Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ameriška vesoljska agencija Nasa je razkrila, da so v 3,5 milijarde let starih skalah na Marsu odkrili še več organskih sestavin. Skozi leta zaznavajo tudi periodično nihanje metana v atmosferi. Izvor metana ni znan, dopuščajo možnost, da bi lahko bil potencialno tudi življenjski. S pazljivim visokotehnološkim “vohljanjem” že nekaj mesecev skuša ugotoviti izvor metana v Marsovi atmosferi tudi evropska misija ExoMars. Ta bi lahko bil tudi biološkega izvora. Kam vodijo sledi z Marsa, v posebnem intervjuju za Val 202 pojasnjuje dr. Oleg Korablev, vodja instrumenta za preučevanje metana na misiji Evropske vesoljske agencije. Strokovni sodelavec Frekvence X prof. Tomaž Zwitter pojasni aktualne astronomske dogodke.
Evropska misija ExoMars skuša s pazljivim visokotehnološkim "vohljanjem" ugotoviti izvor metana v Marsovi atmosferi. Ta bi lahko bil tudi biološkega izvora
Ameriška vesoljska agencija Nasa je razkrila, da so v 3,5 milijarde let starih skalah na Marsu odkrili še več organskih sestavin. Skozi leta zaznavajo tudi periodično nihanje metana v atmosferi. Izvor metana ni znan, dopuščajo možnost, da bi lahko bil potencialno tudi življenjski. S pazljivim visokotehnološkim “vohljanjem” že nekaj mesecev skuša ugotoviti izvor metana v Marsovi atmosferi tudi evropska misija ExoMars. Ta bi lahko bil tudi biološkega izvora.
Kam vodijo sledi z Marsa, v posebnem intervjuju za Val 202 pojasnjuje dr. Oleg Korablev, vodja instrumenta za preučevanje metana na misiji Evropske vesoljske agencije.
Prof. Korablev, vodo pogosto imenujemo osnovni gradnik življenja. Tudi metan in podobni plini na Zemlji so večinoma rezultat bioloških procesov. Je tako tudi na drugih planetih našega Osončja?
Voda pravzaprav ni gradnik življenja, je pa pogoj za življenje. Je nujno topilo in predpogoj za obstoj življenja, kot ga poznamo. Tako predvidevamo, da bi tudi morebitno življenje na drugih planetih temeljilo na vodi. Pomembno je, da je ta voda v tekočem stanju. Območje možnega obstoja tekoče vode imenujemo tudi naseljivo območje. V tekoči obliki bomo vodo našli le, če od domače zvezde nismo predaleč, saj je tam premrzlo in voda zmrzne, ali ji nismo preblizu, kjer je prevroče. Obstajajo pa tudi izjeme, recimo ledene lune, kjer drugi viri energije, kot je recimo gnetenje zaradi plimskih vplivov bližnjega planeta, lahko vodo ohranjajo v tekočem stanju. Torej je tekoča voda predpogoj za življenje. Gradnike življenja pa po oznakah elementov imenujemo “CHNOPS”, torej ogljik, vodik, dušik, kisik, fosfor in žveplo.
Na misiji Exomars, skupnem projektu Evropske in Ruske vesoljske agencije, ste vodja pomembnega instrumenta z imenom Raziskovalec kemije atmosfere. Če prav razumem, sedaj krožite okrog Marsa in skušate zaznati sledi različnih plinov, ki jih spušča rdeči planet. Kaj iščete in zakaj?
Res je, trenutno raziskujemo s tem zapletenim naborom instrumentov. To je skupni projekt, v katerem kot enakopravna partnerja nastopata Evropska vesoljska agencija in agencija Ruskozmos. Namen tega eksperimenta je preučevanje sledi plinov, ki prihajajo z Marsa, obenem pa raziskujemo tudi klimo in dolgoročne spremembe Marsove atmosfere. Želimo bolje razumeti fiziko in kemijo Marsove klime, obenem pa se pomen njegove atmosfere, ki ima manj kot stotino Zemljinega tlaka, kaže na primer v prašnih viharjih. Prejšnjo sredo smo tako zaznali začetek novega obsežnega, pravzaprav globalnega prašnega viharja na Marsu. Taki dogodki so precej redki, zadnji se je zgodil pred 7 leti. Seveda pa je končni cilj našega instrumenta študij kemije Marsove atmosfere. Nekateri od plinov, ki jih preučujemo, imajo lahko povezavo tudi z drugimi procesi, morda biološkimi, tektonskimi in vulkanskimi.
O vseh teh možnostih je sedaj precej govora, saj je Marsovo površje zelo puščavsko in neprijazno do življenja, obenem je Mars precej umirjen svet, ki je videti tektonsko mrtev in brez večje potresne aktivnosti. Glede metana vemo, da je ta na Zemlji večinoma posledica bioloških procesov, lahko pa nastane tudi drugače.
Kako je s tem na Marsu, še ne vemo, velika uganka pa je, da vidimo, da se njegova prisotnost s časom spreminja. Morda metan prihaja iz žepkov pod površjem, kar so predlagali kolegi, ki raziskujejo z marsovskim vozilom Radovednost, vendar to ni edina možnost. Pričakujemo, da bodo naše sistematične globalne meritve lahko pojasnile, od kod prihaja ta metan.
Vodo in različne organske molekule, ki imajo morda biološki izvor, najdemo tudi na Marsovem površju. Lahko komentirate teden dni staro Nasino objavo rezultatov, ki so jih dobili z vozilom Radovednost, ki se vozi po rdečem planetu?
