Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kmalu bo natanko 50 let, odkar je Jane Goodall odkrila, da šimpanzi uporabljajo orodje, imajo čustva, svojo osebnost. Znamenita britanska primatologinja bo svoje ugotovitve in izkušnje delila posebej za slavnostno Frekvenco X. Tudi o tem, kako je ime dobila po Tarzanovi Jane in kako je bil kuža Rusty njen največji življenjski učitelj. Kljub 85 letom je še vedno vseskozi na poti, morda kmalu znova obišče tudi Slovenijo.
Avtorja: Maja Ratej in Matej Praprotnik
Znamenita preučevalka šimpanzov posebej za Val 202 o tem, da je dobila ime po Tarzanovi Jane, da je bil kuža Rusty njen največji življenjski učitelj in da morda kmalu znova obišče tudi Slovenijo.
Kmalu bo minilo natanko 50 let, odkar je Jane Goodall odkrila, da šimpanzi uporabljajo orodje, imajo čustva, svojo osebnost. Znamenita britanska primatologinja je svoje ugotovitve in izkušnje delila posebej za slavnostno Frekvenco X. Tudi o tem, kako je ime dobila po Tarzanovi Jane in kako je bil kuža Rusty njen največji življenjski učitelj. Kljub 85 letom je še vedno vseskozi na poti, morda kmalu znova obišče tudi Slovenijo …
Na spletni strani Quoara je tudi vprašanje, kako je spoznati slavno Jane Goodall. Na žalost midva tega ne bova izkusila, morda pa bo tale pogovor začetek prijateljstva in vašega morebitnega obiska Slovenije. Je res, da večino leta prepotujete po svetu?
Ja, na poti sem približno 300 dni na leto. Kot veste, obstaja inštitut Jane Goodall v 34 državah po svetu, v 50 državah pa vodimo mladinski projekt Roots and Shoots in vsak si želi košček Jane.
Je lahko Slovenija ena od vaših prihodnjih destinacij?
Ja, vašo državo sem enkrat že obiskala in seveda vas lahko znova. Uvrstim vas na svoj seznam in bomo videli, kaj se bo zgodilo.
Se morda spomnite razloga, zakaj ste obiskali Slovenijo?
Od tega je minilo že veliko časa, mislim pa, da sem vašo državo obiskala, da bi širili program Roots and Shoots.
Ko že govorimo o vaših prihodnjih potovanjih, kam v bližnji prihodnosti potujete najprej?
Najprej grem jutri v Bruselj, po treh dneh tam pa me nese v Združene države in Kanado, kjer bom do konca aprila krožila po številnih delih.
Kmalu bo minilo natanko 50 let, odkar ste odkrili, da šimpanzi uporabljajo orodje, imajo čustva, svojo osebnost in tako naprej. Ste bili že vse od samega začetka tako navdušeni nad temi živalmi?
Ne, sploh ne, zanimale so me vse živali. Ogromno knjig o Afriki sem prebrala in se že zelo zgodaj odločila, da bo moja pot tam. Zamišljala sem si, da bom delala z divjimi živalmi in o njih pisala knjige. Že kot otroku mi je bilo jasno, da imajo živali osebnost, um in čustva. Vse to me je naučil moj pes Rusty, za katerega pravim, da je bil največji učitelj v mojem življenju. A v preučevanje živali, ki so nam najbolj podobne, šimpanzov, me je usmeril paleontolog in primatolog Lewis Leaky.
Omenili ste svojega psa Rustyja. Je bil res vaš največji učitelj v življenju?
Ja, res je. Z njim sem preživela kar veliko let. Nemogoče je, da živite z živaljo in se hkrati ne zavedate, da imajo osebnost, um, s katerim predvidevajo, in čustva, kot so veselje, žalost, strah. Zagotovo občutijo bolečino.
V vašem zgodnjem otroštvu sta pomembno vlogo odigrali dve knjigi: Dr. Doolittle ter Tarzan in Jane. Zakaj ste bili tako navdušeni nad tema dvema knjigama?
Dr. Doolittle je znal govoriti z živalmi in še vedno menim, da bi se morale knjige o njem znajti v rokah vsakega otroka. V njih je nekakšna preprosta modrost, ogromno tudi izveš o živalih. V Tarzanu pa je bila opisana Afrika, včasih tudi na krut način, a to so bili drugi časi.
Je res, da ste želeli biti Tarzanova Jane?
Ja, na Jane sem bila kar malo ljubosumna. A resnično me je vleklo v džunglo, kjer seveda ni bilo Tarzana. V tistih časih ni bilo televizije. Vse, kar smo imeli, je bila naša domišljija.
To, da ste želeli delovati v afriški divjini, je morala biti precej čudaška odločitev za mlado žensko v tedanjih štiridesetih in petdesetih letih?
Ja, vsekakor. Vsi so se mi posmehovali. Spraševali so me, zakaj raje ne sanjam o nečem, kar je lažje dosegljivo. A sem imela neznansko srečo, ker je bila ob meni izjemna mama, ki me je zelo podpirala. Večkrat je dejala: “Če si nekaj res zelo želiš, se moraš za to res potruditi, izkoristi vsako ponujeno priložnost in nikoli ne obupaj.” Ona me je zalagala s knjigami o živalih, ona je bila tista, ki ni vzrojila, potem ko sem še kot čisto majhna v svojo posteljo zanesla cel kup črvov. Tedaj sem imela le leto in pol, a se je le prijazno nasmehnila in rekla: “Jane, se tudi ti čudiš, kako je mogoče, da se premikajo brez nog?”
Bila pa je tudi tista, ki vam je v čisto zgodnjem obdobju raziskovanja v Afriki delala družbo. Ona je bila tista, ki vas je spremljala.
Ja, moje prvo raziskovanje je potekalo na območju jezera Tanganjika v delu britanskega imperija, kjer je bilo tisti čas zelo napeto. Smela sem raziskovati, a pod pogojem, da me je zaradi nevarnih razmer spremljal še kdo. Prostovoljec, ki se je javil, da bo z menoj v prvih mesecih, je bila moja mama. Zatem so oblasti presodile, da spremljevalca ne potrebujem več.
Kako je bilo v 60. letih, ko ste začeli raziskovati šimpanze? Kakšen je bil nacionalni park Gombe tedaj?
Gombe je bil naravni rezervat na robu jezera Tanganjika, na bali so se razprostirali tabori ribičev. Bil je del velikega tropskega pasu, ki se razprostira od vzhodne do zahodne afriške obale. Čeprav je danes le majhen izoliran košček gozda, pa je bil tedaj poln bizonov, po njem so hodili leopardi, veliko živali, ki jih danes ni več.
Tja so vas poslali tako rekoč brez veščin in znanja. Kako ste se na začetku lotili raziskovanja?
Moj prvi cilj je bil, da me sprejmejo. Najprej so namreč samo bežali stran. Mama mi je v tistem času res stala ob strani, mi dvigovala moralo. S sabo sem nosila daljnogled in se na daljavo ogromno naučila o šimpanzih. Več mesecev me niso sprejeli v svojo bližino, a stvari so se obrnile na bolje. Ko sem jim smela bliže, sem jih lahko razpoznavala kot posameznike, jim dajala imena. Pozneje se mi je znanstvena skupnost posmehovala, češ da bi jim morala namesto imen dati številke, a to se mi je zdelo neumno. Počasi sem začela odkrivati njihovo vedenje, ki je v številnih vidikih podobno našemu.
Biti ste morali zelo pogumni, da ste si upali živeti v divjini, obkroženi z divjimi živalmi?
