Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za radioaktivne odpadke je treba skrbeti še dolgo po tem, ko jih odložimo. Nekateri materiali namreč lahko ostanejo radioaktivni tudi po več deset tisoč let. V Sloveniji jih velika večina nastaja v Nuklearni elektrarni Krško, ne pa vsi – prihajajo tudi iz bolnišnic, raziskovalnih središč in industrije, najdemo pa jih celo v povsem vsakdanjih predmetih, ki na prvi pogled nikakor ne delujejo radioaktivno. Kako torej skrbimo zanje?
Skladiščimo jih tam, kjer nastanejo - v elektrarnah. Tudi Slovenija kot najmanjša jedrska država na svetu mora sama poskrbeti za vse nastale radioaktivne odpadke
Za radioaktivne odpadke je treba skrbeti še dolgo po tem, ko jih odložimo. Nekateri materiali namreč lahko ostanejo radioaktivni tudi po več deset tisoč let. V Sloveniji jih velika večina nastaja v Nuklearni elektrarni Krško, ne pa vsi – prihajajo tudi iz bolnišnic, raziskovalnih središč in industrije, najdemo pa jih celo v povsem vsakdanjih predmetih, ki na prvi pogled nikakor ne delujejo radioaktivno.
Pridobivanje električne energije z radioaktivnimi snovmi je izjemno učinkovito, kar pomeni, da je tudi odpadkov izjemno malo.
“Osnovna težava, s katero se spopadamo, je strah. Posebnih tehničnih ali znanstvenih težav z radioaktivnimi odpadki namreč ni, nekoliko težko pa je zagotoviti, da bodo stvari ostale v redu za 10.000 let vnaprej.”
– Dr. Leon Cizelj, vodja odseka za reaktorsko tehniko na IJS, profesor za jedrsko tehniko na FMF in predsednik Evropskega združenja za jedrsko izobraževanje
Poznamo več vrst radioaktivnih odpadkov, v glavnem jih delimo po dveh kriterijih: stopnji aktivnosti in razpolovni dobi – po domače: po tem, kako močno sevajo in kako dolgo sevajo. Najmanj problematični so zelo nizko radioaktivni odpadki, denimo gradbeni materiali, na katerih se zaradi naravnih procesov ali pa pri določenih postopkih obdelave naberejo radioaktivne snovi.
Razmeroma neproblematični so tudi prehodni radioaktivni odpadki. Na primer telesni izločki pacientov, ki jim z določenimi radioaktivnimi snovmi diagnosticirajo bolezni. Te odpadke navadno shranijo kar v bolnišnicah in jih zavržejo po nekaj urah ali dneh, ko sevanje popusti.
“V Centralnem skladišču nizko in srednje radioaktivnih odpadkov vsako leto sprejmemo okrog 2 kubična metra radioaktivnih odpadkov. Vsako leto je količina manjša.”
– Simona Sučić, vodja skladišča, ARAO
Pri nizko in srednje radioaktivnih odpadkih gre za kontaminirane filtre, orodja in dele zaščitnih oblačil: rokavice, maske ipd., ki jih uslužbenci v nuklearki po delu zavržejo. Od obratovanja NEK – torej od leta 1981 – se je nakopičilo 2.655 ton nizko in srednje radioaktivnih odpadkov. Te shranjujejo tam. Vse druge take odpadke, ki nastanejo v Sloveniji, pa začasno shranjujemo v Centralnem skladišču v Brinju v bližini Ljubljane.
“Energija je že zdavnaj nadnacionalna kategorija, imamo prosti pretok, medtem ko so pri radioaktivnih odpadkih meje še vedno zelo visoke.”
–Vlado Krošelj, Nuklearna elektrarna Krško
Tipičen predstavnik visoko radioaktivnih odpadkov je jedrsko gorivo. V Nuklearni elektrarni Krško so od leta 1981 pridelali 450 ton izrabljenega goriva.
V oddaji o skladiščenju radioaktivnih odpadkov, kakšno nevarnost predstavljajo za okolje in ljudi in kakšna je njihova potencialna uporabna vrednost, vprašamo pa se tudi, zakaj na svetu ni še nobenega odlagališča za najbolj nevarne visoko radioaktivne odpadke.
692 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Za radioaktivne odpadke je treba skrbeti še dolgo po tem, ko jih odložimo. Nekateri materiali namreč lahko ostanejo radioaktivni tudi po več deset tisoč let. V Sloveniji jih velika večina nastaja v Nuklearni elektrarni Krško, ne pa vsi – prihajajo tudi iz bolnišnic, raziskovalnih središč in industrije, najdemo pa jih celo v povsem vsakdanjih predmetih, ki na prvi pogled nikakor ne delujejo radioaktivno. Kako torej skrbimo zanje?
