Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kmalu bo natanko 50 let, odkar je Jane Goodall odkrila, da šimpanzi uporabljajo orodje, imajo čustva, svojo osebnost. Znamenita britanska primatologinja bo svoje ugotovitve in izkušnje delila posebej za slavnostno Frekvenco X. Tudi o tem, kako je ime dobila po Tarzanovi Jane in kako je bil kuža Rusty njen največji življenjski učitelj. Kljub 85 letom je še vedno vseskozi na poti, morda kmalu znova obišče tudi Slovenijo.
Avtorja: Maja Ratej in Matej Praprotnik
Znamenita preučevalka šimpanzov posebej za Val 202 o tem, da je dobila ime po Tarzanovi Jane, da je bil kuža Rusty njen največji življenjski učitelj in da morda kmalu znova obišče tudi Slovenijo.
Kmalu bo minilo natanko 50 let, odkar je Jane Goodall odkrila, da šimpanzi uporabljajo orodje, imajo čustva, svojo osebnost. Znamenita britanska primatologinja je svoje ugotovitve in izkušnje delila posebej za slavnostno Frekvenco X. Tudi o tem, kako je ime dobila po Tarzanovi Jane in kako je bil kuža Rusty njen največji življenjski učitelj. Kljub 85 letom je še vedno vseskozi na poti, morda kmalu znova obišče tudi Slovenijo …
Na spletni strani Quoara je tudi vprašanje, kako je spoznati slavno Jane Goodall. Na žalost midva tega ne bova izkusila, morda pa bo tale pogovor začetek prijateljstva in vašega morebitnega obiska Slovenije. Je res, da večino leta prepotujete po svetu?
Ja, na poti sem približno 300 dni na leto. Kot veste, obstaja inštitut Jane Goodall v 34 državah po svetu, v 50 državah pa vodimo mladinski projekt Roots and Shoots in vsak si želi košček Jane.
Je lahko Slovenija ena od vaših prihodnjih destinacij?
Ja, vašo državo sem enkrat že obiskala in seveda vas lahko znova. Uvrstim vas na svoj seznam in bomo videli, kaj se bo zgodilo.
Se morda spomnite razloga, zakaj ste obiskali Slovenijo?
Od tega je minilo že veliko časa, mislim pa, da sem vašo državo obiskala, da bi širili program Roots and Shoots.
Ko že govorimo o vaših prihodnjih potovanjih, kam v bližnji prihodnosti potujete najprej?
Najprej grem jutri v Bruselj, po treh dneh tam pa me nese v Združene države in Kanado, kjer bom do konca aprila krožila po številnih delih.
Kmalu bo minilo natanko 50 let, odkar ste odkrili, da šimpanzi uporabljajo orodje, imajo čustva, svojo osebnost in tako naprej. Ste bili že vse od samega začetka tako navdušeni nad temi živalmi?
Ne, sploh ne, zanimale so me vse živali. Ogromno knjig o Afriki sem prebrala in se že zelo zgodaj odločila, da bo moja pot tam. Zamišljala sem si, da bom delala z divjimi živalmi in o njih pisala knjige. Že kot otroku mi je bilo jasno, da imajo živali osebnost, um in čustva. Vse to me je naučil moj pes Rusty, za katerega pravim, da je bil največji učitelj v mojem življenju. A v preučevanje živali, ki so nam najbolj podobne, šimpanzov, me je usmeril paleontolog in primatolog Lewis Leaky.
Omenili ste svojega psa Rustyja. Je bil res vaš največji učitelj v življenju?
Ja, res je. Z njim sem preživela kar veliko let. Nemogoče je, da živite z živaljo in se hkrati ne zavedate, da imajo osebnost, um, s katerim predvidevajo, in čustva, kot so veselje, žalost, strah. Zagotovo občutijo bolečino.
V vašem zgodnjem otroštvu sta pomembno vlogo odigrali dve knjigi: Dr. Doolittle ter Tarzan in Jane. Zakaj ste bili tako navdušeni nad tema dvema knjigama?
Dr. Doolittle je znal govoriti z živalmi in še vedno menim, da bi se morale knjige o njem znajti v rokah vsakega otroka. V njih je nekakšna preprosta modrost, ogromno tudi izveš o živalih. V Tarzanu pa je bila opisana Afrika, včasih tudi na krut način, a to so bili drugi časi.
Je res, da ste želeli biti Tarzanova Jane?
Ja, na Jane sem bila kar malo ljubosumna. A resnično me je vleklo v džunglo, kjer seveda ni bilo Tarzana. V tistih časih ni bilo televizije. Vse, kar smo imeli, je bila naša domišljija.
To, da ste želeli delovati v afriški divjini, je morala biti precej čudaška odločitev za mlado žensko v tedanjih štiridesetih in petdesetih letih?
Ja, vsekakor. Vsi so se mi posmehovali. Spraševali so me, zakaj raje ne sanjam o nečem, kar je lažje dosegljivo. A sem imela neznansko srečo, ker je bila ob meni izjemna mama, ki me je zelo podpirala. Večkrat je dejala: “Če si nekaj res zelo želiš, se moraš za to res potruditi, izkoristi vsako ponujeno priložnost in nikoli ne obupaj.” Ona me je zalagala s knjigami o živalih, ona je bila tista, ki ni vzrojila, potem ko sem še kot čisto majhna v svojo posteljo zanesla cel kup črvov. Tedaj sem imela le leto in pol, a se je le prijazno nasmehnila in rekla: “Jane, se tudi ti čudiš, kako je mogoče, da se premikajo brez nog?”
Bila pa je tudi tista, ki vam je v čisto zgodnjem obdobju raziskovanja v Afriki delala družbo. Ona je bila tista, ki vas je spremljala.
Ja, moje prvo raziskovanje je potekalo na območju jezera Tanganjika v delu britanskega imperija, kjer je bilo tisti čas zelo napeto. Smela sem raziskovati, a pod pogojem, da me je zaradi nevarnih razmer spremljal še kdo. Prostovoljec, ki se je javil, da bo z menoj v prvih mesecih, je bila moja mama. Zatem so oblasti presodile, da spremljevalca ne potrebujem več.
Kako je bilo v 60. letih, ko ste začeli raziskovati šimpanze? Kakšen je bil nacionalni park Gombe tedaj?
Gombe je bil naravni rezervat na robu jezera Tanganjika, na bali so se razprostirali tabori ribičev. Bil je del velikega tropskega pasu, ki se razprostira od vzhodne do zahodne afriške obale. Čeprav je danes le majhen izoliran košček gozda, pa je bil tedaj poln bizonov, po njem so hodili leopardi, veliko živali, ki jih danes ni več.
Tja so vas poslali tako rekoč brez veščin in znanja. Kako ste se na začetku lotili raziskovanja?
Moj prvi cilj je bil, da me sprejmejo. Najprej so namreč samo bežali stran. Mama mi je v tistem času res stala ob strani, mi dvigovala moralo. S sabo sem nosila daljnogled in se na daljavo ogromno naučila o šimpanzih. Več mesecev me niso sprejeli v svojo bližino, a stvari so se obrnile na bolje. Ko sem jim smela bliže, sem jih lahko razpoznavala kot posameznike, jim dajala imena. Pozneje se mi je znanstvena skupnost posmehovala, češ da bi jim morala namesto imen dati številke, a to se mi je zdelo neumno. Počasi sem začela odkrivati njihovo vedenje, ki je v številnih vidikih podobno našemu.
Biti ste morali zelo pogumni, da ste si upali živeti v divjini, obkroženi z divjimi živalmi?
