Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Dan, ko so izumrli dinozavri

16.04.2020

Še pred nekaj desetletji so v strokovnih krogih in učbenikih o vzroku za konec dinozavrov govorili z nizom vprašajev in hipotetičnih razlag. Nato so začeli sramežljivo namigovati na to, da je njihovo apokalipso povzročil padec asteroida. No, do danes je dokazov o tej teoriji že toliko, da je splošno sprejeto dejstvo. In eno od najodmevnejših odkritij v lanskem letu je to le še potrdilo. V ameriški zvezni državi Severna Dakota so namreč našli neposredne dokaze iz natanko tistega dne, ko je v Zemljo treščil tuji vesoljski prišlek, in ne le to, dokazi naj bi se nanašali na samo uro po trku, ki se je zgodil več tisoč kilometrov stran. Oddajo smo oblikovali skupaj s strokovnim sodelavcem dr. Matjažem Gregoričem z Inštituta Jovana Hadžija, ZRC SAZU. Gosta podkasta: – Prof. Jan Smit, Univerza Vrije, Amsterdam – Dr. Irena Debeljak, Paleontološki inštitut Ivana Rakovca, ZRC SAZU

Novo bogato najdišče v Severni Dakoti v Združenih državah skriva veliko dokazov o tem, kako je potekal poslednji dan geološkega obdobja kreda, ko je v Zemljo treščil asteroid

Še pred nekaj desetletji so v strokovnih krogih in učbenikih o vzroku za konec dinozavrov govorili z nizom vprašajev in hipotetičnih razlag. Nato so začeli sramežljivo namigovati na to, da je njihovo apokalipso povzročil padec asteroida. No, do danes je dokazov o tej teoriji že toliko, da je splošno sprejeto dejstvo. In eno od najodmevnejših odkritij v lanskem letu je to le še potrdilo. V ameriški zvezni državi Severna Dakota so namreč našli neposredne dokaze iz natanko tistega dne, ko je v Zemljo treščil tuji vesoljski prišlek, in ne le to, dokazi naj bi se nanašali na samo uro po trku, ki se je zgodil več tisoč kilometrov stran. Oddajo smo oblikovali skupaj s strokovnim sodelavcem dr. Matjažem Gregoričem z Inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU.

Gosta podkasta:

- Prof. Jan Smit, Univerza Vrije, Amsterdam

- Dr. Irena Debeljak, Paleontološki inštitut Ivana Rakovca ZRC SAZU

Profesor Jan Smit, kako je bilo na Zemlji po usodnem dnevu, ko je v planet trčil steroid? V naslednji uri, naslednji dan, naslednje leto in desetletje?

"Asteroid je po padcu eksplodiral in ustvaril super oblak prahu in aerosolov. S tem se je ustvaril nekakšen plašč na zunanjem robu atmosfere in preprečil dostop sončni svetlobi. Ta gosta prašna koprena je morala nastati že v roku nekaj ur, morda celo v zgolj pol ure po trku. Lahko si predstavljamo, kaj se zgodi, če za nekaj mesecev ugasnemo luči. Prehranjevalna veriga se poruši, ker ni pogojev za fotosintezo, umrejo rastline in s tem bitja, ki se prehranjujejo neposredno z njimi. Zatem pridejo na vrsto novi členi te verige, vse do največjih, torej dinozavrov, velikih mesojedcev in morskih velikanov. In če ugibamo naprej: sončna svetloba se začne po približno treh mesecih vračati, ker pa je bila atmosfera po novem bogata z žveplom, se je začelo ozračje hitro ohlajati,  ta proces ohlajanja naj bi trajal do deset let. Sledil je obraten proces. Zaradi povišanih koncentracij metana, ogljikovega dioksida in drugih tovrstnih plinov se je zagnal toplogredni učinek, segrevanje ozračja je trajalo nekaj sto let, postalo je precej vroče. Šele deset tisoč let po padcu asteroida se je začelo življenje vračati v ustaljene tirnice s postopnim razcvetom vrst, ki so preživele trk. Znova so zaživele kot prej, a vendar nekoliko drugače. Podnebje se je namreč spremenilo iz vlažnotropskega v vlažnozmernega. Živali so se morale prilagoditi drugačnemu tipu hrane."

Lani spomladi ste v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences objavili članek o izjemnem odkritju v Severni Dakoti, ki potrjuje, kaj se je zgodilo prav na dan, ko je v Zemljo treščil asteroid. Odkritje, pod katerim se kot prvi podpisuje doktorski študent s Floride Robert DePalma, številni primerjajo z najdbo svetega grala na tem področju?

"Ja, prav to besedno zvezo je uporabil kolega Walter Alvarez, oče koncepta o K-T razmejitvi. Potem ko je skupaj z očetom, Nobelovcem Luisom Alvarezom, pred desetletji v zemeljskih plasteh odkril plast z nadpovprečno vsebnostjo iridija in s tem prvi neposreden dokaz za trk asteroida, je to novo odkritje opisal kot drugo najpomembnejše v njegovem življenju. Na tem na prvi pogled skromnem severnoameriškem najdišču, ki v sebi skriva neverjetne skrivnosti, je pokrajina dobesedno zamrznila v času prav na dan, ko je v nas zgrmel asteroid. Našli so celo ostanke jajc pterozavrov, ki so še vsebovala zarodke, kar je edinstveno odkritje."

In zdaj k odkritju – kaj ste odkrili, kje, zakaj je vse to tako pomembno?