Skladiščimo jih tam, kjer nastanejo - v elektrarnah. Tudi Slovenija kot najmanjša jedrska država na svetu mora sama poskrbeti za vse nastale radioaktivne odpadke
Za radioaktivne odpadke je treba skrbeti še dolgo po tem, ko jih odložimo. Nekateri materiali namreč lahko ostanejo radioaktivni tudi po več deset tisoč let. V Sloveniji jih velika večina nastaja v Nuklearni elektrarni Krško, ne pa vsi – prihajajo tudi iz bolnišnic, raziskovalnih središč in industrije, najdemo pa jih celo v povsem vsakdanjih predmetih, ki na prvi pogled nikakor ne delujejo radioaktivno.
Pridobivanje električne energije z radioaktivnimi snovmi je izjemno učinkovito, kar pomeni, da je tudi odpadkov izjemno malo.
“Osnovna težava, s katero se spopadamo, je strah. Posebnih tehničnih ali znanstvenih težav z radioaktivnimi odpadki namreč ni, nekoliko težko pa je zagotoviti, da bodo stvari ostale v redu za 10.000 let vnaprej.”
– Dr. Leon Cizelj, vodja odseka za reaktorsko tehniko na IJS, profesor za jedrsko tehniko na FMF in predsednik Evropskega združenja za jedrsko izobraževanje
Poznamo več vrst radioaktivnih odpadkov, v glavnem jih delimo po dveh kriterijih: stopnji aktivnosti in razpolovni dobi – po domače: po tem, kako močno sevajo in kako dolgo sevajo. Najmanj problematični so zelo nizko radioaktivni odpadki, denimo gradbeni materiali, na katerih se zaradi naravnih procesov ali pa pri določenih postopkih obdelave naberejo radioaktivne snovi.
Razmeroma neproblematični so tudi prehodni radioaktivni odpadki. Na primer telesni izločki pacientov, ki jim z določenimi radioaktivnimi snovmi diagnosticirajo bolezni. Te odpadke navadno shranijo kar v bolnišnicah in jih zavržejo po nekaj urah ali dneh, ko sevanje popusti.
“V Centralnem skladišču nizko in srednje radioaktivnih odpadkov vsako leto sprejmemo okrog 2 kubična metra radioaktivnih odpadkov. Vsako leto je količina manjša.”
– Simona Sučić, vodja skladišča, ARAO
Pri nizko in srednje radioaktivnih odpadkih gre za kontaminirane filtre, orodja in dele zaščitnih oblačil: rokavice, maske ipd., ki jih uslužbenci v nuklearki po delu zavržejo. Od obratovanja NEK – torej od leta 1981 – se je nakopičilo 2.655 ton nizko in srednje radioaktivnih odpadkov. Te shranjujejo tam. Vse druge take odpadke, ki nastanejo v Sloveniji, pa začasno shranjujemo v Centralnem skladišču v Brinju v bližini Ljubljane.
“Energija je že zdavnaj nadnacionalna kategorija, imamo prosti pretok, medtem ko so pri radioaktivnih odpadkih meje še vedno zelo visoke.”
–Vlado Krošelj, Nuklearna elektrarna Krško
Tipičen predstavnik visoko radioaktivnih odpadkov je jedrsko gorivo. V Nuklearni elektrarni Krško so od leta 1981 pridelali 450 ton izrabljenega goriva.
V oddaji o skladiščenju radioaktivnih odpadkov, kakšno nevarnost predstavljajo za okolje in ljudi in kakšna je njihova potencialna uporabna vrednost, vprašamo pa se tudi, zakaj na svetu ni še nobenega odlagališča za najbolj nevarne visoko radioaktivne odpadke.
V teh dneh, ko z neba pada voda zdaj v kapljicah zdaj v snežinkah, se bomo v Frekvenci X vprašali, od kod neki se je vsa ta voda sploh vzela. Da je Zemlja Modri planet, torej polna vode, vira življenja, se zdi samoumevno. Pa ni čisto tako. Če je vir življenja voda, kaj je vir vode?
Starejši si, boljši si. Tako kot vino. Kje pa, tole že dolgo ne velja več. Če je sploh kdaj veljalo. Ljudje si želimo biti večno mladi že desetletja. Kaj desetletja, stoletja, tisočletja. Že Grki so imeli boginjo mladosti Hebo, ki je stregla nektar bogovom na Olimpu in imela moč, da je nekomu podelila večno mladost. Iskanje recepta čudežnega napitka, ki bi nas odrešil muk staranja, se seveda ni posrečilo v obdobju našega življenja, mitološke zgodbe so sicer zgodbe, realnost pa je napredna medicina, ki je vse bliže tako imenovanemu vrelcu mladosti.