Člani Marsovega znanstvenega laboratorija, ki raziskuje z vozilom Radovednost, so objavili dve raziskavi. Merijo atmosferski metan, pa tudi prisotnost organskih snovi tik pod površjem. V prvi raziskavi so bolj natančno preučili meritve atmosferskega metana, ki jih izvajajo že 6 let. Našli so povezavo med zastopanostjo atmosferskega metana in letnimi časi na Marsu. Domnevajo, da spremembe temperature lahko sprostijo metan iz majhnih žepkov pod površjem. Je pa metana zelo malo, na eno metanovo molekulo pride več kot milijarda drugih molekul v atmosferi. Atmosfera je tudi zelo redka, saj je njen tlak manj od stotine tistega, ki ga imamo na Zemlji. Tako točnost teh njihovih meritev ni posebej dobra.
“Prepričan sem, da bodo ljudje že kmalu leteli na Mars. Kolonizacija Marsa ali spreminjanje njegove klime pa zveni le kot fantastika, ki je morda uresničljiva šele v nekaj stoletjih.”
Z drugo raziskavo so odkrili organske molekule v Marsovih tleh. Preučevali so sedimentne kamnine, ki so nastale pred tremi in pol milijardami let. Torej so zelo stare, saj je starost samega Marsa ali Zemlje zelo podobna, to je 4,65 milijarde let. Na Zemlji tako starih kamnin skoraj ni, saj se njeno površje stalno preoblikuje. Tektonika plošč povzroča premikanje celin in njihovo podrivanje, Zemlja je res zelo aktiven planet. Mars pa je videti kot mrtev planet, stare kamnine so lahko dobro ohranjene in hranijo torej zapis o pogojih, ki so vladali pred milijardami let. V teh starih plasteh so sedaj prvič zagotovo odkrili organske snovi. Njihovega izvora ne poznamo, lahko so nastale na Marsu ali pa so jih prinesli meteoriti, ki so marsikdaj ostanek kometov, v kometih pa je znano, da je precej organske snovi. Kakorkoli, gre za prvo nedvoumno odkritje same organske snovi, saj so prejšnje trditve iz konca leta 2013 le domnevale o zaznavi sledi organskih snovi, ki je razpadla pod vplivom kozmičnega sevanja. To se mi zdi zelo zanimivo.
Mars ni edina tarča. Sodelujete v projektu, s katerim bi želeli pristati na Marsovi luni Fobos, tam nabrati vzorce kamnin in jih prinesti na Zemljo. Zanimajo vas tudi raziskave Venere. Kaj vas zanima na teh oddaljenih svetovih?
Glede Fobosa je jasno, da imamo težave. Več let smo pripravljali to misijo, ki pa žal ni nikoli zapustila tirnice okoli Zemlje. Cilj misije, ki bi prinesla vzorce s tako starega telesa, kot je Marsova luna Fobos, je, da bi v laboratoriju lahko preučili vzorec snovi, ki izvira iz samih začetkov Osončja. Tako bi lahko domnevali, kakšna je bila kemična sestava ob trenutku nastanka našega Osončja, saj je glede tega še marsikaj negotovega. Ta misija se žal ni uresničila. Po več predlogih v Evropi so sedaj temu cilju najbližje Japonci z misijo MMX, v prevodu Raziskovalec Marsovih lun. Japonci gradijo na uspehu njihove pretekle misije Hayabusa, ki je na Zemljo vrnila vzorec z enega od asteroidov. Izstrelitev misije MMX načrtujejo za leto 2024.
Tu smo govorili o raziskovanju otroštva našega Osončja. Omenili pa ste tudi Venero. Venera je članica skupine Zemlji podobnih planetov, poleg nje sta še Mars in Merkur. Ta telesa so kamnita, ostali planeti v našem Osončju pa so plinasti in po sestavi bližje Soncu, taka sta na primer Jupiter ali Saturn. Seveda nas zanimajo druga telesa podobna Zemlji. Tu je Venera posebnost. Po velikosti, masi ali njeni razdalji od Sonca je zelo podobna Zemlji. Vendar je na Venerinem površju grozno vroče, tam je povsem podivjan efekt tople grede. Obdaja jo zelo gosta atmosfera iz ogljikovega dioksida in sledov vode, kar dvigne površinsko temperaturo za skoraj 500 stopinj. Preučevanje Venere nam torej lahko odgovori na vprašanje, kaj se lahko zgodi, če na planetu efekt tople grede pobegne nadzoru. Na Zemlji imamo sedaj dokaze, da zaradi izpustov ogljikovega dioksida in kurjenja organskih goriv prihaja do globalnega segrevanja. Zemljina klima je bila stotine milijonov let zelo stabilna, sedaj pa bi jo to ravnanje lahko pognalo v katastrofo. Venera je torej naša skrajnost, ki nas lahko uči o naši Zemlji.
Na koncu mi dovolite neformalno vprašanje. Sedaj je jasno, da so bili pogoji na Marsu včasih prijazni do življenja, sedaj pa je to suha in mrzla puščava. Vseeno pa beremo, da bomo na Mars poslali ljudi in tam celo ustanovili stalne naselbine. Kakšni so vaši komentarji in osebni odnos do takih aktivnosti?
Onkraj Lune, ki pa nima ozračja, je Mars verjetno edino telo, ki bi lahko postalo človeški cilj. Prepričan sem, da bodo tja leteli ljudje, morda že kmalu. So težave, ki jih je težko rešiti, kot je sevanje med potjo proti Marsu in na njegovem površju. Vendar so obiski ali celo dolgotrajna naselbina mogoči. Če pa govorimo o kolonizaciji Marsa ali spreminjanju njegove klime v tako bližje zemeljski, to zaenkrat zveni le kot fantastika, ki je morda uresničljiva šele v stoletjih. Torej osebno mislim, da moramo skrbeti za našo Zemljo in se izogibati onesnaževanju, klimatskim spremembam ali pregosti naseljenosti. Zares je ne smemo prehitro pokvariti.
Profesor Korablev, najlepša hvala za vaše odgovore. Zelo se veselimo objave vaših odkritij na Marsu, ki jo načrtujete čez kak mesec, imamo prav?
