Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kmalu bo natanko 50 let, odkar je Jane Goodall odkrila, da šimpanzi uporabljajo orodje, imajo čustva, svojo osebnost. Znamenita britanska primatologinja bo svoje ugotovitve in izkušnje delila posebej za slavnostno Frekvenco X. Tudi o tem, kako je ime dobila po Tarzanovi Jane in kako je bil kuža Rusty njen največji življenjski učitelj. Kljub 85 letom je še vedno vseskozi na poti, morda kmalu znova obišče tudi Slovenijo.
Avtorja: Maja Ratej in Matej Praprotnik
Znamenita preučevalka šimpanzov posebej za Val 202 o tem, da je dobila ime po Tarzanovi Jane, da je bil kuža Rusty njen največji življenjski učitelj in da morda kmalu znova obišče tudi Slovenijo.
Kmalu bo minilo natanko 50 let, odkar je Jane Goodall odkrila, da šimpanzi uporabljajo orodje, imajo čustva, svojo osebnost. Znamenita britanska primatologinja je svoje ugotovitve in izkušnje delila posebej za slavnostno Frekvenco X. Tudi o tem, kako je ime dobila po Tarzanovi Jane in kako je bil kuža Rusty njen največji življenjski učitelj. Kljub 85 letom je še vedno vseskozi na poti, morda kmalu znova obišče tudi Slovenijo …
Na spletni strani Quoara je tudi vprašanje, kako je spoznati slavno Jane Goodall. Na žalost midva tega ne bova izkusila, morda pa bo tale pogovor začetek prijateljstva in vašega morebitnega obiska Slovenije. Je res, da večino leta prepotujete po svetu?
Ja, na poti sem približno 300 dni na leto. Kot veste, obstaja inštitut Jane Goodall v 34 državah po svetu, v 50 državah pa vodimo mladinski projekt Roots and Shoots in vsak si želi košček Jane.
Je lahko Slovenija ena od vaših prihodnjih destinacij?
Ja, vašo državo sem enkrat že obiskala in seveda vas lahko znova. Uvrstim vas na svoj seznam in bomo videli, kaj se bo zgodilo.
Se morda spomnite razloga, zakaj ste obiskali Slovenijo?
Od tega je minilo že veliko časa, mislim pa, da sem vašo državo obiskala, da bi širili program Roots and Shoots.
Ko že govorimo o vaših prihodnjih potovanjih, kam v bližnji prihodnosti potujete najprej?
Najprej grem jutri v Bruselj, po treh dneh tam pa me nese v Združene države in Kanado, kjer bom do konca aprila krožila po številnih delih.
Kmalu bo minilo natanko 50 let, odkar ste odkrili, da šimpanzi uporabljajo orodje, imajo čustva, svojo osebnost in tako naprej. Ste bili že vse od samega začetka tako navdušeni nad temi živalmi?
Ne, sploh ne, zanimale so me vse živali. Ogromno knjig o Afriki sem prebrala in se že zelo zgodaj odločila, da bo moja pot tam. Zamišljala sem si, da bom delala z divjimi živalmi in o njih pisala knjige. Že kot otroku mi je bilo jasno, da imajo živali osebnost, um in čustva. Vse to me je naučil moj pes Rusty, za katerega pravim, da je bil največji učitelj v mojem življenju. A v preučevanje živali, ki so nam najbolj podobne, šimpanzov, me je usmeril paleontolog in primatolog Lewis Leaky.
Omenili ste svojega psa Rustyja. Je bil res vaš največji učitelj v življenju?
Ja, res je. Z njim sem preživela kar veliko let. Nemogoče je, da živite z živaljo in se hkrati ne zavedate, da imajo osebnost, um, s katerim predvidevajo, in čustva, kot so veselje, žalost, strah. Zagotovo občutijo bolečino.
V vašem zgodnjem otroštvu sta pomembno vlogo odigrali dve knjigi: Dr. Doolittle ter Tarzan in Jane. Zakaj ste bili tako navdušeni nad tema dvema knjigama?
Dr. Doolittle je znal govoriti z živalmi in še vedno menim, da bi se morale knjige o njem znajti v rokah vsakega otroka. V njih je nekakšna preprosta modrost, ogromno tudi izveš o živalih. V Tarzanu pa je bila opisana Afrika, včasih tudi na krut način, a to so bili drugi časi.
Je res, da ste želeli biti Tarzanova Jane?
Ja, na Jane sem bila kar malo ljubosumna. A resnično me je vleklo v džunglo, kjer seveda ni bilo Tarzana. V tistih časih ni bilo televizije. Vse, kar smo imeli, je bila naša domišljija.
To, da ste želeli delovati v afriški divjini, je morala biti precej čudaška odločitev za mlado žensko v tedanjih štiridesetih in petdesetih letih?
Ja, vsekakor. Vsi so se mi posmehovali. Spraševali so me, zakaj raje ne sanjam o nečem, kar je lažje dosegljivo. A sem imela neznansko srečo, ker je bila ob meni izjemna mama, ki me je zelo podpirala. Večkrat je dejala: “Če si nekaj res zelo želiš, se moraš za to res potruditi, izkoristi vsako ponujeno priložnost in nikoli ne obupaj.” Ona me je zalagala s knjigami o živalih, ona je bila tista, ki ni vzrojila, potem ko sem še kot čisto majhna v svojo posteljo zanesla cel kup črvov. Tedaj sem imela le leto in pol, a se je le prijazno nasmehnila in rekla: “Jane, se tudi ti čudiš, kako je mogoče, da se premikajo brez nog?”
Bila pa je tudi tista, ki vam je v čisto zgodnjem obdobju raziskovanja v Afriki delala družbo. Ona je bila tista, ki vas je spremljala.
Ja, moje prvo raziskovanje je potekalo na območju jezera Tanganjika v delu britanskega imperija, kjer je bilo tisti čas zelo napeto. Smela sem raziskovati, a pod pogojem, da me je zaradi nevarnih razmer spremljal še kdo. Prostovoljec, ki se je javil, da bo z menoj v prvih mesecih, je bila moja mama. Zatem so oblasti presodile, da spremljevalca ne potrebujem več.
Kako je bilo v 60. letih, ko ste začeli raziskovati šimpanze? Kakšen je bil nacionalni park Gombe tedaj?
Gombe je bil naravni rezervat na robu jezera Tanganjika, na bali so se razprostirali tabori ribičev. Bil je del velikega tropskega pasu, ki se razprostira od vzhodne do zahodne afriške obale. Čeprav je danes le majhen izoliran košček gozda, pa je bil tedaj poln bizonov, po njem so hodili leopardi, veliko živali, ki jih danes ni več.
Tja so vas poslali tako rekoč brez veščin in znanja. Kako ste se na začetku lotili raziskovanja?
Moj prvi cilj je bil, da me sprejmejo. Najprej so namreč samo bežali stran. Mama mi je v tistem času res stala ob strani, mi dvigovala moralo. S sabo sem nosila daljnogled in se na daljavo ogromno naučila o šimpanzih. Več mesecev me niso sprejeli v svojo bližino, a stvari so se obrnile na bolje. Ko sem jim smela bliže, sem jih lahko razpoznavala kot posameznike, jim dajala imena. Pozneje se mi je znanstvena skupnost posmehovala, češ da bi jim morala namesto imen dati številke, a to se mi je zdelo neumno. Počasi sem začela odkrivati njihovo vedenje, ki je v številnih vidikih podobno našemu.
Biti ste morali zelo pogumni, da ste si upali živeti v divjini, obkroženi z divjimi živalmi?
Ne, nisem bila pogumna, to sem si preprosto tako zelo želela početi. Pogumna je bila moja mama. Medtem ko sem jaz dan od zore do mraka preživljala visoko v hribih, se je ona zadrževala v taboru, okoli katerega so lomastile velike zveri, ki so zavohale hrano. Imeli sva čudovitega kuharja. Na žalost se je ob vsem drugem naučil kuhati tudi posebno alkoholno pijačo iz kuhanih banan in je bil vedno nekoliko okajen, tako da je bila po večini sama – v družbi pajkov, kač, ki mene niso pretirano motile, njej pa ni bilo ravno všeč. Ona je bila tista pogumna.
Se lahko spomnite trenutka, ko ste se šimpanza prvič dotaknili?
