Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
1084 epizod
V slabi uri skušamo razgrniti najrazličnejša polja vednosti, da bi izrisali sicer fragmentarno in protislovno, pa vendar, kolikor je le mogoče, celovito podobo planeta, na katerem živimo. Povezujemo glas astronomije z glasom arheologije, glas naravoslovja z glasovi umetnosti, ekonomije, zgodovine, religije ali politike.
Slovensko sociološko društvo obeležuje 50-letnico delovanja. Ta jubilej je primerna priložnost za pogled v preteklost in oceno zdajšnjega stanja ter tudi razmislek o tem, kakšna naj bo vloga sociologije v družbi v prihodnje. Sociologija je bila vodilna družboslovna znanost, saj je ne le raziskovala družbene fenomene, temveč je v družbo tudi dejavno posegala. Rezultati socioloških raziskav niso le pokazali na probleme, temveč so bili pogosto osnova za spremembe, za odpravljanje težav in ustvarjanje boljše družbe, pravičnejšega sveta. Je to še vedno vloga sociologije kot znanosti? Ali se sociologi in sociologinje ukvarjajo z aktualnimi in relevantnimi spremembami v družbi? Kakšna naj bo vloga sociologije v 21-em stoletju? O vsem tem se je Urška Henigman pogovarjala s predsednico Slovenskega sociološkega društva doktorico Milico Antić Gaber in raziskovalko doktorico Bojano Lobe. Foto: Mehran Heidarzadeh/flickr
Kljubujejo izjemno nizkim temperaturam, suši, radioaktivnemu sevanju in visokim koncentracijam soli. Ne le bakterije, viruse in druge enostavne oblike življenja; zdaj raziskovalci v okoljih z ekstremnimi življenjskimi pogoji odkrivajo tudi nekatere vrste gliv, ki jih uvrščamo med kompleksnejše organizme. Njihov življenjski prostor so ledeniki in rudniki soli, najdemo jih v notranjosti poškodovanega jedrskega reaktorja v Černobilu, naselile so zapuščeno vesoljsko postajo Mir. Prav zato je tudi med biologi veliko pozornost vzbudilo nedavno Nasino odkritje o obstoju tekoče slane vode na Marsu, kar bi lahko pomenilo, da je na rdečem planetu tudi življenje. Morda prav v obliki gliv!? Tudi o tem bosta v oddaji Glasovi svetov razmišljala doc. dr. Cene Gostinčar z Biotehniške fakultete v Ljubljani in prof. dr. Martin Grube z Inštituta za preučevanje rastlin Univerze v Gradcu. Z obema strokovnjakoma, ki raziskujeta življenje gliv v ekstremnih okoljih, se je pogovarjal Iztok Konc. Foto: “Gliva iz rodu Aureobasidium, ki med drugim živi v ledeniškem ledu, Sečoveljskih solinah, hišnem prahu in v pomivalnih strojih, našli pa so jo tudi v stenah černobilskega reaktorja.” (Cene Gostinčar)
Nacionalni odzivni center za obravnavo incidentov s področja varnosti elektronskih omrežij in informacij Si-Cert praznuje 20 let delovanja. Ob tej priložnosti so posneli dokumentarni film #hekerji.si, ki se poda v globine slovenske hekerske scene in razkriva, kdo so, zakaj vdirajo v tuje računalnike in kako so se stvari spremenile v minulih dveh desetletjih. O slovenskih hekerjih in dokumentarnem filmu #hekerji.si se bomo v tokratni oddaji pogovarjali z vodjo Si-Certa Gorazdom Božičem in režiserjem filma Blažem Završnikom. Pripravlja Urška Henigman.