Približno v mesecu dni imamo v Nemčiji sestanek znanstvene ekipe. Morda se bomo odločili za krajšo javno objavo. Popolno objavo vseh rezultatov misije pa pričakujemo septembra na konferenci Euroscience v Berlinu, tu pa je še konferenca COSPAR julija v Pasadeni v ZDA.
692 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Ameriška vesoljska agencija Nasa je razkrila, da so v 3,5 milijarde let starih skalah na Marsu odkrili še več organskih sestavin. Skozi leta zaznavajo tudi periodično nihanje metana v atmosferi. Izvor metana ni znan, dopuščajo možnost, da bi lahko bil potencialno tudi življenjski. S pazljivim visokotehnološkim “vohljanjem” že nekaj mesecev skuša ugotoviti izvor metana v Marsovi atmosferi tudi evropska misija ExoMars. Ta bi lahko bil tudi biološkega izvora. Kam vodijo sledi z Marsa, v posebnem intervjuju za Val 202 pojasnjuje dr. Oleg Korablev, vodja instrumenta za preučevanje metana na misiji Evropske vesoljske agencije. Strokovni sodelavec Frekvence X prof. Tomaž Zwitter pojasni aktualne astronomske dogodke.
Evropska misija ExoMars skuša s pazljivim visokotehnološkim "vohljanjem" ugotoviti izvor metana v Marsovi atmosferi. Ta bi lahko bil tudi biološkega izvora
Ameriška vesoljska agencija Nasa je razkrila, da so v 3,5 milijarde let starih skalah na Marsu odkrili še več organskih sestavin. Skozi leta zaznavajo tudi periodično nihanje metana v atmosferi. Izvor metana ni znan, dopuščajo možnost, da bi lahko bil potencialno tudi življenjski. S pazljivim visokotehnološkim “vohljanjem” že nekaj mesecev skuša ugotoviti izvor metana v Marsovi atmosferi tudi evropska misija ExoMars. Ta bi lahko bil tudi biološkega izvora.
Kam vodijo sledi z Marsa, v posebnem intervjuju za Val 202 pojasnjuje dr. Oleg Korablev, vodja instrumenta za preučevanje metana na misiji Evropske vesoljske agencije.
Prof. Korablev, vodo pogosto imenujemo osnovni gradnik življenja. Tudi metan in podobni plini na Zemlji so večinoma rezultat bioloških procesov. Je tako tudi na drugih planetih našega Osončja?
Voda pravzaprav ni gradnik življenja, je pa pogoj za življenje. Je nujno topilo in predpogoj za obstoj življenja, kot ga poznamo. Tako predvidevamo, da bi tudi morebitno življenje na drugih planetih temeljilo na vodi. Pomembno je, da je ta voda v tekočem stanju. Območje možnega obstoja tekoče vode imenujemo tudi naseljivo območje. V tekoči obliki bomo vodo našli le, če od domače zvezde nismo predaleč, saj je tam premrzlo in voda zmrzne, ali ji nismo preblizu, kjer je prevroče. Obstajajo pa tudi izjeme, recimo ledene lune, kjer drugi viri energije, kot je recimo gnetenje zaradi plimskih vplivov bližnjega planeta, lahko vodo ohranjajo v tekočem stanju. Torej je tekoča voda predpogoj za življenje. Gradnike življenja pa po oznakah elementov imenujemo “CHNOPS”, torej ogljik, vodik, dušik, kisik, fosfor in žveplo.
Na misiji Exomars, skupnem projektu Evropske in Ruske vesoljske agencije, ste vodja pomembnega instrumenta z imenom Raziskovalec kemije atmosfere. Če prav razumem, sedaj krožite okrog Marsa in skušate zaznati sledi različnih plinov, ki jih spušča rdeči planet. Kaj iščete in zakaj?
Res je, trenutno raziskujemo s tem zapletenim naborom instrumentov. To je skupni projekt, v katerem kot enakopravna partnerja nastopata Evropska vesoljska agencija in agencija Ruskozmos. Namen tega eksperimenta je preučevanje sledi plinov, ki prihajajo z Marsa, obenem pa raziskujemo tudi klimo in dolgoročne spremembe Marsove atmosfere. Želimo bolje razumeti fiziko in kemijo Marsove klime, obenem pa se pomen njegove atmosfere, ki ima manj kot stotino Zemljinega tlaka, kaže na primer v prašnih viharjih. Prejšnjo sredo smo tako zaznali začetek novega obsežnega, pravzaprav globalnega prašnega viharja na Marsu. Taki dogodki so precej redki, zadnji se je zgodil pred 7 leti. Seveda pa je končni cilj našega instrumenta študij kemije Marsove atmosfere. Nekateri od plinov, ki jih preučujemo, imajo lahko povezavo tudi z drugimi procesi, morda biološkimi, tektonskimi in vulkanskimi.
O vseh teh možnostih je sedaj precej govora, saj je Marsovo površje zelo puščavsko in neprijazno do življenja, obenem je Mars precej umirjen svet, ki je videti tektonsko mrtev in brez večje potresne aktivnosti. Glede metana vemo, da je ta na Zemlji večinoma posledica bioloških procesov, lahko pa nastane tudi drugače.
Kako je s tem na Marsu, še ne vemo, velika uganka pa je, da vidimo, da se njegova prisotnost s časom spreminja. Morda metan prihaja iz žepkov pod površjem, kar so predlagali kolegi, ki raziskujejo z marsovskim vozilom Radovednost, vendar to ni edina možnost. Pričakujemo, da bodo naše sistematične globalne meritve lahko pojasnile, od kod prihaja ta metan.
Vodo in različne organske molekule, ki imajo morda biološki izvor, najdemo tudi na Marsovem površju. Lahko komentirate teden dni staro Nasino objavo rezultatov, ki so jih dobili z vozilom Radovednost, ki se vozi po rdečem planetu?