Prvi šimpanz, ki je izgubil strah pred mano, je bil David Sivobradi. To je bil zelo izrazit samec s prepoznavno sivo brado. On je bil tisti, ki mi je razodel, da opice uporabljajo orodje. Prvi je bil, ki mi je pokazal, kako termite iz njihovih domovanj izvabljajo ob pomoči travnih bilk. Opazovala sem ga, kako je iz najrazličnejših rastlin na tleh džungle izdeloval orodje za iskanje termitov. To je bilo zgodovinsko odkritje, saj je do takrat veljalo, da samo ljudje uporabljajo orodje. To je bilo res vznemirljivo. Vse skupaj pa je podkrepilo to, da me je na naslovnico uvrstil National Geographic, kar mi je prineslo svež denar za podaljšanje raziskovanja na terenu. Poslali so fotografa, ki je pozneje postal moj mož. Ko sem začela prvič javno govoriti o tem, kaj sem videla v divjini, so me vodilni znanstveniki na tem področju tedaj pogosto poniževali, češ, kaj pa to dekletce ve, saj nima nobenih kvalifikacij, zakaj ji verjeti. A ko je v javnost prišel Hugov dokumentarni film, so preprosto morali verjeti.
A če se vrneva k Davidu, ki se me je v vsem tem času res navadil. On je bil tisti, ki mi je odprl vrata, da sem se jim lahko končno povsem približala, da so me vzeli za svojo. Ugotovili so, da navsezadnje nisem tako strašna.
So šimpanzi naši prijatelji? V kakšnem razmerju smo?
To so naši najbližji sorodniki, z njimi si delimo 98,6 odstotka naših genov. Vežejo nas podobnosti v sestavi naše krvi, odzivu imunskega sistema, anatomiji možganov, da ne govorim o vedenju. Tudi oni se poljubljajo, objemajo, držijo za roke, prosijo, uporabljajo orodje, bojujejo s primitivnim orožjem, imajo tudi temno plat. Bojujejo se v primitivnih vojnah, a so po drugi strani sposobni ljubezni, znajo pokazati sočutje, celo altruizem.
Kaj nas lahko naučijo?
Najpomembnejša lekcija, ki nam jo dajejo, je to, da smo postali zelo arogantni v razmišljanju, da smo nekaj povsem drugega od živali. Si predstavljate, da so nam o tem še predavali v šestdesetih, ko sem na Oxfordu opravljala svoj doktorat? Tedaj so menili, da so čustva, razum in osebnost nekaj, kar je rezervirano le za človeka. A profesorji so se motili in tega me je naučil moj pes.
Ste bili frustrirani, ker vam najpomembnejši učenjaki tistega časa niso verjeli?
Niti ne. Moj cilj je bil, da sledim znanim nalogam, ki mi jih je postavljal Lewis Leaky, da sem s šimpanzi in se od njih učim. Vedela sem, da imam prav, in nobenih namenov nisem imela, da postanem znanstvenica. V mojih mladih letih so bile ženske v znanosti izjemno redke, moja želja je bila postati naturalistka in pisateljica knjig. A na srečo sem pridobila doktorski naziv in to mi je prineslo veljavo v znanosti in v javnosti nasploh.
Kot smo se pogovarjali na začetku, veliko potujete. Zakaj, kakšno sporočilo želite prenesti na čim več delov sveta?
Svet je v slabem stanju. Ni vendar nenavadno, da nas lastnost, po kateri se še najbolj ločimo od šimpanzov in drugih živali, to je naš neverjeten intelekt, zaradi katerega smo razvili izjemno komunikacijo, sposobnost abstrakcije in reševanja kompleksnih problemov … Mar ni bizarno, da najbolj razumno bitje, ki je kadar koli hodilo po Zemlji, uničuje svoj edini dom z onesnaževanjem, hlastnim zažiganjem fosilnih goriv, podnebnimi spremembami, izsekavanji gozdov, ki so največja pljuča planeta. V takih razmerah lahko ljudje zelo hitro izgubijo upanje za prihodnost. In če vsi izgubimo upanje, bo vse izgubljeno. Zakaj bi se trudili za nekaj, kar nam nič ne pomeni? Jej, pij, ljubi, saj nas jutri več ne bo … in podobno neumno razmišljanje. Moja misija je, da mladim dajem upanje. Zakaj imam še sama upanje? Delno zaradi naših izjemnih možganov in delno zaradi neverjetne trpežnosti narave. Ima fantastično sposobnost obnavljanja in verjamem, da živali, ki so na robu izumrtja, lahko dobijo novo možnost. S svojim programom Roots and Shoots merimo predvsem na mlade od vrtčevskih do študentskih let. Moje glavno sporočilo je: “Vsak posameznik šteje. Vsak ima vlogo in vsak lahko vpliva, sproža spremembe na svetu, in to vsak dan. Na nas je, da izberemo, del kakšnih sprememb bomo. Morda se vam vaše majhne izbire, na primer da namesto avtomobila vozite kolo ali hodite, da zasadite drevo, zdijo nepomembne, a vse to ima kumulativen učinek. Če se več milijonov ljudi odloči za etiko pri tem, kaj nakupujejo, kako bi lahko s svojo izbiro oškodovali okolje, ranili živali, kako so oblačila toliko cenejša zaradi otroške delovne sile, če se več milijonov odloči za etično izbiro, potem se bomo začeli premikati proti boljšemu svetu.
Če bi lahko spremenili nekaj stvari na svetu, česa bi se lotili?
Najprej je nujno zmanjšati revščino. Če si zelo reven, si v uničevanje okolja dobesedno prisiljen, kupuješ najcenejše izdelke, ne glede na to, kakšen je njihov izvor, samo tako lahko preživiš. Potem moramo nujno spremeniti mišljenje ljudi, ki si lahko privoščijo več, in jih prepričati v to, da živijo bolj trajnostno. Resno moramo premisliti o svoji porabi plastike, o svoji podpori vladam, ki še naprej zavračajo to, da bi podpirale čistejšo zeleno energijo. In, kot zadnje, lotiti se moramo povečevanja števila prebivalstva po svetu. Absurdno je, da se gremo neomejen ekonomski napredek na svetu z omejenimi viri. Če se bo prebivalstvo še naprej povečevalo, se to ne bo izšlo.
Kaj bi morale narediti bogate države? Kako naj naslovijo vse bolj preteče okoljske probleme?
Nihče od nas, posameznikov, nima moči, da bi se spravil nad velike mednarodne teme. Lahko pošiljamo sporočila, to že, a vsak od nas lahko sproži majhne spremembe v lokalnem svetu, v katerem živi. Reklo misli globalno, deluj lokalno, bi jaz obrnila. Najprej je treba delovati lokalno, skrbeti za neposredno okolje, ki te obdaja. Ko se zaveš, da podobno deluje še ogromno ljudi v drugih delih sveta, si lahko upaš razmišljati globalno. Le skupaj lahko sprožimo spremembe.
Ljudje imamo očitno svojo temno plat. Kako v vsem tem obdržite vero, vero v ljudi?
Zaradi nekaterih izjemnih ljudi, ki jih vodi neuničljiv človeški duh, ljudi, ki se lotijo nečesa, kar deluje nemogoče, in ne obupajo … In veliko med njimi je mladih, v svojih skupinah Roots and Shoots dobim ogromno navdiha. Vsaka si izbere tri projekte – v prvem pomagajo okolju, v drugem živalim in v tretjem ljudem. Vse je povezano in oni ta hip spreminjajo svet.
Kaj pa tisti mladi, ki nimajo upanja, ki postajajo brezbrižni?
To so tisti, o katerih sem govorila malo prej. Vidijo, kaj se dogaja s svetom, slišijo sporočila skrajno desnih populistov, čutijo učinke podnebnih sprememb … A to niso le otroci. Ogromno ljudi je danes brez upanja, več tisoč jih je, zato se sama tako borim. Preostalo nam je le še okno časa, v katerem moramo začeti celiti rane, ki smo jih povzročili. Ne moremo se vrniti nazaj v dobre stare čase, lahko pa spremembe vsaj upočasnimo.
Sami življenje delite na več stopenj in pravite, da ste zdaj na zadnji, v kateri skušate hlastno razširiti svoje sporočilo med čim več Zemljanov.
Ja, prav zato potujem 300 dni na leto, poskušam še pospešiti, delati še več, saj ne vem, koliko mi je še ostalo. Ker imam malo časa, moram delati več.
Da parafraziram znano pesem: Če bi nam lahko dali en nasvet za prihodnost, kaj bi to bilo?