Ne, nisem bila pogumna, to sem si preprosto tako zelo želela početi. Pogumna je bila moja mama. Medtem ko sem jaz dan od zore do mraka preživljala visoko v hribih, se je ona zadrževala v taboru, okoli katerega so lomastile velike zveri, ki so zavohale hrano. Imeli sva čudovitega kuharja. Na žalost se je ob vsem drugem naučil kuhati tudi posebno alkoholno pijačo iz kuhanih banan in je bil vedno nekoliko okajen, tako da je bila po večini sama – v družbi pajkov, kač, ki mene niso pretirano motile, njej pa ni bilo ravno všeč. Ona je bila tista pogumna.
Se lahko spomnite trenutka, ko ste se šimpanza prvič dotaknili?
Prvi šimpanz, ki je izgubil strah pred mano, je bil David Sivobradi. To je bil zelo izrazit samec s prepoznavno sivo brado. On je bil tisti, ki mi je razodel, da opice uporabljajo orodje. Prvi je bil, ki mi je pokazal, kako termite iz njihovih domovanj izvabljajo ob pomoči travnih bilk. Opazovala sem ga, kako je iz najrazličnejših rastlin na tleh džungle izdeloval orodje za iskanje termitov. To je bilo zgodovinsko odkritje, saj je do takrat veljalo, da samo ljudje uporabljajo orodje. To je bilo res vznemirljivo. Vse skupaj pa je podkrepilo to, da me je na naslovnico uvrstil National Geographic, kar mi je prineslo svež denar za podaljšanje raziskovanja na terenu. Poslali so fotografa, ki je pozneje postal moj mož. Ko sem začela prvič javno govoriti o tem, kaj sem videla v divjini, so me vodilni znanstveniki na tem področju tedaj pogosto poniževali, češ, kaj pa to dekletce ve, saj nima nobenih kvalifikacij, zakaj ji verjeti. A ko je v javnost prišel Hugov dokumentarni film, so preprosto morali verjeti.
A če se vrneva k Davidu, ki se me je v vsem tem času res navadil. On je bil tisti, ki mi je odprl vrata, da sem se jim lahko končno povsem približala, da so me vzeli za svojo. Ugotovili so, da navsezadnje nisem tako strašna.
So šimpanzi naši prijatelji? V kakšnem razmerju smo?
To so naši najbližji sorodniki, z njimi si delimo 98,6 odstotka naših genov. Vežejo nas podobnosti v sestavi naše krvi, odzivu imunskega sistema, anatomiji možganov, da ne govorim o vedenju. Tudi oni se poljubljajo, objemajo, držijo za roke, prosijo, uporabljajo orodje, bojujejo s primitivnim orožjem, imajo tudi temno plat. Bojujejo se v primitivnih vojnah, a so po drugi strani sposobni ljubezni, znajo pokazati sočutje, celo altruizem.
Kaj nas lahko naučijo?
Najpomembnejša lekcija, ki nam jo dajejo, je to, da smo postali zelo arogantni v razmišljanju, da smo nekaj povsem drugega od živali. Si predstavljate, da so nam o tem še predavali v šestdesetih, ko sem na Oxfordu opravljala svoj doktorat? Tedaj so menili, da so čustva, razum in osebnost nekaj, kar je rezervirano le za človeka. A profesorji so se motili in tega me je naučil moj pes.
Ste bili frustrirani, ker vam najpomembnejši učenjaki tistega časa niso verjeli?
Niti ne. Moj cilj je bil, da sledim znanim nalogam, ki mi jih je postavljal Lewis Leaky, da sem s šimpanzi in se od njih učim. Vedela sem, da imam prav, in nobenih namenov nisem imela, da postanem znanstvenica. V mojih mladih letih so bile ženske v znanosti izjemno redke, moja želja je bila postati naturalistka in pisateljica knjig. A na srečo sem pridobila doktorski naziv in to mi je prineslo veljavo v znanosti in v javnosti nasploh.
Kot smo se pogovarjali na začetku, veliko potujete. Zakaj, kakšno sporočilo želite prenesti na čim več delov sveta?
Svet je v slabem stanju. Ni vendar nenavadno, da nas lastnost, po kateri se še najbolj ločimo od šimpanzov in drugih živali, to je naš neverjeten intelekt, zaradi katerega smo razvili izjemno komunikacijo, sposobnost abstrakcije in reševanja kompleksnih problemov … Mar ni bizarno, da najbolj razumno bitje, ki je kadar koli hodilo po Zemlji, uničuje svoj edini dom z onesnaževanjem, hlastnim zažiganjem fosilnih goriv, podnebnimi spremembami, izsekavanji gozdov, ki so največja pljuča planeta. V takih razmerah lahko ljudje zelo hitro izgubijo upanje za prihodnost. In če vsi izgubimo upanje, bo vse izgubljeno. Zakaj bi se trudili za nekaj, kar nam nič ne pomeni? Jej, pij, ljubi, saj nas jutri več ne bo … in podobno neumno razmišljanje. Moja misija je, da mladim dajem upanje. Zakaj imam še sama upanje? Delno zaradi naših izjemnih možganov in delno zaradi neverjetne trpežnosti narave. Ima fantastično sposobnost obnavljanja in verjamem, da živali, ki so na robu izumrtja, lahko dobijo novo možnost. S svojim programom Roots and Shoots merimo predvsem na mlade od vrtčevskih do študentskih let. Moje glavno sporočilo je: “Vsak posameznik šteje. Vsak ima vlogo in vsak lahko vpliva, sproža spremembe na svetu, in to vsak dan. Na nas je, da izberemo, del kakšnih sprememb bomo. Morda se vam vaše majhne izbire, na primer da namesto avtomobila vozite kolo ali hodite, da zasadite drevo, zdijo nepomembne, a vse to ima kumulativen učinek. Če se več milijonov ljudi odloči za etiko pri tem, kaj nakupujejo, kako bi lahko s svojo izbiro oškodovali okolje, ranili živali, kako so oblačila toliko cenejša zaradi otroške delovne sile, če se več milijonov odloči za etično izbiro, potem se bomo začeli premikati proti boljšemu svetu.
Če bi lahko spremenili nekaj stvari na svetu, česa bi se lotili?
Najprej je nujno zmanjšati revščino. Če si zelo reven, si v uničevanje okolja dobesedno prisiljen, kupuješ najcenejše izdelke, ne glede na to, kakšen je njihov izvor, samo tako lahko preživiš. Potem moramo nujno spremeniti mišljenje ljudi, ki si lahko privoščijo več, in jih prepričati v to, da živijo bolj trajnostno. Resno moramo premisliti o svoji porabi plastike, o svoji podpori vladam, ki še naprej zavračajo to, da bi podpirale čistejšo zeleno energijo. In, kot zadnje, lotiti se moramo povečevanja števila prebivalstva po svetu. Absurdno je, da se gremo neomejen ekonomski napredek na svetu z omejenimi viri. Če se bo prebivalstvo še naprej povečevalo, se to ne bo izšlo.
Kaj bi morale narediti bogate države? Kako naj naslovijo vse bolj preteče okoljske probleme?
Nihče od nas, posameznikov, nima moči, da bi se spravil nad velike mednarodne teme. Lahko pošiljamo sporočila, to že, a vsak od nas lahko sproži majhne spremembe v lokalnem svetu, v katerem živi. Reklo misli globalno, deluj lokalno, bi jaz obrnila. Najprej je treba delovati lokalno, skrbeti za neposredno okolje, ki te obdaja. Ko se zaveš, da podobno deluje še ogromno ljudi v drugih delih sveta, si lahko upaš razmišljati globalno. Le skupaj lahko sprožimo spremembe.
Ljudje imamo očitno svojo temno plat. Kako v vsem tem obdržite vero, vero v ljudi?
Zaradi nekaterih izjemnih ljudi, ki jih vodi neuničljiv človeški duh, ljudi, ki se lotijo nečesa, kar deluje nemogoče, in ne obupajo … In veliko med njimi je mladih, v svojih skupinah Roots and Shoots dobim ogromno navdiha. Vsaka si izbere tri projekte – v prvem pomagajo okolju, v drugem živalim in v tretjem ljudem. Vse je povezano in oni ta hip spreminjajo svet.