Člani Marsovega znanstvenega laboratorija, ki raziskuje z vozilom Radovednost, so objavili dve raziskavi. Merijo atmosferski metan, pa tudi prisotnost organskih snovi tik pod površjem. V prvi raziskavi so bolj natančno preučili meritve atmosferskega metana, ki jih izvajajo že 6 let. Našli so povezavo med zastopanostjo atmosferskega metana in letnimi časi na Marsu. Domnevajo, da spremembe temperature lahko sprostijo metan iz majhnih žepkov pod površjem. Je pa metana zelo malo, na eno metanovo molekulo pride več kot milijarda drugih molekul v atmosferi. Atmosfera je tudi zelo redka, saj je njen tlak manj od stotine tistega, ki ga imamo na Zemlji. Tako točnost teh njihovih meritev ni posebej dobra.
“Prepričan sem, da bodo ljudje že kmalu leteli na Mars. Kolonizacija Marsa ali spreminjanje njegove klime pa zveni le kot fantastika, ki je morda uresničljiva šele v nekaj stoletjih.”
Z drugo raziskavo so odkrili organske molekule v Marsovih tleh. Preučevali so sedimentne kamnine, ki so nastale pred tremi in pol milijardami let. Torej so zelo stare, saj je starost samega Marsa ali Zemlje zelo podobna, to je 4,65 milijarde let. Na Zemlji tako starih kamnin skoraj ni, saj se njeno površje stalno preoblikuje. Tektonika plošč povzroča premikanje celin in njihovo podrivanje, Zemlja je res zelo aktiven planet. Mars pa je videti kot mrtev planet, stare kamnine so lahko dobro ohranjene in hranijo torej zapis o pogojih, ki so vladali pred milijardami let. V teh starih plasteh so sedaj prvič zagotovo odkrili organske snovi. Njihovega izvora ne poznamo, lahko so nastale na Marsu ali pa so jih prinesli meteoriti, ki so marsikdaj ostanek kometov, v kometih pa je znano, da je precej organske snovi. Kakorkoli, gre za prvo nedvoumno odkritje same organske snovi, saj so prejšnje trditve iz konca leta 2013 le domnevale o zaznavi sledi organskih snovi, ki je razpadla pod vplivom kozmičnega sevanja. To se mi zdi zelo zanimivo.
Mars ni edina tarča. Sodelujete v projektu, s katerim bi želeli pristati na Marsovi luni Fobos, tam nabrati vzorce kamnin in jih prinesti na Zemljo. Zanimajo vas tudi raziskave Venere. Kaj vas zanima na teh oddaljenih svetovih?
Glede Fobosa je jasno, da imamo težave. Več let smo pripravljali to misijo, ki pa žal ni nikoli zapustila tirnice okoli Zemlje. Cilj misije, ki bi prinesla vzorce s tako starega telesa, kot je Marsova luna Fobos, je, da bi v laboratoriju lahko preučili vzorec snovi, ki izvira iz samih začetkov Osončja. Tako bi lahko domnevali, kakšna je bila kemična sestava ob trenutku nastanka našega Osončja, saj je glede tega še marsikaj negotovega. Ta misija se žal ni uresničila. Po več predlogih v Evropi so sedaj temu cilju najbližje Japonci z misijo MMX, v prevodu Raziskovalec Marsovih lun. Japonci gradijo na uspehu njihove pretekle misije Hayabusa, ki je na Zemljo vrnila vzorec z enega od asteroidov. Izstrelitev misije MMX načrtujejo za leto 2024.
Tu smo govorili o raziskovanju otroštva našega Osončja. Omenili pa ste tudi Venero. Venera je članica skupine Zemlji podobnih planetov, poleg nje sta še Mars in Merkur. Ta telesa so kamnita, ostali planeti v našem Osončju pa so plinasti in po sestavi bližje Soncu, taka sta na primer Jupiter ali Saturn. Seveda nas zanimajo druga telesa podobna Zemlji. Tu je Venera posebnost. Po velikosti, masi ali njeni razdalji od Sonca je zelo podobna Zemlji. Vendar je na Venerinem površju grozno vroče, tam je povsem podivjan efekt tople grede. Obdaja jo zelo gosta atmosfera iz ogljikovega dioksida in sledov vode, kar dvigne površinsko temperaturo za skoraj 500 stopinj. Preučevanje Venere nam torej lahko odgovori na vprašanje, kaj se lahko zgodi, če na planetu efekt tople grede pobegne nadzoru. Na Zemlji imamo sedaj dokaze, da zaradi izpustov ogljikovega dioksida in kurjenja organskih goriv prihaja do globalnega segrevanja. Zemljina klima je bila stotine milijonov let zelo stabilna, sedaj pa bi jo to ravnanje lahko pognalo v katastrofo. Venera je torej naša skrajnost, ki nas lahko uči o naši Zemlji.
Na koncu mi dovolite neformalno vprašanje. Sedaj je jasno, da so bili pogoji na Marsu včasih prijazni do življenja, sedaj pa je to suha in mrzla puščava. Vseeno pa beremo, da bomo na Mars poslali ljudi in tam celo ustanovili stalne naselbine. Kakšni so vaši komentarji in osebni odnos do takih aktivnosti?
Onkraj Lune, ki pa nima ozračja, je Mars verjetno edino telo, ki bi lahko postalo človeški cilj. Prepričan sem, da bodo tja leteli ljudje, morda že kmalu. So težave, ki jih je težko rešiti, kot je sevanje med potjo proti Marsu in na njegovem površju. Vendar so obiski ali celo dolgotrajna naselbina mogoči. Če pa govorimo o kolonizaciji Marsa ali spreminjanju njegove klime v tako bližje zemeljski, to zaenkrat zveni le kot fantastika, ki je morda uresničljiva šele v stoletjih. Torej osebno mislim, da moramo skrbeti za našo Zemljo in se izogibati onesnaževanju, klimatskim spremembam ali pregosti naseljenosti. Zares je ne smemo prehitro pokvariti.
