Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za radioaktivne odpadke je treba skrbeti še dolgo po tem, ko jih odložimo. Nekateri materiali namreč lahko ostanejo radioaktivni tudi po več deset tisoč let. V Sloveniji jih velika večina nastaja v Nuklearni elektrarni Krško, ne pa vsi – prihajajo tudi iz bolnišnic, raziskovalnih središč in industrije, najdemo pa jih celo v povsem vsakdanjih predmetih, ki na prvi pogled nikakor ne delujejo radioaktivno. Kako torej skrbimo zanje?
Skladiščimo jih tam, kjer nastanejo - v elektrarnah. Tudi Slovenija kot najmanjša jedrska država na svetu mora sama poskrbeti za vse nastale radioaktivne odpadke
Za radioaktivne odpadke je treba skrbeti še dolgo po tem, ko jih odložimo. Nekateri materiali namreč lahko ostanejo radioaktivni tudi po več deset tisoč let. V Sloveniji jih velika večina nastaja v Nuklearni elektrarni Krško, ne pa vsi – prihajajo tudi iz bolnišnic, raziskovalnih središč in industrije, najdemo pa jih celo v povsem vsakdanjih predmetih, ki na prvi pogled nikakor ne delujejo radioaktivno.
Pridobivanje električne energije z radioaktivnimi snovmi je izjemno učinkovito, kar pomeni, da je tudi odpadkov izjemno malo.
“Osnovna težava, s katero se spopadamo, je strah. Posebnih tehničnih ali znanstvenih težav z radioaktivnimi odpadki namreč ni, nekoliko težko pa je zagotoviti, da bodo stvari ostale v redu za 10.000 let vnaprej.”
– Dr. Leon Cizelj, vodja odseka za reaktorsko tehniko na IJS, profesor za jedrsko tehniko na FMF in predsednik Evropskega združenja za jedrsko izobraževanje
Poznamo več vrst radioaktivnih odpadkov, v glavnem jih delimo po dveh kriterijih: stopnji aktivnosti in razpolovni dobi – po domače: po tem, kako močno sevajo in kako dolgo sevajo. Najmanj problematični so zelo nizko radioaktivni odpadki, denimo gradbeni materiali, na katerih se zaradi naravnih procesov ali pa pri določenih postopkih obdelave naberejo radioaktivne snovi.
Razmeroma neproblematični so tudi prehodni radioaktivni odpadki. Na primer telesni izločki pacientov, ki jim z določenimi radioaktivnimi snovmi diagnosticirajo bolezni. Te odpadke navadno shranijo kar v bolnišnicah in jih zavržejo po nekaj urah ali dneh, ko sevanje popusti.
“V Centralnem skladišču nizko in srednje radioaktivnih odpadkov vsako leto sprejmemo okrog 2 kubična metra radioaktivnih odpadkov. Vsako leto je količina manjša.”
– Simona Sučić, vodja skladišča, ARAO
Pri nizko in srednje radioaktivnih odpadkih gre za kontaminirane filtre, orodja in dele zaščitnih oblačil: rokavice, maske ipd., ki jih uslužbenci v nuklearki po delu zavržejo. Od obratovanja NEK – torej od leta 1981 – se je nakopičilo 2.655 ton nizko in srednje radioaktivnih odpadkov. Te shranjujejo tam. Vse druge take odpadke, ki nastanejo v Sloveniji, pa začasno shranjujemo v Centralnem skladišču v Brinju v bližini Ljubljane.
“Energija je že zdavnaj nadnacionalna kategorija, imamo prosti pretok, medtem ko so pri radioaktivnih odpadkih meje še vedno zelo visoke.”
–Vlado Krošelj, Nuklearna elektrarna Krško
Tipičen predstavnik visoko radioaktivnih odpadkov je jedrsko gorivo. V Nuklearni elektrarni Krško so od leta 1981 pridelali 450 ton izrabljenega goriva.
V oddaji o skladiščenju radioaktivnih odpadkov, kakšno nevarnost predstavljajo za okolje in ljudi in kakšna je njihova potencialna uporabna vrednost, vprašamo pa se tudi, zakaj na svetu ni še nobenega odlagališča za najbolj nevarne visoko radioaktivne odpadke.
692 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Za radioaktivne odpadke je treba skrbeti še dolgo po tem, ko jih odložimo. Nekateri materiali namreč lahko ostanejo radioaktivni tudi po več deset tisoč let. V Sloveniji jih velika večina nastaja v Nuklearni elektrarni Krško, ne pa vsi – prihajajo tudi iz bolnišnic, raziskovalnih središč in industrije, najdemo pa jih celo v povsem vsakdanjih predmetih, ki na prvi pogled nikakor ne delujejo radioaktivno. Kako torej skrbimo zanje?
