Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
1084 epizod
V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.
Začetek in razcvet železniških tirov na slovenskih tleh sta povezana s staro Avstrijo. Prvi odsek – šlo je za progo od Gradca do Celja – so odprli pred natanko 170 leti. Pomenil je velik tehniški napredek in pridobitev na vsem gospodarskem, kulturnem in družbenem področju takratne Spodnje Štajerske, pozneje pa tudi preostalih območij današnje Slovenije. Na drugi strani pa je novotarija naletela tudi na strah in celo odpor prebivalcev. A kakor koli že, vlaki so postali prevladujoče prevozno sredstvo za potovanja po kopnem. Z njimi se je začel razvijati tudi turizem. V tokratni oddaji Glasovi svetov bomo opisali zgodovino železnic pri nas od njenih začetkov do razpada Avstro-Ogrske leta 1918. Gosta Barbare Belehar Drnovšek bosta ravnatelj Železniškega muzeja Mladen Bogić in dr. Andrej Studen z Inštituta za novejšo zgodovino. Foto: Andreas/Flickr
Potem ko je Evropska unija oktobra lani sprejela uredbo o enotnem trgu telekomunikacij, se je zdelo, da je bitka za nevtralni internet v Evropi izgubljena. Aktivisti za digitalne pravice so namreč takrat opozarjali, da je definicija pojma internetna nevtralnost v uredbi preveč ohlapna in zato se lahko od odprtega in demokratičnega interneta za vedno poslovimo. Črni scenarij se ni uresničil, zaradi ohlapne definicije pa je združenje evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije mesece po sprejetju uredbe vendarle oblikovalo natančna pravila, s katerimi ureja internetno nevtralnost v Evropski uniji. Kakšna so ta pravila in zakaj je nevtralnost interneta sploh pomembna? O usodi interneta več v tokratni oddaji Glasovi svetov s sogovornikoma. To sta direktor inštituta Digitas dr. Dušan Caf in aktivist Državljan D Domen Savič. Pripravlja Urška Henigman. foto: stephen melkisethian/flickr
Zaradi krčenja življenjskega prostora in omejenih virov hrane številne živalske vrste za preživetje med seboj tekmujejo. Dve vrsti kuščaric na Kočevskem pa se tekmovanju raje izogneta. Njuno vedenje je preučevala biologinja in raziskovalka dr. Anamarija Žagar. Čeprav se kuščarici med seboj le malo razlikujeta in na omejenem življenjskem prostoru lovita isti plen, pa jima strategija izogibanja omogoča mirno sobivanje in preživetje. Podrobneje o tej zanimivi taktiki pa v oddaji Glasovi svetov, ki jo je pripravil Iztok Konc. Foto: Pozidna kuščarica (Podarcis muralis), avtor: Miha Krofel
Ko se danes poskušate sprehoditi po ožjem središču mesta Ljubljane, morate spretno vijugati skupinami turistov, ki si v počasnem tempu ogledujejo znamenitosti našega glavnega mesta. Ni potrebna podrobna analiza, da opazite kako se podobe mesta in njegova ponudba vse bolj prilagaja zahtevam turizma. Revitalizacija mestnih središč je pogosto povezana tudi z gentrifikacijo in izgubo javnega prostora. O slednjem in o tem kaj prinaša komercializacija življenskega okolja, kako trajnostno upravljati javni prostor in nenazadnje v kakšnem mestu si želimo živeti, smo spregovorili v tokratni oddaji Glasovi svetov. Z nami sta bila arhitektka prof. dr. Ilka Čerpes iz Fakultete za arhitekturo in sociolog doc. dr. Nikolai Jeffs iz Fakultete za humanistične študije. Foto: www.flickr.com