"Da si bomo lažje predstavljali, odpotujmo na mejo med Kanado in Združenimi državami Amerike. Tam nekje na sredi med vzhodom in zahodom leži zvezna država Severna Dakota, ki z debelimi plastmi prav iz časov, ko je v Zemljo treščil asteroid, privablja veliko ljudi. Na območju vlada skoraj nekakšna dinozaverska mrzlica. Lahko si predstavljate, da je območje prečesavalo veliko lovcev na fosile. Zato je čudno, da najdišča v vsem tem času niso odkrili. Gre za majhno območje, nič presenetljiv okoliš za Severno Dakoto. Nekateri so tam odkrili fosile rib, a to ni pritegnilo njihove pozornosti. Nato je tja prineslo paleontologa s Floride Roberta DePalmo, ki je iskal ravno to – ribe. Vedel je, da so fosili rib povezani s  prastarimi jezeri, poginula bitja na njihovem dnu pa so zaradi manka kisika ostala obstojna dolgo časa. Iskal je torej jezero, ki bi prečilo tako imenovano razmejitev K-T med kredo in paleogenom. Iskal je torej spremembe v času, naletel pa na noro odkritje. To ni bilo navadno jezero, pred seboj je prepoznal naplavino cunamija, ki je tja prigrmel prav na usodni dan. V naplavini je namreč našel steklene kroglice, ki jim pravimo tudi tektiti. Te kroglice smo odkrili celo v škrgah rib! Lahko si predstavljate, kako je bilo tisti usodni dan tam: na območju so mirno tekle reke z razvejenim sistemom meandrov …, nenadoma pa tja trešči ogromen val vode. Tamkajšnje ribe, vajene sladke vode, je zalila zmes slane vode in sedimenta. Tega seveda niso mogle preživeti, a ker so nekaj časa še živele in ob dihanju skozi škrge zajemale vse, kar je bilo v takrat v vodi, od blata in drugih delcev sedimenta do tektitov, so postale prve žive priče trka. Kaj takega doslej še nismo našli.

Na najdišču ste odkrili tudi stopinje dinozavrov, perje letečih dinozavrov in tudi sledove, ki so jih pustili tedanji sesalci?

"V naplavini smo našli tudi rove, ki so jih napravili tedanji sesalci in jih je nato zamašil cunami ter dobesedno v času zamrznil življenje v njih. Pri izkopavanjih smo tako odkrili ostanke glodavcev, ki so ostali ujeti v svojih luknjah … Za zdaj smo izkopali le majhen delež vsega, kar je tam. Kdo ve, koliko presenečenj ta kraj še skriva. Morda, če se pošalim, tudi kakšnega dinozavra s stekleno kroglo oziroma tektitom v glavi."

Zanima me pa nekaj: kako se najdišče sklada s časovnim potekom tega, kar je sledilo neposredno po trku. Tam so ujete ribe s tektiti v ustih, tektiti so tudi tako oddaljena območja, kot je Severna Dakota, dosegli pol ure po trku asteroida, cunami pa bi iz Srednje Amerike do Severne Dakote potreboval veliko več časa, tudi več dni. S tem pa bi bil prepozen … Kako ste si sami to razložili?

"Najti smo morali nov scenarij. Razlago so ponudili potresni valovi, ki so se tedaj po kopnem razširili v vse smeri in so bili tisočkrat močnejši od kateregakoli doslej izmerjenega potresa. Severno Dakoto so dosegli že v nekaj minutah po trku in na površini stoječih in tekočih voda ustvarili velikanske valove, kot cunamije, le da je šlo za valove tipa sejš, vrsto stoječega valovanja. Nahajališče v Severni Dakoti torej ne govori le o točno tistem dnevu, ko je udaril asteroid, ampak o natanko tisti uri, ki je sledila trku. To je en vidik. Po drugi strani pa so se tedaj na območju raztezali gozdovi. Tektiti so se ujeli tudi v tamkajšnji jantar, fosilizirano smolo, in se v njem do popolnosti ohranili. Imamo torej lepo ohranjeno steklo v škrgah rib na eni strani in v jantarju na drugi. Gre za zamrznjeni posnetek življenja v trenutku, ko se je zgodila katastrofa."

Je to novo odkritje v Severni Dakoti dokončno potrdilo to, da so dinozavri izumrli prav zaradi trka asteroida? Je teorija, da bi lahko izumrli že veliko prej, še živa?

"Lahko bi rekli, da gre za zadnji žebelj v krsto te teorije. Dokaze zoper njo smo košček za koščkom zbirali postopoma. Od preučevanja iridija v razmejitveni plasti K-T, ki skriva nekajkrat več iridija kot vse ostale plasti in kaže na to, da se je v Zemljo v preteklosti zaletelo zares veliko telo iz vesolja, do odkritja tektitov, nanodiamantov, dokazov o sočasnem vplivu trka po celem planetu … Nato so pred desetletji  odkrili ostanke kraterja pod Mehiškim zalivom in ga ocenili na povsem enako starost kot množično izumiranje. A ljudje so še vedno dvomili. To naše najnovejše odkritje iz Severne Dakote je zadnji žebelj v krsto dvoma. Zdaj vemo, da so morali dinozavri izumreti prav zaradi trčenja in ne prej. Po odkritju so postali nasprotniki tega malo tišji."

 


Frekvenca X

692 epizod


Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.