Skladiščimo jih tam, kjer nastanejo - v elektrarnah. Tudi Slovenija kot najmanjša jedrska država na svetu mora sama poskrbeti za vse nastale radioaktivne odpadke
Za radioaktivne odpadke je treba skrbeti še dolgo po tem, ko jih odložimo. Nekateri materiali namreč lahko ostanejo radioaktivni tudi po več deset tisoč let. V Sloveniji jih velika večina nastaja v Nuklearni elektrarni Krško, ne pa vsi – prihajajo tudi iz bolnišnic, raziskovalnih središč in industrije, najdemo pa jih celo v povsem vsakdanjih predmetih, ki na prvi pogled nikakor ne delujejo radioaktivno.
Pridobivanje električne energije z radioaktivnimi snovmi je izjemno učinkovito, kar pomeni, da je tudi odpadkov izjemno malo.
“Osnovna težava, s katero se spopadamo, je strah. Posebnih tehničnih ali znanstvenih težav z radioaktivnimi odpadki namreč ni, nekoliko težko pa je zagotoviti, da bodo stvari ostale v redu za 10.000 let vnaprej.”
– Dr. Leon Cizelj, vodja odseka za reaktorsko tehniko na IJS, profesor za jedrsko tehniko na FMF in predsednik Evropskega združenja za jedrsko izobraževanje
Poznamo več vrst radioaktivnih odpadkov, v glavnem jih delimo po dveh kriterijih: stopnji aktivnosti in razpolovni dobi – po domače: po tem, kako močno sevajo in kako dolgo sevajo. Najmanj problematični so zelo nizko radioaktivni odpadki, denimo gradbeni materiali, na katerih se zaradi naravnih procesov ali pa pri določenih postopkih obdelave naberejo radioaktivne snovi.
Razmeroma neproblematični so tudi prehodni radioaktivni odpadki. Na primer telesni izločki pacientov, ki jim z določenimi radioaktivnimi snovmi diagnosticirajo bolezni. Te odpadke navadno shranijo kar v bolnišnicah in jih zavržejo po nekaj urah ali dneh, ko sevanje popusti.
“V Centralnem skladišču nizko in srednje radioaktivnih odpadkov vsako leto sprejmemo okrog 2 kubična metra radioaktivnih odpadkov. Vsako leto je količina manjša.”
– Simona Sučić, vodja skladišča, ARAO
Pri nizko in srednje radioaktivnih odpadkih gre za kontaminirane filtre, orodja in dele zaščitnih oblačil: rokavice, maske ipd., ki jih uslužbenci v nuklearki po delu zavržejo. Od obratovanja NEK – torej od leta 1981 – se je nakopičilo 2.655 ton nizko in srednje radioaktivnih odpadkov. Te shranjujejo tam. Vse druge take odpadke, ki nastanejo v Sloveniji, pa začasno shranjujemo v Centralnem skladišču v Brinju v bližini Ljubljane.
“Energija je že zdavnaj nadnacionalna kategorija, imamo prosti pretok, medtem ko so pri radioaktivnih odpadkih meje še vedno zelo visoke.”
–Vlado Krošelj, Nuklearna elektrarna Krško
Tipičen predstavnik visoko radioaktivnih odpadkov je jedrsko gorivo. V Nuklearni elektrarni Krško so od leta 1981 pridelali 450 ton izrabljenega goriva.
V oddaji o skladiščenju radioaktivnih odpadkov, kakšno nevarnost predstavljajo za okolje in ljudi in kakšna je njihova potencialna uporabna vrednost, vprašamo pa se tudi, zakaj na svetu ni še nobenega odlagališča za najbolj nevarne visoko radioaktivne odpadke.
Nate Silver, ameriški statistik in novinar, ki je zaslovel z zelo natančnimi napovedmi izidov volitev v Združenih državah Amerike, je opozoril na pomembno razlikovanje med tveganjem in negotovostjo. Z besedo tveganje opiše okoliščine, pri katerih lahko ocenimo zanesljivost napovedi oziroma pričakovano napako izračunov ali meritev, ki smo jih opravili, medtem ko z besedo negotovost označi obravnavo dogodkov, pri katerih nimamo nobene opore, da bi lahko predvideli napako njihove napovedi oziroma možno odstopanje od vrednosti, ki se bo dejansko realizirala.