Ne, nisem bila pogumna, to sem si preprosto tako zelo želela početi. Pogumna je bila moja mama. Medtem ko sem jaz dan od zore do mraka preživljala visoko v hribih, se je ona zadrževala v taboru, okoli katerega so lomastile velike zveri, ki so zavohale hrano. Imeli sva čudovitega kuharja. Na žalost se je ob vsem drugem naučil kuhati tudi posebno alkoholno pijačo iz kuhanih banan in je bil vedno nekoliko okajen, tako da je bila po večini sama – v družbi pajkov, kač, ki mene niso pretirano motile, njej pa ni bilo ravno všeč. Ona je bila tista pogumna.
Se lahko spomnite trenutka, ko ste se šimpanza prvič dotaknili?
Prvi šimpanz, ki je izgubil strah pred mano, je bil David Sivobradi. To je bil zelo izrazit samec s prepoznavno sivo brado. On je bil tisti, ki mi je razodel, da opice uporabljajo orodje. Prvi je bil, ki mi je pokazal, kako termite iz njihovih domovanj izvabljajo ob pomoči travnih bilk. Opazovala sem ga, kako je iz najrazličnejših rastlin na tleh džungle izdeloval orodje za iskanje termitov. To je bilo zgodovinsko odkritje, saj je do takrat veljalo, da samo ljudje uporabljajo orodje. To je bilo res vznemirljivo. Vse skupaj pa je podkrepilo to, da me je na naslovnico uvrstil National Geographic, kar mi je prineslo svež denar za podaljšanje raziskovanja na terenu. Poslali so fotografa, ki je pozneje postal moj mož. Ko sem začela prvič javno govoriti o tem, kaj sem videla v divjini, so me vodilni znanstveniki na tem področju tedaj pogosto poniževali, češ, kaj pa to dekletce ve, saj nima nobenih kvalifikacij, zakaj ji verjeti. A ko je v javnost prišel Hugov dokumentarni film, so preprosto morali verjeti.
A če se vrneva k Davidu, ki se me je v vsem tem času res navadil. On je bil tisti, ki mi je odprl vrata, da sem se jim lahko končno povsem približala, da so me vzeli za svojo. Ugotovili so, da navsezadnje nisem tako strašna.
So šimpanzi naši prijatelji? V kakšnem razmerju smo?
To so naši najbližji sorodniki, z njimi si delimo 98,6 odstotka naših genov. Vežejo nas podobnosti v sestavi naše krvi, odzivu imunskega sistema, anatomiji možganov, da ne govorim o vedenju. Tudi oni se poljubljajo, objemajo, držijo za roke, prosijo, uporabljajo orodje, bojujejo s primitivnim orožjem, imajo tudi temno plat. Bojujejo se v primitivnih vojnah, a so po drugi strani sposobni ljubezni, znajo pokazati sočutje, celo altruizem.
Kaj nas lahko naučijo?
Najpomembnejša lekcija, ki nam jo dajejo, je to, da smo postali zelo arogantni v razmišljanju, da smo nekaj povsem drugega od živali. Si predstavljate, da so nam o tem še predavali v šestdesetih, ko sem na Oxfordu opravljala svoj doktorat? Tedaj so menili, da so čustva, razum in osebnost nekaj, kar je rezervirano le za človeka. A profesorji so se motili in tega me je naučil moj pes.
Ste bili frustrirani, ker vam najpomembnejši učenjaki tistega časa niso verjeli?
Niti ne. Moj cilj je bil, da sledim znanim nalogam, ki mi jih je postavljal Lewis Leaky, da sem s šimpanzi in se od njih učim. Vedela sem, da imam prav, in nobenih namenov nisem imela, da postanem znanstvenica. V mojih mladih letih so bile ženske v znanosti izjemno redke, moja želja je bila postati naturalistka in pisateljica knjig. A na srečo sem pridobila doktorski naziv in to mi je prineslo veljavo v znanosti in v javnosti nasploh.
Kot smo se pogovarjali na začetku, veliko potujete. Zakaj, kakšno sporočilo želite prenesti na čim več delov sveta?
Svet je v slabem stanju. Ni vendar nenavadno, da nas lastnost, po kateri se še najbolj ločimo od šimpanzov in drugih živali, to je naš neverjeten intelekt, zaradi katerega smo razvili izjemno komunikacijo, sposobnost abstrakcije in reševanja kompleksnih problemov … Mar ni bizarno, da najbolj razumno bitje, ki je kadar koli hodilo po Zemlji, uničuje svoj edini dom z onesnaževanjem, hlastnim zažiganjem fosilnih goriv, podnebnimi spremembami, izsekavanji gozdov, ki so največja pljuča planeta. V takih razmerah lahko ljudje zelo hitro izgubijo upanje za prihodnost. In če vsi izgubimo upanje, bo vse izgubljeno. Zakaj bi se trudili za nekaj, kar nam nič ne pomeni? Jej, pij, ljubi, saj nas jutri več ne bo … in podobno neumno razmišljanje. Moja misija je, da mladim dajem upanje. Zakaj imam še sama upanje? Delno zaradi naših izjemnih možganov in delno zaradi neverjetne trpežnosti narave. Ima fantastično sposobnost obnavljanja in verjamem, da živali, ki so na robu izumrtja, lahko dobijo novo možnost. S svojim programom Roots and Shoots merimo predvsem na mlade od vrtčevskih do študentskih let. Moje glavno sporočilo je: “Vsak posameznik šteje. Vsak ima vlogo in vsak lahko vpliva, sproža spremembe na svetu, in to vsak dan. Na nas je, da izberemo, del kakšnih sprememb bomo. Morda se vam vaše majhne izbire, na primer da namesto avtomobila vozite kolo ali hodite, da zasadite drevo, zdijo nepomembne, a vse to ima kumulativen učinek. Če se več milijonov ljudi odloči za etiko pri tem, kaj nakupujejo, kako bi lahko s svojo izbiro oškodovali okolje, ranili živali, kako so oblačila toliko cenejša zaradi otroške delovne sile, če se več milijonov odloči za etično izbiro, potem se bomo začeli premikati proti boljšemu svetu.
Če bi lahko spremenili nekaj stvari na svetu, česa bi se lotili?
Najprej je nujno zmanjšati revščino. Če si zelo reven, si v uničevanje okolja dobesedno prisiljen, kupuješ najcenejše izdelke, ne glede na to, kakšen je njihov izvor, samo tako lahko preživiš. Potem moramo nujno spremeniti mišljenje ljudi, ki si lahko privoščijo več, in jih prepričati v to, da živijo bolj trajnostno. Resno moramo premisliti o svoji porabi plastike, o svoji podpori vladam, ki še naprej zavračajo to, da bi podpirale čistejšo zeleno energijo. In, kot zadnje, lotiti se moramo povečevanja števila prebivalstva po svetu. Absurdno je, da se gremo neomejen ekonomski napredek na svetu z omejenimi viri. Če se bo prebivalstvo še naprej povečevalo, se to ne bo izšlo.
Kaj bi morale narediti bogate države? Kako naj naslovijo vse bolj preteče okoljske probleme?
Nihče od nas, posameznikov, nima moči, da bi se spravil nad velike mednarodne teme. Lahko pošiljamo sporočila, to že, a vsak od nas lahko sproži majhne spremembe v lokalnem svetu, v katerem živi. Reklo misli globalno, deluj lokalno, bi jaz obrnila. Najprej je treba delovati lokalno, skrbeti za neposredno okolje, ki te obdaja. Ko se zaveš, da podobno deluje še ogromno ljudi v drugih delih sveta, si lahko upaš razmišljati globalno. Le skupaj lahko sprožimo spremembe.
Ljudje imamo očitno svojo temno plat. Kako v vsem tem obdržite vero, vero v ljudi?
Zaradi nekaterih izjemnih ljudi, ki jih vodi neuničljiv človeški duh, ljudi, ki se lotijo nečesa, kar deluje nemogoče, in ne obupajo … In veliko med njimi je mladih, v svojih skupinah Roots and Shoots dobim ogromno navdiha. Vsaka si izbere tri projekte – v prvem pomagajo okolju, v drugem živalim in v tretjem ljudem. Vse je povezano in oni ta hip spreminjajo svet.
Kaj pa tisti mladi, ki nimajo upanja, ki postajajo brezbrižni?
To so tisti, o katerih sem govorila malo prej. Vidijo, kaj se dogaja s svetom, slišijo sporočila skrajno desnih populistov, čutijo učinke podnebnih sprememb … A to niso le otroci. Ogromno ljudi je danes brez upanja, več tisoč jih je, zato se sama tako borim. Preostalo nam je le še okno časa, v katerem moramo začeti celiti rane, ki smo jih povzročili. Ne moremo se vrniti nazaj v dobre stare čase, lahko pa spremembe vsaj upočasnimo.
Sami življenje delite na več stopenj in pravite, da ste zdaj na zadnji, v kateri skušate hlastno razširiti svoje sporočilo med čim več Zemljanov.
Ja, prav zato potujem 300 dni na leto, poskušam še pospešiti, delati še več, saj ne vem, koliko mi je še ostalo. Ker imam malo časa, moram delati več.
Da parafraziram znano pesem: Če bi nam lahko dali en nasvet za prihodnost, kaj bi to bilo?
Zapomnite si, da lahko vsak dan znova ustvarjate spremembe, na vas je, da izberete, kakšne bodo te spremembe. Ko zvečer ležete v posteljo, pomislite na to, ali ste tisti dan naredili kaj dobrega za svet.
Dr. Jane Goodall, vas še vedno vleče v naravo, kjer ste lahko sami z njo? Imate kakšne posebne točke, kamor radi pobegnete?
Za to imam zelo malo možnosti, zagrabim vsako priložnost, ki jo dobim. To je nekaj najboljšega, kar imamo. Seveda uživam, kadar se družim s prijatelji, kadar skupaj ob požirku vina ali viskija preživljamo večere ob pripovedovanju dobrih zgodb, a biti sama v naravi je nekaj, kar je pri meni uvrščeno na vrh lestvice. Ampak, kot pravim, za to imam malo priložnosti.
Spremljate novice? Kaj menite o primeru z levi na Češkem?
Ja, veliko spremljam novice, ob neprestanem potovanju moram biti res na tekočem z vsem, kar se dogaja. Ko sem prebrala novico o levih na Češkem, sem bila šokirana, vendar se to ne dogaja le tam …
Kakšno je vaše stališče do živalskih vrtov?
Opazno so se izboljšali, nekateri živalski domovi živalim ne omogočajo le precej dobrega življenja, ampak imajo izjemno pomembno vlogo pri ohranjanju vrst, ki so na robu izumrtja. Taki živalski vrtovi usmerjajo velike vsote denarja v prizadevanja, da bi živalske vrste ohranili v divjini, vodijo usmerjena izobraževanja mladih, da bi bolje razumeli živali. So pa tudi drugačni živalski domovi, v katerih so razmere katastrofalne in bi jih morali nemudoma zapreti. A to so težke odločitve – kaj bo z usodo tistih živali?
Kaj se je zgodilo s populacijami šimpanzov po svetu, odkar ste pred šestdesetimi leti začeli raziskovati v Afriki? Kako močno so se skrčile njihove populacije?
Z natančnimi številkami vam zdajle težko postrežem. Kar pa lahko rečem, je, da smo, od časov, ko sem začela raziskovati šimpanze v Afriki, izgubili ogromen delež vseh populacij teh opic po svetu. Pred desetletji jih je bilo približno dva milijona v 21 državah, danes so v štirih od teh držav že izumrle, danes naj bi jih bilo maksimalno le še 250 000, veliko od tega v majhnih in izoliranih skupinicah, ki nimajo nikakršnih možnosti za dolgoročno preživetje.
Dr. Jane Goodall, v vaših javnih nastopih vam družbo vedno delajo plišaste igrače: Gospod H., Krava in Podganica. Kaj simbolizirajo te igrače?
In še majhen pujs. Gospod H. simbolizira neuničljivega človeškega duha. Podaril mi ga je človek, ki je pri 21 oslepel, Gary Horn. Kljub slepoti je postal čarovnik, čeprav so ga skušali prepričati, da je to nemogoče. Vedno je govoril, da bodo nekatere stvari pač še narobe v življenju. Nemogoče jih je predvideti, a če se zgodijo, ne obupaj. Čeprav je bil slep, je tudi jadral z jadralnim padalom in celo slikal. Tole opico je slikarsko tako fantastično zadel, čeprav je nikoli ni videl.
Krava in pujsek pripovedujeta o krutosti intenzivne živinoreje. Ne le o tem, kar se dogaja za stenami klavnic, ampak sporočata, da imajo te živali, ki jih tako hladno in brezbrižno pobijamo, osebnost, razum. Če bi lahko, bi tvorile močne družbene vezi, kar dokazujejo tiste, ki so jih rešili s takšnih farm in jih prepeljali v zatočišča. Sporočata tudi, da pojemo nenasitno več in več mesa in da moramo te živali, ki jih koljemo, tudi nekako prehraniti, včasih v hudo krutih razmerah in pomanjkanju, ki spominja na koncentracijska taborišča. Za proizvodnjo hrane zanje iztrebljamo prvotne ekosisteme, vse to pa vodi v podnebne spremembe. Ogromne črede, ki se pasejo, proizvedejo tudi veliko metana, ki je zelo nevaren toplogredni plin. Ob vsem tem pa jih hranijo z velikimi količinami antibiotikov, da jih ohranijo pri življenju, pri tem pa nehote skrbijo za večjo odpornost bakterij in nove nevarne bolezni, zaradi katerih umirajo tudi ljudje.
Imam še eno vprašanje: Kako je objeti šimpanza?
Sicer ne hodim ravno okoli in objemam šimpanzov, a najverjetneje ste videli posnetek, ko me je objela šimpanzovka, ki smo jo spustili v divjino. Nikoli prej se nisva srečali in ko je stala na vrhu kletke, je dvignila pogled in se obrnila naokoli k meni in mi namenila dolg objem, ki ga ne bom nikoli pozabila. To je bila ena od najbolj neverjetnih stvari, ki se mi je zgodila v življenju. To je bil tak topel objem …
681 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Kmalu bo natanko 50 let, odkar je Jane Goodall odkrila, da šimpanzi uporabljajo orodje, imajo čustva, svojo osebnost. Znamenita britanska primatologinja bo svoje ugotovitve in izkušnje delila posebej za slavnostno Frekvenco X. Tudi o tem, kako je ime dobila po Tarzanovi Jane in kako je bil kuža Rusty njen največji življenjski učitelj. Kljub 85 letom je še vedno vseskozi na poti, morda kmalu znova obišče tudi Slovenijo.
Avtorja: Maja Ratej in Matej Praprotnik
Znamenita preučevalka šimpanzov posebej za Val 202 o tem, da je dobila ime po Tarzanovi Jane, da je bil kuža Rusty njen največji življenjski učitelj in da morda kmalu znova obišče tudi Slovenijo.
Kmalu bo minilo natanko 50 let, odkar je Jane Goodall odkrila, da šimpanzi uporabljajo orodje, imajo čustva, svojo osebnost. Znamenita britanska primatologinja je svoje ugotovitve in izkušnje delila posebej za slavnostno Frekvenco X. Tudi o tem, kako je ime dobila po Tarzanovi Jane in kako je bil kuža Rusty njen največji življenjski učitelj. Kljub 85 letom je še vedno vseskozi na poti, morda kmalu znova obišče tudi Slovenijo …
Na spletni strani Quoara je tudi vprašanje, kako je spoznati slavno Jane Goodall. Na žalost midva tega ne bova izkusila, morda pa bo tale pogovor začetek prijateljstva in vašega morebitnega obiska Slovenije. Je res, da večino leta prepotujete po svetu?
Ja, na poti sem približno 300 dni na leto. Kot veste, obstaja inštitut Jane Goodall v 34 državah po svetu, v 50 državah pa vodimo mladinski projekt Roots and Shoots in vsak si želi košček Jane.
Je lahko Slovenija ena od vaših prihodnjih destinacij?
Ja, vašo državo sem enkrat že obiskala in seveda vas lahko znova. Uvrstim vas na svoj seznam in bomo videli, kaj se bo zgodilo.
Se morda spomnite razloga, zakaj ste obiskali Slovenijo?
Od tega je minilo že veliko časa, mislim pa, da sem vašo državo obiskala, da bi širili program Roots and Shoots.
Ko že govorimo o vaših prihodnjih potovanjih, kam v bližnji prihodnosti potujete najprej?
Najprej grem jutri v Bruselj, po treh dneh tam pa me nese v Združene države in Kanado, kjer bom do konca aprila krožila po številnih delih.
Kmalu bo minilo natanko 50 let, odkar ste odkrili, da šimpanzi uporabljajo orodje, imajo čustva, svojo osebnost in tako naprej. Ste bili že vse od samega začetka tako navdušeni nad temi živalmi?
Ne, sploh ne, zanimale so me vse živali. Ogromno knjig o Afriki sem prebrala in se že zelo zgodaj odločila, da bo moja pot tam. Zamišljala sem si, da bom delala z divjimi živalmi in o njih pisala knjige. Že kot otroku mi je bilo jasno, da imajo živali osebnost, um in čustva. Vse to me je naučil moj pes Rusty, za katerega pravim, da je bil največji učitelj v mojem življenju. A v preučevanje živali, ki so nam najbolj podobne, šimpanzov, me je usmeril paleontolog in primatolog Lewis Leaky.
Omenili ste svojega psa Rustyja. Je bil res vaš največji učitelj v življenju?
Ja, res je. Z njim sem preživela kar veliko let. Nemogoče je, da živite z živaljo in se hkrati ne zavedate, da imajo osebnost, um, s katerim predvidevajo, in čustva, kot so veselje, žalost, strah. Zagotovo občutijo bolečino.
V vašem zgodnjem otroštvu sta pomembno vlogo odigrali dve knjigi: Dr. Doolittle ter Tarzan in Jane. Zakaj ste bili tako navdušeni nad tema dvema knjigama?
Dr. Doolittle je znal govoriti z živalmi in še vedno menim, da bi se morale knjige o njem znajti v rokah vsakega otroka. V njih je nekakšna preprosta modrost, ogromno tudi izveš o živalih. V Tarzanu pa je bila opisana Afrika, včasih tudi na krut način, a to so bili drugi časi.
Je res, da ste želeli biti Tarzanova Jane?
Ja, na Jane sem bila kar malo ljubosumna. A resnično me je vleklo v džunglo, kjer seveda ni bilo Tarzana. V tistih časih ni bilo televizije. Vse, kar smo imeli, je bila naša domišljija.
To, da ste želeli delovati v afriški divjini, je morala biti precej čudaška odločitev za mlado žensko v tedanjih štiridesetih in petdesetih letih?
Ja, vsekakor. Vsi so se mi posmehovali. Spraševali so me, zakaj raje ne sanjam o nečem, kar je lažje dosegljivo. A sem imela neznansko srečo, ker je bila ob meni izjemna mama, ki me je zelo podpirala. Večkrat je dejala: “Če si nekaj res zelo želiš, se moraš za to res potruditi, izkoristi vsako ponujeno priložnost in nikoli ne obupaj.” Ona me je zalagala s knjigami o živalih, ona je bila tista, ki ni vzrojila, potem ko sem še kot čisto majhna v svojo posteljo zanesla cel kup črvov. Tedaj sem imela le leto in pol, a se je le prijazno nasmehnila in rekla: “Jane, se tudi ti čudiš, kako je mogoče, da se premikajo brez nog?”
Bila pa je tudi tista, ki vam je v čisto zgodnjem obdobju raziskovanja v Afriki delala družbo. Ona je bila tista, ki vas je spremljala.
Ja, moje prvo raziskovanje je potekalo na območju jezera Tanganjika v delu britanskega imperija, kjer je bilo tisti čas zelo napeto. Smela sem raziskovati, a pod pogojem, da me je zaradi nevarnih razmer spremljal še kdo. Prostovoljec, ki se je javil, da bo z menoj v prvih mesecih, je bila moja mama. Zatem so oblasti presodile, da spremljevalca ne potrebujem več.
Kako je bilo v 60. letih, ko ste začeli raziskovati šimpanze? Kakšen je bil nacionalni park Gombe tedaj?
Gombe je bil naravni rezervat na robu jezera Tanganjika, na bali so se razprostirali tabori ribičev. Bil je del velikega tropskega pasu, ki se razprostira od vzhodne do zahodne afriške obale. Čeprav je danes le majhen izoliran košček gozda, pa je bil tedaj poln bizonov, po njem so hodili leopardi, veliko živali, ki jih danes ni več.
Tja so vas poslali tako rekoč brez veščin in znanja. Kako ste se na začetku lotili raziskovanja?
Moj prvi cilj je bil, da me sprejmejo. Najprej so namreč samo bežali stran. Mama mi je v tistem času res stala ob strani, mi dvigovala moralo. S sabo sem nosila daljnogled in se na daljavo ogromno naučila o šimpanzih. Več mesecev me niso sprejeli v svojo bližino, a stvari so se obrnile na bolje. Ko sem jim smela bliže, sem jih lahko razpoznavala kot posameznike, jim dajala imena. Pozneje se mi je znanstvena skupnost posmehovala, češ da bi jim morala namesto imen dati številke, a to se mi je zdelo neumno. Počasi sem začela odkrivati njihovo vedenje, ki je v številnih vidikih podobno našemu.
Biti ste morali zelo pogumni, da ste si upali živeti v divjini, obkroženi z divjimi živalmi?
Ne, nisem bila pogumna, to sem si preprosto tako zelo želela početi. Pogumna je bila moja mama. Medtem ko sem jaz dan od zore do mraka preživljala visoko v hribih, se je ona zadrževala v taboru, okoli katerega so lomastile velike zveri, ki so zavohale hrano. Imeli sva čudovitega kuharja. Na žalost se je ob vsem drugem naučil kuhati tudi posebno alkoholno pijačo iz kuhanih banan in je bil vedno nekoliko okajen, tako da je bila po večini sama – v družbi pajkov, kač, ki mene niso pretirano motile, njej pa ni bilo ravno všeč. Ona je bila tista pogumna.
Se lahko spomnite trenutka, ko ste se šimpanza prvič dotaknili?
Prvi šimpanz, ki je izgubil strah pred mano, je bil David Sivobradi. To je bil zelo izrazit samec s prepoznavno sivo brado. On je bil tisti, ki mi je razodel, da opice uporabljajo orodje. Prvi je bil, ki mi je pokazal, kako termite iz njihovih domovanj izvabljajo ob pomoči travnih bilk. Opazovala sem ga, kako je iz najrazličnejših rastlin na tleh džungle izdeloval orodje za iskanje termitov. To je bilo zgodovinsko odkritje, saj je do takrat veljalo, da samo ljudje uporabljajo orodje. To je bilo res vznemirljivo. Vse skupaj pa je podkrepilo to, da me je na naslovnico uvrstil National Geographic, kar mi je prineslo svež denar za podaljšanje raziskovanja na terenu. Poslali so fotografa, ki je pozneje postal moj mož. Ko sem začela prvič javno govoriti o tem, kaj sem videla v divjini, so me vodilni znanstveniki na tem področju tedaj pogosto poniževali, češ, kaj pa to dekletce ve, saj nima nobenih kvalifikacij, zakaj ji verjeti. A ko je v javnost prišel Hugov dokumentarni film, so preprosto morali verjeti.
A če se vrneva k Davidu, ki se me je v vsem tem času res navadil. On je bil tisti, ki mi je odprl vrata, da sem se jim lahko končno povsem približala, da so me vzeli za svojo. Ugotovili so, da navsezadnje nisem tako strašna.
So šimpanzi naši prijatelji? V kakšnem razmerju smo?
To so naši najbližji sorodniki, z njimi si delimo 98,6 odstotka naših genov. Vežejo nas podobnosti v sestavi naše krvi, odzivu imunskega sistema, anatomiji možganov, da ne govorim o vedenju. Tudi oni se poljubljajo, objemajo, držijo za roke, prosijo, uporabljajo orodje, bojujejo s primitivnim orožjem, imajo tudi temno plat. Bojujejo se v primitivnih vojnah, a so po drugi strani sposobni ljubezni, znajo pokazati sočutje, celo altruizem.
Kaj nas lahko naučijo?
Najpomembnejša lekcija, ki nam jo dajejo, je to, da smo postali zelo arogantni v razmišljanju, da smo nekaj povsem drugega od živali. Si predstavljate, da so nam o tem še predavali v šestdesetih, ko sem na Oxfordu opravljala svoj doktorat? Tedaj so menili, da so čustva, razum in osebnost nekaj, kar je rezervirano le za človeka. A profesorji so se motili in tega me je naučil moj pes.
Ste bili frustrirani, ker vam najpomembnejši učenjaki tistega časa niso verjeli?
Niti ne. Moj cilj je bil, da sledim znanim nalogam, ki mi jih je postavljal Lewis Leaky, da sem s šimpanzi in se od njih učim. Vedela sem, da imam prav, in nobenih namenov nisem imela, da postanem znanstvenica. V mojih mladih letih so bile ženske v znanosti izjemno redke, moja želja je bila postati naturalistka in pisateljica knjig. A na srečo sem pridobila doktorski naziv in to mi je prineslo veljavo v znanosti in v javnosti nasploh.
Kot smo se pogovarjali na začetku, veliko potujete. Zakaj, kakšno sporočilo želite prenesti na čim več delov sveta?
Svet je v slabem stanju. Ni vendar nenavadno, da nas lastnost, po kateri se še najbolj ločimo od šimpanzov in drugih živali, to je naš neverjeten intelekt, zaradi katerega smo razvili izjemno komunikacijo, sposobnost abstrakcije in reševanja kompleksnih problemov … Mar ni bizarno, da najbolj razumno bitje, ki je kadar koli hodilo po Zemlji, uničuje svoj edini dom z onesnaževanjem, hlastnim zažiganjem fosilnih goriv, podnebnimi spremembami, izsekavanji gozdov, ki so največja pljuča planeta. V takih razmerah lahko ljudje zelo hitro izgubijo upanje za prihodnost. In če vsi izgubimo upanje, bo vse izgubljeno. Zakaj bi se trudili za nekaj, kar nam nič ne pomeni? Jej, pij, ljubi, saj nas jutri več ne bo … in podobno neumno razmišljanje. Moja misija je, da mladim dajem upanje. Zakaj imam še sama upanje? Delno zaradi naših izjemnih možganov in delno zaradi neverjetne trpežnosti narave. Ima fantastično sposobnost obnavljanja in verjamem, da živali, ki so na robu izumrtja, lahko dobijo novo možnost. S svojim programom Roots and Shoots merimo predvsem na mlade od vrtčevskih do študentskih let. Moje glavno sporočilo je: “Vsak posameznik šteje. Vsak ima vlogo in vsak lahko vpliva, sproža spremembe na svetu, in to vsak dan. Na nas je, da izberemo, del kakšnih sprememb bomo. Morda se vam vaše majhne izbire, na primer da namesto avtomobila vozite kolo ali hodite, da zasadite drevo, zdijo nepomembne, a vse to ima kumulativen učinek. Če se več milijonov ljudi odloči za etiko pri tem, kaj nakupujejo, kako bi lahko s svojo izbiro oškodovali okolje, ranili živali, kako so oblačila toliko cenejša zaradi otroške delovne sile, če se več milijonov odloči za etično izbiro, potem se bomo začeli premikati proti boljšemu svetu.
Če bi lahko spremenili nekaj stvari na svetu, česa bi se lotili?
Najprej je nujno zmanjšati revščino. Če si zelo reven, si v uničevanje okolja dobesedno prisiljen, kupuješ najcenejše izdelke, ne glede na to, kakšen je njihov izvor, samo tako lahko preživiš. Potem moramo nujno spremeniti mišljenje ljudi, ki si lahko privoščijo več, in jih prepričati v to, da živijo bolj trajnostno. Resno moramo premisliti o svoji porabi plastike, o svoji podpori vladam, ki še naprej zavračajo to, da bi podpirale čistejšo zeleno energijo. In, kot zadnje, lotiti se moramo povečevanja števila prebivalstva po svetu. Absurdno je, da se gremo neomejen ekonomski napredek na svetu z omejenimi viri. Če se bo prebivalstvo še naprej povečevalo, se to ne bo izšlo.
Kaj bi morale narediti bogate države? Kako naj naslovijo vse bolj preteče okoljske probleme?
Nihče od nas, posameznikov, nima moči, da bi se spravil nad velike mednarodne teme. Lahko pošiljamo sporočila, to že, a vsak od nas lahko sproži majhne spremembe v lokalnem svetu, v katerem živi. Reklo misli globalno, deluj lokalno, bi jaz obrnila. Najprej je treba delovati lokalno, skrbeti za neposredno okolje, ki te obdaja. Ko se zaveš, da podobno deluje še ogromno ljudi v drugih delih sveta, si lahko upaš razmišljati globalno. Le skupaj lahko sprožimo spremembe.
Ljudje imamo očitno svojo temno plat. Kako v vsem tem obdržite vero, vero v ljudi?
Zaradi nekaterih izjemnih ljudi, ki jih vodi neuničljiv človeški duh, ljudi, ki se lotijo nečesa, kar deluje nemogoče, in ne obupajo … In veliko med njimi je mladih, v svojih skupinah Roots and Shoots dobim ogromno navdiha. Vsaka si izbere tri projekte – v prvem pomagajo okolju, v drugem živalim in v tretjem ljudem. Vse je povezano in oni ta hip spreminjajo svet.
Kaj pa tisti mladi, ki nimajo upanja, ki postajajo brezbrižni?
To so tisti, o katerih sem govorila malo prej. Vidijo, kaj se dogaja s svetom, slišijo sporočila skrajno desnih populistov, čutijo učinke podnebnih sprememb … A to niso le otroci. Ogromno ljudi je danes brez upanja, več tisoč jih je, zato se sama tako borim. Preostalo nam je le še okno časa, v katerem moramo začeti celiti rane, ki smo jih povzročili. Ne moremo se vrniti nazaj v dobre stare čase, lahko pa spremembe vsaj upočasnimo.
Sami življenje delite na več stopenj in pravite, da ste zdaj na zadnji, v kateri skušate hlastno razširiti svoje sporočilo med čim več Zemljanov.
Ja, prav zato potujem 300 dni na leto, poskušam še pospešiti, delati še več, saj ne vem, koliko mi je še ostalo. Ker imam malo časa, moram delati več.
Da parafraziram znano pesem: Če bi nam lahko dali en nasvet za prihodnost, kaj bi to bilo?
Zapomnite si, da lahko vsak dan znova ustvarjate spremembe, na vas je, da izberete, kakšne bodo te spremembe. Ko zvečer ležete v posteljo, pomislite na to, ali ste tisti dan naredili kaj dobrega za svet.
Dr. Jane Goodall, vas še vedno vleče v naravo, kjer ste lahko sami z njo? Imate kakšne posebne točke, kamor radi pobegnete?
Za to imam zelo malo možnosti, zagrabim vsako priložnost, ki jo dobim. To je nekaj najboljšega, kar imamo. Seveda uživam, kadar se družim s prijatelji, kadar skupaj ob požirku vina ali viskija preživljamo večere ob pripovedovanju dobrih zgodb, a biti sama v naravi je nekaj, kar je pri meni uvrščeno na vrh lestvice. Ampak, kot pravim, za to imam malo priložnosti.
Spremljate novice? Kaj menite o primeru z levi na Češkem?
Ja, veliko spremljam novice, ob neprestanem potovanju moram biti res na tekočem z vsem, kar se dogaja. Ko sem prebrala novico o levih na Češkem, sem bila šokirana, vendar se to ne dogaja le tam …
Kakšno je vaše stališče do živalskih vrtov?
Opazno so se izboljšali, nekateri živalski domovi živalim ne omogočajo le precej dobrega življenja, ampak imajo izjemno pomembno vlogo pri ohranjanju vrst, ki so na robu izumrtja. Taki živalski vrtovi usmerjajo velike vsote denarja v prizadevanja, da bi živalske vrste ohranili v divjini, vodijo usmerjena izobraževanja mladih, da bi bolje razumeli živali. So pa tudi drugačni živalski domovi, v katerih so razmere katastrofalne in bi jih morali nemudoma zapreti. A to so težke odločitve – kaj bo z usodo tistih živali?
Kaj se je zgodilo s populacijami šimpanzov po svetu, odkar ste pred šestdesetimi leti začeli raziskovati v Afriki? Kako močno so se skrčile njihove populacije?
Z natančnimi številkami vam zdajle težko postrežem. Kar pa lahko rečem, je, da smo, od časov, ko sem začela raziskovati šimpanze v Afriki, izgubili ogromen delež vseh populacij teh opic po svetu. Pred desetletji jih je bilo približno dva milijona v 21 državah, danes so v štirih od teh držav že izumrle, danes naj bi jih bilo maksimalno le še 250 000, veliko od tega v majhnih in izoliranih skupinicah, ki nimajo nikakršnih možnosti za dolgoročno preživetje.
Dr. Jane Goodall, v vaših javnih nastopih vam družbo vedno delajo plišaste igrače: Gospod H., Krava in Podganica. Kaj simbolizirajo te igrače?
In še majhen pujs. Gospod H. simbolizira neuničljivega človeškega duha. Podaril mi ga je človek, ki je pri 21 oslepel, Gary Horn. Kljub slepoti je postal čarovnik, čeprav so ga skušali prepričati, da je to nemogoče. Vedno je govoril, da bodo nekatere stvari pač še narobe v življenju. Nemogoče jih je predvideti, a če se zgodijo, ne obupaj. Čeprav je bil slep, je tudi jadral z jadralnim padalom in celo slikal. Tole opico je slikarsko tako fantastično zadel, čeprav je nikoli ni videl.
Krava in pujsek pripovedujeta o krutosti intenzivne živinoreje. Ne le o tem, kar se dogaja za stenami klavnic, ampak sporočata, da imajo te živali, ki jih tako hladno in brezbrižno pobijamo, osebnost, razum. Če bi lahko, bi tvorile močne družbene vezi, kar dokazujejo tiste, ki so jih rešili s takšnih farm in jih prepeljali v zatočišča. Sporočata tudi, da pojemo nenasitno več in več mesa in da moramo te živali, ki jih koljemo, tudi nekako prehraniti, včasih v hudo krutih razmerah in pomanjkanju, ki spominja na koncentracijska taborišča. Za proizvodnjo hrane zanje iztrebljamo prvotne ekosisteme, vse to pa vodi v podnebne spremembe. Ogromne črede, ki se pasejo, proizvedejo tudi veliko metana, ki je zelo nevaren toplogredni plin. Ob vsem tem pa jih hranijo z velikimi količinami antibiotikov, da jih ohranijo pri življenju, pri tem pa nehote skrbijo za večjo odpornost bakterij in nove nevarne bolezni, zaradi katerih umirajo tudi ljudje.
Imam še eno vprašanje: Kako je objeti šimpanza?
Sicer ne hodim ravno okoli in objemam šimpanzov, a najverjetneje ste videli posnetek, ko me je objela šimpanzovka, ki smo jo spustili v divjino. Nikoli prej se nisva srečali in ko je stala na vrhu kletke, je dvignila pogled in se obrnila naokoli k meni in mi namenila dolg objem, ki ga ne bom nikoli pozabila. To je bila ena od najbolj neverjetnih stvari, ki se mi je zgodila v življenju. To je bil tak topel objem …
Do leta 2050 bosta v urbanih okoljih živeli že dve tretjini ljudi, čeprav mesta pokrivajo le odstotek zemeljskega površja. Mesta so zelo živ organizem, ki se spreminja z neverjetno hitrostjo. Pričakujemo lahko več modelov mest, ki bodo videti kot Singapur. Takšna mesta bodo temeljila na tehnologijah, bodo bolj totalitarna, demokracije bo manj. Vzpostavljale se bodo povezave, a ne v prostoru, temveč v času. Nastale bodo interesne mestne zveze, na primer Londubaj (London in Dubaj), Pekingapur (Peking in Singapur), morda celo Ljubljanabor, interesna mestna zveza Ljubljane in Maribora. V prvem delu podkasta o mestih prihodnosti analiziramo tudi, s kakšnimi izzivi se bodo morala mesta spopasti, in razmišljamo o ukrepih za zagotavljanje boljšega življenjskega okolja, ki ga lahko mesta sprejmejo med širjenjem in preobrazbo. Kakšnim metamorfozam urbanega okolja bomo priče? Sogovorniki: Robert Muggah (Inštitut Igarape), dr. Theresa Cordova (Inštitut Great Cities, Univerza v Illinoisu), dr. Simona Kukovič (FDV) Avtorji: Jan Grilc, dr. Dan Podjed, Luka Hvalc
Posebna imunoterapija za zdravljenje raka; Preboj na področju laserske fizike; Razvoj zelene kemične industrije. To so letošnje Nobelove nagrade za medicino, fiziko in kemijo. Kaj prinašajo velika znanstvena odkritja tudi v naša vsakdanja življenja? V posebnem podkastu analiziramo s slovenskimi strokovnjaki: doc. dr. Mirjano Rajer, izrednim prof. dr. Igorjem Poberajem in doc. dr. Marjetko Podobnik.
Astronomi zvezde radi poimenujejo po barvah in velikostih: nekatere so rdeče orjakinje ali rdeče pritlikavke, naše Sonce je rumena pritlikavka, njegovo jedro pa se bo na koncu spremenilo v belo pritlikavko. Ameriški astrofizik Adam Burgasser pravi, da so posebno “kul”, kot se je izrazil, rjave pritlikavke, in to zato ker so tako zanimive in obenem tako hladne. Je zvezda, ki zmrzuje pod lediščem, sploh še zvezda in kaj jo razlikuje od planeta, odgovarjamo v tokratni Frekvenci X.
Kaj pravite na srečanje z influenserji, vplivnimi učenjaki, ki so v preteklosti delovali na ozemlju Slovenije? Od človeka, ki je skrbno popisal živalstvo in rastlinstvo Kranjske in bi – če bi živel danes – gotovo pisal blog o bogati flori Slovenije in v medijih opozarjal na nevarne poklicne bolezne; do človeka, ki je bil na čelu ene najmogočnejših gospodarskih trdnjav svojega časa in zato na moč vpliven, briljanten, a po drugi strani premalo taktičen znanstvenik, ki bi – če bi živel danes – gotovo na javnem profilu svojega Facebooka razpredal o svojih patentih, njegov prijatelj na Twitterju pa bi bil sam ameriški predsednik; in nazadnje do ženske, ki se je nosila drugače kot njene sodobnice, ki bi imela – če bi živela danes – na Twitterju zaradi svoje ektravagantnosti in vsestranske razgledanosti zagotovo ogromno sledilcev, v svojem mobilnem telefonu pa številke številnih, ki kaj veljajo. Ana Mayer Kansky, Lambert von Pantz in Giovanni Antonio Scopoli.
Ste poleti spustili možgane na pašo in se vam niti sanja ne, kaj je počela znanost, medtem ko ste bili vi na počitnicah? Dogajalo se je veliko – tako tam zgoraj na astronomskih skalah, kot v skritem nanosvetu. Odkrili so tekočo vodo na Marsu, človeštvo je razvilo predmet, ki bo potoval najhitreje doslej, spet so potrdili Higgsov bozon, več kot kvadratni kilometer velika ledena konstelacija senzorjev na Antarktiki pa je naposled dala prve razburljive rezultate. Pripovedujeta Maja Ratej in Luka Hvalc.
Trenutki, ko se sonce ujame med zidove starodavnega templja Karnak v Egiptu, še danes pričajo o izjemnosti kozmičnih pokrajin in sončnega kulta. Dr. Juan Antonio Belmonte Aviles preučuje fenomene arheoastronomije, pogled v nebo lahko namreč pojasni tudi največje zgodovinske skrivnosti. V prvi epizodi nove sezone Frekvence X tudi o Nabatejcih, čudežnem mestu Petra, rimskem Panteonu, domnevnih piramidah v Bosni in Hercegovini in o tem, da izjemnne najdbe potrebujejo še bolj izjemne dokaze. Avtor: Luka Hvalc
Na slovesnosti v Riu de Janeiru so ta teden podelili najprestižnejše nagrade v matematiki, ki jih opisujejo kot neke vrste Nobelove nagrade za to področje. Nagrado podeljujejo vsaka štiri leta štirim matematikom, mlajšim od 40 let, ki jim je uspel močan prodor na sicer precej klasičnih področjih te vede.
Frekvenca X se odpravlja na morje, na obisk k morskim sesalcem. V slovenskem morju ima svoj dom približno 80 delfinov, še enkrat toliko jih redno obiskuje vode Piranskega in Tržaškega zaliva. Velike pliskavke so zelo družabne, živijo v skupinah, so zelo inteligentne živali, ki imajo vsaka svoj žvižg, po katerem se prepoznavajo med seboj. Zdaj imajo tudi vsaka svoje ime, po katerem jih prepoznavamo ljudje. Nadeli so jim jih člani društva Morigenos, ki že več kot 15 let raziskujejo navade in družbeno strukturo divjih delfinov v slovenskem morju. Spremljajo tudi, kako se zaradi človeških dejavnosti spreminja njihov habitat in kako nanje vpliva onesnaženje morja.
Ameriška vesoljska agencija Nasa je razkrila, da so v 3,5 milijarde let starih skalah na Marsu odkrili še več organskih sestavin. Skozi leta zaznavajo tudi periodično nihanje metana v atmosferi. Izvor metana ni znan, dopuščajo možnost, da bi lahko bil potencialno tudi življenjski. S pazljivim visokotehnološkim “vohljanjem” že nekaj mesecev skuša ugotoviti izvor metana v Marsovi atmosferi tudi evropska misija ExoMars. Ta bi lahko bil tudi biološkega izvora. Kam vodijo sledi z Marsa, v posebnem intervjuju za Val 202 pojasnjuje dr. Oleg Korablev, vodja instrumenta za preučevanje metana na misiji Evropske vesoljske agencije. Strokovni sodelavec Frekvence X prof. Tomaž Zwitter pojasni aktualne astronomske dogodke.
Ko nekdo zadene na lotu, se nam to ne zdi nepravično, saj gre za naključno izbiro, ne za posledico vrednotenja ali nagrajevanja. Nasprotno pa večinoma ne sprejemamo, da bi dolgoročno vsi zaslužili enako, ne glede na vloženi trud in zasluge. Nekateri raziskovalci zagovarjajo hipotezo, da ekonomska neenakost ljudi večinoma ne moti, če zraven ne občutijo tudi nepravičnosti. Pravična neenakost naj bi prepričala več ljudi kot nepravična enakost! Je torej Robin Hood živel v zmoti? Sogovorniki: dr. Mark Sheskin, dr. Sašo Dolenc, dr. Urban Boljka in Katja Perat.
Čemu bi se raje odpovedali: pametnemu telefonu ali mezincu na desni roki? To vprašanje študentom pogosto zastavi antropolog dr. Dan Podjed. Včasih mu kdo odgovori, da če gre za mezinec, ni problema, ker telefon tako ali tako upravlja s kazalcem. Dr. Podjed se ukvarja z aplikativno antropologijo, znanstveno preučuje naša vsakdanja življenja, naš odnos do sodobnih tehnologij, avtomobilov, (ne)zdravega življenja, okolja … Je docent na Filozofski fakulteti v Ljubljani in znanstveni sodelavec Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Prepleta antropologijo in inženirstvo.
Frekvenca X se je tokrat skušala čim bolj približati pravemu letenju. Odločili smo se za napravo, ki izkorišča tako gravitacijo kot silo trenja, da nas ponese prek velikih razdalj in z velikih višin. O padalih je razmišljal že Leonardo da Vinci, od takrat smo jih razvili celo paleto oblik in velikosti, uporabljamo jih celo v vesolju. Najprej z višine 4000 metrov poletimo proti dolini Soče, nato z nadzvočnimi padali pristanemo na Marsu, na koncu se odpravimo še na rekordni 300 kilometrski izlet po nebu.
V Frekvenci X raziskujemo bombe: od njihove rabe v gospodarstvu do ostalin iz obeh svetovnih in vojne za slovensko osamosvojitev, ki jih pri nas ni malo. Državna enota za varnost pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, ki uničuje potencialno nevarne najdbe sprehajalcev po slovenskih gozdovih, ima glede na letno povprečje več kot eno intervencijo na dan. Pogovarjali smo se s predstavnikom podjetja, ki se ukvarja z miniranjem v kamnolomih, rudnikih, na gradbiščih in z rušenjem visokih zgradb, s strokovnjaki z omenjene enote za odstranjevanje povojnih ostankov in z upokojenim specialcem slovenske policije, ki ga pokličejo na pomoč, ko se znajdejo v negotovosti; na primer pri lanskem primeru letalske bombe v Vurberku. Britanska raziskovalka psihosocialnih in kulturnih vplivov rabe jedrskega orožja z Univerze v Southamptonu je razložila, kako se je v zadnjih letih v nekaterih državah spremenil odnos javnosti do atomskih bomb in zakaj je pomembno, da te v javnem diskurzu ostanejo tabu.