Profesor Korablev, najlepša hvala za vaše odgovore. Zelo se veselimo objave vaših odkritij na Marsu, ki jo načrtujete čez kak mesec, imamo prav?
Približno v mesecu dni imamo v Nemčiji sestanek znanstvene ekipe. Morda se bomo odločili za krajšo javno objavo. Popolno objavo vseh rezultatov misije pa pričakujemo septembra na konferenci Euroscience v Berlinu, tu pa je še konferenca COSPAR julija v Pasadeni v ZDA.
Ko nekdo zadene na lotu, se nam to ne zdi nepravično, saj gre za naključno izbiro, ne za posledico vrednotenja ali nagrajevanja. Nasprotno pa večinoma ne sprejemamo, da bi dolgoročno vsi zaslužili enako, ne glede na vloženi trud in zasluge. Nekateri raziskovalci zagovarjajo hipotezo, da ekonomska neenakost ljudi večinoma ne moti, če zraven ne občutijo tudi nepravičnosti. Pravična neenakost naj bi prepričala več ljudi kot nepravična enakost! Je torej Robin Hood živel v zmoti? Sogovorniki: dr. Mark Sheskin, dr. Sašo Dolenc, dr. Urban Boljka in Katja Perat.
Čemu bi se raje odpovedali: pametnemu telefonu ali mezincu na desni roki? To vprašanje študentom pogosto zastavi antropolog dr. Dan Podjed. Včasih mu kdo odgovori, da če gre za mezinec, ni problema, ker telefon tako ali tako upravlja s kazalcem. Dr. Podjed se ukvarja z aplikativno antropologijo, znanstveno preučuje naša vsakdanja življenja, naš odnos do sodobnih tehnologij, avtomobilov, (ne)zdravega življenja, okolja … Je docent na Filozofski fakulteti v Ljubljani in znanstveni sodelavec Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Prepleta antropologijo in inženirstvo.
Frekvenca X se je tokrat skušala čim bolj približati pravemu letenju. Odločili smo se za napravo, ki izkorišča tako gravitacijo kot silo trenja, da nas ponese prek velikih razdalj in z velikih višin. O padalih je razmišljal že Leonardo da Vinci, od takrat smo jih razvili celo paleto oblik in velikosti, uporabljamo jih celo v vesolju. Najprej z višine 4000 metrov poletimo proti dolini Soče, nato z nadzvočnimi padali pristanemo na Marsu, na koncu se odpravimo še na rekordni 300 kilometrski izlet po nebu.
V Frekvenci X raziskujemo bombe: od njihove rabe v gospodarstvu do ostalin iz obeh svetovnih in vojne za slovensko osamosvojitev, ki jih pri nas ni malo. Državna enota za varnost pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, ki uničuje potencialno nevarne najdbe sprehajalcev po slovenskih gozdovih, ima glede na letno povprečje več kot eno intervencijo na dan. Pogovarjali smo se s predstavnikom podjetja, ki se ukvarja z miniranjem v kamnolomih, rudnikih, na gradbiščih in z rušenjem visokih zgradb, s strokovnjaki z omenjene enote za odstranjevanje povojnih ostankov in z upokojenim specialcem slovenske policije, ki ga pokličejo na pomoč, ko se znajdejo v negotovosti; na primer pri lanskem primeru letalske bombe v Vurberku. Britanska raziskovalka psihosocialnih in kulturnih vplivov rabe jedrskega orožja z Univerze v Southamptonu je razložila, kako se je v zadnjih letih v nekaterih državah spremenil odnos javnosti do atomskih bomb in zakaj je pomembno, da te v javnem diskurzu ostanejo tabu.
Nevroznanost se tokrat podaja med umetnost, obiskala bo namreč galerijo. Pred časom se je iz nevroznanstvenega preučevanja umetnosti rodila nova veda, ki ji danes rečemo nevroestetika. Temelje zanjo so pred skoraj dvajsetimi leti postavili nevroznanstveniki Semir Zeki na eni strani, Vilayanur Ramachandran in William Hirstein na drugi - izdali so namreč kontroverzna članka, v katerih nekoliko domišljavo trdijo, da lahko nekaj tako kompleksnega, kot je umetnost, razložijo ob pomoči nevroznanosti. Lahko torej razmišljamo v smeri, da imamo v možganih center za umetnost, kot trdi Semir Zeki, ali je zaznavanje in občutenje umetnin odvisno od povezovanja različnih centrov v našem zaznavnem sistemu? Je za razlago umetnosti dovolj, če poznamo osem zakonitosti globoke strukture možganov, ki si jih je med sprehodom brez poznavanja umetnostne zgodovine zamislil Ramachardan? Kakšni procesi se dogajajo v možganih, ko opazujemo določene umetnine, denimo portret Mice Čop, rojene Kessler, slikarke Ivane Kobilca, ali pa pokrajino, recimo van Goghovo Zvezdno noč? Je naše dojemanje umetnosti povezano z našim humanističnim, izkustvenim predznanjem in koliko danes še velja Braqueova izjava, da umetnost vznemirja, znanost pomirja. Foto: Narodna galerija
Tsukuba je japonsko raziskovalno-znanstveno središče, 50 kilometrov oddaljeno od Tokia. Konec aprila so v tamkajšnjem trkalniku SuperKEKB, 11 metrov pod zemljo, zaznali prve trke pospešenih delcev, elektronov in pozitronov. Med delovanjem s polno močjo bodo žarki elektronov in pozitronov trkali in pri tem proizvajali veliko število novih delcev. Delce bodo zaznavali z detektorjem Belle II, ki je po gostoti trkajočih žarkov najzmogljivejši detektor na svetu. Z natančnimi meritvami bodo znanstveniki odkrivali znake “nove fizike”, torej eksperimentalna dejstva, ki se ne ujemajo s trenutno teorijo, Standardnim modelom. Gre za prvi nov trkalnik, ki je začel delovati po tistem v Cernu pred desetimi leti. SuperKEKB je futuristična naprava, ki jo je zasnovala in izdelala ekipa japonskih fizikov, pri projektu pa imajo zelo pomembno vlogo tudi slovenski znanstveniki. Kako konkretno sodelujejo naši strokovnjaki, v čem se SuperKEKB razlikuje od trkalnika LHC v Cernu in fuzijskega reaktorja ITER v Franciji? Kaj prinaša “epohalni trenutek na Japonskem” za naše razumevanja sveta in vesolja, se pogovarjamo s prof. dr. Petrom Križanom, ki skrbi za koordinacijo priprave celotnega detektorja.