Nate Silver, ameriški statistik in novinar, ki je zaslovel z zelo natančnimi napovedmi izidov volitev v Združenih državah Amerike, je opozoril na pomembno razlikovanje med tveganjem in negotovostjo. Z besedo tveganje opiše okoliščine, pri katerih lahko ocenimo zanesljivost napovedi oziroma pričakovano napako izračunov ali meritev, ki smo jih opravili, medtem ko z besedo negotovost označi obravnavo dogodkov, pri katerih nimamo nobene opore, da bi lahko predvideli napako njihove napovedi oziroma možno odstopanje od vrednosti, ki se bo dejansko realizirala.
Prvomajska Frekvenca X je nekoliko drugačna. Pogovarjali smo se s štirimi znanstveniki z različnih raziskovalnih področij o tem, kakšen je njihov delavnik in kako sami pojmujejo delo. Programer, sociologinja, kemik in upokojeni profesor fizike. Kot pravijo, delo med znanstveniki še zdaleč ni le fizikalna količina. Vse po vrsti pa do dela v znanosti združuje velika strast, zaradi česar lahko postanejo prebedene noči pogost sopotnik.
V reviji Science je pred dvema tednoma izšel članek znanstvenikov iz Odseka za kompleksne snovi Instituta Jožef Stefan, v katerem so ti poročali o odkritju “skritega” kvantnega stanja. Do njega so se dokopali z močnim in izjemno kratkim laserskim sunkom, dolgim le tretjino milijoninke milijardinke sekunde. Odkritje je zelo pomembno, saj je prvi primer stabilnega skritega stanja v naravi nasploh. Je torej dokaz, da so tovrstna stanja mogoča, odpira pa tudi raziskave skritih stanj v različnih sistemih, vse od vzporednega vesolja do novih elementarnih delcev in novih oblik kondenziranega materije.
Večno življenje ali vsaj daljši odlog smrti je želja marsikoga. Tako močna, da so se nekateri pripravljeni celo zamrzniti v upanju, da jih bo znanost v prihodnosti lahko obudila nazaj v življenje. Dobrodošli v znanost krionike, ki je še vedno močno odvisna od špekulativnih tehnologij prihodnosti, ki lahko, da jih bodo izumili ali pa tudi ne. Kakšna je prihodnost tega na prvi pogled morda celo strašljivega koncepta? Naš gost je eden največjih poznavalcev krionike Ben Best, ki se je že pred dvajsetimi leti odločil za zamrznitev.
Tokrat znova zremo v nebo, od koder izvirajo radijski valovi, ki drugače kot valovi, prek katerih nas poslušate, prihajajo iz vesolja. Pogovarjali smo se z Michaelom Garrettom, profesorjem radioastronomije na Univerzi v Leidnu in direktorjem nizozemskega instituta za radijsko astronomijo ASTRON.
Številne raziskave zadnja leta dokazujejo, da se moški in ženske ne razlikujemo le v obliki in delovanju spolnih organov, temveč so razlike veliko večje in jih lahko najdemo skoraj v vseh tkivih in organih v našem telesu, tudi v delovanju jeter. Gre za organ, ki je zelo pomemben pri zaščiti našega organizma, pri odstranjevanju vsega, kar lahko v našem telesu deluje kot strup. Naše telo kot taka prepoznava tudi vsa zdravila, ki jih jemljemo in jih iz organizma odstranjujejo prav naša jetra. Koliko je za današnjo medicino pomembno spoznanje, da tudi zdravila prepoznavajo spol, med drugim sprašujemo prof.dr. Gregorja Majdiča, ki je bil gost tokratne oddaje Frekvenca X.
Znanstveniki pogosto opozarjajo, da utegne zdravljenje z antibiotiki postati neučinkovito. Medicina zato zavzeto išče nove oblike zdravljenja in ena izmed bolj obetavnih priložnosti je uporaba bakteriofagov – ali krajše fagov. To so virusi, ki napadajo izključno bakterije. Zamisel o zdravljenju je stara, kontroverznost antibiotikov pa jo je ponovno ponesla na piedestal znanosti. Gostja oddaje je profesorica Elizabeth Kutter, vodja laboratorija na Evergreen State College v Olympiji. Foto: Sanofi Pasteur
Znanstveniki pogosto opozarjajo, da utegne zdravljenje z antibiotiki postati neučinkovito. Medicina zato zavzeto išče nove oblike zdravljenja in ena izmed bolj obetavnih priložnosti je uporaba bakteriofagov – ali krajše fagov. To so virusi, ki napadajo izključno bakterije. Zamisel o zdravljenju je stara, kontroverznost antibiotikov pa jo je ponovno ponesla na piedestal znanosti. Gostja oddaje je profesorica Elizabeth Kutter, vodja laboratorija na Evergreen State College v Olympiji. Foto: Sanofi Pasteur
V četrtkovi Frekvenci X gremo za spremembo v malo bolj filozofske vode, in sicer v Haag mrzlega in vetrovnega novembra leta 1676. Skoraj v popolni tajnosti je takrat na vrata kontroverznega filozofa Barucha /baruha/ de Spinoze oziroma ateističnega Žida, kot so ga klicali, potrkal dobro desetletje mlajši Wilhelm Gottfried Leibniz, ki je veljal za enega izmed največjih genijev tistega časa. O srečanju najnevarnejšega in najslavnejšega misleca sveta in o tem, kako je to zamajalo poznejše miselne nastavke, se bomo pogovarjali z ameriškim filozofom Matthewom Stewartom.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Leto 2014 je mednarodno leto kristalografije. Sogovorniki: profesor Gautam Desiraju, nobelov nagrajenec Dan Schechtman in dr. Ivan Leban.