Kaj pa tisti mladi, ki nimajo upanja, ki postajajo brezbrižni?
To so tisti, o katerih sem govorila malo prej. Vidijo, kaj se dogaja s svetom, slišijo sporočila skrajno desnih populistov, čutijo učinke podnebnih sprememb … A to niso le otroci. Ogromno ljudi je danes brez upanja, več tisoč jih je, zato se sama tako borim. Preostalo nam je le še okno časa, v katerem moramo začeti celiti rane, ki smo jih povzročili. Ne moremo se vrniti nazaj v dobre stare čase, lahko pa spremembe vsaj upočasnimo.
Sami življenje delite na več stopenj in pravite, da ste zdaj na zadnji, v kateri skušate hlastno razširiti svoje sporočilo med čim več Zemljanov.
Ja, prav zato potujem 300 dni na leto, poskušam še pospešiti, delati še več, saj ne vem, koliko mi je še ostalo. Ker imam malo časa, moram delati več.
Da parafraziram znano pesem: Če bi nam lahko dali en nasvet za prihodnost, kaj bi to bilo?
Zapomnite si, da lahko vsak dan znova ustvarjate spremembe, na vas je, da izberete, kakšne bodo te spremembe. Ko zvečer ležete v posteljo, pomislite na to, ali ste tisti dan naredili kaj dobrega za svet.
Dr. Jane Goodall, vas še vedno vleče v naravo, kjer ste lahko sami z njo? Imate kakšne posebne točke, kamor radi pobegnete?
Za to imam zelo malo možnosti, zagrabim vsako priložnost, ki jo dobim. To je nekaj najboljšega, kar imamo. Seveda uživam, kadar se družim s prijatelji, kadar skupaj ob požirku vina ali viskija preživljamo večere ob pripovedovanju dobrih zgodb, a biti sama v naravi je nekaj, kar je pri meni uvrščeno na vrh lestvice. Ampak, kot pravim, za to imam malo priložnosti.
Spremljate novice? Kaj menite o primeru z levi na Češkem?
Ja, veliko spremljam novice, ob neprestanem potovanju moram biti res na tekočem z vsem, kar se dogaja. Ko sem prebrala novico o levih na Češkem, sem bila šokirana, vendar se to ne dogaja le tam …
Kakšno je vaše stališče do živalskih vrtov?
Opazno so se izboljšali, nekateri živalski domovi živalim ne omogočajo le precej dobrega življenja, ampak imajo izjemno pomembno vlogo pri ohranjanju vrst, ki so na robu izumrtja. Taki živalski vrtovi usmerjajo velike vsote denarja v prizadevanja, da bi živalske vrste ohranili v divjini, vodijo usmerjena izobraževanja mladih, da bi bolje razumeli živali. So pa tudi drugačni živalski domovi, v katerih so razmere katastrofalne in bi jih morali nemudoma zapreti. A to so težke odločitve – kaj bo z usodo tistih živali?
Kaj se je zgodilo s populacijami šimpanzov po svetu, odkar ste pred šestdesetimi leti začeli raziskovati v Afriki? Kako močno so se skrčile njihove populacije?
Z natančnimi številkami vam zdajle težko postrežem. Kar pa lahko rečem, je, da smo, od časov, ko sem začela raziskovati šimpanze v Afriki, izgubili ogromen delež vseh populacij teh opic po svetu. Pred desetletji jih je bilo približno dva milijona v 21 državah, danes so v štirih od teh držav že izumrle, danes naj bi jih bilo maksimalno le še 250 000, veliko od tega v majhnih in izoliranih skupinicah, ki nimajo nikakršnih možnosti za dolgoročno preživetje.
Dr. Jane Goodall, v vaših javnih nastopih vam družbo vedno delajo plišaste igrače: Gospod H., Krava in Podganica. Kaj simbolizirajo te igrače?
In še majhen pujs. Gospod H. simbolizira neuničljivega človeškega duha. Podaril mi ga je človek, ki je pri 21 oslepel, Gary Horn. Kljub slepoti je postal čarovnik, čeprav so ga skušali prepričati, da je to nemogoče. Vedno je govoril, da bodo nekatere stvari pač še narobe v življenju. Nemogoče jih je predvideti, a če se zgodijo, ne obupaj. Čeprav je bil slep, je tudi jadral z jadralnim padalom in celo slikal. Tole opico je slikarsko tako fantastično zadel, čeprav je nikoli ni videl.
Krava in pujsek pripovedujeta o krutosti intenzivne živinoreje. Ne le o tem, kar se dogaja za stenami klavnic, ampak sporočata, da imajo te živali, ki jih tako hladno in brezbrižno pobijamo, osebnost, razum. Če bi lahko, bi tvorile močne družbene vezi, kar dokazujejo tiste, ki so jih rešili s takšnih farm in jih prepeljali v zatočišča. Sporočata tudi, da pojemo nenasitno več in več mesa in da moramo te živali, ki jih koljemo, tudi nekako prehraniti, včasih v hudo krutih razmerah in pomanjkanju, ki spominja na koncentracijska taborišča. Za proizvodnjo hrane zanje iztrebljamo prvotne ekosisteme, vse to pa vodi v podnebne spremembe. Ogromne črede, ki se pasejo, proizvedejo tudi veliko metana, ki je zelo nevaren toplogredni plin. Ob vsem tem pa jih hranijo z velikimi količinami antibiotikov, da jih ohranijo pri življenju, pri tem pa nehote skrbijo za večjo odpornost bakterij in nove nevarne bolezni, zaradi katerih umirajo tudi ljudje.
Imam še eno vprašanje: Kako je objeti šimpanza?
Sicer ne hodim ravno okoli in objemam šimpanzov, a najverjetneje ste videli posnetek, ko me je objela šimpanzovka, ki smo jo spustili v divjino. Nikoli prej se nisva srečali in ko je stala na vrhu kletke, je dvignila pogled in se obrnila naokoli k meni in mi namenila dolg objem, ki ga ne bom nikoli pozabila. To je bila ena od najbolj neverjetnih stvari, ki se mi je zgodila v življenju. To je bil tak topel objem …
681 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Kmalu bo natanko 50 let, odkar je Jane Goodall odkrila, da šimpanzi uporabljajo orodje, imajo čustva, svojo osebnost. Znamenita britanska primatologinja bo svoje ugotovitve in izkušnje delila posebej za slavnostno Frekvenco X. Tudi o tem, kako je ime dobila po Tarzanovi Jane in kako je bil kuža Rusty njen največji življenjski učitelj. Kljub 85 letom je še vedno vseskozi na poti, morda kmalu znova obišče tudi Slovenijo.
Avtorja: Maja Ratej in Matej Praprotnik
Znamenita preučevalka šimpanzov posebej za Val 202 o tem, da je dobila ime po Tarzanovi Jane, da je bil kuža Rusty njen največji življenjski učitelj in da morda kmalu znova obišče tudi Slovenijo.
Kmalu bo minilo natanko 50 let, odkar je Jane Goodall odkrila, da šimpanzi uporabljajo orodje, imajo čustva, svojo osebnost. Znamenita britanska primatologinja je svoje ugotovitve in izkušnje delila posebej za slavnostno Frekvenco X. Tudi o tem, kako je ime dobila po Tarzanovi Jane in kako je bil kuža Rusty njen največji življenjski učitelj. Kljub 85 letom je še vedno vseskozi na poti, morda kmalu znova obišče tudi Slovenijo …
Na spletni strani Quoara je tudi vprašanje, kako je spoznati slavno Jane Goodall. Na žalost midva tega ne bova izkusila, morda pa bo tale pogovor začetek prijateljstva in vašega morebitnega obiska Slovenije. Je res, da večino leta prepotujete po svetu?