Dan, ko so izumrli dinozavri

16.04.2020

Še pred nekaj desetletji so v strokovnih krogih in učbenikih o vzroku za konec dinozavrov govorili z nizom vprašajev in hipotetičnih razlag. Nato so začeli sramežljivo namigovati na to, da je njihovo apokalipso povzročil padec asteroida. No, do danes je dokazov o tej teoriji že toliko, da je splošno sprejeto dejstvo. In eno od najodmevnejših odkritij v lanskem letu je to le še potrdilo. V ameriški zvezni državi Severna Dakota so namreč našli neposredne dokaze iz natanko tistega dne, ko je v Zemljo treščil tuji vesoljski prišlek, in ne le to, dokazi naj bi se nanašali na samo uro po trku, ki se je zgodil več tisoč kilometrov stran. Oddajo smo oblikovali skupaj s strokovnim sodelavcem dr. Matjažem Gregoričem z Inštituta Jovana Hadžija, ZRC SAZU. Gosta podkasta: – Prof. Jan Smit, Univerza Vrije, Amsterdam – Dr. Irena Debeljak, Paleontološki inštitut Ivana Rakovca, ZRC SAZU

Novo bogato najdišče v Severni Dakoti v Združenih državah skriva veliko dokazov o tem, kako je potekal poslednji dan geološkega obdobja kreda, ko je v Zemljo treščil asteroid

Še pred nekaj desetletji so v strokovnih krogih in učbenikih o vzroku za konec dinozavrov govorili z nizom vprašajev in hipotetičnih razlag. Nato so začeli sramežljivo namigovati na to, da je njihovo apokalipso povzročil padec asteroida. No, do danes je dokazov o tej teoriji že toliko, da je splošno sprejeto dejstvo. In eno od najodmevnejših odkritij v lanskem letu je to le še potrdilo. V ameriški zvezni državi Severna Dakota so namreč našli neposredne dokaze iz natanko tistega dne, ko je v Zemljo treščil tuji vesoljski prišlek, in ne le to, dokazi naj bi se nanašali na samo uro po trku, ki se je zgodil več tisoč kilometrov stran. Oddajo smo oblikovali skupaj s strokovnim sodelavcem dr. Matjažem Gregoričem z Inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU.

Gosta podkasta:

- Prof. Jan Smit, Univerza Vrije, Amsterdam

- Dr. Irena Debeljak, Paleontološki inštitut Ivana Rakovca ZRC SAZU

Profesor Jan Smit, kako je bilo na Zemlji po usodnem dnevu, ko je v planet trčil steroid? V naslednji uri, naslednji dan, naslednje leto in desetletje?

"Asteroid je po padcu eksplodiral in ustvaril super oblak prahu in aerosolov. S tem se je ustvaril nekakšen plašč na zunanjem robu atmosfere in preprečil dostop sončni svetlobi. Ta gosta prašna koprena je morala nastati že v roku nekaj ur, morda celo v zgolj pol ure po trku. Lahko si predstavljamo, kaj se zgodi, če za nekaj mesecev ugasnemo luči. Prehranjevalna veriga se poruši, ker ni pogojev za fotosintezo, umrejo rastline in s tem bitja, ki se prehranjujejo neposredno z njimi. Zatem pridejo na vrsto novi členi te verige, vse do največjih, torej dinozavrov, velikih mesojedcev in morskih velikanov. In če ugibamo naprej: sončna svetloba se začne po približno treh mesecih vračati, ker pa je bila atmosfera po novem bogata z žveplom, se je začelo ozračje hitro ohlajati,  ta proces ohlajanja naj bi trajal do deset let. Sledil je obraten proces. Zaradi povišanih koncentracij metana, ogljikovega dioksida in drugih tovrstnih plinov se je zagnal toplogredni učinek, segrevanje ozračja je trajalo nekaj sto let, postalo je precej vroče. Šele deset tisoč let po padcu asteroida se je začelo življenje vračati v ustaljene tirnice s postopnim razcvetom vrst, ki so preživele trk. Znova so zaživele kot prej, a vendar nekoliko drugače. Podnebje se je namreč spremenilo iz vlažnotropskega v vlažnozmernega. Živali so se morale prilagoditi drugačnemu tipu hrane."

Lani spomladi ste v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences objavili članek o izjemnem odkritju v Severni Dakoti, ki potrjuje, kaj se je zgodilo prav na dan, ko je v Zemljo treščil asteroid. Odkritje, pod katerim se kot prvi podpisuje doktorski študent s Floride Robert DePalma, številni primerjajo z najdbo svetega grala na tem področju?

"Ja, prav to besedno zvezo je uporabil kolega Walter Alvarez, oče koncepta o K-T razmejitvi. Potem ko je skupaj z očetom, Nobelovcem Luisom Alvarezom, pred desetletji v zemeljskih plasteh odkril plast z nadpovprečno vsebnostjo iridija in s tem prvi neposreden dokaz za trk asteroida, je to novo odkritje opisal kot drugo najpomembnejše v njegovem življenju. Na tem na prvi pogled skromnem severnoameriškem najdišču, ki v sebi skriva neverjetne skrivnosti, je pokrajina dobesedno zamrznila v času prav na dan, ko je v nas zgrmel asteroid. Našli so celo ostanke jajc pterozavrov, ki so še vsebovala zarodke, kar je edinstveno odkritje."

In zdaj k odkritju – kaj ste odkrili, kje, zakaj je vse to tako pomembno?