Pregovorno najbolj marljiva med živimi bitji – čebela – je že dolgo tisti nevidni delavec, na kateri sloni kar tretjina vse naše hrane. Na njeno pogosto spregledano delo so širšo javnost v zadnjih letih zares opomnili šele obsežni pogini čebeljih družin. Še pred desetletjem je bilo opraševanje, ki ga opravljajo čebele in tudi številni drugi, še mnogo bolj spregledani opraševalci, samoumevna storitev, danes se njeno vrednost že preračunava v milijarde evrov. Pogoji za delo pa so v današnjem svetu tudi za čebele vse prej kot idealni. Monokulturna prostranstva, intenzivna raba pesticidov in zaradi spremenjenih vremenskih vzorcev in intenzivnega kmetijstva vse pogosteje tudi pomanjkanje hrane, predstavljajo preplet težav, ki bodo tudi v prihodnje močno ogrožala naše spretne opraševalke. Gosta v oddaji sta prof. Janko Božič z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in dr. Danilo Bevk z Nacionalnega instituta za biologijo. Foto:Wikipedia
Avtomobili, vesoljska oprema, pohištvo, igrače, računalniki, obleke, športni rekviziti, orodje, kozmetika in seveda embalaža. Plastika je danes vsepovsod. Obstaja v najrazličnejših oblikah, je obstojna in predvsem zelo poceni. Na svetu letno proizvedemo 300 milijonov ton plastike in številka bo v prihodnosti po vseh ocenah samo še naraščala. Polovico vse plastike se uporabi le enkrat in približno 10 odstotkov je konča v morju. Ker je zelo obstojna, lahko razpada tudi več stoletij in mikroplastika, ki tako nastaja, ni prav nič manjši problem. Danes jo lahko najdemo v vseh morskih organizmih, od najmanjšega planktona, do največjih prebivalcev morskih globin. O plastiki in mikroplastiki se bomo v Glasovih svetov pogovarjali s strokovnjakoma z Instituta za vode republike Slovenije, dr. Manco Kovač Viršek in Urošem Robičem.
»Spominjati se pomeni vse bolj sposobnost, da si prikličemo pred oči sliko, ne pa da v duhu obnovimo zgodbo« je rekla znamenita Susan Sontag in s tem poudarila moč podob. V današnjih modernih časih se vse več prostora namenja prav fotografskim podobam ….in v času množične potrošnje ima praktično vsakdo možnost komunicirati, reportirati, dokumentirati s pomočjo fotografije. Hiper produkcija podob nas obdaja, tudi cenenih in prostaških. Fotografija pa je tudi namesto vloge kapi, ki zamrzne življenje v predsmrtno masko, hitro in gladko postala reportaža, dokument in obeležje življenja, pa znak njegove minljivosti in negotovosti je zapisal Lev Kreft v spremni besedi h knjigi Estetika reportažne fotografije fotoreporterja Uroša Hočevarja, ki pravi, da se prava moč reportažnih in dokumentarnih fotografij, ki se pojavljajo v medijih množične komunikacije pokaže takrat, ko politika v kriznih časih podivja, ko ni več prostega pretoka informacij, in ko pade prva žrtev vojne – resnica. O moči in nemoči reportažne fotografije se bomo pogovarjali v tokratni oddaji in se ob dejstvu, da zgodbe s fotografij nagovarjajo sočutno bit v nas, dotaknili tudi vzporednega dejstva, da ljudje ob dnevnih podobah eksplicitnih grozot vojne, ubijanja, smrti, postajamo neobčutljivi, odporni proti nasilju. Z nami bodo gostje, znani in ugledni slovenski fotoreporterji. na sliki: Uroš Hočevar, Manca Juvan in Srdjan Živulović. foto: Liana Buršič