Ja, na poti sem približno 300 dni na leto. Kot veste, obstaja inštitut Jane Goodall v 34 državah po svetu, v 50 državah pa vodimo mladinski projekt Roots and Shoots in vsak si želi košček Jane.
Je lahko Slovenija ena od vaših prihodnjih destinacij?
Ja, vašo državo sem enkrat že obiskala in seveda vas lahko znova. Uvrstim vas na svoj seznam in bomo videli, kaj se bo zgodilo.
Se morda spomnite razloga, zakaj ste obiskali Slovenijo?
Od tega je minilo že veliko časa, mislim pa, da sem vašo državo obiskala, da bi širili program Roots and Shoots.
Ko že govorimo o vaših prihodnjih potovanjih, kam v bližnji prihodnosti potujete najprej?
Najprej grem jutri v Bruselj, po treh dneh tam pa me nese v Združene države in Kanado, kjer bom do konca aprila krožila po številnih delih.
Kmalu bo minilo natanko 50 let, odkar ste odkrili, da šimpanzi uporabljajo orodje, imajo čustva, svojo osebnost in tako naprej. Ste bili že vse od samega začetka tako navdušeni nad temi živalmi?
Ne, sploh ne, zanimale so me vse živali. Ogromno knjig o Afriki sem prebrala in se že zelo zgodaj odločila, da bo moja pot tam. Zamišljala sem si, da bom delala z divjimi živalmi in o njih pisala knjige. Že kot otroku mi je bilo jasno, da imajo živali osebnost, um in čustva. Vse to me je naučil moj pes Rusty, za katerega pravim, da je bil največji učitelj v mojem življenju. A v preučevanje živali, ki so nam najbolj podobne, šimpanzov, me je usmeril paleontolog in primatolog Lewis Leaky.
Omenili ste svojega psa Rustyja. Je bil res vaš največji učitelj v življenju?
Ja, res je. Z njim sem preživela kar veliko let. Nemogoče je, da živite z živaljo in se hkrati ne zavedate, da imajo osebnost, um, s katerim predvidevajo, in čustva, kot so veselje, žalost, strah. Zagotovo občutijo bolečino.
V vašem zgodnjem otroštvu sta pomembno vlogo odigrali dve knjigi: Dr. Doolittle ter Tarzan in Jane. Zakaj ste bili tako navdušeni nad tema dvema knjigama?
Dr. Doolittle je znal govoriti z živalmi in še vedno menim, da bi se morale knjige o njem znajti v rokah vsakega otroka. V njih je nekakšna preprosta modrost, ogromno tudi izveš o živalih. V Tarzanu pa je bila opisana Afrika, včasih tudi na krut način, a to so bili drugi časi.
Je res, da ste želeli biti Tarzanova Jane?
Ja, na Jane sem bila kar malo ljubosumna. A resnično me je vleklo v džunglo, kjer seveda ni bilo Tarzana. V tistih časih ni bilo televizije. Vse, kar smo imeli, je bila naša domišljija.
To, da ste želeli delovati v afriški divjini, je morala biti precej čudaška odločitev za mlado žensko v tedanjih štiridesetih in petdesetih letih?
Ja, vsekakor. Vsi so se mi posmehovali. Spraševali so me, zakaj raje ne sanjam o nečem, kar je lažje dosegljivo. A sem imela neznansko srečo, ker je bila ob meni izjemna mama, ki me je zelo podpirala. Večkrat je dejala: “Če si nekaj res zelo želiš, se moraš za to res potruditi, izkoristi vsako ponujeno priložnost in nikoli ne obupaj.” Ona me je zalagala s knjigami o živalih, ona je bila tista, ki ni vzrojila, potem ko sem še kot čisto majhna v svojo posteljo zanesla cel kup črvov. Tedaj sem imela le leto in pol, a se je le prijazno nasmehnila in rekla: “Jane, se tudi ti čudiš, kako je mogoče, da se premikajo brez nog?”
Bila pa je tudi tista, ki vam je v čisto zgodnjem obdobju raziskovanja v Afriki delala družbo. Ona je bila tista, ki vas je spremljala.
Ja, moje prvo raziskovanje je potekalo na območju jezera Tanganjika v delu britanskega imperija, kjer je bilo tisti čas zelo napeto. Smela sem raziskovati, a pod pogojem, da me je zaradi nevarnih razmer spremljal še kdo. Prostovoljec, ki se je javil, da bo z menoj v prvih mesecih, je bila moja mama. Zatem so oblasti presodile, da spremljevalca ne potrebujem več.
Kako je bilo v 60. letih, ko ste začeli raziskovati šimpanze? Kakšen je bil nacionalni park Gombe tedaj?
Gombe je bil naravni rezervat na robu jezera Tanganjika, na bali so se razprostirali tabori ribičev. Bil je del velikega tropskega pasu, ki se razprostira od vzhodne do zahodne afriške obale. Čeprav je danes le majhen izoliran košček gozda, pa je bil tedaj poln bizonov, po njem so hodili leopardi, veliko živali, ki jih danes ni več.
Tja so vas poslali tako rekoč brez veščin in znanja. Kako ste se na začetku lotili raziskovanja?
Moj prvi cilj je bil, da me sprejmejo. Najprej so namreč samo bežali stran. Mama mi je v tistem času res stala ob strani, mi dvigovala moralo. S sabo sem nosila daljnogled in se na daljavo ogromno naučila o šimpanzih. Več mesecev me niso sprejeli v svojo bližino, a stvari so se obrnile na bolje. Ko sem jim smela bliže, sem jih lahko razpoznavala kot posameznike, jim dajala imena. Pozneje se mi je znanstvena skupnost posmehovala, češ da bi jim morala namesto imen dati številke, a to se mi je zdelo neumno. Počasi sem začela odkrivati njihovo vedenje, ki je v številnih vidikih podobno našemu.
Biti ste morali zelo pogumni, da ste si upali živeti v divjini, obkroženi z divjimi živalmi?
Ne, nisem bila pogumna, to sem si preprosto tako zelo želela početi. Pogumna je bila moja mama. Medtem ko sem jaz dan od zore do mraka preživljala visoko v hribih, se je ona zadrževala v taboru, okoli katerega so lomastile velike zveri, ki so zavohale hrano. Imeli sva čudovitega kuharja. Na žalost se je ob vsem drugem naučil kuhati tudi posebno alkoholno pijačo iz kuhanih banan in je bil vedno nekoliko okajen, tako da je bila po večini sama – v družbi pajkov, kač, ki mene niso pretirano motile, njej pa ni bilo ravno všeč. Ona je bila tista pogumna.
Se lahko spomnite trenutka, ko ste se šimpanza prvič dotaknili?
Prvi šimpanz, ki je izgubil strah pred mano, je bil David Sivobradi. To je bil zelo izrazit samec s prepoznavno sivo brado. On je bil tisti, ki mi je razodel, da opice uporabljajo orodje. Prvi je bil, ki mi je pokazal, kako termite iz njihovih domovanj izvabljajo ob pomoči travnih bilk. Opazovala sem ga, kako je iz najrazličnejših rastlin na tleh džungle izdeloval orodje za iskanje termitov. To je bilo zgodovinsko odkritje, saj je do takrat veljalo, da samo ljudje uporabljajo orodje. To je bilo res vznemirljivo. Vse skupaj pa je podkrepilo to, da me je na naslovnico uvrstil National Geographic, kar mi je prineslo svež denar za podaljšanje raziskovanja na terenu. Poslali so fotografa, ki je pozneje postal moj mož. Ko sem začela prvič javno govoriti o tem, kaj sem videla v divjini, so me vodilni znanstveniki na tem področju tedaj pogosto poniževali, češ, kaj pa to dekletce ve, saj nima nobenih kvalifikacij, zakaj ji verjeti. A ko je v javnost prišel Hugov dokumentarni film, so preprosto morali verjeti.