"Da si bomo lažje predstavljali, odpotujmo na mejo med Kanado in Združenimi državami Amerike. Tam nekje na sredi med vzhodom in zahodom leži zvezna država Severna Dakota, ki z debelimi plastmi prav iz časov, ko je v Zemljo treščil asteroid, privablja veliko ljudi. Na območju vlada skoraj nekakšna dinozaverska mrzlica. Lahko si predstavljate, da je območje prečesavalo veliko lovcev na fosile. Zato je čudno, da najdišča v vsem tem času niso odkrili. Gre za majhno območje, nič presenetljiv okoliš za Severno Dakoto. Nekateri so tam odkrili fosile rib, a to ni pritegnilo njihove pozornosti. Nato je tja prineslo paleontologa s Floride Roberta DePalmo, ki je iskal ravno to – ribe. Vedel je, da so fosili rib povezani s  prastarimi jezeri, poginula bitja na njihovem dnu pa so zaradi manka kisika ostala obstojna dolgo časa. Iskal je torej jezero, ki bi prečilo tako imenovano razmejitev K-T med kredo in paleogenom. Iskal je torej spremembe v času, naletel pa na noro odkritje. To ni bilo navadno jezero, pred seboj je prepoznal naplavino cunamija, ki je tja prigrmel prav na usodni dan. V naplavini je namreč našel steklene kroglice, ki jim pravimo tudi tektiti. Te kroglice smo odkrili celo v škrgah rib! Lahko si predstavljate, kako je bilo tisti usodni dan tam: na območju so mirno tekle reke z razvejenim sistemom meandrov …, nenadoma pa tja trešči ogromen val vode. Tamkajšnje ribe, vajene sladke vode, je zalila zmes slane vode in sedimenta. Tega seveda niso mogle preživeti, a ker so nekaj časa še živele in ob dihanju skozi škrge zajemale vse, kar je bilo v takrat v vodi, od blata in drugih delcev sedimenta do tektitov, so postale prve žive priče trka. Kaj takega doslej še nismo našli.

Na najdišču ste odkrili tudi stopinje dinozavrov, perje letečih dinozavrov in tudi sledove, ki so jih pustili tedanji sesalci?

"V naplavini smo našli tudi rove, ki so jih napravili tedanji sesalci in jih je nato zamašil cunami ter dobesedno v času zamrznil življenje v njih. Pri izkopavanjih smo tako odkrili ostanke glodavcev, ki so ostali ujeti v svojih luknjah … Za zdaj smo izkopali le majhen delež vsega, kar je tam. Kdo ve, koliko presenečenj ta kraj še skriva. Morda, če se pošalim, tudi kakšnega dinozavra s stekleno kroglo oziroma tektitom v glavi."

Zanima me pa nekaj: kako se najdišče sklada s časovnim potekom tega, kar je sledilo neposredno po trku. Tam so ujete ribe s tektiti v ustih, tektiti so tudi tako oddaljena območja, kot je Severna Dakota, dosegli pol ure po trku asteroida, cunami pa bi iz Srednje Amerike do Severne Dakote potreboval veliko več časa, tudi več dni. S tem pa bi bil prepozen … Kako ste si sami to razložili?

"Najti smo morali nov scenarij. Razlago so ponudili potresni valovi, ki so se tedaj po kopnem razširili v vse smeri in so bili tisočkrat močnejši od kateregakoli doslej izmerjenega potresa. Severno Dakoto so dosegli že v nekaj minutah po trku in na površini stoječih in tekočih voda ustvarili velikanske valove, kot cunamije, le da je šlo za valove tipa sejš, vrsto stoječega valovanja. Nahajališče v Severni Dakoti torej ne govori le o točno tistem dnevu, ko je udaril asteroid, ampak o natanko tisti uri, ki je sledila trku. To je en vidik. Po drugi strani pa so se tedaj na območju raztezali gozdovi. Tektiti so se ujeli tudi v tamkajšnji jantar, fosilizirano smolo, in se v njem do popolnosti ohranili. Imamo torej lepo ohranjeno steklo v škrgah rib na eni strani in v jantarju na drugi. Gre za zamrznjeni posnetek življenja v trenutku, ko se je zgodila katastrofa."

Je to novo odkritje v Severni Dakoti dokončno potrdilo to, da so dinozavri izumrli prav zaradi trka asteroida? Je teorija, da bi lahko izumrli že veliko prej, še živa?

"Lahko bi rekli, da gre za zadnji žebelj v krsto te teorije. Dokaze zoper njo smo košček za koščkom zbirali postopoma. Od preučevanja iridija v razmejitveni plasti K-T, ki skriva nekajkrat več iridija kot vse ostale plasti in kaže na to, da se je v Zemljo v preteklosti zaletelo zares veliko telo iz vesolja, do odkritja tektitov, nanodiamantov, dokazov o sočasnem vplivu trka po celem planetu … Nato so pred desetletji  odkrili ostanke kraterja pod Mehiškim zalivom in ga ocenili na povsem enako starost kot množično izumiranje. A ljudje so še vedno dvomili. To naše najnovejše odkritje iz Severne Dakote je zadnji žebelj v krsto dvoma. Zdaj vemo, da so morali dinozavri izumreti prav zaradi trčenja in ne prej. Po odkritju so postali nasprotniki tega malo tišji."