Misija Gaia Evropske vesoljskega agencije meri velikost naše Galaksije in vsega vesolja. V dobrih štirih letih delovanja je natančno izmerila razdalje do milijarde njenih zvezd. Osupljiva je njena natančnost, saj je v prenesenem pomenu zmožna izmeriti celo velikost evrskega kovanca na Luni. Gre za izjemen tehnološki izziv in veliko spoznavno moč o razsežnostih vesolja. Če bi naše Sonce pomanjšali na velikost pomaranče, bi bila v tem merilu najbližja zvezda za Soncem mandarina na Kanarskih otokih, Zemlja pa milimetrsko zrno petnajst metrov od Sonca Misija Gaia zdaj velja za največji katalog astronomskih meritev, ki bo pokazal, kako je nastala naša Galaksija. Bližje uresničitvi časovnega stroja še nismo bili. Sogovornika: -Dr. Anthony Brown, vodja podatkovnega konzorcija misije Gaia -Prof. Tomaž Zwitter, astrofizik in vodja slovenskih sodelavcev misije Gaia
Naše celice imajo veliko zanimivih lastnosti, delujejo lahko kot biološke naprave in imajo spomin. Povezujejo se tudi v logična vezja in lahko delujejo celo kot računalniki. Raziskovalno polje dr. Tine Lebar je sintezna biologija, ki celice spreminja tako, da dobijo neke povsem nove lastnosti, ki v naravi ne obstajajo. Raziskave potekajo tudi na celicah sesalcev, ki jih spreminjajo tako, da so zmožne izvajati logične funkcije. S posegi v celične sisteme je mogoče ustvarili nova kompleksna genska omrežja, ki bi bila uporabna za različne aplikacije, tudi v medicini: “Celice spreminjamo tako, da bodo za nas delale nekaj koristnega. Takšne celice bi lahko bile uporabne na primer za biosenzorje v diagnostiki, vlgradili bi jih lahko tudi v tkivo pacienta, kjer bi lokalno proizvajale neko biološko zdravilo.” Dr. Tina Lebar s Kemijskega inštituta je v zadnjem letu prejela tri velika priznanja: štipendijo za Ženske v znanosti, Preglovo nagrado za doktorat in pred kratkim še zlati znak Instituta Jožefa Stefana. Kljub vrhunskim dosežkom pa podobno kot njeni številni vrstniki pri tridesetih letih ni redno zaposlena. V prihodnjih mesecih načrtuje nove izzive v Združenih državah Amerike. Predanost znanosti izkazuje na prav unikaten način: temo svojega doktorata z naslovom Načrtovanje genskih regulatornih omrežij na osnovi DNA vezavnih proteinov ima upodobljeno tudi v veliki tetovaži na desni roki. Tina se v prostem času ukvarja s staro istrsko igro pandolo.
Bi raje dobili 17 dolarjev takoj ali 100 dolarjev čez eno leto? Frekvenca X se tokrat sprašuje o uspehu, ali še bolje rečeno – o poti do uspeha. Ameriški psiholog profesor David DeSteno je s psihološkimi eksperimenti ugotovil, da določena čustvena stanja olajšajo našo sposobnost samonadzora in nam pomagajo bolj ceniti prihodnost. V knjigi Emotional Success: The Power of Gratitude, Compassion and Pride pod vprašaj postavlja uveljavljeno tezo, da je edina pot do uspeha garaško delo in odrekanje z močjo volje. O hvaležnosti, sočutju in ponosu bomo govorili z dr. Davidom DeStenom, fizikom in filozofom dr. Sašem Dolencem in nekdanjo vrhunsko plavalko, zdaj pa raziskovalko dr. Natašo Kejžar.
Prof. Kord Smith upravljanje z jedrsko energijo primerja s pristajanjem njegovega pol stoletja starega letala na neravni travnatni stezi med ameriškimi gorami: z vrhunskim znanjem in veščinami se je mogoče varno soočati z najtežjimi izzivi. Tudi v zelo posebnih okoliščinah. Prof. Smith je eden najvplivnejših reaktorskih fizikov na svetu in tesno sodeluje s slovenskimi strokovnjaki. V reaktor TRIGA je skupaj s kolegom prof. Benom Forgetom pripeljal osem študentov z ugledne univerze MIT, v predmestju Ljubljane so izvedli tečaj eksperimentalne reaktorske fizike. Ameriški gostje uporabljajo najnaprednejša simulacijska orodja za napovedovanje pojavov v jedrskih reaktorjih, pri razvoju sodelujejo z industrijo in imajo dostop do najmočnejših računalnikov v ZDA. Kakšne so aktualne usmeritve v razvoju jedrske energije, kako je z razvojem drugih jedrskih tehnologij na čelu z medicino, kateri so največji izzivi prihodnosti? Sogovorniki: prof. Kord Smith, reaktorski fizik z izkušnjami iz industrije; prof. Benoit Forget, reaktorski fizik z MIT; doc. dr. Luka Snoj, vodja Odseka za reaktorsko fiziko na IJS.