Integracija beguncev v okolje V tokratni oddaji, ki jo enkrat na mesec skupaj pripravljamo Radio Trst A, slovenski program ORF v Celovcu in Program Ars-3.program Radia Slovenija, govorimo o temi, ki je širša od etničnih okvirjev obmejnega prostora. Predvsem nas je zanimalo, kaj storiti s prišleki, če bodo v teh krajih ostali dlje, ali obstajajo načrti njihove vključitve, kako to izvesti, in kdo že ali naj pri tem dejavno sodeluje. Gostje: v Trstu raziskovalec migracij Aleksej Kalc, v Celovcu ravnatelj Caritas Koroška dr.Jože Marketz in učiteljica ter pisateljica Marta Polanšek, v ljubljanskem studiu pa bosta Nina Gregori, generalna direktorica DUNMN in Marko Tanasić iz svetovalnice za migrante pri sindikatu ZSSS.
100 let mineva, kar je Albert Einstein objavil teorijo splošne relativnosti, eno najvplivnejših znanstvenih teorij 20. stoletja, katere vpliv sega daleč preko meja znanosti. Danes smo v vsakdanjem življenju odvisni od nje, kadarkoli se zanašamo na že kar samoumevno delovanje satelitov v naši orbiti. Toda še bolj daljnosežne so njene posledice za naše razumevanje ustroja samega vesolja. Če je resno revolucijo povzročila že 10 let zgodnejša Einsteinova teorija posebne relativnosti, ki je v neposredno soodvisnost postavila energijo in maso v eni najbolj znanih formul E=mc2, ter vpeljala koncept prostor-časa, je šla teorija splošne relativnosti še korak dlje. Prostor-čas je ukrivila in napovedala denimo obstoj črnih lukenj, ki so sicer še desetletja zatem veljale za čisto znanstveno fantastiko. Teorija relativnosti je na glavo postavila številna trdno usidrana prepričanja. Kar je prej veljalo za nesporni trdni temelj, denimo absolutni univerzalni čas, je postalo relativno. Zato se relativnostni teoriji pogosto pripisuje tudi splošna relativizacija, ki jo povzema fraza: vse je relativno. Vendar to nikakor ni poanta same relativnostne teorije. Kakšen je bil njen dejanski vpliv v teh sto letih tako v znanosti kot v družbi širše, smo preverili v oddaji Glasovi svetov. Foto: Kevin Dooley, Flickr, CC
Zgodba, ki si jo o drugi svetovni vojni povečini pripovedujemo danes, je razmeroma enostavna. Šlo je za spopad med dobrimi in slabimi fanti. In če že ni vselej čisto jasno, kdo vse so bili junaki svetovnega spopada, vsaj zelo natančno vemo, komu pripada vloga zlikovca. No, v znamenitem delu Pomen druge svetovne vojne, ki je v slovenskem prevodu izšla pri založbi Sophia, pa pokojni belgijski zgodovinar, marksistični teoretik in aktivist judovskega rodu Ernest Mandel svojo pozornost namenja pogosto spregledanim, a praviloma ključnim vprašanjem, ki šele razkrivajo dejansko kompleksnost in protislovnost druge svetovne vojne. Tako se, na primer, sprašuje, kako so se med vojno razlikovali interesi Združenih držav in Velike Britanije. Zanima ga, čemu so zahodni zavezniki – Hitlerjevim pričakovanjem navkljub – videli večjo nevarnost v nemškem nacizmu kakor v sovjetskem stalinizmu? Vznemirja ga vprašanje, v kolikšni meri so izid spopada določili pogum navadnih vojakov in lucidnost generalov, v kolikšni meri pa industrijska zmogljivost v vojno vpletenih držav, njihov nadzor nad strateškimi surovinami ter, ne nazadnje, učinkovitost ameriških, sovjetskih, britanskih, japonskih in nemških birokratov, ki so morali zagotoviti kolikor je le bilo mogoče nemoteno delovanje svojih družb v času totalne vojne. – No, prav ta vprašanja smo si zastavili tudi v tokratnih Glasovih svetov, v katerih smo pred mikrofonom gostili sociologa Marka Keržana, ki je Mandelov Pomen druge svetovne vojne prevedel v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Klinična