Voyager 1 in 2 sta najbolj znani vesoljski sondi, ki na Zemljo pošiljata številne zanimive podatke. Švicarski fizik in skladatelj Domenico Vicinanza je s pomočjo posebne tehnologije podatke iz vesolja uglasbil in ustvaril zanimiv vesoljski duet.
Ključne besede današnje Frekvence X, ki nas vsak četrtek popelje med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, so računalniška kemija, mikrovalovno sevanje in rak.
Dr. Ben Goldacre je prodoren britanski zdravnik in epidemiolog ter avtor knjige Slaba znanost. V Frekvenci X se z njim pogovarjamo o cepivih, ki so dokazano izkoreninila marsikatero za človeka pogubno bolezen. Goldacre nasprotuje kakršni koli prisili zdravljenja, tudi obveznemu cepljenju, opozarja pa na škodo, ki jo z neutemeljenim strašenjem povzročajo nasprotniki cepljenja. Po njegovem mnenju je žalostno, da se starši ne odločajo za cepljenje, saj s tem ogrožajo svoje in otroke drugih staršev.
Pred pol stoletja smo že vedeli, da je vesolje posuto z galaksijami, to je ogromnimi skupinami zvezd, kot je naša Rimska cesta. Tedaj pa so odkrili novo vrsto teles, najsvetlejše med njimi so imenovali kvazarji. V njihovem središču ždi črna luknja z ogromno maso, območje pa je videti zelo svetlo, ker vidimo divje sevanje okoliškega plina, ki pada vanjo. Razvoj teh raziskav je ves čas spremljal gost tokratne Frekvence X, profesor Jack Sulentic, ki je vodilni raziskovalec aktivnih jeder galaksij na svetu.
Gostili smo profesorja dr. Petra Jennija, dolgoletnega vodjo, pravzaprav kar “očeta” eksperimenta Atlas. V njem sodelujejo tudi slovenski znanstveniki. Skupina je posebej omenjena tudi v obrazložitvi lanske Nobelove nagrade za fiziko. Jenni je pomembno povezan s slovenskimi fiziki, saj jih je prav on povabil k sodelovanju v Atlasu.
Gostili smo profesorja dr. Petra Jennija, dolgoletnega vodjo, pravzaprav kar “očeta” eksperimenta Atlas. V njem sodelujejo tudi slovenski znanstveniki. Skupina je posebej omenjena tudi v obrazložitvi lanske Nobelove nagrade za fiziko. Jenni je pomembno povezan s slovenskimi fiziki, saj jih je prav on povabil k sodelovanju v Atlasu.
Vam črka A deluje rdeče, vam na klavirju zaigrani ton C odzvanja modro, ima neka hrana bodičast okus? Tokrat potujemo po človeških možganih in iščemo, kje se skriva vzrok za sinestezijo oziroma mešanje čutnih zaznav. Pojav je največ pozornosti požel v glasbi, slikarstvu in literaturi, kjer naj bi sinestezija kreativno napajala kar nekaj velikanov umetnosti, mi pa smo se sinesteziji posvetili z nevrološkega vidika, skupaj z dr. Devinom Terhunom z oxfordske univerze in raziskovalcem Duncanom Carmichaelom z edinburške univerze.
V poklon 85-letnici Radia na Slovenskem smo v začetku decembra signal radijske kukavice s pomočjo radioamaterjev poslali na najdaljši polet, kar jih je doslej preletela na poti proti poslušalcem. Zaplavala je na radijski valovih, se odbila od Lune in se nekoliko oskubljena vrnila na Zemljo. Vesoljsko pustolovščino radijske kukavice nam bo v oddaji Frekvenca X pojasnil inž. Sine Mermal z Oddajnikov in zvez, med radioamaterji znan po klicnem znaku S53RM.
Neveljaven email naslov