A če se vrneva k Davidu, ki se me je v vsem tem času res navadil. On je bil tisti, ki mi je odprl vrata, da sem se jim lahko končno povsem približala, da so me vzeli za svojo. Ugotovili so, da navsezadnje nisem tako strašna.
So šimpanzi naši prijatelji? V kakšnem razmerju smo?
To so naši najbližji sorodniki, z njimi si delimo 98,6 odstotka naših genov. Vežejo nas podobnosti v sestavi naše krvi, odzivu imunskega sistema, anatomiji možganov, da ne govorim o vedenju. Tudi oni se poljubljajo, objemajo, držijo za roke, prosijo, uporabljajo orodje, bojujejo s primitivnim orožjem, imajo tudi temno plat. Bojujejo se v primitivnih vojnah, a so po drugi strani sposobni ljubezni, znajo pokazati sočutje, celo altruizem.
Kaj nas lahko naučijo?
Najpomembnejša lekcija, ki nam jo dajejo, je to, da smo postali zelo arogantni v razmišljanju, da smo nekaj povsem drugega od živali. Si predstavljate, da so nam o tem še predavali v šestdesetih, ko sem na Oxfordu opravljala svoj doktorat? Tedaj so menili, da so čustva, razum in osebnost nekaj, kar je rezervirano le za človeka. A profesorji so se motili in tega me je naučil moj pes.
Ste bili frustrirani, ker vam najpomembnejši učenjaki tistega časa niso verjeli?
Niti ne. Moj cilj je bil, da sledim znanim nalogam, ki mi jih je postavljal Lewis Leaky, da sem s šimpanzi in se od njih učim. Vedela sem, da imam prav, in nobenih namenov nisem imela, da postanem znanstvenica. V mojih mladih letih so bile ženske v znanosti izjemno redke, moja želja je bila postati naturalistka in pisateljica knjig. A na srečo sem pridobila doktorski naziv in to mi je prineslo veljavo v znanosti in v javnosti nasploh.
Kot smo se pogovarjali na začetku, veliko potujete. Zakaj, kakšno sporočilo želite prenesti na čim več delov sveta?
Svet je v slabem stanju. Ni vendar nenavadno, da nas lastnost, po kateri se še najbolj ločimo od šimpanzov in drugih živali, to je naš neverjeten intelekt, zaradi katerega smo razvili izjemno komunikacijo, sposobnost abstrakcije in reševanja kompleksnih problemov … Mar ni bizarno, da najbolj razumno bitje, ki je kadar koli hodilo po Zemlji, uničuje svoj edini dom z onesnaževanjem, hlastnim zažiganjem fosilnih goriv, podnebnimi spremembami, izsekavanji gozdov, ki so največja pljuča planeta. V takih razmerah lahko ljudje zelo hitro izgubijo upanje za prihodnost. In če vsi izgubimo upanje, bo vse izgubljeno. Zakaj bi se trudili za nekaj, kar nam nič ne pomeni? Jej, pij, ljubi, saj nas jutri več ne bo … in podobno neumno razmišljanje. Moja misija je, da mladim dajem upanje. Zakaj imam še sama upanje? Delno zaradi naših izjemnih možganov in delno zaradi neverjetne trpežnosti narave. Ima fantastično sposobnost obnavljanja in verjamem, da živali, ki so na robu izumrtja, lahko dobijo novo možnost. S svojim programom Roots and Shoots merimo predvsem na mlade od vrtčevskih do študentskih let. Moje glavno sporočilo je: “Vsak posameznik šteje. Vsak ima vlogo in vsak lahko vpliva, sproža spremembe na svetu, in to vsak dan. Na nas je, da izberemo, del kakšnih sprememb bomo. Morda se vam vaše majhne izbire, na primer da namesto avtomobila vozite kolo ali hodite, da zasadite drevo, zdijo nepomembne, a vse to ima kumulativen učinek. Če se več milijonov ljudi odloči za etiko pri tem, kaj nakupujejo, kako bi lahko s svojo izbiro oškodovali okolje, ranili živali, kako so oblačila toliko cenejša zaradi otroške delovne sile, če se več milijonov odloči za etično izbiro, potem se bomo začeli premikati proti boljšemu svetu.
Če bi lahko spremenili nekaj stvari na svetu, česa bi se lotili?
Najprej je nujno zmanjšati revščino. Če si zelo reven, si v uničevanje okolja dobesedno prisiljen, kupuješ najcenejše izdelke, ne glede na to, kakšen je njihov izvor, samo tako lahko preživiš. Potem moramo nujno spremeniti mišljenje ljudi, ki si lahko privoščijo več, in jih prepričati v to, da živijo bolj trajnostno. Resno moramo premisliti o svoji porabi plastike, o svoji podpori vladam, ki še naprej zavračajo to, da bi podpirale čistejšo zeleno energijo. In, kot zadnje, lotiti se moramo povečevanja števila prebivalstva po svetu. Absurdno je, da se gremo neomejen ekonomski napredek na svetu z omejenimi viri. Če se bo prebivalstvo še naprej povečevalo, se to ne bo izšlo.
Kaj bi morale narediti bogate države? Kako naj naslovijo vse bolj preteče okoljske probleme?
Nihče od nas, posameznikov, nima moči, da bi se spravil nad velike mednarodne teme. Lahko pošiljamo sporočila, to že, a vsak od nas lahko sproži majhne spremembe v lokalnem svetu, v katerem živi. Reklo misli globalno, deluj lokalno, bi jaz obrnila. Najprej je treba delovati lokalno, skrbeti za neposredno okolje, ki te obdaja. Ko se zaveš, da podobno deluje še ogromno ljudi v drugih delih sveta, si lahko upaš razmišljati globalno. Le skupaj lahko sprožimo spremembe.
Ljudje imamo očitno svojo temno plat. Kako v vsem tem obdržite vero, vero v ljudi?
Zaradi nekaterih izjemnih ljudi, ki jih vodi neuničljiv človeški duh, ljudi, ki se lotijo nečesa, kar deluje nemogoče, in ne obupajo … In veliko med njimi je mladih, v svojih skupinah Roots and Shoots dobim ogromno navdiha. Vsaka si izbere tri projekte – v prvem pomagajo okolju, v drugem živalim in v tretjem ljudem. Vse je povezano in oni ta hip spreminjajo svet.
Kaj pa tisti mladi, ki nimajo upanja, ki postajajo brezbrižni?
To so tisti, o katerih sem govorila malo prej. Vidijo, kaj se dogaja s svetom, slišijo sporočila skrajno desnih populistov, čutijo učinke podnebnih sprememb … A to niso le otroci. Ogromno ljudi je danes brez upanja, več tisoč jih je, zato se sama tako borim. Preostalo nam je le še okno časa, v katerem moramo začeti celiti rane, ki smo jih povzročili. Ne moremo se vrniti nazaj v dobre stare čase, lahko pa spremembe vsaj upočasnimo.
Sami življenje delite na več stopenj in pravite, da ste zdaj na zadnji, v kateri skušate hlastno razširiti svoje sporočilo med čim več Zemljanov.
Ja, prav zato potujem 300 dni na leto, poskušam še pospešiti, delati še več, saj ne vem, koliko mi je še ostalo. Ker imam malo časa, moram delati več.
Da parafraziram znano pesem: Če bi nam lahko dali en nasvet za prihodnost, kaj bi to bilo?
Zapomnite si, da lahko vsak dan znova ustvarjate spremembe, na vas je, da izberete, kakšne bodo te spremembe. Ko zvečer ležete v posteljo, pomislite na to, ali ste tisti dan naredili kaj dobrega za svet.
Dr. Jane Goodall, vas še vedno vleče v naravo, kjer ste lahko sami z njo? Imate kakšne posebne točke, kamor radi pobegnete?
Za to imam zelo malo možnosti, zagrabim vsako priložnost, ki jo dobim. To je nekaj najboljšega, kar imamo. Seveda uživam, kadar se družim s prijatelji, kadar skupaj ob požirku vina ali viskija preživljamo večere ob pripovedovanju dobrih zgodb, a biti sama v naravi je nekaj, kar je pri meni uvrščeno na vrh lestvice. Ampak, kot pravim, za to imam malo priložnosti.
Spremljate novice? Kaj menite o primeru z levi na Češkem?
Ja, veliko spremljam novice, ob neprestanem potovanju moram biti res na tekočem z vsem, kar se dogaja. Ko sem prebrala novico o levih na Češkem, sem bila šokirana, vendar se to ne dogaja le tam …
Kakšno je vaše stališče do živalskih vrtov?
Opazno so se izboljšali, nekateri živalski domovi živalim ne omogočajo le precej dobrega življenja, ampak imajo izjemno pomembno vlogo pri ohranjanju vrst, ki so na robu izumrtja. Taki živalski vrtovi usmerjajo velike vsote denarja v prizadevanja, da bi živalske vrste ohranili v divjini, vodijo usmerjena izobraževanja mladih, da bi bolje razumeli živali. So pa tudi drugačni živalski domovi, v katerih so razmere katastrofalne in bi jih morali nemudoma zapreti. A to so težke odločitve – kaj bo z usodo tistih živali?
Kaj se je zgodilo s populacijami šimpanzov po svetu, odkar ste pred šestdesetimi leti začeli raziskovati v Afriki? Kako močno so se skrčile njihove populacije?
Z natančnimi številkami vam zdajle težko postrežem. Kar pa lahko rečem, je, da smo, od časov, ko sem začela raziskovati šimpanze v Afriki, izgubili ogromen delež vseh populacij teh opic po svetu. Pred desetletji jih je bilo približno dva milijona v 21 državah, danes so v štirih od teh držav že izumrle, danes naj bi jih bilo maksimalno le še 250 000, veliko od tega v majhnih in izoliranih skupinicah, ki nimajo nikakršnih možnosti za dolgoročno preživetje.
Dr. Jane Goodall, v vaših javnih nastopih vam družbo vedno delajo plišaste igrače: Gospod H., Krava in Podganica. Kaj simbolizirajo te igrače?
In še majhen pujs. Gospod H. simbolizira neuničljivega človeškega duha. Podaril mi ga je človek, ki je pri 21 oslepel, Gary Horn. Kljub slepoti je postal čarovnik, čeprav so ga skušali prepričati, da je to nemogoče. Vedno je govoril, da bodo nekatere stvari pač še narobe v življenju. Nemogoče jih je predvideti, a če se zgodijo, ne obupaj. Čeprav je bil slep, je tudi jadral z jadralnim padalom in celo slikal. Tole opico je slikarsko tako fantastično zadel, čeprav je nikoli ni videl.
Krava in pujsek pripovedujeta o krutosti intenzivne živinoreje. Ne le o tem, kar se dogaja za stenami klavnic, ampak sporočata, da imajo te živali, ki jih tako hladno in brezbrižno pobijamo, osebnost, razum. Če bi lahko, bi tvorile močne družbene vezi, kar dokazujejo tiste, ki so jih rešili s takšnih farm in jih prepeljali v zatočišča. Sporočata tudi, da pojemo nenasitno več in več mesa in da moramo te živali, ki jih koljemo, tudi nekako prehraniti, včasih v hudo krutih razmerah in pomanjkanju, ki spominja na koncentracijska taborišča. Za proizvodnjo hrane zanje iztrebljamo prvotne ekosisteme, vse to pa vodi v podnebne spremembe. Ogromne črede, ki se pasejo, proizvedejo tudi veliko metana, ki je zelo nevaren toplogredni plin. Ob vsem tem pa jih hranijo z velikimi količinami antibiotikov, da jih ohranijo pri življenju, pri tem pa nehote skrbijo za večjo odpornost bakterij in nove nevarne bolezni, zaradi katerih umirajo tudi ljudje.
Imam še eno vprašanje: Kako je objeti šimpanza?
Sicer ne hodim ravno okoli in objemam šimpanzov, a najverjetneje ste videli posnetek, ko me je objela šimpanzovka, ki smo jo spustili v divjino. Nikoli prej se nisva srečali in ko je stala na vrhu kletke, je dvignila pogled in se obrnila naokoli k meni in mi namenila dolg objem, ki ga ne bom nikoli pozabila. To je bila ena od najbolj neverjetnih stvari, ki se mi je zgodila v življenju. To je bil tak topel objem …
Ukvarjamo se z vprašanjem, ki mnoge straši, vsekakor pa buri domišljijo: Kakšen bo konec vesolja? Bo vesolje samo sebe raztrgalo na kosce v spektakularni apokalipsi ali se bo morda zaradi neskončnega raztezanja počasi izpraznilo in potemnelo? Dr. Katie Mack je kozmologinja, ki se s temi vprašanji ukvarja vsakodnevno, odgovore nanje pa zna ubesediti na spreten, iskriv in včasih celo šaljiv način. O velikem “koncu vseh koncev” ter o podatkih, ki nam omogočajo njegovo napovedovanje, v Frekvenci X govorimo z avtorico knjige Konec vsega (v jeziku astrofizike), ki je hkrati ena najbolj priljubljenih svetovnih razlagalk znanosti na družbenih omrežjih, in dr. Tomažem Zwittrom z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko. V drugem delu podkasta pa osvetlimo še sveže odkritje fosfina na Veneri, ki bi se morda lahko izkazalo za prelomno, zaenkrat pa odpira mnogo novih vprašanj.
Mineva 200 dni, odkar je novi koronavirus dobil svoje uradno ime, z njim pa smo tedaj poimenovali tudi bolezen, ki jo povzroča. Z virusom Sars-CoV-2 se je doslej okužilo več kot 28 milijonov ljudi po svetu, zaradi posledic bolezni covid-19 pa je umrlo že več 900 000 obolelih. Kaj vse so strokovnjaki v tem času že razvozlali o virusu in zakaj je še vedno veliko vprašanj zlasti v zvezi z dolgotrajnim okrevanjem pri številnih bolnikih, raziskujemo ta četrtekna Valu 202 v oddaji Frekvenca X. Pogledali pa bomo tudi na južno poloblo, kjer ravnokar končujejo zimsko sezono prehladnih obolenj. Presenetljivo: Avstralija in Nova Zelandija prvič po dolgem času skoraj ne poročata o primerih gripe.
Skupaj z našima satelitoma je izstreljena tudi nova sezona Frekvence X. Kakšne naloge danes v orbiti opravljajo sateliti, zakaj so čedalje manjši, kdo ima dostop do informacij, ki jih pošiljajo na Zemljo in zakaj nihče od njih ne pomete smeti pred svojim kozmičnim pragom? Prvo epizodo nove sezone je pripravil Maj Valerij.