 


18.01.2018

Radioaktivni odpadki

Za radioaktivne odpadke je treba skrbeti še dolgo po tem, ko jih odložimo. Nekateri materiali namreč lahko ostanejo radioaktivni tudi po več deset tisoč let. V Sloveniji jih velika večina nastaja v Nuklearni elektrarni Krško, ne pa vsi – prihajajo tudi iz bolnišnic, raziskovalnih središč in industrije, najdemo pa jih celo v povsem vsakdanjih predmetih, ki na prvi pogled nikakor ne delujejo radioaktivno. Kako torej skrbimo zanje?


11.01.2018

Roboti kot profesorji in ljubimke

Japonski pionir humanoidne robotike Hiroši Išiguro je pred leti v Trbovlje pripeljal svojega robotskega dvojnika, ki je popolna kopija stvaritelja. Najnovejša različica robotskega profesorja ima vrhunsko izpopolnjen obraz, mimika, kretnje in govor v popolnosti spominjajo na človeka, tako da robotski profesor prepričljivo predava študentom. Pri (človeškem) prof. Ishiguru bo kmalu doktorirala Slovenka Maša Jazbec. Na Japonskem na leto prodajo 2 tisoč tehnološko vrhunsko izpopolnjenih seks robotov, ki osamljenim moškim čustveno in seksualno nadomeščajo partnerke. Konec decembra je v Londonu potekala mednarodna konferenca o seksu in ljubezni z roboti, na kateri je britanski raziskovalec umetne inteligence David Levy napovedal, da bodo nekoč lahko imeli ljudje z roboti celo otroke. Na konferenci je bila tudi slovenska antropologinja Nika Mahnič, sicer aktivistka kampanje proti seks robotom. Kje so meje in robovi sodobne humanoidne robotike?


04.01.2018

Skrivnostno življenje skrivnosti

V antiutopičnem delu 1984 je George Orwell dejal, da če želiš ohraniti skrivnost, jo moraš najprej skriti pred samim seboj. Z znanstveniki poskušamo ugotoviti, kako uspešni smo pri tem, katere so tiste skrivnosti, ki jih ljudje največkrat prikrivamo, zakaj nam to prikrivanje slabša kakovost življenja in ali je razkritje edina prava pot do odrešitve. Naši gosti bodo: profesor menedžmenta Michael Slepian z Univerze Columbia v New Yorku, nevropsiholog Jonathan Schooler z Univerze Santa Barbara, psihoterapevtka Katja Istenič in pravnik Dino Bauk.


28.12.2017

Znanstveni presežki 2017

Leto 2017 je ubiralo svojstveno pot tudi v znanosti. Od prelomnih odkritij v vesolju, vznemirljivih prebojev v medicini in genetiki, krute realnosti v okoljski znanosti, do slovenskih prebojev v biologiji, fiziki in kemiji … Navkljub slabi finančni podpori države so naši raziskovalci vedno bolj uspešni, tudi pri pridobivanju evropskih sredstev. Ekipa Frekvence X je izbrala nekatere odmevne tuje in domače znanstvene dosežke. Od klasične do digitalne tablete, od čiščenja vode s kavitacijo do bolj učinkovitih škropiv, od kompleksnosti do poljudnosti. Pripovedujeta Maja Ratej in Luka Hvalc.


14.12.2017

Smemo življenje tehtati z drugim življenjem?

Kaj bi storili, če bi se znašli v brezizhodnem položaju odločiti se nekoga rešiti, pri tem pa žrtvovati nekoga drugega. Smete izvesti matematični izračun in žrtvovati enega človeka, da bi jih rešili sto? Moralna dilema, pred katero se najverjetneje nikoli ne bomo znašli, daje dober vpogled v razmišljanje ljudi in kako bi reagirali v kritičnih trenutkih. Smo torej pripravljeni odigrati vlogo v igri in nekoga žrtvovati? Kdaj pa se od odločanja distanciramo in dilemo opredelimo kot moralno sporno, kdaj se odločamo racionalno in kdaj čustveno ter kakšne dileme obstajajo tudi v vsakdanjem življenju, za katere se sploh ne zavedamo, da o njih moralno odločamo? O moralnih dilemah smo razpravljali s filozofom Mirtom Komelom s Fakultete za družbene vede in nevroznanstvenikom Fieryjem Cushmanom z Univerze Harvard.


07.12.2017

Slovenski znanstveniki bi vodo čistili s kavitacijo

Prestižni Evropski raziskovalni svet, podeljevalec najuglednejših evropskih raziskovalnih projektov, je nekaj manj kot 2 milijona evrov namenil slovenskim raziskovalcem. Na tako imenovani Consolidator ravni je bila uspešna ekipa prof. dr. Matevža Dularja z ljubljanske Strojne fakultete, njihov projekt CABUM se ukvarja kavitacijo, to je z nastajanjem mehurčkov plina v tekočinah.Gre za fundamentalne raziskave, ki so pomembne tako za delovanje raketnega motorja kot za ropot domačega sokovnika. Izjemno pomembna pa je uporaba za čiščenje voda, v katerih s kavitacijo lahko uničimo viruse in bakterije in to brez uporabe kemije. In prav na področju čiščenja vode, bodo slovenski znanstveniki nadaljevali raziskave, ki obetajo velik preboj. Osrednji gost podkasta dr. Matevž Dular je eden izmed najmlajših rednih profesorjev ljubljanske univerze, a je še vedno zaposlen le za določen čas. Večino doktorata je opravil v Nemčiji, sodeluje s številnimi uglednimi tujimi inštituti, projektno tudi z Evropsko vesoljsko agencijo. Ob koncu z našim rednim sodelavcem prof. Tomažem Zwittrom govorimo tudi o zmagovalcu mednarodne olimpijade iz astronomije in astrofizike Alekseju Jurci in izpostavljamo decembrske astronomske zanimivosti.