Zapomnite si, da lahko vsak dan znova ustvarjate spremembe, na vas je, da izberete, kakšne bodo te spremembe. Ko zvečer ležete v posteljo, pomislite na to, ali ste tisti dan naredili kaj dobrega za svet.
Dr. Jane Goodall, vas še vedno vleče v naravo, kjer ste lahko sami z njo? Imate kakšne posebne točke, kamor radi pobegnete?
Za to imam zelo malo možnosti, zagrabim vsako priložnost, ki jo dobim. To je nekaj najboljšega, kar imamo. Seveda uživam, kadar se družim s prijatelji, kadar skupaj ob požirku vina ali viskija preživljamo večere ob pripovedovanju dobrih zgodb, a biti sama v naravi je nekaj, kar je pri meni uvrščeno na vrh lestvice. Ampak, kot pravim, za to imam malo priložnosti.
Spremljate novice? Kaj menite o primeru z levi na Češkem?
Ja, veliko spremljam novice, ob neprestanem potovanju moram biti res na tekočem z vsem, kar se dogaja. Ko sem prebrala novico o levih na Češkem, sem bila šokirana, vendar se to ne dogaja le tam …
Kakšno je vaše stališče do živalskih vrtov?
Opazno so se izboljšali, nekateri živalski domovi živalim ne omogočajo le precej dobrega življenja, ampak imajo izjemno pomembno vlogo pri ohranjanju vrst, ki so na robu izumrtja. Taki živalski vrtovi usmerjajo velike vsote denarja v prizadevanja, da bi živalske vrste ohranili v divjini, vodijo usmerjena izobraževanja mladih, da bi bolje razumeli živali. So pa tudi drugačni živalski domovi, v katerih so razmere katastrofalne in bi jih morali nemudoma zapreti. A to so težke odločitve – kaj bo z usodo tistih živali?
Kaj se je zgodilo s populacijami šimpanzov po svetu, odkar ste pred šestdesetimi leti začeli raziskovati v Afriki? Kako močno so se skrčile njihove populacije?
Z natančnimi številkami vam zdajle težko postrežem. Kar pa lahko rečem, je, da smo, od časov, ko sem začela raziskovati šimpanze v Afriki, izgubili ogromen delež vseh populacij teh opic po svetu. Pred desetletji jih je bilo približno dva milijona v 21 državah, danes so v štirih od teh držav že izumrle, danes naj bi jih bilo maksimalno le še 250 000, veliko od tega v majhnih in izoliranih skupinicah, ki nimajo nikakršnih možnosti za dolgoročno preživetje.
Dr. Jane Goodall, v vaših javnih nastopih vam družbo vedno delajo plišaste igrače: Gospod H., Krava in Podganica. Kaj simbolizirajo te igrače?
In še majhen pujs. Gospod H. simbolizira neuničljivega človeškega duha. Podaril mi ga je človek, ki je pri 21 oslepel, Gary Horn. Kljub slepoti je postal čarovnik, čeprav so ga skušali prepričati, da je to nemogoče. Vedno je govoril, da bodo nekatere stvari pač še narobe v življenju. Nemogoče jih je predvideti, a če se zgodijo, ne obupaj. Čeprav je bil slep, je tudi jadral z jadralnim padalom in celo slikal. Tole opico je slikarsko tako fantastično zadel, čeprav je nikoli ni videl.
Krava in pujsek pripovedujeta o krutosti intenzivne živinoreje. Ne le o tem, kar se dogaja za stenami klavnic, ampak sporočata, da imajo te živali, ki jih tako hladno in brezbrižno pobijamo, osebnost, razum. Če bi lahko, bi tvorile močne družbene vezi, kar dokazujejo tiste, ki so jih rešili s takšnih farm in jih prepeljali v zatočišča. Sporočata tudi, da pojemo nenasitno več in več mesa in da moramo te živali, ki jih koljemo, tudi nekako prehraniti, včasih v hudo krutih razmerah in pomanjkanju, ki spominja na koncentracijska taborišča. Za proizvodnjo hrane zanje iztrebljamo prvotne ekosisteme, vse to pa vodi v podnebne spremembe. Ogromne črede, ki se pasejo, proizvedejo tudi veliko metana, ki je zelo nevaren toplogredni plin. Ob vsem tem pa jih hranijo z velikimi količinami antibiotikov, da jih ohranijo pri življenju, pri tem pa nehote skrbijo za večjo odpornost bakterij in nove nevarne bolezni, zaradi katerih umirajo tudi ljudje.
Imam še eno vprašanje: Kako je objeti šimpanza?
Sicer ne hodim ravno okoli in objemam šimpanzov, a najverjetneje ste videli posnetek, ko me je objela šimpanzovka, ki smo jo spustili v divjino. Nikoli prej se nisva srečali in ko je stala na vrhu kletke, je dvignila pogled in se obrnila naokoli k meni in mi namenila dolg objem, ki ga ne bom nikoli pozabila. To je bila ena od najbolj neverjetnih stvari, ki se mi je zgodila v življenju. To je bil tak topel objem …
681 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Kmalu bo natanko 50 let, odkar je Jane Goodall odkrila, da šimpanzi uporabljajo orodje, imajo čustva, svojo osebnost. Znamenita britanska primatologinja bo svoje ugotovitve in izkušnje delila posebej za slavnostno Frekvenco X. Tudi o tem, kako je ime dobila po Tarzanovi Jane in kako je bil kuža Rusty njen največji življenjski učitelj. Kljub 85 letom je še vedno vseskozi na poti, morda kmalu znova obišče tudi Slovenijo.
Avtorja: Maja Ratej in Matej Praprotnik
Znamenita preučevalka šimpanzov posebej za Val 202 o tem, da je dobila ime po Tarzanovi Jane, da je bil kuža Rusty njen največji življenjski učitelj in da morda kmalu znova obišče tudi Slovenijo.
Kmalu bo minilo natanko 50 let, odkar je Jane Goodall odkrila, da šimpanzi uporabljajo orodje, imajo čustva, svojo osebnost. Znamenita britanska primatologinja je svoje ugotovitve in izkušnje delila posebej za slavnostno Frekvenco X. Tudi o tem, kako je ime dobila po Tarzanovi Jane in kako je bil kuža Rusty njen največji življenjski učitelj. Kljub 85 letom je še vedno vseskozi na poti, morda kmalu znova obišče tudi Slovenijo …
Na spletni strani Quoara je tudi vprašanje, kako je spoznati slavno Jane Goodall. Na žalost midva tega ne bova izkusila, morda pa bo tale pogovor začetek prijateljstva in vašega morebitnega obiska Slovenije. Je res, da večino leta prepotujete po svetu?
Ja, na poti sem približno 300 dni na leto. Kot veste, obstaja inštitut Jane Goodall v 34 državah po svetu, v 50 državah pa vodimo mladinski projekt Roots and Shoots in vsak si želi košček Jane.
Je lahko Slovenija ena od vaših prihodnjih destinacij?
Ja, vašo državo sem enkrat že obiskala in seveda vas lahko znova. Uvrstim vas na svoj seznam in bomo videli, kaj se bo zgodilo.
Se morda spomnite razloga, zakaj ste obiskali Slovenijo?
Od tega je minilo že veliko časa, mislim pa, da sem vašo državo obiskala, da bi širili program Roots and Shoots.
Ko že govorimo o vaših prihodnjih potovanjih, kam v bližnji prihodnosti potujete najprej?
Najprej grem jutri v Bruselj, po treh dneh tam pa me nese v Združene države in Kanado, kjer bom do konca aprila krožila po številnih delih.
Kmalu bo minilo natanko 50 let, odkar ste odkrili, da šimpanzi uporabljajo orodje, imajo čustva, svojo osebnost in tako naprej. Ste bili že vse od samega začetka tako navdušeni nad temi živalmi?
Ne, sploh ne, zanimale so me vse živali. Ogromno knjig o Afriki sem prebrala in se že zelo zgodaj odločila, da bo moja pot tam. Zamišljala sem si, da bom delala z divjimi živalmi in o njih pisala knjige. Že kot otroku mi je bilo jasno, da imajo živali osebnost, um in čustva. Vse to me je naučil moj pes Rusty, za katerega pravim, da je bil največji učitelj v mojem življenju. A v preučevanje živali, ki so nam najbolj podobne, šimpanzov, me je usmeril paleontolog in primatolog Lewis Leaky.
Omenili ste svojega psa Rustyja. Je bil res vaš največji učitelj v življenju?
Ja, res je. Z njim sem preživela kar veliko let. Nemogoče je, da živite z živaljo in se hkrati ne zavedate, da imajo osebnost, um, s katerim predvidevajo, in čustva, kot so veselje, žalost, strah. Zagotovo občutijo bolečino.
V vašem zgodnjem otroštvu sta pomembno vlogo odigrali dve knjigi: Dr. Doolittle ter Tarzan in Jane. Zakaj ste bili tako navdušeni nad tema dvema knjigama?
Dr. Doolittle je znal govoriti z živalmi in še vedno menim, da bi se morale knjige o njem znajti v rokah vsakega otroka. V njih je nekakšna preprosta modrost, ogromno tudi izveš o živalih. V Tarzanu pa je bila opisana Afrika, včasih tudi na krut način, a to so bili drugi časi.
Je res, da ste želeli biti Tarzanova Jane?
Ja, na Jane sem bila kar malo ljubosumna. A resnično me je vleklo v džunglo, kjer seveda ni bilo Tarzana. V tistih časih ni bilo televizije. Vse, kar smo imeli, je bila naša domišljija.
To, da ste želeli delovati v afriški divjini, je morala biti precej čudaška odločitev za mlado žensko v tedanjih štiridesetih in petdesetih letih?
Ja, vsekakor. Vsi so se mi posmehovali. Spraševali so me, zakaj raje ne sanjam o nečem, kar je lažje dosegljivo. A sem imela neznansko srečo, ker je bila ob meni izjemna mama, ki me je zelo podpirala. Večkrat je dejala: “Če si nekaj res zelo želiš, se moraš za to res potruditi, izkoristi vsako ponujeno priložnost in nikoli ne obupaj.” Ona me je zalagala s knjigami o živalih, ona je bila tista, ki ni vzrojila, potem ko sem še kot čisto majhna v svojo posteljo zanesla cel kup črvov. Tedaj sem imela le leto in pol, a se je le prijazno nasmehnila in rekla: “Jane, se tudi ti čudiš, kako je mogoče, da se premikajo brez nog?”
Bila pa je tudi tista, ki vam je v čisto zgodnjem obdobju raziskovanja v Afriki delala družbo. Ona je bila tista, ki vas je spremljala.
Ja, moje prvo raziskovanje je potekalo na območju jezera Tanganjika v delu britanskega imperija, kjer je bilo tisti čas zelo napeto. Smela sem raziskovati, a pod pogojem, da me je zaradi nevarnih razmer spremljal še kdo. Prostovoljec, ki se je javil, da bo z menoj v prvih mesecih, je bila moja mama. Zatem so oblasti presodile, da spremljevalca ne potrebujem več.
Kako je bilo v 60. letih, ko ste začeli raziskovati šimpanze? Kakšen je bil nacionalni park Gombe tedaj?
Gombe je bil naravni rezervat na robu jezera Tanganjika, na bali so se razprostirali tabori ribičev. Bil je del velikega tropskega pasu, ki se razprostira od vzhodne do zahodne afriške obale. Čeprav je danes le majhen izoliran košček gozda, pa je bil tedaj poln bizonov, po njem so hodili leopardi, veliko živali, ki jih danes ni več.
Tja so vas poslali tako rekoč brez veščin in znanja. Kako ste se na začetku lotili raziskovanja?
Moj prvi cilj je bil, da me sprejmejo. Najprej so namreč samo bežali stran. Mama mi je v tistem času res stala ob strani, mi dvigovala moralo. S sabo sem nosila daljnogled in se na daljavo ogromno naučila o šimpanzih. Več mesecev me niso sprejeli v svojo bližino, a stvari so se obrnile na bolje. Ko sem jim smela bliže, sem jih lahko razpoznavala kot posameznike, jim dajala imena. Pozneje se mi je znanstvena skupnost posmehovala, češ da bi jim morala namesto imen dati številke, a to se mi je zdelo neumno. Počasi sem začela odkrivati njihovo vedenje, ki je v številnih vidikih podobno našemu.
Biti ste morali zelo pogumni, da ste si upali živeti v divjini, obkroženi z divjimi živalmi?
Ne, nisem bila pogumna, to sem si preprosto tako zelo želela početi. Pogumna je bila moja mama. Medtem ko sem jaz dan od zore do mraka preživljala visoko v hribih, se je ona zadrževala v taboru, okoli katerega so lomastile velike zveri, ki so zavohale hrano. Imeli sva čudovitega kuharja. Na žalost se je ob vsem drugem naučil kuhati tudi posebno alkoholno pijačo iz kuhanih banan in je bil vedno nekoliko okajen, tako da je bila po večini sama – v družbi pajkov, kač, ki mene niso pretirano motile, njej pa ni bilo ravno všeč. Ona je bila tista pogumna.
Se lahko spomnite trenutka, ko ste se šimpanza prvič dotaknili?
Prvi šimpanz, ki je izgubil strah pred mano, je bil David Sivobradi. To je bil zelo izrazit samec s prepoznavno sivo brado. On je bil tisti, ki mi je razodel, da opice uporabljajo orodje. Prvi je bil, ki mi je pokazal, kako termite iz njihovih domovanj izvabljajo ob pomoči travnih bilk. Opazovala sem ga, kako je iz najrazličnejših rastlin na tleh džungle izdeloval orodje za iskanje termitov. To je bilo zgodovinsko odkritje, saj je do takrat veljalo, da samo ljudje uporabljajo orodje. To je bilo res vznemirljivo. Vse skupaj pa je podkrepilo to, da me je na naslovnico uvrstil National Geographic, kar mi je prineslo svež denar za podaljšanje raziskovanja na terenu. Poslali so fotografa, ki je pozneje postal moj mož. Ko sem začela prvič javno govoriti o tem, kaj sem videla v divjini, so me vodilni znanstveniki na tem področju tedaj pogosto poniževali, češ, kaj pa to dekletce ve, saj nima nobenih kvalifikacij, zakaj ji verjeti. A ko je v javnost prišel Hugov dokumentarni film, so preprosto morali verjeti.
A če se vrneva k Davidu, ki se me je v vsem tem času res navadil. On je bil tisti, ki mi je odprl vrata, da sem se jim lahko končno povsem približala, da so me vzeli za svojo. Ugotovili so, da navsezadnje nisem tako strašna.
So šimpanzi naši prijatelji? V kakšnem razmerju smo?
To so naši najbližji sorodniki, z njimi si delimo 98,6 odstotka naših genov. Vežejo nas podobnosti v sestavi naše krvi, odzivu imunskega sistema, anatomiji možganov, da ne govorim o vedenju. Tudi oni se poljubljajo, objemajo, držijo za roke, prosijo, uporabljajo orodje, bojujejo s primitivnim orožjem, imajo tudi temno plat. Bojujejo se v primitivnih vojnah, a so po drugi strani sposobni ljubezni, znajo pokazati sočutje, celo altruizem.
Kaj nas lahko naučijo?
Najpomembnejša lekcija, ki nam jo dajejo, je to, da smo postali zelo arogantni v razmišljanju, da smo nekaj povsem drugega od živali. Si predstavljate, da so nam o tem še predavali v šestdesetih, ko sem na Oxfordu opravljala svoj doktorat? Tedaj so menili, da so čustva, razum in osebnost nekaj, kar je rezervirano le za človeka. A profesorji so se motili in tega me je naučil moj pes.
Ste bili frustrirani, ker vam najpomembnejši učenjaki tistega časa niso verjeli?
Niti ne. Moj cilj je bil, da sledim znanim nalogam, ki mi jih je postavljal Lewis Leaky, da sem s šimpanzi in se od njih učim. Vedela sem, da imam prav, in nobenih namenov nisem imela, da postanem znanstvenica. V mojih mladih letih so bile ženske v znanosti izjemno redke, moja želja je bila postati naturalistka in pisateljica knjig. A na srečo sem pridobila doktorski naziv in to mi je prineslo veljavo v znanosti in v javnosti nasploh.
Kot smo se pogovarjali na začetku, veliko potujete. Zakaj, kakšno sporočilo želite prenesti na čim več delov sveta?
Svet je v slabem stanju. Ni vendar nenavadno, da nas lastnost, po kateri se še najbolj ločimo od šimpanzov in drugih živali, to je naš neverjeten intelekt, zaradi katerega smo razvili izjemno komunikacijo, sposobnost abstrakcije in reševanja kompleksnih problemov … Mar ni bizarno, da najbolj razumno bitje, ki je kadar koli hodilo po Zemlji, uničuje svoj edini dom z onesnaževanjem, hlastnim zažiganjem fosilnih goriv, podnebnimi spremembami, izsekavanji gozdov, ki so največja pljuča planeta. V takih razmerah lahko ljudje zelo hitro izgubijo upanje za prihodnost. In če vsi izgubimo upanje, bo vse izgubljeno. Zakaj bi se trudili za nekaj, kar nam nič ne pomeni? Jej, pij, ljubi, saj nas jutri več ne bo … in podobno neumno razmišljanje. Moja misija je, da mladim dajem upanje. Zakaj imam še sama upanje? Delno zaradi naših izjemnih možganov in delno zaradi neverjetne trpežnosti narave. Ima fantastično sposobnost obnavljanja in verjamem, da živali, ki so na robu izumrtja, lahko dobijo novo možnost. S svojim programom Roots and Shoots merimo predvsem na mlade od vrtčevskih do študentskih let. Moje glavno sporočilo je: “Vsak posameznik šteje. Vsak ima vlogo in vsak lahko vpliva, sproža spremembe na svetu, in to vsak dan. Na nas je, da izberemo, del kakšnih sprememb bomo. Morda se vam vaše majhne izbire, na primer da namesto avtomobila vozite kolo ali hodite, da zasadite drevo, zdijo nepomembne, a vse to ima kumulativen učinek. Če se več milijonov ljudi odloči za etiko pri tem, kaj nakupujejo, kako bi lahko s svojo izbiro oškodovali okolje, ranili živali, kako so oblačila toliko cenejša zaradi otroške delovne sile, če se več milijonov odloči za etično izbiro, potem se bomo začeli premikati proti boljšemu svetu.
Če bi lahko spremenili nekaj stvari na svetu, česa bi se lotili?
Najprej je nujno zmanjšati revščino. Če si zelo reven, si v uničevanje okolja dobesedno prisiljen, kupuješ najcenejše izdelke, ne glede na to, kakšen je njihov izvor, samo tako lahko preživiš. Potem moramo nujno spremeniti mišljenje ljudi, ki si lahko privoščijo več, in jih prepričati v to, da živijo bolj trajnostno. Resno moramo premisliti o svoji porabi plastike, o svoji podpori vladam, ki še naprej zavračajo to, da bi podpirale čistejšo zeleno energijo. In, kot zadnje, lotiti se moramo povečevanja števila prebivalstva po svetu. Absurdno je, da se gremo neomejen ekonomski napredek na svetu z omejenimi viri. Če se bo prebivalstvo še naprej povečevalo, se to ne bo izšlo.
Kaj bi morale narediti bogate države? Kako naj naslovijo vse bolj preteče okoljske probleme?
Nihče od nas, posameznikov, nima moči, da bi se spravil nad velike mednarodne teme. Lahko pošiljamo sporočila, to že, a vsak od nas lahko sproži majhne spremembe v lokalnem svetu, v katerem živi. Reklo misli globalno, deluj lokalno, bi jaz obrnila. Najprej je treba delovati lokalno, skrbeti za neposredno okolje, ki te obdaja. Ko se zaveš, da podobno deluje še ogromno ljudi v drugih delih sveta, si lahko upaš razmišljati globalno. Le skupaj lahko sprožimo spremembe.
Ljudje imamo očitno svojo temno plat. Kako v vsem tem obdržite vero, vero v ljudi?
Zaradi nekaterih izjemnih ljudi, ki jih vodi neuničljiv človeški duh, ljudi, ki se lotijo nečesa, kar deluje nemogoče, in ne obupajo … In veliko med njimi je mladih, v svojih skupinah Roots and Shoots dobim ogromno navdiha. Vsaka si izbere tri projekte – v prvem pomagajo okolju, v drugem živalim in v tretjem ljudem. Vse je povezano in oni ta hip spreminjajo svet.
Kaj pa tisti mladi, ki nimajo upanja, ki postajajo brezbrižni?
To so tisti, o katerih sem govorila malo prej. Vidijo, kaj se dogaja s svetom, slišijo sporočila skrajno desnih populistov, čutijo učinke podnebnih sprememb … A to niso le otroci. Ogromno ljudi je danes brez upanja, več tisoč jih je, zato se sama tako borim. Preostalo nam je le še okno časa, v katerem moramo začeti celiti rane, ki smo jih povzročili. Ne moremo se vrniti nazaj v dobre stare čase, lahko pa spremembe vsaj upočasnimo.
Sami življenje delite na več stopenj in pravite, da ste zdaj na zadnji, v kateri skušate hlastno razširiti svoje sporočilo med čim več Zemljanov.
Ja, prav zato potujem 300 dni na leto, poskušam še pospešiti, delati še več, saj ne vem, koliko mi je še ostalo. Ker imam malo časa, moram delati več.
Da parafraziram znano pesem: Če bi nam lahko dali en nasvet za prihodnost, kaj bi to bilo?
Zapomnite si, da lahko vsak dan znova ustvarjate spremembe, na vas je, da izberete, kakšne bodo te spremembe. Ko zvečer ležete v posteljo, pomislite na to, ali ste tisti dan naredili kaj dobrega za svet.
Dr. Jane Goodall, vas še vedno vleče v naravo, kjer ste lahko sami z njo? Imate kakšne posebne točke, kamor radi pobegnete?
Za to imam zelo malo možnosti, zagrabim vsako priložnost, ki jo dobim. To je nekaj najboljšega, kar imamo. Seveda uživam, kadar se družim s prijatelji, kadar skupaj ob požirku vina ali viskija preživljamo večere ob pripovedovanju dobrih zgodb, a biti sama v naravi je nekaj, kar je pri meni uvrščeno na vrh lestvice. Ampak, kot pravim, za to imam malo priložnosti.
Spremljate novice? Kaj menite o primeru z levi na Češkem?
Ja, veliko spremljam novice, ob neprestanem potovanju moram biti res na tekočem z vsem, kar se dogaja. Ko sem prebrala novico o levih na Češkem, sem bila šokirana, vendar se to ne dogaja le tam …
Kakšno je vaše stališče do živalskih vrtov?
Opazno so se izboljšali, nekateri živalski domovi živalim ne omogočajo le precej dobrega življenja, ampak imajo izjemno pomembno vlogo pri ohranjanju vrst, ki so na robu izumrtja. Taki živalski vrtovi usmerjajo velike vsote denarja v prizadevanja, da bi živalske vrste ohranili v divjini, vodijo usmerjena izobraževanja mladih, da bi bolje razumeli živali. So pa tudi drugačni živalski domovi, v katerih so razmere katastrofalne in bi jih morali nemudoma zapreti. A to so težke odločitve – kaj bo z usodo tistih živali?
Kaj se je zgodilo s populacijami šimpanzov po svetu, odkar ste pred šestdesetimi leti začeli raziskovati v Afriki? Kako močno so se skrčile njihove populacije?
Z natančnimi številkami vam zdajle težko postrežem. Kar pa lahko rečem, je, da smo, od časov, ko sem začela raziskovati šimpanze v Afriki, izgubili ogromen delež vseh populacij teh opic po svetu. Pred desetletji jih je bilo približno dva milijona v 21 državah, danes so v štirih od teh držav že izumrle, danes naj bi jih bilo maksimalno le še 250 000, veliko od tega v majhnih in izoliranih skupinicah, ki nimajo nikakršnih možnosti za dolgoročno preživetje.
Dr. Jane Goodall, v vaših javnih nastopih vam družbo vedno delajo plišaste igrače: Gospod H., Krava in Podganica. Kaj simbolizirajo te igrače?
In še majhen pujs. Gospod H. simbolizira neuničljivega človeškega duha. Podaril mi ga je človek, ki je pri 21 oslepel, Gary Horn. Kljub slepoti je postal čarovnik, čeprav so ga skušali prepričati, da je to nemogoče. Vedno je govoril, da bodo nekatere stvari pač še narobe v življenju. Nemogoče jih je predvideti, a če se zgodijo, ne obupaj. Čeprav je bil slep, je tudi jadral z jadralnim padalom in celo slikal. Tole opico je slikarsko tako fantastično zadel, čeprav je nikoli ni videl.
Krava in pujsek pripovedujeta o krutosti intenzivne živinoreje. Ne le o tem, kar se dogaja za stenami klavnic, ampak sporočata, da imajo te živali, ki jih tako hladno in brezbrižno pobijamo, osebnost, razum. Če bi lahko, bi tvorile močne družbene vezi, kar dokazujejo tiste, ki so jih rešili s takšnih farm in jih prepeljali v zatočišča. Sporočata tudi, da pojemo nenasitno več in več mesa in da moramo te živali, ki jih koljemo, tudi nekako prehraniti, včasih v hudo krutih razmerah in pomanjkanju, ki spominja na koncentracijska taborišča. Za proizvodnjo hrane zanje iztrebljamo prvotne ekosisteme, vse to pa vodi v podnebne spremembe. Ogromne črede, ki se pasejo, proizvedejo tudi veliko metana, ki je zelo nevaren toplogredni plin. Ob vsem tem pa jih hranijo z velikimi količinami antibiotikov, da jih ohranijo pri življenju, pri tem pa nehote skrbijo za večjo odpornost bakterij in nove nevarne bolezni, zaradi katerih umirajo tudi ljudje.
Imam še eno vprašanje: Kako je objeti šimpanza?
Sicer ne hodim ravno okoli in objemam šimpanzov, a najverjetneje ste videli posnetek, ko me je objela šimpanzovka, ki smo jo spustili v divjino. Nikoli prej se nisva srečali in ko je stala na vrhu kletke, je dvignila pogled in se obrnila naokoli k meni in mi namenila dolg objem, ki ga ne bom nikoli pozabila. To je bila ena od najbolj neverjetnih stvari, ki se mi je zgodila v življenju. To je bil tak topel objem …
Kako staro je življenje na Zemlji? Kdaj se je zgodil tisti trenutek, ko je kemija milijarde let nazaj sredi neprijazne pustinje našega planeta prešla v biologijo? V novi seriji Frekvence X »Vse živo« bomo na sledi življenju na planetu … Odstirali bomo zgodbo o neverjetni raznolikosti, boju, vztrajnosti in fantastični ustvarjalnosti narave okrog nas. In kje v vsem tem je človek, je človek res krona stvarstva?
Najprej so domnevali, da ima obliko keglja ali arašida, zdaj so znanstveniki potrdili, da gre pravzaprav za snežaka. Zamrznjeni ostanek iz časa zgodnjega Osončja, poimenovan Ultima Thule, se nahaja kar 6,4 milijarde kilometrov od Zemlje. Gre za najbolj oddaljeno nebesno telo, kar jih človeštvo kadarkoli preučevalo. “Gremo, Nova obzorja!” je na letošnjega novega leta dan zgodaj zjutraj vzkliknil Alan Stern, glavni inženir Nasine sonde New Horizons. Doktor astrofizike in član legendarne zasedbe Queen Brian May pa je zgodovinskem dogodku posvetil prav posebno pesem. Kako astrofiziki razlagajo pojav snežaka v vesolju in kaj bi lahko ugotovili na podlagi pridobljenih podatkov? Gost: dr. Tomaž Zwitter, profesor astrofizike Avtor: Luka Hvalc Foto: Nasa
Legenda pravi, da je ruski znanstvenik Dmitri Mendelejev pred 150 leti idejo zanj dobil v sanjah. Periodni sistem elementov je do danes postal eden najbolj prepoznavnih grafičnih simbolov znanosti. Ob prvi predstavitvi je bilo na njem 61 elementov, danes jih je 118, periodni sistem pa je še vedno povsem enako uporaben. O njegovi zgodovini, odkrivanju novih elementov in tudi o tem, kako se je periodni sistem preselil tudi v popkulturo se v Frekvenci X pogovarjamo z navdušenci, ki periodni sistem nosijo v denarnici, ga imajo odtisnjenega na skodelici ali o njem že celo desetletje snemajo video vsebine. Gosta: Dr. Martyn Poliakoff, Univerza v Nottinghamu (VB); Dr. Iztok Turel, ljubljanska Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo Avtorja oddaje: Jan Grilc in dr. Matej Huš
Ljudje od nekdaj iščemo eliksir večne mladosti, ki bi nam zagotovil večno življenje. Če je bogovom to izredno dobro uspevalo, pa so ljudje ostali večni le v svojih dejanjih in na papirju. Morda pa se bo tudi to kmalu spremenilo. V 21. stoletju kot naslednjo veliko tehnologijo napovedujejo ravno podaljšanje človekovega življenja v večnost. Kakšen pa bi bil svet, če bi vsi živeli večno? Kako bi na svetu preživela preštevilna populacija, kje bi živela, kdo bi jo prehranil? Je večno življenje zidanje gradov v oblakih ali realna možnost? Nekaj odgovorov smo poiskali na novogoriški gimnaziji. Sogovorniki: profesor filozofije Sandi Cvek doktorska študentka biomedicine Mojca Justin upokojenka Marija Jelen dijaki Gimnazije Nova Gorica – Anja, Borja in Klemen soustanoviteljica podjetja za krioniko Alcor Linda Chamberlain dr. Zvonka Zupanič Slavec, Inštitut za zgodovino medicine Serijo Frekvence X Ordinacija dr. Prihodnost je pripravila Maja Stepančič.
Vsak dan z letalom potuje 11 milijonov ljudi, to je toliko, kot ima prebivalcev Grčija. Pomislimo, koliko vrst bolezni bi nosili in delili po svetu, če bi potovali neodgovorno. Lani je na letalu iz Dubaja v New York zavladala panika, kašljajo in bruhalo je kar sto ljudi. Po pristanku so jih zadržali v karanteni in pregledali na letalu, na srečo jih je zares zbolelo le 11. In to ne za kakšno eksotično boleznijo, ampak za gripo. Naš sogovornik je v kovčku z rajske plaže v Venezueli v Slovenijo prinesel mušice puri-puri. Ko je doma odprl kovček, so mušice zletele iz kovčka. Kaj bi se zgodilo, če bi bile okužene? Bolezni pa ne prinašamo samo domov, ampak jih tudi odnašamo v druge kraje. Že britanski raziskovalec James Cook je s svojo posadko leta 1778 na Havaje prinesel gripo, tuberkulozo, sifilis … In z njimi smrt za številne avtohtone prebivalce.Raziskujemo izzive, ki jih za naše zdravje prinašata sodoben način življenja in mobilnost. Kaj za razvoj starih in novih bolezni pomenijo hitre podnebne spremembe, kako lahko z genetskimi manipulacijami (na primer malaričnega komarja) uničimo nalezljive bolezni in kakšne so lahko posledice za naš ekosistem. Že če recimo iz Indonezije prinesete odmrle korale ali na domačem vrtu posadite semena manga iz Tajske, lahko ob slabem scenariju to pomeni, da ste domov prinesli tudi virusno, bakterijsko ali glivično okužbo, ki se lahko v našem okolju tudi razmnoži. Bo čez 30 let gensko spreminjanje organizmov nekaj popolnoma vsakdanjega? Ali morda bolezni sploh ne bomo več zdravili, ampak jih bomo iztrebili, še preden bi lahko preskočile na človeka? Kako bo z epidemijami? Kaj bo prinesel morebitni razmah vesoljskega turizma? Sogovorniki: -Dr. Tadeja Kotar, Sekcija za tropsko in potovalno medicino UKC Ljubljana -Dr. Tadej Malovrh, imunolog in strokovnjak za biovarnost z Veterinarske fakultete -Mojca Dolinar, klimatologinja na ARSO -Dr. Andrew Hammond, mikrobiolog na Imperial College London Serijo Ordinacija Dr. Prihodnost pripravlja Maja Stepančič.
Do leta 2050 bo kar 35 odstotkov prebivalcev v Evropi starejših od 60 let, na svetu bo takrat živelo že več starostnikov kot otrok in mladostnikov. Staranje poteka zelo različno, nekdo je lahko še pri osemdesetih povsem aktiven in se primerja z zdravim tridesetletnikom. Na drugi strani imajo lahko že šestdesetletniki resne starostne težave. Za celično in telesno staranje velja, da gre pravzaprav za akumulacijo poškodb. Te težko nadziramo, medtem ko lahko imamo na primer poškodbe DNK vsaj delno pod kontrolo, recimo tako, da ne kadimo. Tudi možgane lahko v starosti ohranimo v dobri formi. Iščemo odgovore na izzive staranja: kako uspešno preprečevati visok krvni tlak v mladosti, da zaradi njega ne bo težav v starosti, kako lahko tehnologija pomaga pri okrevanju – denimo po možganski kapi, kakšne odgovore na staranje ponuja nevroznanost. Katere tehnološke in vsakodnevne malenkosti lahko človeku izboljšajo kakovost v starosti. V domu starejših v Šiški se srečamo z nekaj stanovalkami, mnoge so že na pragu devetdesetih. Navkljub napredujoči tehnologiji so prepričane, da toplega stiska roke in iskrenega nasmeška ne bo mogel nikoli nadomestiti robot. Pa imamo za naš planet starcev sploh kakšno resno alternativo? Sogovorniki so: sistemski biolog dr. Anže Županič dr. Maja Bresjanac, nevrobiologinja delovna terapevtka Katarina Galof dr. Jana Brguljan Hitij, vodja oddelka za hipertenzijo UKC Ljubljana vodja službe za raziskave in razvoj URI Soča dr. Zlatko Matjačić dr. Alan Antin, podjetje za raziskave tehnologij Gartner Serijo Frekvence X Ordinacija dr. Prihodnost pripravlja Maja Stepančič.
Aldous Huxley je že pred osemdesetimi leti v kultnem delu Krasni novi svet brez potrebnih tehnologij predvidel človekov vpliv na genski zapis. Branje, ki lahko sproža tudi nelagodje, je danes nujno za vnovično izpraševanje, kakšna družba postajamo. Bomo tako kot v knjigi vsi isti, a ne vsi enakopravni? So strahovi pred zlorabo genetike za ustvarjanje ljudi po meri realni ali pretirani? Na matematično in etično polje prihodnosti v 2. delu serije postavljamo gensko terapijo, celično terapijo, nanorobote in tehnologijo CRISPR. Izzive sodobne genetike nam predstavljajo: - dr. Roman Jerala - dr. Lenart Girandon - dr. Maja Čemažar Pri seciranju človeškega genoma nam pomaga strokovni sodelavec dr. Aleš Maver s kliničnega inštituta za medicinsko genetiko UKC Ljubljana, ki pravi, da je raziskovanje genoma razburljivo in da gre v resnici za detektivsko delo: v veliki knjižnici skušajo prepoznati ključne spremembe, ki povzročajo bolezni. Serijo Ordinacija dr. Prihodnost pripravlja Maja Stepančič. Dobrodošli v krasnem novem svetu genetike. In etike.
Scenarij za leto 2050 je lahko tudi takšen: vsi imamo modre oči in smo svetlolasi. V laboratorijih poleg elitnih posameznikov vzgajamo tudi organe, ki nam jih v telo uspešno presadijo roboti. Ti seveda za nas skrbijo v domovih za ostarele, kjer slavimo 100-letnico, ali pa smo morda že celo nesmrtni. Realnost ali fikcija? V Ordinaciji doktorice Prihodnost raziskujemo realne in futuristične možnosti za razmah medicine. V prvi epizodi spoznavamo izzive sodobne kirurgije. V Celju smo sodelovali pri robotski operaciji, se v Ljubljani srečali z ustvarjalcem nosov iz obstoječih tkiv ter se pogovarjali z nemškim zdravnikom, ki raziskuje možnosti presaditve živalskih organov v človeka. Sogovorniki: - Sandi Poteko, urolog, ki je izvedel že dva tisoč robotskih operacij - Dr. Uroš Ahčan, kirurg, ki je ustvaril nov nos iz kosti in mehkih tkiv - Dr. Bruno Reichart, srčni kirurg, ki je prvi v Nemčiji opravil presaditev srca - Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine Avtorica serije Ordinacija dr. Prihodnost je Maja Stepančič
V letu 2018 je človek drzno posegel na področja, kjer ni bil še nikoli … Od prelomne misije na Sonce do prvih gensko spremenjenih otrok, od naravnost neverjetnih korakov v medicini do razvozlane skrivnosti svetlobe. Otresli smo se prakilograma, odkrili tekočo vodo na Marsu in bili plat zvona za okolje. Trije novinarji, trije pogledi … in ena znanost 2018! Znanstveno leto 2018 komentirajo Maja Ratej, Jan Grilc in Aljoša Masten.
Italijanski fizik in eden od najbolje prodajanih avtorjev na svetu Carlo Rovelli ponuja nov most med teorijo relativosti in kvantno mehaniko.
Znanost je povsod. Tudi med prazniki. Zato poljudno-znanstvena ekipa Frekvence X tokratni podkast ustvarja ob popoldanskem čaju. V kuhinji pečemo praznične piškote in se čudimo, kako je vse skupaj ena sama velika kemijska reakcija, kjer odločilno vlogo igrajo temperatura in sestavine. In kakšna je vloga glutena? Med zavijanjem daril razmišljamo, kako velik psihološki učinek lahko ima lepo zavita škatla. Pomembnost okusno zavitega darila potrjujejo tudi raziskave. Ob pogledu na božično drevo pa prebiramo raziskave o genetiki novoletnih jelk in možnostih za njihovo kloniranje.
16. novembra letos so se članice mednarodnega urada za uteži in mere, tudi Slovenija, zbrale v Versaillesu na posebni misiji: spremeniti definicijo kilograma. Ta je bila namreč edina enota, ki je še slonela na fizičnem predmetu. V dobi, ko smo z eno nogo tako rekoč že skoraj stopili na Mars, je glavnina vseh naših meritev odvisna od nekega arhaičnega artefakta. Za marsikoga je bilo to absurdno. A najti novo pot do kilograma ni bilo niti najmanj enostavno – potrebna so bila desetletja dela in dve Nobelovi nagradi, da se bomo lahko z majem drugo leto vendarle poslovili od prakilograma. Pri vsej zgodbi, katere pisci sicer zatrjujejo, da se za nas ne bo nič spremenilo, pa nas vendarle najbolj zanima – nam bodo tehtnice morebiti pokazale kaj manj? Merski sistem se je končno osvobodil zemeljskih spon, saj bodo vse enote določene s fizikalno realnostjo, ne z nekimi predmeti, ki slučajno ležijo na majhnem vlažnem planetu, ki kroži okrog sila povprečne zvezde v odročnem rokavu ene izmed običajnih galaksij. Sogovornika: Dr. Gregor Geršak, Fakulteta za elektrotehniko v Ljubljani Goran Grgić, Urad RS za meroslovje Avtorji: Maja Ratej, dr. Matej Huš, Luka Hvalc
Vse bolj jasno postaja, da volivci Donalda Trumpa in vseh trumpov po svetu nikakor niso zavedeni, ampak se zelo dobro zavedajo, koga volijo in zakaj. Volilno podporo na prvi vtis ekscentričnim kandidatom, lahko primerjamo z metanjem granitnih kock v simbole oblasti. Gre za upor tako imenovanih poražencev globalizacije. Razmah populizma v ZDA in Evropi je svojevrsten upor proti različnim elitam. Dejstvo je, da živimo v negotovih časih, a vseeno: smo preveč optimistični, če mislimo, da je populizem vendarle že dosegel vrhunec in se bo umiril? Zakaj torej v vsaj statistično dobrih gospodarskih razmerah uspevajo Trump in trumpi? Kaj v resnici predstavlja brexit? Zakaj je bil zaradi protesta rumenih jopičev prisiljen popustiti francoski predsednik Emanuell Macron? Analizirata: -Politolog in politični analitik Ian Bremmer, Eurasia Group -Filozofinja dr. Alenka Zupančič, ZRC SAZU Avtorja: dr. Sašo Dolenc in Luka Hvalc
Pred skoraj petdesetimi leti – natančneje 24. decembra 1968 – je v vesolju nastala ena najvplivnejših fotografij Zemlje preteklega stoletja. Astronavti na Apollu 8 Frank Borman, Jim Lovell in Bill Anders so iz lunine orbite dobili čudovit posnetek Zemljine oble, ki ni pokazala samo to, kako krasen in svetel je ta modri marmorni planet, ampak tudi to, da v skoraj neskončnem vesolju nismo (mi) središče vsega. Takrat je bila fotografija iz vesolja nekaj revolucionarnega, danes pa fotografije Zemlje pridobivamo vsak dan. Ob pomoči podjetja Sinergise satelitski posnetki Zemlje omogočajo vsakemu, da pogleda na kakšno drugo celino in vidi, kakšne spremembe se dogajajo: presihajoča jezera, izginjajoči ledeniki, gozdovi, ki se krčijo zaradi pridobivanja palmovega olja … Od lepote našega planeta v preteklosti do skrbi zanj danes – tudi s satelitskimi posnetki, bosta govorila vodja podjetja Sinergise Grega Milčinski in profesor astronomije, astrofizike in kozmologije na Fakulteti za matematiko in fiziko dr. Tomaž Zwitter. Foto: NASA Goddard Space Flight Center (Flickr/Creative Commons)
Saj poznate tisto Einsteinovo: “Če nečesa, kar počneš, ne znaš razložiti 6-letniku, tega tudi sam ne razumeš.” Prava umetnost zna biti nekaj zelo kompleksnega strniti v elegantno in lepo razumljivo celoto. Na Znanstvenem slamu 2018 je na inovativen način svoja raziskovalna dela predstavilo deset raziskovalcev. Od skrivnostnega življenja jezer do lepote paličnega mešalnika. Od moderne čistilke plazme do tlakovcev in simetrije.