Dober mesec je minil, kar smo začeli z novo shemo delitve časa, kot rečemo koledarju. V Frekvenci X smo tokrat v čas umeščali zgodovinske dogodke in najdbe, preverili, kako so se širile novice in se spraševali, na kakšen način so na zgodovino vplivali mrki, kako so jih beležili, napovedovali, o njih poročali ter kako nam pomagajo datirati stare kronike.
Otroci se začnejo govora učiti že takoj ob rojstvu, najprej samo poslušajo in analizirajo glasove, ki jih slišijo. Po šestem mesecu začnejo spuščati glasove, prve besede izrečejo po prvem letu starosti. Kaj se dogaja v možganih otrok, kako se prilagodijo različnim dražljajem in zakaj so se sposobni naučiti več različnih jezikov hkrati? Preverjamo v večjezičnih družinah, na mednarodni šoli in se pogovarjamo s slovensko nevroznanstvenico dr. Najo Ferjan Ramirez.
Morda se vam zdi, da vaši vedri tviti in godrnjanje na Facebooku ne zanimajo nikogar razen vaših prijateljev, a se motite. S pojavom družabnih omrežij, na katerih pogosto nekritično delimo svoje misli, so družboslovne znanosti prvič v zgodovini dobile vpogled v glave več milijard ljudi. Odprle so se povsem nove možnosti za raziskave in tudi zlorabo podatkov.
Z vsadki v senzoričnem delu možganske skorje lahko paraliziran človek pridobi senzorično povratno informacijo iz roke in tisto, česar se dotakne, dejansko čuti. Kako je to mogoče in do kam sega komunikacija med človeškim telesom in robotskimi udi, smo preverili v oddaji Frekvenca X. Sodelovali so: dr. Michael Boninger, Univerza v Pittsburgu dr. Marko Munih, Fakulteta za elektrotehniko Nathan Copeland, kvadriplegik Daniele Bellini, amputiranec
Rjave, zelene ali modre oči? Če bi imeli možnost poseči v genski material, bi si res želeli vplivati na lastnosti vašega sina ali hčere? Etične dileme so v sodobni znanosti vse bolj pogoste, meje pa vse bolj zabrisane. Pogledujemo v prihodnost in k robovom znanosti – kaj prinašajo prihodnja desetletja, kaj je realno mogoče in kaj bo še vedno znanstvena fantastika, kako bo spremenjeni svet (rast prebivalstva, podnebne spremembe, izumiranja vrst) vplival na odpiranje znanosti, kakšno moč ima znanstveni dumping in kako se z izzivi soočati z glavo in ne s populizmom. Sogovorniki: dr. Andrej Prša, dr. Toni Pustovrh, dr. Anže Županič in dr. Radovan Komel.
Leto 2016 je ubiralo svojstveno pot tudi na znanstvenem področju. Na področjih genetike, biologije in astronomije so se vrstila nova odkritja, v okoljskih znanostih so deževala še resnejša opozorila, svet je solidarno strnil vrste v boju proti razsajanju virusa zika, stroji pa so človeku zabili še en gol. V 2016-em smo segli dlje v preteklost in globlje v do zdaj nepojasnjene skrivnosti človeka. Skozi znanstveni izbor ekipe oddaje Frekvenca X vas vodita Maja Ratej in Luka Hvalc.
Pred dobrim letom je ameriška astronomka dr. Tabetha Boyajian s sodelavci objavila članek, v katerem je predstavila nenavadne lastnosti zvezde KIC 9462852, ki so jo opazovali z Nasinim satelitom Kepler. Naslov njenega članka: "Kje je svetloba?" še vedno nima zanesljivega odgovora.
V naravi je več kot 170 tisoč živali, ki za lov ali obrambo ali druge namene uporabljajo strupe, nekateri so tako močni, da so lahko že v zelo majhnih odmerkih usodni za človeka. Najbolj kompleksni in tudi najnevarnejši so prav strupi kač, ki prizadenejo žrtvin živčni, mišični ali krvožilni sistem, nekatere kače, na primer južnoameriška suličarka, pa lahko izzovejo strahotno odmiranje tkiv. V tokratni Frekvenci X se podajamo v zanimiv svet živalskih strupov. Ugotavljamo tudi, da protistrupov, na primer proti ugrizu modrasa, na trgu sploh ni več, odstiramo pa tudi, kako pomembna zdravila, ki dandanes rešujejo na milijone življenj, temeljijo prav na kačjem in drugih strupih.
Ob dnevu boja proti AIDSu se bomo spomnili, kdo je bil grešni kozel, ki so ga pred več kot tridesetimi leti obtožili, da je v Združene države prinesel virus HIV, kje se je vse začelo in kakšne rezultate dajejo trenutne raziskave na tem področju. Znastveniki, med njimi tudi dr. Lucy Dorrell z oxfordske univerze, so razvili novo zdravilo, ki uniči virus HIV v celicah.