psihologinja dr. Saša Ucman se poklicno ukvarja s pomočjo in zdravljenjem oseb z motnjami hranjenja ter posameznikov, odvisnih od prepovedanih drog in alkohola. Prepričana je, da je pomemben del zdravljenja tudi psihoterapija, ki je na dolgi rok najbolj učinkovita. K njeni uspešnosti pomembno pripomore dobro poznavanje pacientov. Dr. Ucman je zato za svoje doktorsko delo opravila raziskavo, v kateri je preučevala samopodobo, samospoštovanje in čustveno inteligentnost oseb, odvisnih od alkohola in prepovedanih drog, ter oseb z motnjami hranjenja. Izsledke študije, za katere upa, da bodo v pomoč pri izpopolnjevanju terapevtskih programov, predstavlja v oddaji Glasovi svetov, ki jo je pripravil Iztok Konc. Foto: AgustinRuz/ Flickr, cc
V poznem rimskem obdobju so Rimljani za obrambo Apeninskega polotoka pred vpadi barbarov prek našega in hrvaškega ozemlja zgradili obrambni sistem, znan kot Claustra Alpium Iuliarum. Kamnite zapore, ki segajo od hrvaške Reke do Tolmina, predstavljajo največji gradbeni in vojaško-obrambni sistem na našem ozemlju. V okviru mednarodnega projekta Kamniti braniki rimskega imperija Claustra, pri katerem sodelujeta tako Slovenija kot Hrvaška, so arheologi natančno določili potek tega obrambnega zidu, ki ga v večjem delu danes prerašča rastje, opravili nove arheološke raziskave ter se lotili celostne zaščite in predstavitve tega pomembnega kulturnega spomenika. Foto:Narodni muzej Slovenije
Prostozidarstvo se s slovenskega vidika lahko kaže kot pojav, značilen predvsem za veliki beli svet tam daleč zunaj. Toda zgodovinar dr. Matevž Košir je pri založbi Modrijan pred nedavnim izdal monografijo Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem, ki že s svojim obsegom zgovorno priča, da prostozidarstvo še zdaleč ni obšlo našega prostora. V bolj ali manj trdni zvezi s to skrivnostno bratovščino so bili celo nekateri najvidnejši slovenski intelektualci oziroma umetniki osemnajstega, devetnajstega in dvajsetega stoletja, med drugim naravoslovec in mecen baron Žiga Zois, pesnik Valentin Vodnik ter slikar Ivan Vavpotič. O tej, le malo znani zgodovini framasonstva na Slovenskem se je z dr. Koširjem pogovarjal Goran Dekleva.
Prostozidarstvo ni na dobrem glasu. Kako bi vendar bilo, ko pa, karikirano rečeno, nobena teorija zarote, ki da kaj nase, ne more brez podžiganja občutkov nelagodja, strahu in celo paranoje, usmerjenih zoper prostozidarje. Pogosto sta jim namreč pripisana malodane vsemogočna neformalna družbena moč in vpliv. Tako so, na primer, že ob koncu 18. stoletja bratovščino krivili za izbruh francoske revolucije. Masoni naj bi, kot hitijo zatrjevati njihovi nasprotniki, tudi imeli prste vmes, kadarkoli so se v Evropi v zadnjih dveh stoletjih na novo risale meje. Toda trezno historiografsko raziskovanje pokaže, da prostozidarji po vsem svetu vendarle nimajo enotnih političnih prepričanj oziroma svetovnonazorskih stališč, kar bi sicer pričakovali od članov organizacije, ki bi resnično hotela voditi ves svet. Povedno je namreč, da sta bila člana prostozidarskih lož tako leta 1973 ubiti čilski socialistični predsednik Salvador Allende kakor tedanji ameriški republikanski zunanji minister Henry Kissinger, moža, skratka, ki se prav gotovo nista strinjala o skoraj ničemer. Kaj torej dejansko povezuje ljudi, ki se včlanijo v prostozidarske lože? Kaj skušajo s svojo včlanitvijo pravzaprav doseči? In kolikšna je dejanska družbena moč prostozidarske bratovščine? – Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v tokratnih Glasovih svetov. Pred mikrofonom smo gostili dr. Matevža Koširja, zgodovinarja, vodjo Sektorja za varstvo arhivskega gradiva posebnih arhivov pri Arhivu Republike Slovenije. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Konec druge svetovne vojne je Evropa dočakala politično razdeljena za kapitalistični Zahod in komunistični Vzhod, na obeh straneh železne zavese pa so se oblasti soočale z uničeno infrastrukturo, nedelujočim gospodarstvom in milijoni ljudi, ki so se na pogorišču svetovnega spopada znašli na robu preživetja. Kako so vlade, soočene s temi izzivi, uravnale gospodarsko politiko in kam je Evropejce nasploh in Slovence posebej vse to pripeljalo, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov. Gost pred mikrofonom je bil zgodovinar Žarko Lazarević, oddajo pa je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons
V prvi polovici dvajsetega stoletja so se za srca in razum Evropejcev spopadli trije veliki politično-ideološki sistemi – liberalna meščanska demokracija, fašizem in komunizem. V tem kontekstu je bilo slej ko prej ključnega pomena vprašanje, kako bodo nosilci teh tekmujočih usmeritev uravnali ekonomsko življenje v travmatiziranih evropskih družbah, ki so se opotekale po dvojni katastrofi prve svetovne vojne in velike recesije, ki sta med letoma 1914 in 1929 uničili optimistično vero devetnajstega stoletja v nezaustavljivi napredek človeške civilizacije ter milijone ljudi pognali v prerano smrt, invalidnost, brezposelnost in bedo. Z drugimi besedami: ne razumeti gospodarske zgodovine stare celine v dvajsetem stoletju pomeni ne razumeti evropske zgodovine v dvajsetem stoletju nasploh. O tem kako so obrestne mere, stopnje brezposelnosti in domači bruto družbeni proizvodi pomagali krojiti usodo stare celine do konca druge svetovne vojne, smo govorili v tokratnih Glasovih svetov. Gost pred mikrofonom je bil zgodovinar dr. Žarko Lazarević. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons
Letos mineva petsto let odkar si je Thomas More zamislil Utopijo. V deželo, ki je ni, kot nam razodeva njeno grško ime, je More leta 1515 umestil alternativni družbeni red. Ideje, ki jih je predstavil s pomočjo svoje izmišljene dežele, so bile za njegov čas povsem revolucionarne. V Utopiji tako denimo zagovarja odpravo smrtne kazni, odpravo denarja, skupno lastništvo zemlje, demokratično izbiranje voditeljev, versko toleranco, evtanazijo, možnost, da ženske postanejo duhovnice. V marsikaterem pogledu smo danes dediči njegove utopične vizije, saj je močno vplivala na kasnejši razvoj evropske misli. Po drugi strani pa se zdi, da današnji čas utopijam ni najbolj naklonjen, saj so se številni utopični projekti 20. stoletja končali v totalitarizmih in Utopija ter utopične ideje so se znašle na slabem glasu. Toda Utopija predvsem ni enoznačna knjiga in v tem se skriva njena moč. Kombinacija fantazije, potopisa, družbene kritike in satire nagovarja bralce tudi v 21. stoletju. O Utopiji in njeni petstoletni dediščini bomo spregovorili v oddaji Glasovi svetov s filozofinjo prof.dr. Cvetko Hedžet Tóth in filozofom prof. dr. Levom Kreftom. Foto: Hans Holbein ml., Wikipedia, cc