Če so podatki nova nafta, so algoritmi črpalke, ki jo črpajo. Algoritmi razvrščajo spletne strani v brskalnikih, prikazujejo medijske vsebine na družbenih omrežjih, sledijo naši dejavnosti na spletu, nas kategorizirajo, nam ponujajo nove vsebine, personalizirane oglase, varujejo pred morebitnim nasiljem in preverjajo, če morebiti nismo mi tisti, ki pripravljamo teroristični napad. Kako bo algoritmizacija spremenila svet? Kje so prednosti in kje nevarnosti? Odgovori v oddaji Glasovi svetov z gosti: dr. Blaž Zupan, dr. Igor Vobič in dr. Uroš Godnov. foto: Jodson Weinsheimer/flickr
Šele tožbe proti tobačnim velikanom v Združenih državah Amerike so razkrile zaupne dokumente, ki so govorili o smrtonosnih posledicah cigaretnega dima. Interni akti so med drugim razodeli, kako je tobačna industrija že desetletja vedela, da kajenje povzroča raka. Ljudi, ki so umirali zaradi kajenja, pa so prepričevali, da s tobačnimi proizvodi ni prav nič narobe. V Sloveniji smo v postopku spreminjanja in zaostrovanja protitobačne zakonodaje, zato bomo v oddaji Glasovi svetov spregovorili o »najbolj smrtonosnem izdelku v zgodovini človeštva«, kot o cigaretah pravi prof. Robert Proctor z Univerze Stanford v Kaliforniji. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Lindsay Fox/ Flickr, cc
Uporaba aromatičnih snovi sega v daljno preteklost, saj so stare civilizacije uporabljale dišeče rastline za zdravljenje telesnih in duševnih težav že tisočletja. Egipčani za balzamiranje mumij, Grki za razkuževanje v času epidemij in Rimljani pri izdelavi parfumov denimo. Sodobna aromaterapija se je razvila šele v 20. stoletju in v večini članic EU je danes to metoda zdravljenja, ki so jo vpeljali in razvili po zgledu Velike Britanije, kjer je vzorno urejena. Razvila se je v številne veje, ki se razlikujejo v načinih zdravljenja in obravnave pacienta. Pri aromaterapiji se uporablja eterična olja in druge aromatične snovi, za katere je pomembno, da so vrhunske kakovosti in, da jih zaradi varnosti pravilno uporabljamo, zato večina držav zahteva kvalifikacijo aromaterapevtov. Izraz aromaterapija ljudje pogosto napačno razumejo ali ga zlorabljajo. Pogosto to velja za kozmetične izdelke in dišave, katerih oglaševanje obljublja učinek aromaterapije. Takšni in podobni pristopi vzbujajo občutek, da se je aromaterapija danes bolj razvila v smer umetnosti kot znanosti pravi izr. prof. dr. Damjan Janeš, mag. farm. s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani, ki bo tokratni gost oddaje. Z nami bo tudi mednarodno priznana certificirana aromaterapevtka Melani Kovač. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
So predmeti, pa tudi jedi, dogodki in družbene prakse, ki so neločljivo povezane s krajem in časom svojega nastanka v nekdanji skupni državi. V ljudeh nedvomno zbujajo čustva. Njihovo dojemanje, rabo in vrednotenje so pomembno zaznamovale spremembe zadnjih 25 let in jugonostalgija kot izraz specifične idealizacije socializma o njihovem učinkovanju danes več prikrije kot razkrije. Knjiga Made in YU 2015, ki je izšla pri Založbi ZRC, skuša seči globlje ter predmete, okuse, vonjave in občutke, ki so zaznamovali čas socializma v Jugoslaviji, uporabi kot prizmo, skozi katero opazuje in razčlenjuje družbene, politične in zgodovinske procese. Kateri novi odtenki se skozi to prizmo razkrivajo, smo preverili tudi v tokratni oddaji Glasovi svetov.
V tokratni oddaji Glasovi svetov, ki jo skupaj pripravljajo v uredništvih Radia Trst A, Radia Slovenija in Slovenskega programa ORF iz Celovca, bo govor o prelomnih dogodkih izpred 25 let, ko je bil slovenski narod v ključnih odločitvah enoten kot še nikoli doslej. O tem, kako so slovensko osamosvojitev pred četrt stoletja doživljali rojaki zunaj meja Republike Slovenije in kako danes gledajo na matično domovino, bodo razpravljali gostje v Ljubljani, Trstu in Celovcu . Radijsko okroglo mizo bodo sooblikovali : Jure Gašparič, višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani , v tržaškem studiu bosta Duško Udovič, ki je takrat za Primorski dnevnik spremljal dogajanja v Sloveniji in časnikar ter predsednik Društva slovenskih izobražencev iz Trsta Sergij Pahor, sogovornik v Celovcu bo odvetnik Matevž Grilc, ki je bil tedaj predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev. Pogovor bo vodil glavni urednik informativnih oddaj na Radiu Trst A Ivo Jevnikar.
»Brez razumevanja in vzgoje borbenega vedenja bo človeštvo težko uresničilo cilje trajnostnega razvoja, ker bodo globalne rešitve nenehno prihajale v konflikt z zasebnimi interesi posameznikov, držav, multinacionalk in ideologij«, trdijo organizatorji konference o borbenem vedenju. Kakšen odnos imamo kot družba do borbenega vedenja? Ali je borbeno vedenje prirojeno? Ali je koristno? Ali je borbeno vedenje nujno agresivno? Do kakšne mere neki podedovani mehanizmi določajo našo zavest in tudi kognicijo? Kako kultivirati borbeno vedenje? Odgovori v tokratni oddaji Glasovi svetov, ki jo je pripravila Urška Henigman. Gostje: dr. Žiga Tršar, dr. Olga Markič in dr. Jernej Sever. foto: Wong Kenny/flickr
Znanost ima v sodobnem svetu ambivalenten položaj. Nedvomno je že stoletja temelj razvoju. Na njenih spoznanjih temeljijo tehnologije, ki jih vsakodnevno uporabljamo in ki s svojo uspešnostjo potrjujejo tudi znanosti, ki so jih omogočile. Po drugi strani pa znanost seveda ne more ponuditi dokončnih odgovorov in to dejstvo se vse pogosteje uporablja tudi za diskvalifikacijo znanstvenih spoznanj. Toda ta črno-bela logika ne seže prav daleč. Vsako novo znanje sočasno ustvarja tudi določeno nevednost, sebi lastne slepe pege; to je izhodišče knjige Proti znanosti: politike in znanja sodobnih družb francoskega sociologa in zgodovinarja znanosti Dominiqua Pestra, ki je letos izšla pri založbi Krtina. Slepe pege so tudi izhodišče tokratne oddaje Glasovi svetov, gosta sta filozofa prof. dr. Andrej Ule in doc. dr. Tomaž Grušovnik. Foto: Mark Skipper/Flickr, cc
Tradicionalna kitajska medicina (TKM) in indijska tradicionalna medicina (ayurveda) sta več tisoč let stara medicinska sistema, ki pri nas še vedno veljata za alternativno zdravljenje. A vse več je ljudi, ki jim klasično medicinski – farmacevtski pristop ne nudi odgovorov na vsa vprašanja zdravja. V Sloveniji je prepad med uradno in komplementarno medicino še vedno globok, saj zdravniki navadno pojasnjujejo, da metod, ki niso znanstveno, empirično dokazljive, pač ne morejo jemati resno. A zgodba o empiriji je dvojna, z njo lahko manipulirate menita tokratna gosta oddaje Glasovi svetov, zdravnika klasične medicine in ajurvede ter TKM, Biljana Dušić in Petar Papuga. Rešitev vidita v t.i. integrativni medicini, v učinkovitih smernicah kakovostnega združevanja starih in novih medicinskih sistemov. Oddajo pripravlja Liana Buršič
Krize, konflikti in spopadi, ki že desetletja pretresajo Bližnji vzhod, že dolgo niso več le regionalne narave. Različni akterji bližnjevzhodne tragedije imajo namreč botre v poglavitnih središčih svetovne gospodarske, vojaške in politične moči, botre, ki se natanko na območju med vzhodnim Sredozemljem in Perzijskim zalivom, med Kavkazom in Rdečim morjem prerivajo za vpliv oziroma nadzor nad svetom v 21. stoletju. In vendar ne gre spregledati, da je današnje krvavo dogajanje na Bližnjem vzhodu v upoštevanja vredni meri podkleteno tudi z večstoletno, pravzaprav kar večtisočletno, kompleksno in protislovno zgodovinsko izkušnjo, ki ima svojo lastno, notranjo logiko, neodvisno od vmešavanja regiji zunanjih političnih in vojaških dejavnikov. Zato smo v tokratnih Glasovih svetov govorili o zgodovini Bližnjega vzhoda – od njenih najzgodnejših začetkov pred kakimi pet tisoč leti pa vse do današnjih dni. Tega zgodovinskega pregleda smo se lotili skozi prizmo zapletenega odnosa med dvema osrednjima deželama Bližnjega vzhoda – med Sirijo in Egiptom. Obe veljata za zibelki civilizacije, v obeh je razvoj znanosti, umetnosti, tehnologije in religiozne misli napravil orjaške skoke naprej, pogosto v zgodovini sta tako Sirija kakor Egipt tudi pripadali isti državi ali, vzeto širše, istemu civilizacijskemu krogu. In vendar sta obe deželi vseskozi tudi tekmovali – vojaško, politično, gospodarsko pa tudi na področju idej. Je nemara prav skozi dinamiko njunega odnosa mogoče razbrati, katere sile so tiste, ki celoten Bližnji vzhod tesno povezujejo in hkrati globoko razdvajajo? – Odgovor na to vprašanje smo iskali v pogovoru z zgodovinarjem in antropologom, dr. Klemnom Jelinčičem Boeto. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: nočno nebo nad Sirijo in Egiptom (Wikimedia Commons)
Slovence združuje tudi ljubiteljska kultura. V tednu ljubiteljske kulture se bo do nedelje po vsej Sloveniji in v zamejstvu zvrstilo več kot tisoč različnih kulturnih dogodkov.Z ljubiteljsko kulturo se ukvarja 110 tisoč posameznikov. Ti ustvarijo 25 tisoč prireditev letno, ki si jih ogleda 4 milijone obiskovalcev. Gre za fenomen, ki je nekaj posebnega tudi na mednarodni ravni. V oddaji, ki jo skupaj pripravljamo Radio Trst A, slovenski program ORF v Celovcu in Radio Slovenija, smo se vprašali, kako ljubiteljska kultura vpliva na socialno vključenost in duha družbe. Poudarek je bil na zborovskem petju, saj se temu posveča tudi teden ljubiteljske kulture.
Gola telesa se predajajo najrazličnejšim užitkom, grizljajo orjaško jagodo, plazijo se v jajce, plavajo v ribniku z morskimi deklicami, jezdijo na samorogu … To je le nekaj detajlov s triptiha Vrt zemeljskih naslad, ki ga je na prehodu v 16. stoletje ustvaril nizozemski slikar, ki se je podpisoval kot Hieronym Bosch. To njegovo delo je doživelo približno toliko reprodukcij kot da Vincijeva Mona Liza. Zadnje stoletje vznemirja ne le umetnostne zgodovinarje, temveč tudi teologe, arheologe, psihiatre. V Boschevem opusu se prepletajo pobožnost, posvetni humanizem in nenadkriljiva domišljija, ki je v evropski zgodovini umetnosti brez primere. Ob petstoletnici smrti Hieronym Boscha bomo z umetnostnim zgodovinarjem dr. Andrejem Smrekarjem v oddaji Glasovi svetov osvetlili njegovo življenje in še zlasti ustavili pogled ob njegovem ključnem delu. Foto: Frank DiBona/Flickr
Že skoraj dve leti je pri nas dovoljena uporaba snovi iz konoplje v medicinske namene. S kanabinoidi – najbolj znana sta THC in CBD – uspešno lajšamo slabost in bruhanje, spodbujamo apetit, blažimo mišične krče in zdravimo bolečino. Z njimi lahko pomagamo bolnikom z epilepsijo, multiplo sklerozo ter rakavimi obolenji. Zdravilni učinki konoplje so v ljudski medicini znani že tisočletja; na seznam prepovedanih drog so jo uvrstili šele v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. To je povzročilo zastoj v uporabi in raziskavah njenih zdravilnih ter tudi toksičnih učinkov. Nova spoznanja šele zdaj rahljajo zakonodajo in s tem odpirajo možnost uporabe konoplje v uradni medicini. Podrobneje o terapevtskem potencialu kanabinoidov bodo v oddaji Glasovi svetov govorili onkologinja Josipina Ana Červek, zdravnica Mojca Kržan in farmakolog Lovro Stanovnik. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Yasmin/ Flickr, cc
Krščanstvo po tradiciji delimo na dve veliki veji – na zahodno in vzhodno. Toda s krovnim pojmom »vzhodno krščanstvo« navsezadnje označujemo precej raznorodne cerkve, med katerimi obstajajo občutne razlike. Sem namreč prištevamo vse tiste krščanske denominacije, ki so vzniknile in se dobršen del svoje zgodovine razvijale neodvisno od Rima, papeštva in latinskega katolicizma. Kar, drugače rečeno, Vzhodne Cerkve povezuje, je pogosto golo geografsko dejstvo, da so se pač razvijale na območjih vzhodno od Rima – v vzhodnem Sredozemlju, na primer, pa v vzhodni Evropi, na Bližnjem Vzhodu, v Indiji ter v vzhodni podsaharski Afriki. A če pogledamo nekoliko podrobneje, lahko vidimo, da so po doktrinarni plati nekatere vzhodne cerkve pravzaprav veliko bližje, bolj sorodne zahodnemu krščanstvu kakor pa drugim vzhodnim denominacijam. Če namreč asirsko krščanstvo ne priznava že efeškega ekumenskega koncila iz leta 431, armenska, sirska in koptska cerkev pa zavračajo sklepe kalcedonskega koncila iz leta 451, so danes najštevilčnejše in najvplivnejše predstavnice vzhodnega krščanstva, pravoslavne cerkve, zagovornice doktrin, potrjenih na obeh omenjenih cerkvenih zborih. Natanko v tem smislu tudi ni razlik med zahodnim krščanstvom in pravoslavjem. In vendar se že vse od leta 1054 in velikega razkola med rimskim in carigrajskim škofom osredotočamo predvsem na razlike med obema tradicijama, na razlike, zaradi katerih pravoslavje navsezadnje tudi prištevamo k vzhodnemu krščanstvu. No, ena bolj očitnih je vsekakor ta, da pravoslavje ni ne nadnacionalno ne centralizirano, da torej ne obstaja pravoslavni papež, ampak ga nadomešča več patriarhov (med njimi so posebej pomembni carigrajski, aleksandrijski, antiohijski, jeruzalemski, ruski, srbski, bolgarski, romunski in gruzijski), katerih avtoriteta v verskih in upravnih zadevah je bolj ali manj enakovredna. Posledično pa danes poznamo celo kopico pravoslavnih cerkva, organiziranih po državnem ključu. In prav to pestrost sodobnega pravoslavja smo predstavljali v tokratnih Glasovih svetov. Pri tem nam je bil v pomoč zgodovinar in antropolog, dr. Klemen Jelinčič Boeta, ki je pred nedavnim pri Mohorjevi založbi izdal knjigo Vzhodne Cerkve na kratko. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons
Neveljaven email naslov