30.11.2017

Zemljevidi ustvarijo in popačijo našo podobo sveta

Svet ni tak, kot si ga predstavljamo z zemljevidov. In to iz enega samega razloga – ker je okroglo Zemljo nemogoče preslikati na raven list papirja, brez da bi jo vsaj delno popačili. Grenlandija zato na klasičnem zemljevidu sveta izgleda večja od Evrope, čeprav je v resnici skoraj petkrat manjša. Tudi orientacija karte je stvar družbenega dogovora – evropske srednjeveške karte so bile denimo obrnjene proti vzhodu. V Frekvenci X o kartografiji, tisti klasični, ki preko različnih vrst projekcij skuša svet spraviti v eno ravnino, in modernih tehnologijah, ki te pristope povsem spreminjajo. Gosti: dr. Dušan Petrovič, predstojnik Katedre za kartografijo na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo mag. Roman Rener, Geodetski inštitut Slovenije Boštjan Burger, geograf in informatik


23.11.2017

Veliko podatkov za velikega brata

Nikoli v zgodovini nismo imeli toliko zabeleženih podatkov o svetu in družbi. Vedno učinkovitejše metode odbiranja in združevanja določenih delov ogromnih podatkovnih baz v uporabne informacijske pakete bodo v prihodnosti najverjetneje sestavljali enega najmočnejših orodij za tiste, ki ga bodo lahko uporabljali.Podjetjem računalniško upravljanje z bazami podatkov že pomaga učinkoviteje oglaševati in tako bolje poslovati na trgu, državam pomaga voditi evidence o svojih prebivalcih in tako bolje prepoznavati ter razreševati ali preprečevati probleme, s katerimi se srečujejo, delodajalcem lajša odločitev o zaposlitvi določenega kandidata, sodobne metode upravljanja s podatki lahko pomenijo tudi pomemben napredek v medicini, natančneje v diagnostiki … in tako naprej. Potencial za družbi koristno uporabo novega znanja na področju dela z bazami podatkov je – kot baze same – ogromen. Žal pa lahko to močno orodje v nepravih rokah v prihodnje pomeni tudi zdrs v distopično družbo; situacijo, v kateri se ne bomo mogli nikakor skriti pred velikim bratom, ki nam bo sledil na vsakem koraku, beležil podatke o nas in nas po svojih kriterijih vrednotil.Kitajska ni daleč od tega orwellovskega scenarija: že čez tri leta naj bi po načrtih tamkajšnjih oblasti zaživel tako imenovani Sistem socialnega kapitala, prek katerega bo kitajski veliki brat razpolagal z obširnimi paketi podatkov o svojih državljanih ter jih za zaželene oziroma nezaželene vedenjske vzorce nagrajeval oz. kaznoval. Katere etične dileme moramo razrešiti, če se prednostim sodobnih znanstvenih dognanj s področja družboslovne informatike ne želimo odpovedati, obenem pa preprečiti, da bi se “kitajska prihodnost” zgodila tudi nam? Gostje: Dr. Luka Kronegger, katedra za družboslovno informatiko in metodologijo FDV; Jean-Philippe Schepens, podatkovni znanstvenik in ekonomist; Dr. Michal Kosinski, univerza Stanford, doktorat iz všečkov.


16.11.2017

Od avtomobila Yugo do zdravljenja diabetesa

Nevtronsko sipanje je nova metoda, s katero se ukvarjajo tudi slovenski znanstveniki, z njeno pomočjo si lahko med drugim obetamo še večji napredek kvantnega računalništva, razvoj alternativnih virov energije in nova dognanja v medicini in farmaciji. Kako bodo sodobni pristopi v raziskavah magnetizma in materialov spremenili industrijo in naše življenje, na katerih področjih lahko nevtroni prispevajo ključne korake in kakšna je pri tem vloga slovenskih znanstvenikov? Podkast smo posneli v študentski Kavarni Mafija na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Gosta sta bila dr. Franci Merzel s Kemijskega inštituta in dr. Matej Pregelj z Inštituta Jožefa Štefana, v Grenoble smo poklicali dr. Marka Johnsona.


09.11.2017

Recept za uspešnico

Kako napisati hit, je vprašanje, na katerega ni univerzalnega odgovora. Med ljudmi je praviloma popularno tisto, kar lahko hitro in brez napora prepoznajo. Učinek prepoznanja je pomemben, saj posameznika navda z zadovoljstvom, vendar zgolj ponavljanje že znanega ni najboljša formula za popularnost. Recept za uspešnico je praviloma ravno pravšnja mešanica že poznanega in novega, a zgolj vrhunska ideja ni dovolj, kot ključna dodana vrednost se večkrat izkaže tudi nadpovprečno obrtniško znanje, vrhunsko obvladanje forme. V čem je skrivnost uspešnih glasbenikov, režiserjev, pa tudi politikov in predstavnikov še kakšne profesije, ki se ne ukvarja izključno s tehničnimi ali naravoslovnimi področji? Gostje: Derek Thompson (avtor knjižne uspešnice Hit Makers: The Science of Popularity), Stojan Pelko (filmski publicist in komunikacijski strateg), Magnifico (glasbenik in avtor številnih hitov), dr. Sašo Dolenc (fizik in filozof)  