V torek, 14. julija je Pluton, nekdanji deveti planet našega osončja, dobil prvega obiskovalca z Zemlje. Sonda Nova obzorja se mu je približala na zgolj 12 500 km in ves dan intenzivno zbirala podatke o tem oddaljenem svetu. Zgodovinski obisk tako zaključuje prvo veliko obdobje raziskovanja našega osončja, znanstveniki pa pričakujejo, da bodo prek Plutona in njegovih lun izvedeli tudi marsikaj o nastanku osončja. Preden pa bodo zbrane podatke lahko preučili, bodo pretekli še meseci, tudi zato ker prek takih razdalj potujejo podatki izredno počasi. Toda pričakovanja so velika. O tem, kaj vse lahko razkrije tak bežen obisk Plutona, smo se pred velikim srečanjem s pritlikavim planetom pogovarjali z astronomoma prof. dr. Tomažem Zwittrom z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko in dr. Primožem Kajdičem z Instituta za geofiziko na Mehiški nacionalni univerzi. Oddajo Glasovi svetov je pripravila Nina Slaček. V torek je Pluton, nekdanji deveti planet našega osončja, dobil prvega obiskovalca z Zemlje. Sonda Nova obzorja se mu je približala na zgolj 12 500 km in ves dan intenzivno zbirala podatke o tem oddaljenem svetu. Zgodovinski obisk tako zaključuje prvo veliko obdobje raziskovanja našega osončja, znanstveniki pa pričakujejo, da bodo prek Plutona in njegovih lun izvedeli tudi marsikaj o nastanku osončja. Preden pa bodo zbrane podatke lahko preučili, bodo pretekli še meseci, tudi zato ker prek takih razdalj potujejo podatki izredno počasi. Toda pričakovanja so velika. O tem, kaj vse lahko razkrije tak bežen obisk Plutona, smo se pred velikim srečanjem s pritlikavim planetom pogovarjali z astronomoma prof. dr. Tomažem Zwittrom z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko in dr. Primožem Kajdičem z Instituta za geofiziko na Mehiški nacionalni univerzi. Foto:Nasa
V iskanju odgovorov o smislu in pomenu življenja vedno več ljudi spregovori tudi o svojih obsmrtnih in posmrtnih doživetjih. »To, eno in edino zemeljsko življenje, ni vse, kar življenje oziroma vesolje premore,« je zapisal dr. Eben Alexander – nevrokirurg, ki se je zaradi nenadne bolezni znašel v globoki komi. Vse, kar je v tem času videl in doživel zunaj svojega telesa, je spremenilo njegov pogled na življenje in smrt. Vrsto let smo priča dokumentarnim oddajam, v katerih predstavljajo njegove poglede, Alexandrove knjige pa so prevedene tudi v slovenski jezik. Kaj je bistvo fenomena Eben Alexander, bomo v tokratni oddaji Glasovi svetov razmišljali s specialistko paliativne medicine Urško Lunder in specialistom nevrologom Zvezdanom Pirtoškom. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Nicole Quevillon/ Flickr, cc
Najnovejše znanstvene raziskave potrjujejo, da smo stopili v šesto obdobje velikega izumiranja. To pomeni, da rastlinske in živalske vrste izumirajo tudi do stokrat hitreje kot v vmesnih obdobjih. Kljub nadvse skrb zbujajočim napovedim, kaj to pomeni za človeka, se do opozoril vedemo, kot da nas niti najmanj ne zadevajo. Med drugim se celo zdi, da bomo prav na hitro zapravili tudi sredstva, ki nam omogočajo spremljanje sprememb v okolju in ki so jih zbirali rodovi raziskovalcev. Zbirke naravoslovnih muzejev po svetu in pri nas namreč naglo propadajo. S tem izgubljamo edini arhiv, posvečen okolju, ki se hitro spreminja. O tej problematiki se bomo v tokratnih Glasovih svetov pogovarjali s prof. dr. Borisom Kryštufkom iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Foto: Thomas Quine/Flickr, CC
Kaj se je pravzaprav dogajalo na Slovenskem med drugo svetovno vojno? Kaj so v imenu prihodnosti slovenskega naroda, v imenu ljubezni do domovine, v imenu temeljnih človečanskih idealov med leti 1941 in 1945 storili partizani in kaj domobranci? To so vprašanja, ki tudi sedemdeset let pozneje pomembno razgibavajo javno debato pri nas. In čeprav so se v tem kontekstu k besedi priglasili številni, od samih udeležencev svetovne vojne in državljanskega spopada, prek nekaterih naših najuglednejših javnih intelektualcev do več tisoč anonimnih komentatorjev na spletnih forumih, vendarle ni