V Celju smo z gimnazijci razpravljali o mestih prihodnosti. Mladi razmišljajo, da bi promet v naslednjih desetletjih kazalo načrtovati pod zemljo in ne po zraku. Ker bo tako manj gneče in manj moteče za naravo. Kot zelo dobro alternativo vidijo urbano čebelarstvo, čebele nas lahko za prihodnost naučijo sodelovanja, nam pokažejo, kako lahko velika skupina v resnici deluje kot družina. Če bomo želeli živeti boljše, bomo morali stremeti k manj dražljajem, iskati manj hrupa, manj reklam. Le z minimalizmom in več umirjenosti bomo prihranili notranjo energijo za res pomembne stvari in uživali kakovostno življenje. "Daj, kolikor vzameš. In vse bo dobro," veli star maorski pregovor. Moč prevzemajo mesta in korporacije. Kaj se bo zgodilo, če mesta ne bodo več v interesu ljudi ampak kapitala? Nas lahko to čez 100 let pripelje v globalno diktaturo? Kakšna bodo v resnici mesta prihodnosti, kakšne metamorfoze urbanega okolja se obetajo? Katere vrednote bi morali ohraniti, kako poiskati še sprejemljivo ravnovesje med interesi kapitala in resničnimi potrebami ljudi, kako v širšo družbeno korist sinhronizirati umetno inteligenco in zdravo človeško pamet? Dobrodošli na poti naprej in nazaj v prihodnost! Avtorji: Jan Grilc, dr. Dan Podjed, Luka Hvalc, Maja Ratej. Sogovorniki: Dr. Theresa Cordova (Univerza v Chicagu), Dr. Marko Grobelnik (laboratorij za umetno inteligenco IJS), Petr Vorlik (Praška arhitekturna fakulteta), Maja Simoneti (Inštitut za politike prostora) dr. Blaž Vurnik (Mestni muzej Ljubljana), Roberta Marcaccio (DSDHA London), Dr. Gregor Papa (odsek za računalniške sisteme na IJS), dr. Christa Sommerer (intermedijska umetnica), Laura Gatti (krajinska arhitektka), Robert Muggah (Inštitut Igarape), Janez Dovč (fizik in glasbenik), dijaki Anej Kostrevc, Maj Mravlak, Katrin Kovač, Aleksander Breznikar, Jernej Lah, Nejc Drev in Mitja Suvajac (Gimnazija Celje – Center).
Kam se bo preselil promet prihodnosti, kdo ali kaj nas bo vozil, kaj bomo počeli v futurističnih prevoznih sredstvih? Lahko da bomo po drugem tiru nekoč gradili še tretji pas, vzpostavili mestni letalski promet, bolje izkoristili vodo, morda pa je v urbanih okoljih kar kolo še najučinkovitejša rešitev. Med vožnjo z različnimi prevoznimi sredstvi sedanjosti iščemo nove poti do boljšega prometa in mobilnosti prihodnosti. Skozi okno prevelikega avtomobila opazujemo, kako so prevladujoči načini premikanja spremenili podobo naših mest, vplivali na gradnjo in zaznamovali lokalne identitete. Razmišljamo o realnih izboljšavah, iščemo primere dobre prakse. V mestni gneči sanjamo o igranju taroka v avtonomnih avtomobilih prihodnosti. Pri gasilcih preverjamo, kaj bi se z varnostnega vidika zgodilo, če bi na avtocesti trčilo več električnih avtomobilov. Zapeljemo se v največje slovensko krožišče, ki ga povsem upravlja umetna inteligenca. Ustavimo se v centru za nadzor semaforjev in se med iskanjem parkirišča strinjamo, da bodo v prometu večne zagotovo ostale le kletvice. Sogovorniki: Petr Vorlik (Praška arhitekturna fakulteta), Dr. Blaž Vurnik (Mestni muzej Ljubljana), Aleš Žibert (Center za upravljanje prometa Ljubljana), Vladimir Zadina (Smart Prague), Rok Magister (SAP), Roberta Marcaccio (DSDHA London), Dejan Perušek (Ljubljanska gasilska brigada), dr. Tadej Kosel (Fakulteta za strojništvo), Avtorji: Jan Grilc, dr. Dan Podjed, Luka Hvalc
Njegova dedek in babica sta v Sloveniji živela le sedem kilometrov narazen, spoznala pa sta se šele v Združenih državah Amerike. “V mestu Rutland je dedkova družina šla pogledat nove priseljence, med njimi je bila tudi mlada ženska – pozneje moja babica. Moj dedek je na srečanje prinesel barvne gumijaste bonbone in ji jih ponudil. Všeč so ji bile barve in družinska legenda pravi, da sta se zato tudi zaljubila,” pravi Terry Supan, protetik, ki si je pravzaprav želel postati agent FBI. V svoji petdesetletni karieri je nanizal ogromno uspehov na področju razvijanja čimboljših – tudi robotskih – protez, ki pri človeku nadomestijo zgornje in spodnje ekstremitete. Ob uspešni poklicni poti ima še uspešen – več kot štiri desetletja dolg zakon. Da je tako uspešen, se lahko zahvali tudi odličnemu vzoru babice in dedka, ki sta se po vsakem prepiru pogovorila in si povedala, da se imata rada. O kariernih poteh in družinskih vezeh pa v pogovoru z Majo Stepančič.
Vsakdanje življenje v mestih poganja nevidno ožilje, infrastruktura, po kateri se pretakajo energija, voda, hrana, podatki, ljudje in ideje. Pa tudi fekalije in vedno več odpadkov. Nove tehnologije in umetna inteligenca hitro spreminjajo načine, kako upravljamo mesta, tisoči tipal in gore podatkov nam omogočajo nadzor nad procesi, o katerih včasih nismo vedeli ničesar. Kako lahko obstoječo javno infrastrukturo nadgradimo in spremenimo, da bo bolj učinkovito zadostila potrebam vse številnejšega prebivalstva? V tretjem delu serije Mesta prihodnosti se odpravimo v srce slovenskega električnega omrežja, odkrivamo različne pristope k pametnim mestom, raziskujemo vpliv urejanja javne infrastrukture na zdravje in pomen sodelovanja prebivalcev v procesih odločanja o njihovih soseskah. Sogovorniki: Andrej Vrbinc, vodja Republiškega centra vodenja (ELES), dr. Gregor Papa, vodja odseka za računalniške sisteme (IJS), Rok Magister (SAP), Franziska Dolak (Siemens), Maja Simoneti (Inštitut za politike prostora), Teresa Cordova (Great Cities Institute, University od Illinois in Chicago) Avtorji: Jan Grilc, dr. Dan Podjed, Luka Hvalc
Obiščemo najpametnejšo stavbo v Sloveniji, v kateri je nekaj tisoč senzorjev, vse je popolnoma avtomatizirano. Gremo v milansko stolpnico, na kateri raste 20 tisoč rastlin. Preselimo se v barcelonsko sosesko, ki je prednost na cestah dala pešcem in kolesarjem. Pogovarjamo se z Benečani, ki v boju proti masovnemu turizmu okupirajo prazne hiše. V drugem delu serije o mestih prihodnosti iščemo majhne trike in velike ideje za boljša bivališča in soseske prihodnosti. S hitrimi širitvami mest pospešeno nastajajo nove pobude, ki se poslužujejo inovativnih metod gradnje, zasnove in upravljanja prebivališč. Razmišljamo o primerih dobrih praks, ki so z enostavnimi arhitekturnimi in urbanističnimi posegi dosegle opazne spremembe v življenjskih vzorcih prebivalcev. Sogovorniki: Laura Gatti (krajinska arhitektka in agronominja), Maja Simoneti (Inštitut za politike prostora), Patrick Kaapert (prebivalec superotoka v Barceloni), Nicola Ussardi (Assemblea Sociale per la Casa, Benetke) Avtorji: Jan Grilc, dr. Dan Podjed, Luka Hvalc
Neveljaven email naslov