02.11.2017

Vsi zvoki našega mesta

Metanje steklenic v zabojnike, harmonika od zore do mraka, brnenje kosilnic in puhalnikov za listje … To je le nekaj zvokov, ki zaznamuje našo bolj ali manj urbano zvočno krajino. Projekt Zvočna ekologija mest podrobno analizira zvoke v mestnih središčih in četrtih in se dotika vprašanja, kako se zvočnost določenih delov mesta spreminja zaradi družbeno-političnih procesov in ekonomskih interesov. Na spremembe v urbani zvočni krajini vplivajo tudi globalizacija, turizem in zabava. Ljudje s soustvarjanjem zvočne krajine vstopajo tudi v javni politični prostor. Kaj pa zvoki mesta povedo o nas? Kateri zvoki nas v javnem prostoru najbolj motijo in zakaj? Kakšne so naše osebne zvočne krajine? Razpravljamo z gostjama z ZRC SAZU, dr. Mojco Kovačič z Glasbenonarodopisnega inštituta in dr. Ano Hofman z Inštituta za kulturne in spominske študije.


26.10.2017

Orkani - uničujoči velikani

“Ko letimo proti očesu orkana, je to najbolj nemirno območje. Takrat pihajo najmočnejši vetrovi, ki letalo sukajo levo in desno. Ko pa se enkrat prebijemo skozi orkan, nas čaka izjemen prizor - sončno vreme, okrog pa čudovite strukture oblakov, kot bi jih nekdo naslikal,” tako svojo pot skozi orkane opisuje meteorolog in lovec na orkane Ryan Rickert s 53. izvidniške meteorološke eskadrilje. Da so orkani nekaj izjemnega (in hkrati grozljivega), se lahko prepričamo vsako poletje, ko silovito udarijo predvsem v državah v Karibskem morju. Letošnja orkanska sezona se zdaj približuje koncu, kaj pa nam je pustila? Veliko opustošenja, pa tudi vprašanj - ali je pojav vedno močnejših orkanov posledica našega vpliva na podnebje ali so vedno obstajali tako uničujoči orkani. Poleg tega pa se bomo z lovcem na orkane odpravili vse do očesa tropskega ciklona. Pripnite si varnostne pasove in poletite z nami.


19.10.2017

Proteinski origami in nevtronske zvezde s slovenskim pridihom

Na Kemijskem inštitutu v Ljubljani so razvili nov tip proteinskih struktur, ki se lahko brez škodljivih učinkov sintetizirajo v celicah ter se same od sebe sestavijo v nanometrske kletke. Te imajo velik potencial za dostavo zdravil v medicini, tvorbo sodobnih cepiv, snovanje funkcionalnih materialov … Skrivnost proteinskih origamijev pojasjujeta dr. Ajasja Ljubetič in Fabio Lapenta, avtorja raziskave, objavljene v reviji Nature Biotechnology. Astronomi Evropskega južnega observatorija pa so pomočjo mreže teleskopov v Čilu prvič zaznali vir gravitacijskih valov, ki naj bi jih povzročilo trčenje in zlitje dveh nevtronskih zvezd. Pri tem je to trčenje v vesolje izvrglo številne težke elemente, kot sta zlato in platina. Odkritje, pri katerem so sodelovali tudi slovenski astrofiziki, predstavlja najmočnejši dokaz doslej, da so kratkotrajni izbruhi žarkov gama posledica trkov nevtronskih zvezd. Kaj pomeni prelomno odkritje razložita dr. Andreja Gomboc z Univerze v Novi Gorici in dr. Nial Tanvir z Univerze Leicester v Veliki Britaniji.


12.10.2017

Sončevi vplivi in nogomet

Skupina satelitov Cluster preučuje magnetosfero v okolici Zemlje. Ta nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na življenje na Zemlji. Gre za par satelitov, ki sta bila izstreljena leta 2000 in bosta delovala vsaj do leta 2018. Kako je mogoče obnašanje Sonca primerjati celo z nogometom in kaj smo se naučili od pristanka sonde Rosetta na kometu Čurjumov - Gerasimenko, sta nam pojasnila vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije, francoski raziskovalec Philippe Escoubet in britanski astrofizik Matt Taylor, ki sta pred tedni gostovala na Bledu. Z našim strokovnim sodelavcem prof. Tomažem Zwittrom tudi o jesenskih aktualnostih iz sveta astronomije.


05.10.2017

Nobelove nagrade 2017

Cirkadiani ritmi, gravitacijski valovi in krioelektronska mikroskopija vam verjetno ne povedo veliko, če pa dodamo, da so to teme, ki so si letos prislužile Nobelovo nagrado, veste vsaj, da gre za prelomne raziskave v znanosti. Na področju medicine in fiziologije so Nobelovo nagrado dobili Jeffrey C. Hall, Michael Rosbash and Michael W. Young, na področju fizike je polovico nagrade dobil Rainer Weiss, po četrtino pa Barry C. Barish in Kip S. Thorne, na področju kemije pa Jacques Dubochet, Joachim Frank in Richard Henderson. Kako pomembna so odkritja teh znanstvenikov razlagamo ob pomoči slovenskih strokovnjakov.


