimo zanje?

Skladiščimo jih tam, kjer nastanejo - v elektrarnah. Tudi Slovenija kot najmanjša jedrska država na svetu mora sama poskrbeti za vse nastale radioaktivne odpadke

Za radioaktivne odpadke je treba skrbeti še dolgo po tem, ko jih odložimo. Nekateri materiali namreč lahko ostanejo radioaktivni tudi po več deset tisoč let. V Sloveniji jih velika večina nastaja v Nuklearni elektrarni Krško, ne pa vsi – prihajajo tudi iz bolnišnic, raziskovalnih središč in industrije, najdemo pa jih celo v povsem vsakdanjih predmetih, ki na prvi pogled nikakor ne delujejo radioaktivno.

Pridobivanje električne energije z radioaktivnimi snovmi je  izjemno učinkovito, kar pomeni, da je tudi odpadkov izjemno malo.

“Osnovna težava, s katero se spopadamo, je strah. Posebnih tehničnih ali znanstvenih težav z radioaktivnimi odpadki namreč ni, nekoliko težko pa je zagotoviti, da bodo stvari ostale v redu za 10.000 let vnaprej.”

– Dr. Leon Cizelj, vodja odseka za reaktorsko tehniko na IJS, profesor za jedrsko tehniko na FMF in predsednik Evropskega združenja za jedrsko izobraževanje

Poznamo več vrst radioaktivnih odpadkov, v glavnem jih delimo po dveh kriterijih: stopnji aktivnosti in razpolovni dobi – po domače: po tem, kako močno sevajo in kako dolgo sevajo. Najmanj problematični so zelo nizko radioaktivni odpadki, denimo gradbeni materiali, na katerih se zaradi naravnih procesov ali pa pri določenih postopkih obdelave naberejo radioaktivne snovi.

Razmeroma neproblematični so tudi prehodni radioaktivni odpadki. Na primer telesni izločki pacientov, ki jim z določenimi radioaktivnimi snovmi diagnosticirajo bolezni. Te odpadke navadno shranijo kar v bolnišnicah in jih zavržejo po nekaj urah ali dneh, ko sevanje popusti.

“V Centralnem skladišču nizko in srednje radioaktivnih odpadkov vsako leto sprejmemo okrog 2 kubična metra radioaktivnih odpadkov. Vsako leto je količina manjša.”

– Simona Sučić, vodja skladišča, ARAO

Pri nizko in srednje radioaktivnih odpadkih gre za kontaminirane filtre, orodja in dele zaščitnih oblačil: rokavice, maske ipd., ki jih uslužbenci v nuklearki po delu zavržejo. Od obratovanja NEK – torej od leta 1981 – se je nakopičilo 2.655 ton nizko in srednje radioaktivnih odpadkov. Te shranjujejo tam. Vse druge take odpadke, ki nastanejo v Sloveniji, pa začasno shranjujemo v Centralnem skladišču v Brinju v bližini Ljubljane.

“Energija je že zdavnaj nadnacionalna kategorija, imamo prosti pretok, medtem ko so pri radioaktivnih odpadkih meje še vedno zelo visoke.”

–Vlado Krošelj, Nuklearna elektrarna Krško

Tipičen predstavnik visoko radioaktivnih odpadkov je jedrsko gorivo. V Nuklearni elektrarni Krško so od leta 1981 pridelali 450 ton izrabljenega goriva.

V oddaji o skladiščenju radioaktivnih odpadkov, kakšno nevarnost predstavljajo za okolje in ljudi in kakšna je njihova potencialna uporabna vrednost, vprašamo pa se tudi, zakaj na svetu ni še nobenega odlagališča za najbolj nevarne visoko radioaktivne odpadke.

Gostje:

• Dr. Leon Cizelj, vodja odseka za reaktorsko tehniko na IJS, profesor za jedrsko tehniko na FMF in predsednik Evropskega združenja za jedrsko izobraževanje
• Dr. Radko Istenič iz Izobraževalnega centra za jedrsko tehnologijo
• Vlado Krošelj iz Nuklearne elektrarne Krško
• Simona Sučić, ARAO, vodja skladišča v Brinju
• Mitja Eržen, ARAO, Služba za varstvo pred sevanjem