Glede na to, kako kratka so obdobja miru v zgodovini človeštva – če lahko o njih sploh govorimo – so sodobna dognanja nevroloških znanosti o določenih vidikih našega čutenja fascinantna. Nekatere najdbe namreč potrjujejo tezo, da se ljudem nasilje fizično upira. Verjetno ima s tem kaj opraviti dejstvo, da smo zaradi svoje biološke zasnove nagnjeni k sočutju. V naših možganih, pa tudi možganih nekaterih živali – se skrivajo tako imenovane zrcalne nevronske celice. Ti nevroni takrat, ko opazujemo določeno početje nekoga – na primer če se udari v koleno – sprožijo enake signale kot nevroni v možganih opazovanega. Kljub temu da smo se ljudje skozi evolucijo naučili sočutje učinkovito zatirati, smo po naravi empatični. Novodobna znanost torej v precejšnji meri pritrjuje slutnjam, ki so jih izrazili že nekateri starodavni filozofi. Gosti: Dr. Tomaž Grušovnik, docent na Univerzi za Primorskem Dr. Lenart Škof, religiolog Dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog
Slovenski biologi so odkrili, da imajo bakterije vpliv na razmnoževanje pajkov. Kako vplivajo na obnašanje drugih živali, je lahko morda od bakterij celo odvisno obnašanje ljudi? Gostji: Doc. dr. Simona Kralj Fišer in Dr. Alanna Collen.
Potresi, ki neprestano nastajajo na vsej zemeljski krogli, so neizčrpen vir znanstvenih raziskovanj, v katerih ostaja nerešenih še veliko ugank. Vzporednico zemeljski seizmologiji, ki s pomočjo potresnih valov razkriva notranjost Zemlje, bomo potegnili tudi s preostalimi planeti v Osončju in celo z zvezdami, kjer v okviru astroseizmologije preučujejo širjenje zvočnih valov, ki podobno kot tresenje na Zemlji, veliko pove o njihovi notranjosti in starosti.
Lani smo na svetu proizvedli več kot 42 milijonov ton odpadne elektronske opreme. Do leta 2018 naj bi se ta številka povečala na 50 milijonov ton. Velik delež e-odpadkov konča na odlagališčih držav tretjega sveta, kar številni plačajo tudi z zdravjem. Ena od komponent, ki jo zavržemo z e-odpadki, ki kot surovina hitro hlapi, je platina. Raziskovalec s Kemijskega inštituta dr. Nejc Hodnik je pred kratkim razvil način zelenega recikliranja te plemenite kovine in s tem nakazal pot, kako lahko k problematiki e-odpadkov pristopamo bolj odgovorno in z učinkovitimi rešitvami.
Morda res še ne diši po zimi, a prihajajo dnevi, ko marsikdo ne bo vohal ničesar. V Frekvenci X smo, preden se v njih naberejo prekomerne količine sluzi, odprli nosove in se prepustili zaznavanju vonjav.
Deset in deset ni dvajset. Če dodamo še 50, pa je enajst. Kaj je to? Z njimi smo se srečali že v otroštvu, z njimi se srečujemo v odrasli dobi in tudi v vsakdanjem življenju. Uganke so z nami že tisočletja, poznali so jih že stari Babilonci, Asirci in drugi, v našem okolju je gotovo najbolj znana med prastarimi ugankami biblična Samsonova uganka. Najsi bodo matematične ali besedne, rešljive ali celo nerešljive, imamo jih radi.
Živimo v dobi, ki jo obvladujejo prikriti vplivi na mnenje ljudi. Prepričevalske trike nam servirajo politiki, poslovneži, marketingarji, zavarovalniški agentje, morda celo naši šefi … Kako jih prepoznati in kako se z njimi konstruktivno soočati? Gostje: dr. James Garvey, filozof, avtor knjige Prepričevalci; dr.Stojan Pelko, nekdanji oglaševalec, publicist; Boštjan Videmšek, novinar Dela, protivojni poročevalec.
Poteka teden razglasitev dobitnikov Nobelovih nagrad, zato bomo tokratno Frekvenco X posvetili letošnjim nagrajencem na področju medicine, fizike in kemije ter pokomentirali njihova odkritja s pomočjo slovenskih strokovnjakov na podobnih področjih
Nad Višnjanom v hrvaški Istri stoji astronomski observatorij Tićan. Vodi ga Korado Korlević, ki je v svoji karieri odkril približno 1000 asteroidov, s pomočjo teleskopa v Višnjanu so bili odkriti tudi trije kometi, dva nosita ime prav po Korleviću. Kakšna je skrivnost istrskega lovca na asteroide in kako je Višnjan postal astronomsko središče, kjer se na kreativnih taborih učijo tudi nadarjeni otroci.
Neveljaven email naslov