Republika Slovenija vstopa v 30. leto svojega obstoja. Ob tem želimo premotriti tudi položaj znanosti v njej. V premislek o zrelosti države moramo vključiti tudi položaj znanosti v njej, saj je znanost pomemben indikator razmer v državi. Zakaj je znanost pomembna za razvoj in obstoj države? Se naša država zaveda svoje odgovornosti do znanosti? V čem se to najbolj odraža? Znanost ne igra pomembne vloge le pri spoprijemanju s posledicami epidemij in drugih zdravstvenih problemov, tu so tudi podnebne spremembe, problematika varnosti našega okolja (zraka,vode, tal), problematika terorizma, vse večje vloge umetne inteligence, moči človeka, da usmerja svoj genetski ustroj … Vse te grožnje lahko vržejo družbo s tečajev. Na katerih tovrstnih področjih je bila slovenska znanost v preteklih treh desetletjih najbolj glasna, na kaj je družbo najbolj opozarjala? So se slovenski znanstveniki v preteklih 30 letih pri nas dovolj javno angažirali? Sogovornika: dr. Oto Luthar, direktor ZRC SAZU in dr. Matjaž Kuntner, direktor Nacionalnega inštituta za biologijo Avtorja: Maja Ratej in Luka Hvalc
Globalni satelitski projekti ali napredna povezovalna zakonodaja? V Frekvenci X se sprašujemo, kako bi lahko do interneta dostopali vsi in kakšne koristi bi to prineslo našim družbam
V odrasli dobi živijo največ teden, dva, sicer pa največ časa svojega življenja preživijo v stanju ličinke. Kresničke so tiste vrste živali, ki nas v trenutku, ko jih omenimo, popeljejo v čas toplih poletnih večerov. Spominjamo se morda svojega brezskrbnega otroštva in čudenja, ko so nas prav graciozno obletavale. Kresničke spodbujajo našo domišljijo, ob njih si postavljamo vprašanja o samem delovanju narave, med drugim pa so tudi navdih za umetnost in seveda znanstvenike, ki se v svojih raziskavah lotevajo vprašanj o tem, zakaj pravzaprav svetijo, kako jih v sodobnem času ogrožajo svetlobna onesnaženost in onesnaženost okolja, industrializacija in podnebne spremembe ter zakaj so za številne kresničke - ki so mimogrede hrošči - neizčrpen vir navdiha? Sogovornika sta dr. Marc Branham, entomolog z Univerze na Floridi, ki je svojo raziskovalno pot posvetil kresničkam, in biolog dr. Raphael DeCock z Univerze v Antwerpu.
Mesta prihodnosti se vračajo! Kaj vse se je v zadnjih treh mesecih zgodilo mestom, ki so bila med pandemijo središčne točke prenašanja okužb in hkrati prizorišča nekaterih najbolj dramatičnih prizorov, ki se bodo zapisali v kolektivno zavest človeštva? Z domačimi in tujimi strokovnjaki razmišljamo o tem, kako je izkušnja epidemije spremenila naše dojemanje javnih prostorov in infrastrukture, kako bomo preoblikovali prometne navade, kaj bo za mesta pomenil zaton turizma in kakšen bo nov odnos med mesti in podeželjem. Avtorja: Jan Grilc in dr. Dan Podjed (ZRC SAZU) Gosti: Steven Pedigo (Univerza Lyndona Johnsona, Teksas); Nicola Ussardi (Assemblea Sociale per la Casa, Benetke); dr. Maja Simoneti (Inštitut IPoP)
Kdor koli razume znanost, ve, da bo ta za rešitev problema predlagala različne ukrepe. V Ko je vlada Južnoafriške republike zanikala znanstvena dognanja o virusu HIV, je po nekaterih ocenah umrlo več kot 300.000 ljudi. Profesor Chris French raziskuje nenavadne pojave in teorije zarote.
Kdor ima v teh dneh vsaj malo odprte oči, ga ni mogel spregledati. Na meniju pomladi se je po prvem hodu s cvetočimi drevesi zdaj pred nami znašla rapsodija travniškega okrasja. Danes se bomo posvetili predvsem tistim, ki na tem majskem travniškem gobelinu niso v prvem planu, a so ključne, zelo stare in za človeka tekom vse naše civilizacije izjemno pomembne. To so trave. Kot boste slišali, so trave z nami povezane prek žit (ja, žita izhajajo prav iz trav), dotaknili pa se bomo tudi alergij, ki nam jih povzroča cvetni prah trav, ter tega, kako je vzgoja trav v obliki žit povzročila prave podnebne spremembe. Sogovornica Maje Ratej bo znanstvena svetnica na Nacionalnem inštitutu za biologijo in profesorica na Univerzi v Ljubljani in Mednarodni podiplomski šoli Jožef Stefan dr. Marina Dermastia.
V Sloveniji smo prejšnji teden dobili rezultate prve faze nacionalne raziskave o razširjenosti bolezni covid-19. V raziskavi, na katero se je odzvalo približno 45 odstotkov povabljenih, so protitelesa proti novemu koronavirusu odkrili pri 41 od 1368 sodelujočih, kar znaša 3,1 odstotka. Do prejšnjega tedna je torej v stik z novim koronavirusom prišel vsak 30. prebivalec Slovenije in to je podatek, ki je marsikoga presenetil. Kakšna popotnica so nam lahko pridobljeni rezultati? Kaj več zdaj vemo? Kako zanesljivi po specifičnosti in občutljivosti so bili uporabljeni testi in kako zgolj polovičen odziv vpliva na zadostno reprezentativnost rezultatov? Na vse to bo poskusila odgovoriti tokratna Frekvenca X. Sogovorniki, s katerimi sta se pogovarjala Maja Ratej in Iztok Konc, sodelavec Prvega programa, bodo vodja raziskave dr. Mario Poljak, imunolog dr. Alojz Ihan, dr. Slavko Kurdija s Fakultete za družbene vede ter dr. Blaž Zupan in Rafael Irgolič, ki sta sodelovala pri podatkovni analizi pridobljenih rezultatov.
Napravam za umetno predihavanje v Sloveniji pravilno rečemo medicinski ventilatorji, a v splošni rabi se je v zadnjih tednih zasidrala beseda tujega izvora respiratorji. S strokovnjaki pojasnjujemo, kaj medicinski ventilatorji sploh so, zakaj obstajajo različni modeli in kako jih zdravniki uporabljajo – z namenom, da razjasnimo nekaj osnov, ki so se v razburkanih debatah nekako izgubile. Hkrati nam sodelujoči opišejo tudi, kako je sredi krize na hitro stekla akcija priprave slovenskega pandemskega ventilatorja. Gosti: dr. Tomislav Mirković in dr. Matevž Tomaževič (UKC Ljubljana); dr. Marko Topič (Fakulteta za elektrotehniko UL)
Tik preden se je naš svet tako rekoč ustavil, je Evropska vesoljska agencija izstrelila sondo Solar Orbiter, ki bo v prihodnjih desetih letih preučevala in fotografirala našo osrednjo točko Osončja - Sonce ter podatke o njem pošiljala na Zemljo. Sonda se bo Soncu približala na 42 milijonov kilometrov, to je najbliže Soncu do zdaj ? celo bliže od njemu najbližjega planeta Merkurja. Projekt bo med drugim v prihodnjih letih povezal veliko raziskav in raziskovalcev, ki se ukvarjajo s preučevanjem Sonca, med njimi havajski projekt DKIST in Proba-3, pravi astrofizik dr. Alessandro Bemporad: "Evropa razvija misijo Proba-3. To je zahtevna zamisel: imate dva satelita, ki krožita okoli Zemlje. Če medsebojni položaj teh dveh satelitov ob medsebojni razdalji 150-ih metrov nadzorujete na pol milimetra natančno, lahko eden deluje kot senca za drugega, mu torej naredi umetni Sončev mrk, z drugim pa lahko nato kot s koronografom opazujete Sončevo korono. Potem je tu še več satelitov, ki jih razvijajo Indija, Kitajska, ki bo tudi imela koronograf, in Rusija. Pravzaprav vse države s svojimi vesoljskimi agencijami razvijajo kakšen satelit za opazovanje Sonca." In vse čakajo pomembna odkritja, so prepričani, mnogi strokovnjaki se tako med drugim pošalijo, da je pred njimi vznemirljivih dvajset let raziskovanja našega Sonca. Kakšne podatke pa bo zbirala sonda Solar Orbiter, kaj bo meril teleskop METIS, kako je zemeljska korona vplivala na raziskovanje Sončeve in kako sta - če sploh - povezani ter zakaj je pomembno, da bolje spoznamo delovanje osrednje točke našega Osončja? Na ta vprašanja bodo odgovarjali: astrofizik dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko, dr. Alessandro Bemporad z italijanskega inštituta za astrofiziko iz Torina in Sonja Jejčič, doktorica fizike, zaposlena na ljubljanski pedagoški fakulteti. Oddajo je pripravila Maja Stepančič.