Nobelov nagrajenec, pa še napol Slovenec. Dr. Duncan Haldane je Nobelovo nagrado dobil leta 2016 na področju fizike za odkritje na področju topolške kvantne snovi. Je raziskovalec, ki v laboratoriju preživi tudi 15 ur na dan, a pravi, da ima to srečo, da je plačan za nekaj, kar resnično rad počne. “Žena me sicer pogosto sprašuje, zakaj si ne vzamem več počitnic, ampak kolege fizike velikokrat spoznavam na zelo lepih krajih in to so moje počitnice. Navdušen sem nad tem, kar počnem.” Njegova mama je bila Slovenka Ljudmila Renko, pogumna zdravnica, ki je svojo družino rešila iz koncentracijskega taborišča: “Dedek je imel v domači kleti skrite zaloge zlatih kovancev. Mama jih je izkopala, si jih všila v obleko, potovala do Hesselberga v Nemčiji in s kovanci podkupila nekaj nemških oficirjev, da so družino izpustili.” Spregovoril je o svoji materi, kaj mu je ta v življenju pomenila in dala, kako Trumpova Amerika podpira znanost in zakaj je pred tridesetimi leti zapustil Veliko Britanijo. Pa seveda tudi o begu možganov, raziskovanju, pomenu poučevanja, mentorstva in interakcije, o tem, da se ne smemo jemati preresno, pa tudi o tem, da je kvantna mehanika zakon.
Podrobno smo se spoznali z gripo, simulirali smo potek nalezljivih bolezni, v 3. delu podkasta o epidemijah in pandemijam zdaj raziskujemo, ali imata medicina in znanost še kaj rezerv na področju preprečevanja nalezljivih bolezni. Kako se ustvarjajo nova in bolj učinkovita cepiva ob dejstvu, da njihov razvoj ni več prioriteta farmacevtske industrije, ki veliko več kot s cepivi zasluži z drugimi zdravili. Zanima nas vloga države in zakonodaje pri omejevanju širjenja nalezljivih bolezni. Kako se konstruktivno soočati s pomisleki glede cepljenja in ali bi bilo prostovoljno odločanje o cepljenju dobra rešitev. Lahko napovedana zaostritev zakonodaje tudi v Sloveniji prinese pozitivne ali stranske učinke? Koliko so pri precepljenosti pomembni posamezniki in družba, kakšno vlogo imata pri skrbi za splošno zdravje svobodna volja in individualizem? Sogovorniki: prof. dr. John Oxford, virolog in vodilni strokovnjak za gripo; Eva Vrščaj, vodja projekta Imuno; prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine; dr. Ben Goldacre, avtor knjige Slaba znanost; dr. Veronika Učakar in dr. Maja Sočan, NIJZ. Avtorja/producenta: Luka Hvalc in Maja Stepančič Strokovni sodelavec: dr. Sašo Dolenc Pripovedovalca: Igor Velše in Bernard Stramič Oblikovna podoba: Katja Černela
Podrobno smo se spoznali z gripo in ugotovili, da kljub velikemu napredku znanosti ne moremo preprečiti, da ne bi narava ostala največji bioterorist na svetu. Vseeno pa je mogoče številne nalezljive bolezni zelo omejiti, nekatere tudi izkoreniniti. Predvsem zaradi cepiv, a se precepljenost iz leta v leto zmanjšuje, zato smo priča novih izbruhom. Lani se je v Evropi z ošpicami okužilo 14.500 ljudi, trikrat več kot leto prej. Kaj kažejo simulacije epidemij, kje je kritična meja za nevarnost okuženosti širše družbe, kaj nam pove termin čredne imunosti? Analiziramo primer izbruha ošpic v Disneylandu, hipotetično projiciramo, kako bi se lahko nalezljiva bolezen širila v srednje velikem slovenskem mestu in kaj bi se zgodilo, če bi se ošpice pojavile v vrtcu, ki ga zaradi odločitve staršev obiskuje sto necepljenih otrok. Sogovorniki: Dr. David Pigott, strokovnjak za simulacije poteka nalezljivih bolezni; prof. dr. John Oxford, virolog in vodilni strokovnjak za gripo; prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine; Eva Vrščaj, vodja projekta Imuno. Avtorja/producenta: Luka Hvalc in Maja Stepančič Strokovni sodelavec: dr. Sašo Dolenc Pripovedovalca: Igor Velše in Aleksander Golja Oblikovna podoba: Katja Černela
"Moj cilj je preprost: popolno razumevanje vesolja, zakaj je takšno, kakršno je, in zakaj sploh obstaja," je nekoč zapisal znameniti fizik Stephen Hawking, ki je umrl v starosti 76 let. Znan je bil predvsem po svojem delu na področju kvantne gravitacije, posebno glede črnih lukenj, in relativnosti, napisal pa je tudi več poljudnoznanstvenih knjig, najbolj znana je Kratka zgodovina časa. Hawking je bil odličen komunikator znanosti in skoraj pop zvezdnik, med drugim je sodeloval s skupino Pink Floyd. “Kljub bolezni je s svojim pojavljanjem v javnosti in pisanjem knjig, ko je lahko premikal še samo en prst, dokazal, da Hawkingova radiacija deluje tudi metaforično,” ob smrti morda zadnjega univerzalnega misleca sodobnega časa, razmišlja fizik in filozof, dr. Sašo Dolenc, urednik Kvarkadabre in strokovni sodelavec oddaje Frekvenca X. In dodaja: "Stephen Hawking je bil iskren in pristen. Verjeli smo mu, čeprav se je tudi kdaj zmotil. Svoj status je izkoristil za širše teme, zavzel se je na primer za javno zdravstvo."