Nevroznanost se tokrat podaja med umetnost, obiskala bo namreč galerijo. Pred časom se je iz nevroznanstvenega preučevanja umetnosti rodila nova veda, ki ji danes rečemo nevroestetika. Temelje zanjo so pred skoraj dvajsetimi leti postavili nevroznanstveniki Semir Zeki na eni strani, Vilayanur Ramachandran in William Hirstein na drugi - izdali so namreč kontroverzna članka, v katerih nekoliko domišljavo trdijo, da lahko nekaj tako kompleksnega, kot je umetnost, razložijo ob pomoči nevroznanosti. Lahko torej razmišljamo v smeri, da imamo v možganih center za umetnost, kot trdi Semir Zeki, ali je zaznavanje in občutenje umetnin odvisno od povezovanja različnih centrov v našem zaznavnem sistemu? Je za razlago umetnosti dovolj, če poznamo osem zakonitosti globoke strukture možganov, ki si jih je med sprehodom brez poznavanja umetnostne zgodovine zamislil Ramachardan? Kakšni procesi se dogajajo v možganih, ko opazujemo določene umetnine, denimo portret Mice Čop, rojene Kessler, slikarke Ivane Kobilca, ali pa pokrajino, recimo van Goghovo Zvezdno noč? Je naše dojemanje umetnosti povezano z našim humanističnim, izkustvenim predznanjem in koliko danes še velja Braqueova izjava, da umetnost vznemirja, znanost pomirja. Foto: Narodna galerija
Tsukuba je japonsko raziskovalno-znanstveno središče, 50 kilometrov oddaljeno od Tokia. Konec aprila so v tamkajšnjem trkalniku SuperKEKB, 11 metrov pod zemljo, zaznali prve trke pospešenih delcev, elektronov in pozitronov. Med delovanjem s polno močjo bodo žarki elektronov in pozitronov trkali in pri tem proizvajali veliko število novih delcev. Delce bodo zaznavali z detektorjem Belle II, ki je po gostoti trkajočih žarkov najzmogljivejši detektor na svetu. Z natančnimi meritvami bodo znanstveniki odkrivali znake “nove fizike”, torej eksperimentalna dejstva, ki se ne ujemajo s trenutno teorijo, Standardnim modelom. Gre za prvi nov trkalnik, ki je začel delovati po tistem v Cernu pred desetimi leti. SuperKEKB je futuristična naprava, ki jo je zasnovala in izdelala ekipa japonskih fizikov, pri projektu pa imajo zelo pomembno vlogo tudi slovenski znanstveniki. Kako konkretno sodelujejo naši strokovnjaki, v čem se SuperKEKB razlikuje od trkalnika LHC v Cernu in fuzijskega reaktorja ITER v Franciji? Kaj prinaša “epohalni trenutek na Japonskem” za naše razumevanja sveta in vesolja, se pogovarjamo s prof. dr. Petrom Križanom, ki skrbi za koordinacijo priprave celotnega detektorja.
Misija Gaia Evropske vesoljskega agencije meri velikost naše Galaksije in vsega vesolja. V dobrih štirih letih delovanja je natančno izmerila razdalje do milijarde njenih zvezd. Osupljiva je njena natančnost, saj je v prenesenem pomenu zmožna izmeriti celo velikost evrskega kovanca na Luni. Gre za izjemen tehnološki izziv in veliko spoznavno moč o razsežnostih vesolja. Če bi naše Sonce pomanjšali na velikost pomaranče, bi bila v tem merilu najbližja zvezda za Soncem mandarina na Kanarskih otokih, Zemlja pa milimetrsko zrno petnajst metrov od Sonca Misija Gaia zdaj velja za največji katalog astronomskih meritev, ki bo pokazal, kako je nastala naša Galaksija. Bližje uresničitvi časovnega stroja še nismo bili. Sogovornika: -Dr. Anthony Brown, vodja podatkovnega konzorcija misije Gaia -Prof. Tomaž Zwitter, astrofizik in vodja slovenskih sodelavcev misije Gaia
Naše celice imajo veliko zanimivih lastnosti, delujejo lahko kot biološke naprave in imajo spomin. Povezujejo se tudi v logična vezja in lahko delujejo celo kot računalniki. Raziskovalno polje dr. Tine Lebar je sintezna biologija, ki celice spreminja tako, da dobijo neke povsem nove lastnosti, ki v naravi ne obstajajo. Raziskave potekajo tudi na celicah sesalcev, ki jih spreminjajo tako, da so zmožne izvajati logične funkcije. S posegi v celične sisteme je mogoče ustvarili nova kompleksna genska omrežja, ki bi bila uporabna za različne aplikacije, tudi v medicini: “Celice spreminjamo tako, da bodo za nas delale nekaj koristnega. Takšne celice bi lahko bile uporabne na primer za biosenzorje v diagnostiki, vlgradili bi jih lahko tudi v tkivo pacienta, kjer bi lokalno proizvajale neko biološko zdravilo.” Dr. Tina Lebar s Kemijskega inštituta je v zadnjem letu prejela tri velika priznanja: štipendijo za Ženske v znanosti, Preglovo nagrado za doktorat in pred kratkim še zlati znak Instituta Jožefa Stefana. Kljub vrhunskim dosežkom pa podobno kot njeni številni vrstniki pri tridesetih letih ni redno zaposlena. V prihodnjih mesecih načrtuje nove izzive v Združenih državah Amerike. Predanost znanosti izkazuje na prav unikaten način: temo svojega doktorata z naslovom Načrtovanje genskih regulatornih omrežij na osnovi DNA vezavnih proteinov ima upodobljeno tudi v veliki tetovaži na desni roki. Tina se v prostem času ukvarja s staro istrsko igro pandolo.
Bi raje dobili 17 dolarjev takoj ali 100 dolarjev čez eno leto? Frekvenca X se tokrat sprašuje o uspehu, ali še bolje rečeno – o poti do uspeha. Ameriški psiholog profesor David DeSteno je s psihološkimi eksperimenti ugotovil, da določena čustvena stanja olajšajo našo sposobnost samonadzora in nam pomagajo bolj ceniti prihodnost. V knjigi Emotional Success: The Power of Gratitude, Compassion and Pride pod vprašaj postavlja uveljavljeno tezo, da je edina pot do uspeha garaško delo in odrekanje z močjo volje. O hvaležnosti, sočutju in ponosu bomo govorili z dr. Davidom DeStenom, fizikom in filozofom dr. Sašem Dolencem in nekdanjo vrhunsko plavalko, zdaj pa raziskovalko dr. Natašo Kejžar.
Prof. Kord Smith upravljanje z jedrsko energijo primerja s pristajanjem njegovega pol stoletja starega letala na neravni travnatni stezi med ameriškimi gorami: z vrhunskim znanjem in veščinami se je mogoče varno soočati z najtežjimi izzivi. Tudi v zelo posebnih okoliščinah. Prof. Smith je eden najvplivnejših reaktorskih fizikov na svetu in tesno sodeluje s slovenskimi strokovnjaki. V reaktor TRIGA je skupaj s kolegom prof. Benom Forgetom pripeljal osem študentov z ugledne univerze MIT, v predmestju Ljubljane so izvedli tečaj eksperimentalne reaktorske fizike. Ameriški gostje uporabljajo najnaprednejša simulacijska orodja za napovedovanje pojavov v jedrskih reaktorjih, pri razvoju sodelujejo z industrijo in imajo dostop do najmočnejših računalnikov v ZDA. Kakšne so aktualne usmeritve v razvoju jedrske energije, kako je z razvojem drugih jedrskih tehnologij na čelu z medicino, kateri so največji izzivi prihodnosti? Sogovorniki: prof. Kord Smith, reaktorski fizik z izkušnjami iz industrije; prof. Benoit Forget, reaktorski fizik z MIT; doc. dr. Luka Snoj, vodja Odseka za reaktorsko fiziko na IJS.
Nobelov nagrajenec, pa še napol Slovenec. Dr. Duncan Haldane je Nobelovo nagrado dobil leta 2016 na področju fizike za odkritje na področju topolške kvantne snovi. Je raziskovalec, ki v laboratoriju preživi tudi 15 ur na dan, a pravi, da ima to srečo, da je plačan za nekaj, kar resnično rad počne. “Žena me sicer pogosto sprašuje, zakaj si ne vzamem več počitnic, ampak kolege fizike velikokrat spoznavam na zelo lepih krajih in to so moje počitnice. Navdušen sem nad tem, kar počnem.” Njegova mama je bila Slovenka Ljudmila Renko, pogumna zdravnica, ki je svojo družino rešila iz koncentracijskega taborišča: “Dedek je imel v domači kleti skrite zaloge zlatih kovancev. Mama jih je izkopala, si jih všila v obleko, potovala do Hesselberga v Nemčiji in s kovanci podkupila nekaj nemških oficirjev, da so družino izpustili.” Spregovoril je o svoji materi, kaj mu je ta v življenju pomenila in dala, kako Trumpova Amerika podpira znanost in zakaj je pred tridesetimi leti zapustil Veliko Britanijo. Pa seveda tudi o begu možganov, raziskovanju, pomenu poučevanja, mentorstva in interakcije, o tem, da se ne smemo jemati preresno, pa tudi o tem, da je kvantna mehanika zakon.
Neveljaven email naslov