Po popotovanju prejšnji teden v čase, ko se na Zemlji poslovili dinozavri, jo s Frekvenco X tokrat mahamo še veliko dlje v preteklost. Ustavili se bomo pred pol milijarde leti, ko se je na Zemlji nenadoma razživelo življenje in so se oblikovala vsa ključna živalska debla, ki jih poznamo še danes. Vzrok, zakaj se odpravljamo v pradavnino, je v lanskem odkritju novega velenajdišča v provinci Hubei na Kitajskem, na katerem so geologi našli izjemno dobro odkrite fosile bitij iz tistega obdobja. Kot gost se nam bo pridružil eden od piscev odmevnega članka v reviji Science dr. Robert Gaines iz Kalifornije. Glavna tema pogovora z njim bo, zakaj nas tako stara najdišča danes sploh zanimajo in kako je mogoče, da so zobu časa tako odlično kljubovala mehka tkiva teh bitij.
Še pred nekaj desetletji so v strokovnih krogih in učbenikih o vzroku za konec dinozavrov govorili z nizom vprašajev in hipotetičnih razlag. Nato so začeli sramežljivo namigovati na to, da je njihovo apokalipso povzročil padec asteroida. No, do danes je dokazov o tej teoriji že toliko, da je splošno sprejeto dejstvo. In eno od najodmevnejših odkritij v lanskem letu je to le še potrdilo. V ameriški zvezni državi Severna Dakota so namreč našli neposredne dokaze iz natanko tistega dne, ko je v Zemljo treščil tuji vesoljski prišlek, in ne le to, dokazi naj bi se nanašali na samo uro po trku, ki se je zgodil več tisoč kilometrov stran. Oddajo smo oblikovali skupaj s strokovnim sodelavcem dr. Matjažem Gregoričem z Inštituta Jovana Hadžija, ZRC SAZU. Gosta podkasta: – Prof. Jan Smit, Univerza Vrije, Amsterdam – Dr. Irena Debeljak, Paleontološki inštitut Ivana Rakovca, ZRC SAZU
V novi Frekvenci X se za spremembo ne bomo lotili koronavirusa … tudi zato, ker v trenutnih razmerah potrebujemo kakšne dobre novice. Junaki tokratne oddaje bodo trije … vsi so fiziki in vsi so se pred dnevi razveselili tega, da so v zelo hudi konkurenci pridobili projekt Evropskega raziskovalnega sveta za uveljavljene raziskovalce. Na daljavo se nam pridružijo profesorji Peter Križan (FMF, IJS), Igor Muševič (FMF, IJS) in Matej Praprotnik (Kemijski inštitut), ki na področju fizike snujejo zelo prebojne ideje. Prvi išče razpoke v standardnem modelu v fiziki osnovnih delcev, drugi stavi na logična vezja na osnovi svetlobe in pripravlja zametke futurističnih fotonskih dreves in računalnikov, ki bodo rasli sami od sebe, tretji pa išče rešitve, kako na učinkovit in neinvaziven način v prihodnosti zdraviti raka, vnetja, bolezni srca in številne druge.
Kaj zares pomeni, da moramo za zdrav imunski sistem bolj paziti na prehrano in se več gibati? V obojem je ključ, s katerim lahko našo imunsko uro prevrtimo nazaj.
Oksitocin je hormon in živčni prenašalec, ki ga poznamo že od prve polovice 19. stoletja. V antični grščini naj bi beseda “oksitocin” pomenila hiter porod. Formula oksitocina je C43H66N12O12S2, v ljubezni je pač tudi nekaj kemije. In če se potopimo v naše možgane, je pri vsem tem pomemben hipotalamus in v njem magnocelularni sistem nevronov, kjer poteka sinteza oksitocina. Veliko raziskav je bilo že narejenih o njegovih vplivih na področju poroda in dojenja, manj pa je še znanega o vplivu oksitocina na povezovanje, ljubezen, očesni stik. Ker se ptički ženijo, pa tudi kdo drug, raziskujemo, kako hormon oksitocin vpliva na odnose, kdaj lahko pomaga v medicini in kaj bi se zgodilo, če bi bil na voljo v razpršilu. Bi nam morda lahko bile v pomoč pri razumevanju človeških medosebnih odnosov, zlasti naše navezanosti, voluharice? Razpravljamo z dr. Mojco Kržan in dr. Gregorjem Majdičem. Avtorji: Mojca Delač, Maja Ratej in Luka Hvalc
Nedotakljivih v digitalnih odnosih ni, so le bolj in manj občutljivi. Težko si priznamo, a dejstvo je, da preveč časa preživimo s telefoni v rokah, stalna dosegljivost in priklopljenost posledično prinašata razpršeno pozornost in se polastita tudi kakovostnega spanca. Namesto, da bi kdaj raje imeli “možgane na paši”, jih prepuščamo digitalnim dražljajem. Tako se spreminjajo tudi odnosi v realnem svetu. Najbolj ranljivi so otroci in mladostniki, še posebej, ker družabna omrežja lahko predstavljajo iluzijo, kako kakovostno in “instagramično” je življenje drugih. Nezdravi digitalni odnosi nas lahko spravijo v stisko. Kaj pa se ob tem dogaja v možganih? Kdaj lahko digitalni odnosi prestopijo mejo odvisnosti? In zakaj naši možgani tako hlepijo po občutku povezanosti? Razpravljamo s psihologinjo dr. Amy Orben, nevropediatrinjo in znanstvenico dr. Tino Bregant in psihoterapevtom Petrom Topićem. Avtorja: Mojca Delač in Luka Hvalc
Možgani so sestavljeni iz skoraj sto milijard živčnih celic. In ko so naši nevroni v odnosu z nevroni drugega človeka, je aktiviran cel spekter omrežij v možganih. Na valovih odnosov se znajdemo zelo različno, včasih smo veseli, še večkrat razočarani. Socialna zavrnitev se v možganih dotakne istih področij kot fizična bolečina. Razviti normalen in zdrav odnos je zelo težko, kakovostni odnosi od nas zahtevajo, da si vzamemo čas. Tega pa nam kronično primanjkuje. Od kakovosti odnosov je zelo odvisno naše psihofizično zdravje, v sodobni tržno usmerjeni družbi je vse bolj prisoten tudi “kult” izgorelosti. Iz katerih zdravih izhodišč lahko razvijemo kakovostne odnose in dobro psihofizično počutje? V uvodni razpravi tridelne serije Možgani na Frekvenci X sodelujeta specialistka psihiatrije Breda Jelen Sobočan in predstojnik centra za mentalno zdravje na Psihiatrični kliniki v Ljubljani, prof. dr. Borut Škodlar. Avtorja: Mojca Delač in Luka Hvalc
Medtem ko nas širjenje novega koronavirusa vse bolj plaši tudi v Sloveniji, se na Valu 202 vračamo k osnovam. Sploh vemo, kaj je to – virus? Omemba te besede večino ljudi zmrazi, toda pri virusih še zdaleč ni vse slabo. Nasprotno, virusi so nepogrešljivi spremljevalci razvoja življenja na Zemlji, v okolju okrog nas in v nas samih jih je nešteto, v sodobnosti pa se kažejo tudi kot izjemno obetavno terapevtsko sredstvo. O virusih in tudi neprijetnem širjenju novega koronavirusa smo se pogovarjali s svetovno znanim virologom Vincentom Racaniellom.
Neveljaven email naslov