“Tako je oče nepremičen obstal ob pogledu na marmornato belo obličje ljubljene štiriletne hčerke, ki ji španjolka ni prizanesla.” Pisatelj Boris Pahor pretresljivo opiše smrt mlajše sestre Mimice. Umrla je leta 1918 med prvim valom španske gripe, ki je sejala smrt tudi na našem območju. Gripa je v marsičem metafora 20. stoletja, orožje za množično uničenje, za njenimi posledicami je umrlo več ljudi kot za posledicami svetovnih vojn, nacizma, atomske vojne. V sto letih so različne oblike gripe pokosile sto milijonov ljudi. Kaj se lahko naučimo iz zgodovine, kako načrtovati in preprečevati pandemije, zakaj je virus influence tako nepredvidljiv in težko obvladljiv, kako je s cepivi in zakaj kljub velikemu napredku znanosti ne moremo preprečiti, da ne bi narava ostala največji bioterorist na svetu. V prvem delu posebnega podkasta Frekvence X raziskujemo smrtonosno špansko gripo. Z znanjem o njenem nastanku in širjenju se sto let po izbruhu lahko veliko naučimo o pandemijah sedanjosti in prihodnosti. Kako je lahko tako majhnemu virusu uspelo nekaj tako velikega, tako grozljivega? Sogovorniki: prof. dr. John Oxford, vodilni svetovni strokovnjak za gripo; prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine; doc. dr. Maja Sočan, predstojnica centra za nalezljive bolezni NIJZ. Avtorja/producenta: Luka Hvalc in Maja Stepančič Strokovni sodelavec: dr. Sašo Dolenc Pripovedovalec: Igor Velše Oblikovna podoba: Katja Černela
Podkast Frekvence X smo snemali v kavarni Mafija na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Tema: družbene predstave o človeškem telesu. Pred našimi očmi je bilo človeško telo – analizirali smo predstave telesa v različnih filozofskih tradicijah: vlogo medicine in drugih znanosti pri oblikovanju teh predstav, vpliv religij in drugih mističnih narativov na oblikovanje diskurza o telesu skozi zgodovino, pa tudi vse močnejši vpliv modernih tehnologij nanj, npr. mobilnih aplikacij, ki omogočajo najpreprostejši nadzor in “optimizacijo” naših strojev doslej. Gostje: Dr. Mirt Komel, filozof, Fakulteta za družbene vede Miha Blažič – N’toko, glasbenik, kolumnist in aktivist Dr. Matevž Dular, raziskovalec, Fakulteta za strojništvo
Pozor! Človeška pozornost je eden izmed najbolj omejenih virov v 21. stoletju, vsak jo ima na voljo le določeno količino. Pomaga nam ločevati nepomembne informacije in dražljaje od pomembnih, je ena izmed temeljnih človeških značilnosti, ki nam omogoča izgradnjo družbe in civilizacije. Moderne tehnologije in nenehno odprt tok informacij jo postavljata v novo vlogo – okrog nje se gradi ekonomija pozornosti, v kateri podjetja tekmujejo za košček našega časa in misli. V Frekvenci X o vrstah naše pozornosti, mitih, ki so povezani s trajanjem pozornosti in moderno tehnologijo, posebnih sposobnostih oseb z motnjami avtističnega spektra ter o zavednih in nezavednih procesih, ki jim mnogokrat ne posvečamo dovolj pozornosti.
Po svetu odmeva izstrelitev največje rakete Falcon Heavy, ki jo je izstrelilo podjetje Space X lastnika tovarne električnih avtomobilov Tesla Elona Muska. Kaj pomeni izstrelitev iz znanstvenega in tehnološkega vidika komentira prof. dr. Tomaž Zwitter. Tudi o tem, da se podjetje Elona Muska zanima za slovensko tehnologijo.
Zaradi fizikalnih vplivov lahko dobijo preproste plasti celic ali tkiva zelo nenavadne oblike. Če pustimo jabolko nekaj dni na mizi, opazimo, da postaja vse manjše, saj pride do neskladja med prostornino mesa in površino lupine. Ta se naguba. Naš gost prof. dr. Primož Ziherl celične strukture pojasnjuje s poenostavljenimi fizikalnimi modeli in povedno ugotavlja, da je resnica odvisna od tega, s kako natančnim povečevalnim steklom jo želimo videti. Prof. Ziherl je skupaj z japonskim kolegom predlagal tudi fizikalni obstoj novega dvorazsežnega kvazikristala, kar je eden najodmevnejših raziskovalnih dosežkov Univerze v Ljubljani v letu 2017.
Hobotnica ima osupljive sposobnosti spreminjanja svoje oblike in barvnih vzorcev. Človeštvo fascinira že tisoče let. V sodobnosti simbolizira temno energijo, ki s svojimi lovkami obvladuje politiko in gospodarstvo. V zadnjih letih nevroznanstveniki, evolucijski biologi, tehnologi in znanstveniki s področja robotike poglobljeno raziskujejo to skrivnostno, mistično bitje. Projekt Octopus Brainstorming, ki so ga predstavili v Trbovljah, je plod sodelovanja dveh principov, umetnosti in znanosti. Avtorji ga razvijajo že pet let. Niz EEG senzorjev, vgrajenih v telo hobotnice, osvetljeno z barvnimi lučmi, človeka popelje v hobotničin magični in duhovni svet. Obredno pokrivalo v obliki hobotnice na ta način simbolizira utelešeno inteligentnost. Nevroznanstvenik dr. Marc Cohen in umetnica Victoria Vesna raziskujeta komunikacijo med ljudmi na osnovi analize njihovih možganskih valov. Kaj se lahko naučimo iz ugotovitev in katere bolezni bi lahko zdravili?
Neveljaven email naslov