videti, da bi se bili v dobrega četrt stoletja, kolikor se o tej problematiki pogovarjamo brez cenzure, vsi skupaj kam premaknili. Kaj lahko se celo zazdi, da se po vseh izrečenih besedah in po vsem prelitem črnilu Slovenci pravzaprav razumemo slabše, kakor smo se na samem začetku te diskusije. Zato se menda lahko vprašamo, kaj pravzaprav storiti s to travmo, da ne bo več zastrupljala naše sedanjosti, da ne bo več paralizirala naše pripravljenosti za soočenje s prihodnostjo, vse to pa, seveda, tako, da ne bi obenem bili nespoštljivi do vseh tistih, ki so med vojno in po njej izgubili svoja življenja? – To vprašanje smo ob sedemdeseti obletnici konca druge svetovne vojne pretresali v Studiu ob 17ih na Prvem programu Radia Slovenija, no, na dan, ko praznujemo slovensko osamosvojitev, pa smo tej debati ponovno prisluhnili še na Arsu, v kontekstu oddaje Glasovi svetov. Zagatno problematiko so nam na nov način pomagali osvetliti mlajši ljudje, mlajši intelektualci, ki so od bržčas najbolj travmatičnega obdobja naše zgodovine oddaljeni kaki dve generaciji in torej o slovenski izkušnji druge svetovne vojne lahko govorijo brez pretirane jeze ali vneme. Pred mikrofonom smo tako gostili esejista in novinarja, Matica Kocijančiča, pa filozofa, Gregorja Modra, pesnico, literarno kritičarko in publicistko, Katjo Perat, ter doktorja Roka Svetliča, raziskovalca na Znanstveno-raziskovalnem središču v Kopru.
»V tridesetih letih preteklega stoletja sta predstavnika dveh zelo različnih polov slovenske politike – dr. Anton Korošec in Edvard Kardelj – prišla do enake ugotovitve, da bo država Slovencev privlačna za zamejce samo, če bodo v njej polno in zadovoljni zaživeli matični Slovenci sami,« je zapisal zgodovinar dr. Janez Stergar. Koliko zamejci danes čutijo Slovenijo kot matično domovino in koliko Slovenija čuti zamejce kot del enotnega kulturnega prostora? O tem v Glasovih svetov, ki jih pripravljamo v skupni mesečni oddaji programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF v Celovcu.
Nekoč statusni simbol, danes navzoč v večini gospodinjstev. Govor je o porcelanu, ki je najzahtevnejša in najdragocenejša zvrst keramike. Njegova zgodovina je predvsem zgodovina vzhodnoazijskega porcelana, saj so ga tam odkrili in izdelovali. Njegov nastanek je sicer zavit v tančico skrivnosti in v zvezi z njim lahko govorimo celo o enem zgodnejših primerov industrijskega vohunstva. Zanimivo je tudi, da kljub zelo bogati tradiciji oblikovanja keramike nobena od številnih delavnic na ozemlju današnje Slovenije ni izdelovala porcelana. S tematiko porcelana se ukvarja aktualna razstava Belo zlato v Narodnem muzeju Slovenije. Tina Lamovšek se je za oddajo Glasovi svetov z avtorico razstave dr. Matejo Kos sprehodila po razstavi o porcelanu, s katerim je povezanih kar nekaj znanih in neznanih legend, ki vključujejo tako beneškega trgovca in raziskovalca Marca Pola ter strup. Vabljeni k poslušanju. Foto: Tina Lamovšek
Tokratne Glasove svetov smo oddajali v živo iz Muzeja arhitekture in oblikovanja. Ob razstavi Marko Turk Homo Faber smo se z gosti: direktorjem MAO Matevžem Čelikom, kustosinjo Špelo Šubic in oblikovalcem zvočnih prostorov Boštjanom Perovškom v našem "terenskem studiu" posvetili mojstru in pesniku sodobne oblike, kot ga je poimenoval Marijan Zlobec. Pred oddajo pa smo se pogovarjali tudi z Juliet Kinchin iz Muzeja moderne umetnosti v New Yorku, dolgoletno dopisnico Radia Slovenija Ireno Majce in inženirjem elektrotehnike Nikolajem Simičem. Oddajo je pripravila Barbara B. Drnovšek. Foto: Dragan Arrigler
Neveljaven email naslov