24.09.2017

Lubadar je ekonomski, ne biološki problem

Pravljice o Rdeči kapici in volku nam že v otroštvu v kosti poženejo vsaj malo strahu pred gozdovi, a dr. Andraž Čarni, ki veliko časa preživi med drevesi, pravi, da je strah največkrat brez osnove. Medvedi resda tu in tam prilomastijo, a realno je še vedno majhna možnost, da naletimo nanje, divje živali se načeloma tudi rade skrijejo pred človekom. Je pa zato v gozdovih veliko drugih zanimivosti. Dr. Čarni je biolog na Inštitutu Jovana Hadžija ZRC SAZU in eden izmed ključnih ljudi za vpis naših pragozdov Krokar in Snežnik Žrdolce na Unescov seznam svetovne naravne dediščine. Je odličen poznavalec balkanskih gozdov, pred kratkim je postal član makedonske akademije znanosti in umetnosti. Pogovarjamo se tudi o lubadarju, ki je predvsem posledica šibkih zim in napada pospeševano posajene smreke v nižinskih gozdovih. Z dr. Čarnijem se je pogovarjal Luka Hvalc.


21.09.2017

Vozovnica za Mars bi bila enosmerna

Vesoljsko vreme je eno izmed raziskovalnih polj dr. Primoža Kajdiča iz Murske Sobote, ki že 14 let živi in dela v Mehiki, kjer je astronomija zanimala že Maje. Dr. Kajdič je objavil 30 znanstvenih člankov, zanimajo ga predvsem udarni valovi v bližini Zemlje, ki nastanejo kot posledica dejavnosti Sonca. V Sloveniji je septembra zbral vesoljske fizike z vsega sveta, ki so predstavljali svoja najnovejša dognanja, do katerih so prišli ob pomoči podatkov, ki jih že več kot 15 let zbira misija Cluster. Sodelovanje pri evropskih in globalnih vesoljskih projektih je priložnost tudi za slovenska podjetja, ki so že aktivna na področju 3D tiska. Z dr. Primožem Kajdičem se je pogovarjal Luka Hvalc.


14.09.2017

Študij biologije je bila pragmatična odločitev

Čeprav ga je mikal študij umetnosti, se je odločil za biologijo: “To je bila čisto pragmatična odločitev, ker tudi v tem vidim estetiko, življenje ima neko lepoto v sebi,” pravi dr. Jernej Ule, molekularni biolog, ki že več kot deset let dela in raziskuje v tujini. Zdaj živi v Londonu. Na univerzi University College v Londonu raziskuje nastanek nevrodegenerativnih bolezni, v tem obdobju je predvsem vpet v raziskovanje morebitnega zdravila za amiotrofično lateralno sklerozo. Več o molekularni biologiji, življenju v Londonu, tekmovalnosti v raziskovalni panogi, lepoti staranja in poetičnosti življenja pa v pogovoru z Majo Stepančič.


06.09.2017

Dr. Marko Mikuž: Veliko delamo, da bi malo razumeli

Prof. dr. Marko Mikuž je prvič prišel v ženevski Cern kot nadobudni doktorski študent pred več kot tridesetimi leti, presenetili sta ga zanikrna zunanjost in vrhunska oprema v notranjosti. S sodelavci je v naslednjih desetletjih pripomogel k potrditvi obstoja enega od osnovnih delcev materije, Higgsovega bozona, za kar je bila leta 2013 podeljena tudi Nobelova nagrada. Skupaj s 13 slovenskimi kolegi, ki znotraj Cerna delujejo pri projektu Atlas, je dr. Mikuž letos sodeloval pri odkritju nove lastnosti svetlobe. Naši fiziki imajo v bližini pospeševalnika najeto stanovanje, ki mu ljubkovalno rečejo Cukrarna, prof. Mikuž pa tam zelo pogosto tudi kuha. Na vratih njegove ljubljanske pisarne na Inštitutu Jožefa Štefana so prilepljene startne številke z različnih maratonov, teče tudi, ko je službeno v Cernu. Dr. Marko Mikuž je pronicljiv in natančen sogovornik, ki zna marsikaj povedati v prenesenem pomenu. Ob zadnjem dokazu za sipanje svetlobe na svetlobi pri trkih svinčenih ionov je spomnil tudi na očarljivost mavrice. “Veliko delamo, da nekaj malega kdaj pa kdaj tudi dobimo. In razumemo. Se splača. Pa tudi človeštvo drugače ne zna funkcionirati. Ljudje moramo delovati v pravi smeri, da pridemo do dosežkov.” V prvem iz serije septembrskih intervjujev z vrhunskimi slovenskimi znanstveniki in raziskovalci se Luka Hvalc z dr. Mikužem pogovarja o dosežkih, kompleksnosti in preprostosti fizike, razumevanju in sistemu, življenjski in delovni filozofiji.


17.08.2017

Spinska tekočina je lahko ključna za kvantno računalništvo

Naši znanstveniki z Instituta Jožef Stefan ter ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko so prejšnji teden objavili strokovni članek v reviji Nature Physics, v katerem so razrešili skrivnost magnetnega stanja v pomembnem modelskem sistemu, ki je begala raziskovalce že več kot 40 let. Ključne besede so: spinska tekočina, plastoviti kristali in nova agregatna stanja, ključna ugotovitev pa, da je spinska tekočina obstojna pri približno 100 stopinjah Celzija. Ja, vsekakor kompleksna zadeva, zato se je Maja Stepančič odpravila na Inštitut Jožefa Stefana in skušala odkritje postaviti v čim bolj poljuden jezik. Srečala se je s sodelavcem raziskave dr. Martinom Klanjškom.


Stran 16 od 35
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov